Vstopna stranVsebinaArhiv

Nabrite živali

Besedilo: Aline Alexander Newman
Fotografije: © Denise Kappa / Shutterstock (rakun); © Loisik / Dreamstime (miši); © Charlie Summers / Nature Picture Library (medved)

1. Gor in preko
Hrupni rakuni razgrajajo v kanadskem mestu Toronto. Prevračajo smetnjake pred hišo Mavis Knight, kopljejo luknje na njeni trati in ruvajo liste posajenega krompirja. Nekega dne Knightova zaloti rakuna na strehi garaže. Od tam se je povzpel na bližnje drevo, dokler ni dosegel električne napeljave. Stopil je na spodnjo žico, se oprijel zgornje in naredil bočni korak! Akrobat je po žici priplezal vse do sosedovega dvorišča. In teden dni pozneje je predstavo ponovil.
Zakaj? Posesti ločuje visoka lesena ograja. Namesto da bi si vzel čas in ubral pot naokrog, je kosmati vrvohodec odkril hitrejšo pot po zraku. »Zelo bister je,« pripoveduje Knightova. »Nisem več jezna nanj. Z užitkom ga opazujem.« Kot bi v cirkusu sedela v prvi vrsti.

2. Zobna miška Bill Exner iz Watervilla v ameriški zvezni državi Maine večerja v postelji. »Pogledam navzdol in vidim majhno rjavo-belo poljsko miš,« se spominja. »Prosi za hrano.« Exner se ne zmeni za lačnega glodavca. Nekaj dni pozneje je Exner zvečer zaspan, saj si je privoščil sendvič s kikirikijevim maslom. Iz ust vzame umetne zobe in jih položi na nočno omarico.image Naslednjega jutra njegovih zob ni nikjer! Pa je šlo tisoč dolarjev, si misli Exner. Skupaj z ženo jih iščeta pod posteljo in za predalnikom. Ni jih na spregled. Nato se Exner spomni nočne obiskovalke, zato prosi zeta, naj odpahne pokrov jaška. Z baterijsko svetilko posvetijo v odprtino v steni in ... aha! Exner zagleda svoje zobe – na varnem so in zlizani do čistega. V past ujame pretkano »tatico« zob in njeno sostorilko. Pozneje obe miši, ki ju poimenuje Push in Pull (Rini in Vleci), izpusti sredi študentskega naselja. Kdo ve, kaj boste še vsi ušpičili!

3 Sladkosnedi tat Kaj?! Jo Adams odpre svojo prodajalno sladkarij in na pultu zagleda umazanijo, na tleh pa pločevinko bombonov. Adamsova je solastnica tovarne čokolade v Estes Parku v ameriški zvezni državi Kolorado. Radovedna je, kaj se je zgodilo, zato si ogleda posnetek nadzornih kamer.image Na posnetku majhen črni medved potisne kremplje pod zaklenjena vhodna vrata in jih s sunkom odpahne. Medved ni neroden kot slon, v prodajalni se vede izredno uglajeno. »Ničesar ni razbil, jedel pa je zunaj,« pripoveduje Adamsova. V prodajalni je polno dobrot, toda medved je izbirčen. Privošči si samo kikirikijevo maslo, karamele in riževe slaščice. Za povrh se posladka še s štirimi veliki kolači, ki se imenujejo – aplavz, prosim – medvedki!

Še štiri zgodbe o navihancih najdeš v majski številki National Geographic Juniorja!


20 neverjetnih dejstev o Emoni

Besedilo: Bernarda Županek
Fotografije in ilustracije: © Shutterstock /Andersphoto (Avgust); Alenka Kramar / MGML (ilustracija);© Shutterstock / Kletr (sova)

1. Emono je ustanovil Avgust, prvi rimski cesar. Obstajala je več kot 500 let. image2. Emono so gradili 3 leta.

3. Emona je bila prvo rimsko mesto na ozemlju današnje Slovenije. Kasneje so mesta postali še Celeja (Celje), Neviodun (Drnovo) in Petoviona (Ptuj).

4. Emonsko obzidje je imelo več kot 26 stolpov, 4 glavne vhode in vsaj 10 stranskih.

5. Emona je bila del 5 milijonov km2 velikega imperija – enega največjih v zgodovini.

6. Emona je imela 5000 prebivalcev. Današnja Ljubljana pa več kot 260.000.

7. V enem od emonskih grobov je bila obredno pokopana – strela, skupaj z ostanki tistega, v kar je udarila.

8. Rimljani so bili znani kot “ljudje, ki nosijo toge.” Sužnji in ženske jih niso smeli nositi.

9. Rimljani so zgradili več kot 400.000 km dolgo mrežo cest.

image

10. Rimska mesta so imela tudi javna stranišča. Na emonskem javnem stranišču je lahko hkrati sedelo več kot 15 ljudi.

11. V enem od emonskih grobov je bila obredno pokopana strela, skupaj z ostanki tistega v kar je udarila.

12. Emonci so jedli vroče pogače, obložene s čebulo, ribami in olivami, nekoliko podobne današnjim picam.

image

13. Rimljani so verjeli, da je videti sovo (ne črno mačko, kot velja danes) slabo znamenje.

Še več zanimivih in neverjetnih dejstev o Emoni preberi v novi številki National Geographic Juniorja.


Starševstvo po mormonsko

Besedilo: Ruth A. Musgrave
Fotografiji: © Frans Lanting / Corbis (dotikanje s kljuni);  © James Urbach / Superstock (dom)

V spodnjem članku najdeš nasvete, kako vzgajati te male morske ptiče.
Za vse mormone pride čas, ko se njihov kljun spremeni iz dolgočasno sivega v živahno oranžnega. Prav tako se obarvajo tudi njihove noge. To pomeni samo eno stvar: čas je, da postanejo starši. Tu je devet pomembnih dejstev za vse nove mormonske mame in očke. Si lahko predstavljaš, da si eden od njih?

1. Previdno se dotakni tal.
Ko si pripravljen na to, da postaneš oče ali mama, se odpravi nazaj na otoke severnega Atlantika, kjer si se pred leti tudi sam izlegel. Ker preživiš večino časa na morju, se boš morda po zelo dolgem času z nogami spet dotaknil tal. V mislih imej, da pristajanje na skalah ni podobno pristajanju na mehki morski gladini. Zato se na tla nikar ne spusti s svojo običajno hitrostjo 90 kilometrov na uro.

image

2. Pokaži naklonjenost.
Nekega dne, morda celo v zadnjem letu, si spoznal nekoga, ki ti je zelo pri srcu. Vsako leto aprila se znova srečata. Vajine oči se najdejo in ujamejo nad vso kolonijo mormonov in hitro stečeta drug k drugemu. Pokažita si, da sta si pri srcu – nežno se dotikajta s kljunoma. Ostali mormoni se bodo zbrali in si ogledali to javno izkazovanje ljubezni.

3. Izberi pravi dom. imageGnezdo ti zagotavlja varen, suh prostor, kjer lahko vzgajaš svoje mladiče. Zato premišljeno izberi novo domovanje, morda najdeš kaj primernega med dvema skalama ali v skalni razpoki. Obloži nov domek s perjem in travami. In ne pozabi na prostor za kopalnico. Svoje edino jajce grej naslednjih 42 dni.

4. Pripravi se na to, da boš veliko ribaril. Čestitke! Mali mormonček je! Ta drobna kepa perja te potrebuje. Zdaj še ne more leteti, plavati ali loviti. Zato moraš sam skrbeti, da je mladič nahranjen. Oba s partnerjem bosta morala veliko loviti, da mu bosta zagotovila dovolj rib.

Še več nasvetov za mormonske mame in očete najdeš v majski številki National Geographic Juniorja.

 


Slastna zgodba o čokoladi

Besedilo: Maja Babič
Fotografije: Iztok Bončina

Čokolada! Dovolj je, da preberemo ali slišimo to zapeljivo besedo in že se nam v ustih nabere slina. In kako se nam šele zasvetijo oči, ko naredimo požirek goste, vroče čokolade ali ugriznemo v dišečo, slastno čokoladno tortico.

Grenki začetki
Zgodba o čokoladi se prične pred približno 500 leti. Takrat je slavni raziskovalec Krištof Kolumb prinesel iz Amerike v Evropo nekaj kakavovih semen. Evropejci pa so jih le začudeno gledali in se spraševali, kaj bi s temi zrni pravzaprav lahko počeli.  Njihovo uporabno vrednost je spoznal šele vojskovodja po imenu Hernán Cortez.

image

Bil je španski osvajalec, ki je s svojimi vitezi priplul na obalo današnje Mehike. V tej deželi sta takrat živeli ljudstvi Majev in Aztekov. Izročilo pravi, da ga je na svojem dvoru sprejel azteški vladar Montezuma. Ponudil mu je lično okrašeno skodelico, do vrha napolnjeno s čudno, rjavkasto tekočino. Pravila gostoljubja so narekovala, da gost neznani napitek vsaj poskusi. Cortezu se je nenavadna pijača zazdela nekoliko grenkega, vendar prijetnega vonja. Že po nekaj požirkih ga je obšel poživljajoč občutek. Vprašal je prevajalca, kako se pijača imenuje, in ta mu je odgovoril»šokolatl«. Iz tega azteškega izraza je pozneje nastala naša beseda čokolada.

Dišeča novost se je kmalu razširila po vsej stari celini. Zaradi visoke cene so si jo najprej lahko privoščili le premožni ljudje, ki so se radi obdarovali s čokoladnimi kolački. Najprej so jo pripravljali le kot okusen napitek, postopoma je postala dodatek pecivu, ruladam in tortam. Čokoladne tablice, kakršne poznamo danes, pa so pričeli izdelovati šele precej pozneje.

Od kakavovega zrna do čokolade
Danes lahko vsakdo v najbližji trgovini kupi tablico temne, bele ali mlečne čokolade. imageVendar je pot, ki jo čokolada “prehodi” do prodajaln, zelo dolga in zapletena. Prične se v tropskih krajih Južne Amerike, Afrike ali Azije. Tam raste drevo, ki mu pravimo kakavovec. Obrodi približno 40 rdečkastih sadežev podolgovate oblike, ki tehtajo tudi do enega kilograma. Ko sadež razpolovimo, se nam razkrije bel ovoj, v katerem se skrivajo mandljem podobna kakavova semena. Semena v nadaljnjem postopku sušimo, stiskamo, pražimo,meljemo in predelujemo v kakav ter najrazličnejše čokoladne izdelke. Nekoč so bila semena celo tako dragocena, da so ponekod veljala kot plačilno sredstvo. V srednjeameriški državi Nikaragvi si za 10 kakavovih zrn lahko dobil zajca, za 100 zrn pa je bilo že mogoče kupiti sužnja.

Slovenska tovarna čokolade
Verjetno poznaš in se tudi sladkaš z nekaterimi okusnimi vrstami čokolade. Znane čokolade, ki prihajajo k nam iz tujine, so na primer Milka, Kinder čokolada ali Dorina. V Sloveniji pa je med najbolj priljubljenimi čokolada Gorenjka. Letos mineva že 92 let, odkar so v majhni gorenjski vasici Lesce izdelali prve slastne čokoladne tablice.

image

Gospa Alenka Košir, vodja proizvodnje v Gorenjki, nam je zaupala, da v tovarni že dolgo ne izdelujejo več samo čokolade, temveč tudi mnogo drugih slaščic: čokoladne rezine, rulade, pralineje, čokoladno sadje … Tako kot že desetletja, pa je še vedno najbolj priljubljena njihova velika mlečna čokolada z lešniki. Kaj misliš, koliko čokoladnih ploščic vsako leto proizvedejo v Gorenjki? Če bi vse ploščice, ki jih v tovarni izdelajo v enem letu, zložili eno vrh druge, bi presegle višino 100 km. Segale bi vse do vesolja!

Slastno zgodbo o čokoladi do konca preberi v majski številki National Geographic Juniorja!


Cvinger: Obisk pri starodavnih knezih

Besedilo: Irena Cerar
Fotografija: Marko Pršina
Ilustracija: Jože Kumer

Na prazgodovinskem gradišču Cvinger pri Dolenjskih Toplicah preteklost šepeta na vsakem koraku. Ponekod so jo novomeški arheologi, ki so pot zasnovali, ujeli v nekaj otipljivega. Pridi in občuti veličino kraja!

image

Razgledni grič
Na vzpetinici, imenovani Cvinger, je v prvem tisočletju pred našim štetjem živelo zelo pomembno železnodobno naselje. Današnji obiskovalec ga seveda ne more več videti, a kraj je nekoč predstavljal gospodarsko, vojaško, versko in politično središče območja, v danes tako tihem gozdu pa je vrvelo vsakdanje življenje Ilirov ali sorodnega starodobnega ljudstva.
Lokacija naselja ni bila izbrana naključno. Vrh Cvingerja se namreč ravno toliko dviga nad dolinami reke Krke ter potokov Sušice in Radešce, da je bilo z njega mogoče nadzirati in obvladovati pomembne poti po dolini Krke ter prehod v Belo krajino in naprej na Hrvaško.

Utrjeno naselje
Takšno pomembno naselje je seveda obdajalo tudi močno obzidje, ki je bilo najprej zgrajeno iz zemljênega, kasneje pa iz kamnitega zidu. Dober meter debelo in nekaj metrov visoko obzidje je bilo dolgo kar 720 metrov! Ena najbolj vznemirljivih postaj na arheološki poti je zagotovo tista, kjer si lahko ogledamo del obnovljenega obzidja in se dobesedno dotaknemo davnine.

image

Prestolnica železa
V naselju so arheologi našli ostanke številnih lesenih hiš, od katerih so nekatere imele kamnite temelje, ometane pa so bile z glinenim ometom. Njihovi davni prebivalci so se ukvarjali s poljedelstvom in živinorejo, na vsakdanjem jedilniku je bilo meso domačih živali in različne žitarice. Bili so lončarji, pa tudi železarji in kovači. Na južnem pobočju Cvingerja so imeli talilnice, o čemer pričajo ostanki železove žlindre. Arheologi so odkrili obstoj nekaj sto talilnih peči, v katerih so talili železovo rudo. V naselju so surovo železo prekovali v odlične izdelke, ki so jih prodajali daleč naokrog. 

Več o arheološki poti Cvinger si preberi v novi številki National Geographic Juniorja.

Izhodišče:
Grič Cvinger se nahaja zahodno od bližnjih Dolenjskih Toplic, zato ga lahko dosežemo iz Žužemberka, Novega mesta ali Črnomlja.
Arheološka pot ima tri vstopne točke: v Meniški vasi, na križišču v gozdu pri odcepu za Dolenje Polje (ob cesti Dolenjske Toplice–Meniška vas) in pri pokopališču (za slednjega se iz Dolenjskih Toplic peljemo po Roški cesti v smeri Semič–Črnomelj). Pri pokopališču je urejeno manjše parkirišče.
Pot po Cvingerju je krožna, zato je vseeno, katero izhodišče izberemo. Je nezahtevna in relativno kratka (2,5 km). Je dobro označena in opremljena s pojasnjevalnimi tablami.
Po sprehodu je priporočljivo kopanje v Dolenjskih Toplicah!

 


Juniorju iz srca

Fotografija: osebni arhiv

imageMali princ je živel na majhnem planetu, kjer je občudoval svojo vrtnico in užival v sončnih zahodih. Naučil nas je, da je bistvo očem nevidno in, če hočemo videti, moramo gledati s srcem. Tudi slovenski mali princi in princese imajo svoj planet. Ime mu je NG Junior in že deset let nam z vsem svojim srcem in modrostjo razkriva nevidni, skrivnostni svet narave, ljudi in dogodkov. Pravi planeti hitijo na svoji poti okoli Sonca, planet Junior pa nas neustavljivo vodi na poti znanja in naši domišljiji odpira nova in nova obzorja. Zaželimo mu, da bi nam pričaral še mnogo čudovitih sončnih zahodov in da bi njegova vrtnica dehtela še mnoga leta.

Iztok Bončina, fotograf

Preberi voščila drugih pomembnih odraslih:

Juniorju iz srca!
Voščilo Roka Kvaternika, založnika
Voščilo dr. Uroša Grilca, ministra za kulturo
Voščilo Mete Krese, fotografinje in novinarke
Voščilo dr. Ivana Šprajca, arheologa
Voščilo Beatriz Tomšič Čerkez, slikarke in likovne pedagoginje
Voščilo Luke Dakskoblerja, fotoreporterja
Voščilo Barbare Ravnik, direktorice Narodnega muzeja Slovenije

Oglej si voščilnice naših bralcev!

Preberi še druge članke o Juniorjevi 10-letnici:

10 Neverjetnic o Juniorju
10 največjih Juniorjevih pustolovščin

 

 

 

 


image


Facebook Junior.si

Vpiši se


Ime Geslo

Anketa


Koliko mišic uporabimo ljudje, da izgovorimo en stavek?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izrada web stranica :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov