Vstopna stranVsebinaArhiv

Praznik pand

Besedilo: Kitson Jazynka
Fotografiji: Z dovoljenjem živalskega vrta v Atlanti

Deklica je, jeee! Ne, počakaj, dve deklici sta! Samica orjaške pande po imenu Lun Lun je preteklega julija skotila dvojčici. K sreči je njen dom živalski vrt v ameriškem mestu Atlanta, kjer imata mladički boljše možnosti za preživetje, kot bi jih imeli v divjini.

image

V divjini se samice pri vzgajanju dveh mladičev hkrati namreč srečujejo s številnimi težavami, zato eden pogosto pogine. Toda Lun Lun priskoči na pomoč osebje živalskega vrta, ki mladičkama priskrbi dodatno nego in pozornost.

Vsako novo rojstvo orjaške pande prinaša novo upanje za to ogroženo vrsto. Znanstveniki, ki proučujejo živali v divjini, predvidevajo, da jih v naravi živi okrog 1600. Sečnja, gradnja avtocest in druge človekove dejavnosti so zelo zmanjšale obseg njihovega naravnega okolja v gorah Kitajske. Toda več kot 350 orjaških pand živi v živalskih vrtovih in drugih ustanovah za vzrejo in prav te živali bi lahko nekoč znova naselili v njihovo naravno okolje. Vsako rojstvo nove pande je torej razlog za praznovanje.

Nega mladičev imageDvojčici za Lun Lun in oskrbnike živalskega vrta predstavljata 24-urno zaposlitev. »Komaj skoteni mladiči pande so zelo majhni in ranljivi,« pravi Rebecca Snyder, ki v živalskem vrtu v Atlanti skrbi za sesalce. Da lahko mladičema priskrbijo toplo okolje in ju nahranijo, morajo uporabiti posebno tehniko, ki se imenuje izmenjava. Oskrbniki zaščitniški materi vzamejo eno mladičko naenkrat, izmerijo njeno maso, temperaturo in pregledajo, kakšno je njeno zdravje nasploh.

Še več o rojstvu dvojčic pand, si preberi v aprilski številki revije National Geographic Junior.


Naučiš se, da smo eno

Pogovarjal se je: Žiga X. Gombač
Fotografija: Goran Antelj

Na naš klepet je prihitela naravnost iz gozda. “Z očetom sva se povzpela na bližnji hrib, na katerem mi je razložil, zakaj se štori ponoči svetijo. Skrivnost je v plesni in njihovi sestavi. Vsebujejo snovi, ki se svetijo. Tako kot plankton v morju. A ni to zanimivo?“ Nato je naročila veliko limonado, se nasmehnila in začela sva s pogovorom.

NG Junior: Za teboj je torej precej družinski dan?

Neisha: Res je. Trenutno imam kar veliko časa. Tudi zato, ker si zadeve rada uredim tako, da ko delam, delam na način in z zavedanjem, da morajo biti zadeve čimprej in čimbolje narejene. To pomeni, da moj ustvarjalni proces ne traja v nedogled, ampak hočem stvari narediti do konca. Zaradi takšnega pristopa mi ostane potem tisti načrtovani čas, ki ga zelo rada preživim s svojo družino. Prihajam namreč iz ogromne družine in včasih poizkušam priti tudi malce prav. Danes sem denimo šla po nečake v vrtec in šolo, potem je teta Neža skuhala kosilo in se z njimi igrala do prihoda njihove mame.

NG Junior: Za njih si rada vzameš čas, kajne?

imageNeisha: O, seveda. Ko smo skupaj, preživljamo čas zelo intenzivno. Ko prideta starejša dva k meni za vikend, se na to zelo dobro pripravim. Rada pripravim ‘bojni’ načrt. Poleg tega hočem, da se kaj naučita, da se imamo lepo in da zvečer prijetno utrujeni pademo v postelje. Pred kratkim smo bili na sprevodu za maškare, nato smo šli v telovadnico za boks, kjer je starejši Luka z mano treniral, mlajši Gašper pa nadebudno spremljal dogajanje. Nato smo šli nekaj pojest, popoldne so bile na urniku igrice, zvečer ‘Misija nemogoče’ na TV in nato smo zaspali. V nedeljo zjutraj smo šli na bazen. Sledil je kino, gledat smo šli dinozavre, obiskali pa smo tudi razstavo pasemskih mačk. Sama sem veliki mačkoljub in to smo morali videti. Popoldne so po nečaka prišli starši in za nami je bil še en čudovit konec tedna.

NG Junior: In kako gledata na slavno teto?

Neisha: Tako, da včasih pade kak vic na moj račun. Me pa rada poslušata in znata bolj ali ne vse pesmi na pamet. Skupaj tudi radi zapojemo. Vselej je zanimivo, ko me gledajo po televiziji, nato pa stopim skozi vrata. Naša družina je velika in moja medijska izpostavljenost jim je predvsem zabavna. Imam tri brate in dve sestri, kar pomeni, da je pri nas doma stalno nek živžav. Da bi ob tem še kdo dodatno izstopal, ne pride v poštev.

NG Junior: Ti je to ok?

Neisha: Absolutno. Družina in narava me najbolj prizemljujeta. Vse skupaj je zapakirano v eno veselje in brezskrbnost. Ko smo skupaj, so na dnevnem redu povsem običajne, vsakdanje stvari. To pomeni kakšen sprehod, kuharijo, varstvo otrok. V veliki družini je tako, da se naučiš biti nič posebnega, hkrati pa bi rad opozoril nase. In to je neka motivacija. Velika družina te nauči, da se naučiš deliti, naučiš se biti del ekipe in naučiš se, da smo eno, ne glede na to, kaj kdo počne. Z leti smo postali neverjetna opora drug drugemu, pomagamo si po najboljših močeh, si zaupamo. Velika družina je varno zaledje in to spoznaš šele, ko odrasteš.

NG Junior: Tudi odraščala si v naravi.

Neisha: Res je. Naša družina se je iz mesta preselila na podeželje. In mi kot otroci nismo bili sprejeti v okolje, kamor smo prišli. Najprej zaradi naglasa, nato zaradi načina življenja. Naša hiša ni bila kmetija in to je bilo za druge sila nenavadno. Na srečo smo prvi štirje otroci po starosti blizu in smo držali skupaj. Lahko smo se branili ter si bili v oporo in okolje nas je sčasoma sprejelo. To, da smo bili tako povezani, je bilo zelo pomembno. Od zunanjih pritiskov sem se umikala tudi v svoj svet. Zelo kmalu me je začela zanimati glasba, začela sem igrati klavir in tudi sama sem začela komponirati, veliko sem brala. No, prednosti odraščanja v naravi pa so zagotovo, da lahko greš v gozd, da se lahko umakneš. In z naravo se naučiš sobivati. Velikokrat sem morala iz šole peš in srečevala sem divje prašiče, lisjake, srnjake, močerade. Tudi doma smo stalno imeli neke živali. Zajce, mačke, pse, koze, ptiče, želve ... Živali so bile naš vsakdan, zato imam do živali zelo oseben odnos, veliko mi pomenijo.

NG Junior: In kako si to navezanost do narave prenesla v odraslo življenje?

Neisha: Tako, da se vračam nazaj v naravo, kadar se le lahko. Poleg tega sem vegetarijanka, doma imam mačkona, perzijca po imeni Muki, vozim avto na plin, ker je tako bolj ekološko, ločujem odpadke, uporabljam ekološko razgradljive detergente ... Treba se je zavedati, da smo z naravo povezani in da jo moramo poznati in spoštovati. Narava nam lahko ogromno da. Sama sem na primer veliko nabirala zelišča za čaje, borovnice, gobe in ostale gozdne sadeže, naučila sem se spoštovati to, kar nas obdaja, ker nam lahko to toliko da. To je hrana, tisto kar lahko nabereš, ne pa izdelki. Mesto me v bistvu duši, tu sem le zaradi dela. V prihodnosti se zagotovo vidim obkrožena z naravo, v miru.

NG Junior: In kaj te čaka v prihodnjih dneh?

Neisha: Trenutno snemam svoje pesmi v angleščini in tega sem se lotila zelo resno. Imam celo človeka, ki skrbi, da bo moja angleška izgovarjava kar najboljša. Pojavilo se je določeno povpraševanje po mojih pesmih in treba se je bilo odzvati. Poleg tega še vedno predstavljam svoj aktualni album Za vesoljke in kavboje, kmalu bom posnela nov videospot. Dogaja se sto na uro!

NG Junior: Hvala, ker si si vendarle vzela čas tudi za pogovor z nami!


Neishine ekonasvete juniorjem pa si preberi v aprilski številki National Geographic Juniorja.

 


Zakaj ohranjati divjino?

Besedilo in fotografije: Miha Krofel

Takšna je bila slika Slovenije še pred nekaj tisoč leti. Beseda, ki marsikomu pride ob tem na misel, je »divjina«. Vendar kaj je tisto, kar pokrajino naredi divjo? Če se prestavimo v Slovenijo danes, opazimo, da so mnoge živalske in rastlinske vrste že izumrle.

image

V gozdovih prevladujejo mlada drevesa. Mogočna drevesa in odmrle sušice z dupli detlov najdemo le še redko. Velik del površine naše države prepredajo ceste, industrijske cone, kmetijske površine in mesta. Takšno krajino težko opišemo kot divjo. Povsod je prisoten pečat človeka. Divjina torej pomeni območje, ki ga človek še ni pretirano spremenil, tako da je ohranilo svoj prvinski, naravni videz.

Kaj nam bo divjina? imageSpreminjanje narave nam je prineslo precej udobja. Iz Ljubljane do morja sedaj pridemo po hitri avtocesti že v slabi uri, za hrano moramo stopiti le do najbližje trgovine. Kurjava, ki greje naš dom, je le en telefonski klic stran od nas. Ob vseh teh ugodnostih se upravičeno vprašamo, zakaj bi sploh potrebovali divjino. Kaj nam daje tuljenje volkov v nočni tišini? Koliko je vredna spokojnost starega gozda? Čemu potrebujemo jato ptic na nebu in njihovo petje v krošnjah dreves?

Pomanjkanje Vedno več ljudi čuti, da jim v življenju v mestu nekaj manjka. Manjka občutek svobode, tišine, svežega zraka, čiste studenčnice, pristnega stika z naravo. Moramo se namreč zavedati, da evolucija človeka ni potekala v mestih. image Si se kdaj vprašal, zakaj nas tako močno privlačijo divjinske živali, zakaj otroci tako radi preživite večer ob odprtem ognju in noč v šotoru, zakaj tako uživamo v gorskih razgledih in na morski plaži?

Še več o tem, zakaj je divjina pomembna, si preberi v aprilski številki National Geographic Juniorja.


Žička kartuzija: Skrito središče učenosti

Besedilo: Irena Cerar
Fotografiji: Luka Dakskobler
Ilustracija: Matej de Cecco

Nenavadna vizija Ljudska zgodba pravi, da je nekoč štajerski mejni grof Otokar III. na lovu po konjiških gozdovih zagledal izredno veliko košuto bele barve. Dolgo jo je zasledoval, a brez uspeha. imageKo je ves truden pod nekim drevesom zaspal, se mu je prikazal svetnik Janez Krstnik in mu zapovedal sezidati samostan na mestu, kjer je izginila košuta. Medtem ko je spal, so lovci prepodili zajca, ki je v strahu skočil grofu v naročje. Zbudil se je in ko ga je zagledal, je v slovenščini vzkliknil: »Zajec, glej zajca!« Po tem so poimenovali bližnjo vas, nemško ime za Žiče je namreč Seitz (izgovori se »zajc«). Starejši ljudje še danes imenujejo Žičko kartuzijo »Zajcklošter«.

Zidava dveh samostanov
Po drugi različici zgodbe naj bi začel Otokar III. kartuzijo zidati v Slovenskih Konjicah. Kraj, ki ga je izbral Janez Krstnik – konec tihe in odročne doline, se mu je namreč zdel pretesen. Ko je gradnjo že skoraj končal, se mu je ponovno prikazal svetnik in ga oštel, ker ga ni poslušal. To ga je izučilo in okoli leta 1160 je nastala veličastna kartuzija na prvotnem mestu. Pravzaprav so, tako kot je bilo v navadi, pozidali dva samostana.

image

V zgornjem, v Žički kartuziji, so bivali učeni menihi, ki so vodili strogo redovno življenje, v spodnjem, v Špitaliču, pa so se samostanski bratje ukvarjali z mlinarstvom, opekarstvom, steklarstvom in podobnimi rokodelskimi deli, ki so skupnosti omogočala preživetje. Kartuzijani so bili posebej znani po zdravilstvu in lekarništvu. Njihova javna lekarna je po letu 1600 postala ena najboljših v tem delu Evrope!

Bogata knjižnica Žička kartuzija je kmalu postala izredno pomembno duhovno, kulturno in gospodarsko središče. imageKer je 2. april ravno mednarodni dan knjig za otroke, pa se velja spomniti tudi na to, da je bila ravno v Žički kartuziji ob koncu 15. stoletja ena najbogatejših knjižnic v Evropi. Seveda to ni bila knjižnica, kakršno imaš v šoli. Sestavljali so jo rokopisi oz. ročno napisane in poslikane knjige, ki so v samostanu tudi nastajale. V kartuzijanski red so namreč smeli vstopiti samo možje, ki so odlično obvladali umetnost prepisovanja rokopisov; to je bila njihova najpomembnejša naloga. Celo najbolje založene evropske knjižnice so imele precej manjšo rokopisno zbirko kot samostan pod Konjiško goro.


Več o skrivnostni kartuziji si preberi v aprilski številki National Geographic Juniorja.

Izhodišče:
Avtocesto Ljubljana–Maribor zapustimo pri izvozu za Slovenske Konjice, nato sledimo oznakam za Žičko kartuzijo, ki nas skozi Žiče pripeljejo na konec Doline sv. Janeza Krstnika. Parkiramo na urejenem parkirišču.
Kartuzijo si velja ogledati z avdio vodnikom, ki je izjemno preprosta, priročna in posrečena napravica – pred vhodom, v pisarni TIC-a, dobite vse napotke.

Najprimernejši čas
Kartuzija je odprta od 1. aprila do 30. Oktobra, in sicer od torka do nedelje med 10. in 18. uro. 

 


Bela in Sebastijan, najboljša prijatelja

Pripravila: Nika Susman
Fotografiji: Fivia

imageČas druge svetovne vojne je. Zdi se, da se idilične gorske vasice vojno razdejanje ne tiče. Vsa spokojna gosti gamse, svizce in druge naključne obiskovalce.In od nekod se vzame tudi »nevarna zverina« Bela, pred katero svarijo vaščani. Šestletni osiroteli deček se divjega psa odloči poiskati. Sebastijan Belo udomači in med njima se splete trdno prijateljstvo. A vojna zareže tudi visoko v gore, kjer Nemci iščejo pobegle Jude. Deček pa bo naredil vse, da svojo kosmato prijateljico obvaruje pred nevarnostjo …

Mladi igralec Film je režiral Nicolas Vanier, velik ljubitelj narave in psov. Kot otrok je bil s serijo dobesedno zasvojen, največji izziv pa je bilo najti pravega Sebastijana in z otrokom snemati skoraj celo leto. Za glavno vlogo se je potegovalo kar 2400 dečkov! Dobil jo je Félix Bossuet. Sprva ga je plašilo, da bo moral igrati s psi, na dolgem snemanju pa mu je bilo najtežje prenašati zimski mraz. image Mogočna gorska pokrajina Gore imajo v filmu pomembno vlogo. Režiser jih je želel prikazati v vseh letnih časih in v vsej svoji lepoti. Žal mu je, da se danes veliko ljudi odpravi v Alpe le zaradi smučanja. Gradnja smučarskih središč namreč spreminja sam videz pokrajine, več je onesnaževanja. Neokrnjeno naravo lahko vidimo le še v narodnih parkih. Eden takih je Vanoise v Savojskih Alpah, prizorišče snemanja filma. Prvi francoski narodni park so ustanovili leta 1963, da bi zaščitili kozoroga, ki mu je zaradi pretiranega lova grozilo izumrtje. Z njim so si prizadevali tudi za vrnitev brkatega sera.

Več o novem filmu Bela in Sebastijan preberi v aprilski številki National Geographic Juniorja.

Nagradno vprašanje:

Kako je ime pisateljici, ki je napisala zgodbo o Beli in Sebastijanu?

Odgovor pošlji do 15. 4. 2014 na naslov National Geographic Junior, Stegne 9b, 1000 Ljubljana. Priloži tudi Dovoljenje za sodelovanje, ki ga najdeš v reviji ali tukaj

Štirje srečneži dobijo DVD s filmom Kauwboy! 

 


Juniorju iz srca

Fotografija: osebni arhiv

image“Za uspeh v življenju ni nujno, da imaš najboljše ocene,” pravi Paul Tough, kanadsko-ameriški pisatelj, ki v knjigi z naslovom Zakaj nekaterim otrokom uspeva, piše, da ima uspeh precej opraviti s človekovim značajem – z lastnostmi, kot so vztrajnost, radovednost, vestnost, optimizem in samoobvladovanje. Pri samoobvladovanju malo šepam, posebej, ko gre za čokolado, zato pa sem toliko boljša v radovednosti ... Za uspeh v življenju je namreč fino, če te kaj zanima, še zlasti če uspeha ne meriš izključno s številom zlatih palic pod posteljo ... V življenju se ravnam po misli »stranske ceste so zapeljivejše od glavnih«. Je bolj zanimivo. Medtem ko se prijatelji hvalijo, kako hitro so prispeli do cilja, jaz naštevam, kaj vse smo na poti in ob poti videli in doživeli. Junior je na poti že deset let in presneto dobro mu gre!

Smilja Štravs, novinarka Dela in prva urednica NG Juniorja (2003–2004)

 

Preberi voščila drugih pomembnih odraslih:

Juniorju iz srca!
Voščilo Roka Kvaternika, založnika
Voščilo dr. Uroša Grilca, ministra za kulturo
Voščilo Mete Krese, fotografinje in novinarke
Voščilo dr. Ivana Šprajca, arheologa
Voščilo Beatriz Tomšič Čerkez, slikarke in likovne pedagoginje
Voščilo Luke Dakskoblerja, fotoreporterja
Voščilo Iztoka Bončine, fotografa

Oglej si voščilnice naših bralcev!

Preberi še druge članke o Juniorjevi 10-letnici:

10 Neverjetnic o Juniorju
10 največjih Juniorjevih pustolovščin

 

 

 

 


Potovanje polarnih medvedov

Besedilo: Karen de Seve
Fotografiji: © Robert Harding Picture Library / Superstock (samica z mladičema); Dan Guravich / OSF / Photolibrary (plavanje)

Tla so pokrita s snežno odejo. Nenadoma se iz luknje na razpihanem pobočju prikaže bela glava s črnimi očmi in črnim nosom. Bela medvedka ovoha zrak in zadovoljna, ker je območje varno, svoje orjaško telo splazi skozi ozko odprtino. Že pet mesecev ni videla dnevne svetlobe. Ko se valja po škripajočem snegu, iz luknje pokuka prvi, potem še drugi drobni mladič. Cvileče kličeta mamo. Samica zagodrnja, s tem ju prvič povabi iz varnega brloga. Mladiča se prebijeta na pobočje, potem pa nemočno drsita navzdol – in se zaletita v mamo.

Slovo od brloga
Vsako pomlad iz brlogov pokukajo družine, kot je ta, in gredo iskat hrano. Ne morejo dolgo ostati na istem mestu. Samica mora jesti, hrano pa lahko najde samo na morskem ledu, ki je nekaj kilometrov proč. Dvomesečna mladiča sta zdaj dovolj krepka, da lahko zapustita brlog in prečkata poledenelo pokrajino, da bi našla hrano. Od tega je odvisno, ali bosta preživela.
Minil je teden dni, odkar je trojica zapustila brlog. Družina se je podala na območje morskega ledu, kjer živijo tjulnji. Za zdaj mladiča počivata na samičinem trebuhu, da se zavarujeta pred ledenim vetrom. Spomladanske temperature na Arktiki se spustijo do minus 26 Celzijevih stopinj. Polarni medvedi imajo kožuh iz votlih dlak, ki jih ščiti pred mrazom. Ne zebe pa jih tudi zaradi debele plasti maščobe pod kožo. Mladiča je še nimata veliko, samica pa je precej maščobe izgubila, saj ju je, odkar sta se januarja skotila, hranila z mlekom, bogatim z maščobami. Zdaj je marec in samica je shujšana in lačna. Brez mladičev ne gre nikamor, onadva pa morata na potovanju počivati.

image

Družinske vezi
»Med samicami in mladiči obstaja močna vez,« pripoveduje Geoff York, strokovnjak za polarne medvede s Svetovnega sklada za naravo. Materin cilj je mladiča varovati in ju pripeljati na morski led, kjer bosta plenila tjulnje. »Spomladi imajo tjulnji mladiče, zato se lahko medvedi dobro najedo. Tjulnji imajo zelo kalorično meso.« Polarni medvedi jedo tjulnje, da dobijo maščobo, ki je dober toplotni izolator na ledu in med plavanjem v Severnem ledenem morju.

image

Dolgo popotovanje
Trije medvedi zapustijo zasneženo skalnato obalo in stopijo na zaledenelo Severno ledeno morje. Samica tehta pičlih 140 kilogramov, zato mora jesti tjulnjevino in si pridobiti dodatnih 100 kilogramov, ki jih je pozimi izgubila. Ko pa se približa ledu, mora kljub temu s šapami v velikosti pladnjev drseti in se spustiti na trebuh, da porazdeli težo, sicer se ji lahko udre. Drobna mladiča pa sta prelahka, da bi pod njima led počil, zato lahko hodita ob samici. Medvedka zavoha bivališče tjulnjev. Na debelejšem ledu se postavi na noge in se tiho odpravi k snežnemu zametu. Kolobarjasti tjulnji, najpogostejši plen polarnega medveda, mladiče skrivajo v plitkih brlogih ali jamah. Poleg odprtine v ledu za dihanje od spodaj izdolbejo luknjo v kup snega.

Več o potovanju polarnih medvedov si preberi v marčni številki NG Juniorja.


Odkrivanje Egipta po slovensko

Besedilo: Žiga X. Gombač
Ilustracija: Matej de Cecco
Fotografiji: Ciril Mlinar (krokodil); Srečo Habič (mumija)

»Prostor je bil tako razrit, da sem prišel mimo z največjo težavo po ozkih brveh in preko kupov zemlje ter stalno v skrbeh, da ne bi padel v jašek. Kupi človeških lobanj, kosti, mumij ter razbitih lesenih in kamnitih krst so vzbujali grozo.«

Uvodni zapis se bere kot razburljiv dnevnik pustolovca, ki se klati po Egiptu in spoznava njegove tisočletne skrivnosti. Njegova ekipa je bila zelo verjetno sestavljena iz najetih nosačev, kopačev in domačinov. Pomagali so mu pri odkrivanju grobnic, v katerih so se kopičili dragoceni predmeti. Predmeti, ki so tešili pustolovski duh in zaradi vrednosti omogočali nova in nova potepanja po puščavi, spanje pod tisočerimi zvezdami in spozavanje neverjetne civilizacije, ki je ob reki Nil obstajala več kot tri tisoč let.
Da, stari Egipt kljub večtisočletni časovni oddaljenosti tudi v moderni dobi zbuja domišljijo, radovednost in navdihuje številne zgodbe, ki so povezane s piramidami, grobnicami, mumijami, faraoni, božanstvi, onostranstvom, hieroglifi in balzamiranjem.

Pogumna Slovenca
Bi verjel, da je zgornji opis vstopa v grobnico egipčanskih božanstev, svetih bikov Apisov, napisal Slovenec?
imageTomislav Kajfež, eden izmed treh avtorjev razstave Mumija in krokodil, ki jo marca odpira Narodni muzej Slovenije, pravi: »Anton Lavrin se je leta 1789 rodil v Vipavi in ker je bil zelo brihten fant ter priden šolar, je doštudiral pravo in postal avstrijski generalni konzul v Egiptu. Tam je dolga leta služboval, ga odkrival tudi na način, kot opisujejo zgornji stavki, in zbiral starodavne predmete. Med drugim je pridobil tudi leseno krsto mumije, v kateri leži ključar Amonovega templja po imenu Akeusita in jo hranimo v Narodnem muzeju Slovenije.«
Anton Lavrin ni bil edini raziskovalec dežele ob Nilu. V 19. stoletju je po Egiptu hodil tudi Ignacij Knoblehar, duhovnik in misijonar, ki so ga v Afriko poslali, da bi širil krščansko vero. Marko Frelih, doktor arheoloških znanosti, pripoveduje: »Knoblehar je bil v Afriki skoraj deset let in v tem času je kar štiri leta in pol preživel na Nilu. Šestkrat je odplul iz Kartuma v 1.500 kilometrov oddaljeni Gondokoro in kmalu postal eden najboljših poznavalcev mogočne afriške reke.«
Ob tem je natačno opazoval in celovito popisoval reko Nil ter se družil z domačini. Njegova spoznanja in ugotovitve so cenili vodilni geografi tistega časa.

Brez Nila ni Egipta
Reki Nil so Staroegipčani rekli Iteru, z njo pa so bili usodno povezani. S svojimi skoraj 6.700 kilometri sodi med najdaljše reke na svetu, izvira v osrčju Afrike, izliva pa se v Sredozemsko morje. Gre za veličasten veletok, ki teče od juga proti severu in je staremu Egiptu zagotavljal edinstveno, več tisoč kilometrov dolgo oazo, v kateri ljudje živijo od nekdaj. Njegove poplave so zagotavljale plodno zemljo in razvoj namakalnih sistemov. To je bila osnova za naselitev in vse znanje, ki je sledilo. Na podlagi vsakoletnih poplav so Egipčani določili tudi letne čase in osnovne časovne enote.

Odkritje “naše” mumije imageVrnimo se v devetnajsto stoletje našega štetja, k našemu raziskovalcu Egipta Antonu Lavrinu. »Lavrin je v Egiptu služboval v obdobju, ki ga egiptologi poznamo kot čas konzulov,« pravi Tomislav Kajfež. »Zaradi političnih razmer v državi – Egipt si je na poti do svoje samostojnosti želel pridobiti simpatije večjih evropskih držav – so oblasti dovolile množična izkopavanja, zbiranje in pošiljanje zgodovinskih predmetov iz države.« Iz egiptovskih pristanišč, na primer iz Aleksandrije, so ladje v širni svet dnevno odvažale številne sarkofage, mumije, kipe, stele, obeliske in mnoge druge dragocenosti, ki danes krasijo muzejske in zasebne zbirke po celem svetu. Ker je bil Lavrin v Egiptu predstavnik Avstrije, tedaj zelo vplivne evropske države, je tudi sam lahko zbiral, odkrival in izkopaval. S pomočjo vplivne egiptovske zbirateljske družine Masara je pridobil tudi leseno krsto, v kateri še danes leži zelo verjetno temnopolti ključar Amonovega templja. Krsto Akesuite so izkopali blizu Memnonovih kolosov v bližini današnjega Luksorja. Lavrinu se je najdba takoj dopadla in dogovoril se je za njen odkup. Na prošnjo kolegov iz ljubljanskega muzeja – prosili so ga, naj jim za nastajajočo muzejsko zbirko pošlje kakšno imenitno egipčansko reč – jo je poslal v Ljubljano.

Več o slovenskih raziskovalcih v Egiptu si preberi v marčni številki NG Juniorja.

imageMumija in krokodil V četrtek, 20. marca, bodo v razstavnih prostorih Narodnega muzeja Slovenije na Metelkovi odprli razstavo z naslovom Mumija in krokodil. Predstavljeni bodo predmeti in ljudje, ki odkrivajo starodavne egipčanske zgodbe, ki so v preteklih letih povezovale Slovenijo in Egipt.

 


Družinski potep: Plemiško gnezdo

Besedilo: Irena Cerar
Fotografiji: NMS / Tomaž Lauko
Ilustracija: Ivan Mitrevski

Si predstavljaš, da bi na loteriji zadel pravi pravcati grad? To se je daljnega leta 1832 zgodilo nekemu madžarskemu kovaču. Meni nič, tebi nič je na loteriji zadel grad Snežnik, ki so ga zadnji lastniki izgubili zaradi dolgov. A kovač ni bil prav nič romantičen možak, raje je nagrado prevzel v denarju, grad pa pustil propadati. 

image

Sreča v nesreči
Snežnik je nato deset let zapuščen in zanemarjen sameval, dokler se ni prikazal »princ na belem konju«. Grad je namreč kupil saški knez Schönburg ter ga prepustil svojemu sinu Juriju. Sicer nam ni znano, ali je res imel belega konja ali ne, toda eno je zagotovo:  bil je trmast in uveljavljen vojaški častnik, ki je znal organizirati in upravljati s stvarmi. Napol razpadli Snežnik je v nekaj desetletjih spremenil v grad iz pravljice – dozidal ga je in uredil, nato pa napolnil s pohištvom, preprogami, porcelanom in oljnimi slikami. Uredil je knjižnico, zbirko orožja ter lovskih trofej … Ker je med drugo svetovno vojno oskrbnik spretno ubranil grad pred plenilci, lahko v njem še danes občudujemo vso to nedotaknjeno opremo in umetnine.

Med drevoredi Princ Jurij in njegov naslednik princ Herman sta počasi uredila tudi angleški park ob gradu in širši park, ki se je postopno zlival z naravnim gozdom. Poleg izvirov in jezerc so v grajskem parku najbolj zanimiva drevesa. imageZnačilni so drevoredi, po katerih so vodile peščene poti od središča parka navzven, v vedno manj oblikovan grajski gozd. Ob vrtnariji so zasadili štiriredni lipov drevored, hrastov in lipov drevored v smeri vasi Šmarata, kostanjev drevored ob poti na grad, hruškov drevored na pobočju nad vrtnarijo in javorjev drevored ob poti k Luizinemu kamnu. Po tem starem sprehajališču princese Luize se ob obisku gradu zagotovo velja sprehoditi.  Grajski park še danes priča o pretanjenem čutu za lepoto, ki so ga imeli nekdanji lastniki Snežnika.

Grajski duhovi, vile in dimnikarčki Ljudje so v grajskem parku včasih videvali tudi pravljična bitja. Nekoč je šla neka domačinka mimo gradu, bil je večer, tak čas, ko se meglice delajo … pa je videla šest vil plesati. Vse so bile lepe, a žensko je postalo strah, zato je hotela steči mimo, a ni mogla, kar neka sila jo je zadržala, zato se je obrnila in šla domov. imagePot ji je lahko zaprlo tudi sedem čudnih možičkov, dimnikarčkov. Niso bili ne dobri ne slabi, več pa se o njih ni vedelo. Kaj pa duhovi? Seveda, tako kot na vsakem poštenem gradu, tudi na Snežniku straši. Plameni sveč lahko sami od sebe plešejo po zraku. Nekoč so videli moškega, ki je imel pasjo glavo, frak in cilinder! Kadar gospode čez poletje ni bilo doma, je služinčad vse sobe zaklenila, pa se je vseeno slišalo, kako nekdo hodi, hodi s težkimi gozdarskimi čevlji … iz veže, mimo medveda, v sobo za biljard … vedno pa so se stopinje izgubile v knjižnici. Ob obisku gradu previdno, morda so snežniški duhovi doma v knjigah!

Več zanimivosti o Snežniku si preberi v marčni številki NG Juniorja!

 


Potepuh Tomaž

Pripravila: Nika Susman
Fotografiji: Kinodvor

Na sončen dan se otroci s svojo vzgojiteljico odpravijo v gozd in veselo prepevajo. Idila bi bila popolna, če vzgojiteljica ne bi pojedla divjih jagod in se onesvestila. Kaj zdaj? Kako naj Paul, Zoe, Jeremy, Jacques, Rose in Louis najdejo pot iz gozda, ko pa imajo le pet let? K sreči srečajo nenavadnega fanta, ki ima še bolj nenavaden predlog …

image

Potepuh Tomaž je štirinajstletni ubežnik, ki živi v stoletnem hrastu. Pripravljen jim je pomagati, toda le, če pri priči pozabijo vsa pravila, ki so se jih naučili v vrtcu. To pomeni, da si morajo od zdaj naprej – tako kot se za potepuhe spodobi – vrtati po nosu, preverjati količino ušesnega masla, ovohavati stopala in jesti sila čudne stvari: kačje zvitke, črve z majonezo in solato iz trakulj. Nič lažjega, kajne! In preden lahko zapustijo gozd, morajo popraviti še avto. Kako? S pomočjo starega potepuha, ki okoli vratu nosi volčjo glavo.

Najprej je bila delavnica …
Pred tremi leti je režiser filma Manuel Pradal vodil otroške filmske delavnice. Otroke je učil improvizacije, prvin filmske igre, predvsem komedije, in opazil, da je v skupini veliko nadarjenih otrok. S skupino petnajstih otrok (od 4 do 6 let) je delal naprej in nastalo je morje posnetkov, ki so, potem ko so jih obdelali različni filmski strokovnjaki, vse bolj spominjali na film. Počasi je nastala »amaterska« burleskna pravljica, ki so jo sooblikovali otroci. In kaj jim je bilo na snemanju najbolj všeč? »Zabavno je bilo jesti riž z rokami,« se spominja šestletni Matys, njegova soigralka Pauline pa dodaja: »Zelo sem uživala, ko smo tekli za parnim vlakom!«

image

Zanimivost Pri filmu je sodeloval italijanski skladatelj Carlo Crivelli, s katerim je režiser posnel že pet filmov. Navdušen nad delavnicami in nad otroki, se je filmski pustolovščini pridružil s svojim Simfoničnim orkestrom Citta Aperta in s sedemdesetimi glasbeniki. Zaradi njega je film postal nekakšna opera v kratkih hlačah.

 

Nagradno vprašanje

Pod katerim pogojem bo potepuh Tomaž pomagal otrokom iz gozda?
Odgovor pošlji do 17. marca 2014 na naslov National Geographic Junior, Stegne 9b, 1000 Ljubljana. Priloži tudi Dovoljenje za sodelovanje, ki ga najdeš v reviji ali tukaj. Izžrebali bomo dva nagrajenca, ki bosta dobila dve vstopnici za ogled filma v ljubljanskem Kinodvoru.


Juniorju iz srca

Fotografija: Alex Wilson

image Ko sem pred desetimi leti začel sodelovati z revijo National Geographic Junior, smo se stiskali v nagnetenem majhnem uredništvu in izbirali diapozitive. Danes so fotografije večinoma digitalne, prispevke pošiljamo prek spleta, uredništvo že lep čas stanuje v precej večjih prostorih, Juniorjeva družina pripovedovalcev, raziskovalcev, navdušencev in oblikovalcev končnega izdelka pa je kljub temu tesno povezana. Želim ji, da bi jo njen neumorni zagon za odkrivanje novega znanja, zanimivosti, nenavadnosti in resnic sveta okoli nas ter širjenje tega med mlade bralce, bodoče raziskovalce in ustvarjalce, spremljal še dolgo. Da bi jim Junior še naprej predstavljal svet doma in v tujini v vseh barvah in odtenkih, svetlobi in sencah, vsej veličini ali majhnosti. Vse najboljše! Luka Dakskobler, fotoreporter

Preberi voščila drugih pomembnih odraslih:

Juniorju iz srca!
Voščilo Roka Kvaternika, založnika
Voščilo dr. Uroša Grilca, ministra za kulturo
Voščilo Mete Krese, fotografinje in novinarke
Voščilo dr. Ivana Šprajca, arheologa
Voščilo Beatriz Tomšič Čerkez, slikarke in likovne pedagoginje


Oglej si voščilnice naših bralcev!

Preberi še druge članke o Juniorjevi 10-letnici:

10 Neverjetnic o Juniorju
10 največjih Juniorjevih pustolovščin

 

 

 

 


image


Facebook Junior.si

Anketa


Na kateri celini ni deževnega gozda?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov