Vstopna stranVsebinaArhiv

Juniorju iz srca

Fotografija: Borut Krajnc

imageV pravljičnem mestu ruskega pisatelja Nikolaja Nosova so palčki ob večerih, ko ni bilo kaj početi, poslušali Znalčka, ki jim je pripovedoval o daljnih deželah. Najraje so prisluhnili zgodbam o popotnikih, ki so hodili po svetu in iskali dogodivščine. Odtlej je Znalček že zdavnaj utihnil. Toda njegovo mesto je spoštljivo prevzel National Geographic Junior. Dragocena revija, ker jemlje svoje mlade bralce resno in jim odkriva neverjetne štorije, pa tudi tisti prav nič pravljični del sveta.

Vse najboljše in še na mnoga leta!

Meta Krese, fotografinja in novinarka

 


Preberi voščila drugih pomembnih odraslih:

Juniorju iz srca!
Voščilo Roka Kvaternika, založnika
Voščilo dr. Uroša Grilca, ministra za kulturo


Oglej si voščilnice naših bralcev!

Preberi še druge članke o Juniorjevi 10-letnici:

10 Neverjetnic o Juniorju
10 največjih Juniorjevih pustolovščin

 

 

 


Lisice na ledu

Besedilo: Karen de Seve
Fotografija: © Shutterstock / Outdoorsman

Nedaleč od Severnega tečaja se na tisoče kilometrov daleč razprostira poledenel svet. Stopinje ene same polarne lisice nemudoma zabriše močan veter, ki nato sveže zapadli sneg ponovno dviguje v zrak. Zdi se, da se nomadska lisica sploh ne zmeni za ledenih minus 40 stopinj Celzija, saj na svojem zimskem pohodu nemoteno premaguje neskončni morski led. Od njenega zadnjega obroka je minilo že več dni, zato išče hrano. Toda vreme je vse slabše, ona pa si mora odpočiti. V sneg izdolbe votlino, vanjo zvije svoje telo, veliko kot mačkino, nato pa se pokrije z gosto poraslim repom, da ji je toplo. Bo preživela takšen mraz ali se bo spremenila v ledeno lisico?

Več ur pozneje se veter umiri, polarne lisice pa ni na spregled. Nato se zamaje kup snega, pojavi se par temnih oči in tam stoji bela, kosmata pojava samotne polarne lisice. Žival ponavadi s svojega gostega kožuha strese sneg, kar je za preživetje ključnega pomena. »Kožuh jim nudi boljšo izolacijo kot kateri koli drugi živali, celo polarnemu medvedu,« pojasnjuje Dominique Berteaux, preiskovalka polarnih lisic z univerze v Quebecu v Kanadi. »Rep uporabljajo kot mi toplo spalno vrečo, ki jo imajo dan in noč s seboj.«

image

Toda zgolj gost kožuh lisice ne bo ohranjal pri življenju vso polarno zimo, ko se temperature redko povzpnejo nad minus 18 stopinj. Dokler ne napoči pomlad, se bo lisica zanašala na nekaj tehnik, ki ji pomagajo kljubovati ledenemu mrazu in zaradi katerih slovi kot snežna šampionka.

Iskanje hrane
Polarna zima v krajih, kjer živijo polarne lisice, ni prav nič podobna zimi v večini drugih predelov sveta. Od oktobra do februarja sonce sploh ne vzide, da bi grelo in svetilo. Živali za preživetje potrebujejo tudi hrano za potrebno energijo. Polarne lisice imajo najraje majhne glodavce, imenovane lemingi, toda kadar jim trda prede, se zadovoljijo z vsem, kar najdejo.

V preteklem tednu je samica potovala 160 kilometrov proč od svojega spomladanskega brloga, kjer se je parila. Hodila je po morskem ledu, da bi našla kaj za pod zob, in končno izbrskala ostanke tjulnja, ki ga je uplenil polarni medved. Poleg tega je imela srečo, da se je nekje obrnila ledena plošča ter razkrila rakce in alge, pritrjene na dno. Zdaj jo lakota priganja, da zapusti led in se vrne v domače kraje na otok Bylot v kanadskem arktičnem območju.

Več zanimivosti o polarnih lisicah si lahko prebereš v slikoviti reportaži iz decembrske številke National Geographic Juniorja!


Asteroid pada!

Besedilo: Stephanie Warren
Ilustracija: © Shutterstock / solarseven

Asteroidi so skale v vesolju. Ko asteroid udari ob Zemljino atmosfero, se imenuje meteor. Če pade na Zemljino površje, je to meteorit.

Sedemnajstmetrski asteroid je hrumel proti Zemlji s hitrostjo 18 km/s. 15. februarja 2013 je v atmosfero treščila skala in na nebu nad Rusijo se je takoj po sončnem vzhodu zarisala tanka črta. Meteor je razneslo z močjo 30 atomskih bomb, udarni val pa je v mestu Čeljabinsk razbil okna in poškodoval zidove. Več kot 1.200 ljudi je bilo poškodovanih.

Naš planet kar naprej bombardirajo skale iz vesolja. Vsak dan nas zadane 50 tisoč ton snovi, to je za 5.000 polnih smetarskih tovornjakov. Večina teh vesoljskih skal je premajhnih, da bi povzročale škodo. Zelo velika skala pa je lahko zelo nevarna. Pred 65 milijoni let je desetkilometrska skala zbrisala z Zemlje skoraj vsa živa bitja, tudi dinozavre.

image

Do naslednjega padca tako velikega asteroida bo morda minilo še več milijonov let. A verjetnost, da se bo to nekoč vendarle zgodilo, je precejšnja. Da bi preprečili uničenje, znanstveniki z zelo močnimi teleskopi pregledujejo nebo in iščejo nevarne skale v vesolju. Če bodo našli tako, ki leti trku z Zemljo naproti, imajo nekaj možnih načrtov ukrepanja. Tu jih predstavljamo pet.

1. Odrinimo ga.
Morda je najlažje ustaviti asteroid tako, da ga odrinemo z vesoljsko ladjo. Če to storimo dovolj zgodaj, bo galaktični odbijač dovolj močan, da bo spremenil pot in hitrost asteroida. »Tudi če je sprememba hitrosti enaka le hitrosti plazenja majhnega otroka, bo skala po 20 letih letela mimo Zemlje, namesto da bi treščila vanjo,« pravi David Morrison, ki preučuje padce asteroidov na Inštitutu SETI, znanstveni ustanovi, ki išče znake življenja v vesolju.

2. Odvlecimo ga.
Vesoljska ladja se bliža asteroidu.
Da bi asteroidu spremenili smer, se ga ni treba niti dotakniti. Če pošljemo vesoljsko ladjo, naj leti zelo blizu asteroida, bo njena težnost pritegnila asteroid in mu spremenila hitrost. »Najbolje je, če se lahko izognemo dotiku,« pravi strokovnjak za vesoljske skale pri SETI Peter Jenniskens. »Nekateri asteroidi so presenetljivo krhki.« Celo zaradi zelo nežnega trka bi se kateri lahko razletel in nastali bi manjši, a morda še vedno nevarni asteroidi.

3. Pojejmo ga.
Roboti, ki jih nadzira lebdeče vesoljsko plovilo, žvečijo asteroid. Lačni roboti so ključni za ta načrt. Ko bi pristali na asteroidu, bi začeli žvečiti njegovo kamnito površje. Potem bi odpihnili drobir v vesolje. Sila vsega pihanja bi pognala asteroid iz smeri trka.

4. Odstrelimo ga.
Projekt »Laserske čebele« predvideva, da bi okrog asteroida krožil roj majhnih vesoljskih plovil. Vsako od njih bi usmerilo svoj laser v natančno določeno točko na površju asteroida. Z laserji bi skale uplinili v močno pregrete oblake plina, ki bi delovali kot raketni motorji in spremenili hitrost in smer asteroida.

5. Pobarvajmo ga.
Morda zveni neumno, da bi krasili smrtno nevarno telo, a nekateri znanstveniki so prepričani, da je to najboljša zamisel. Bela barva dobro odbija sončno svetlobo. (Zato ti je v beli majici na vroč dan hladneje kot v črni.) Če bi del vrtečega se asteroida pobarvali belo, bi se tam manj segrel in zato oddajal manj toplotnih žarkov. V nekaj stoletjih bi ta sprememba dovolj preusmerila asteroid, da bi naš planet rešili pred trkom.

Še več zanimivosti in načinov, kako ustaviti skale, ki iz vesolja letijo proti Zemlji, preberi v decembrski številki National Geographic Juniorja.


Sarajevski izgubljenčki

Besedilo in fotografije: Nina Blaž

Ulice glavnega mesta Bosne in Hercegovine so polne zapuščenih kužkov, ki vsak dan iščejo hrano za preživetje. Nekaterim pomaga prijaznost mimoidočih ali dobrodelne organizacije, a večini žal ne. Sarajevo je eno od mnogih mest, ki imajo problem s psi, ki živijo na cesti. Nekatere so zapustili neodgovorni lastniki, drugi so se na ulici že rodili. Zaradi dobrih ljudi pa se včasih njihova zgodba¬¬ lepo konča in dobijo priložnost za normalno življenje.

Dobro delo za pse
imageV Sarajevu naj bi bilo po uradnih podatkih 10.000 zapuščenih psov. Zato obstaja tudi veliko organizacij, pasjih rejniških družin in zavetišč, ki s srcem in ljubeznijo skrbijo za te zapuščene kosmatinčke. Ena takšnih je tudi organizacija Deed for dogs (kar v slovenščini pomeni »dobro delo za pse«). Del organizacije deluje tudi v švicarskem mestu Ženeva. Ta organizira prevoz psov iz Sarajeva do Francije ali Švice, kjer jih namestijo v živalskih sirotišnicah, zavetiščih ali pri začasnih skrbnikih. Včasih že njihov začasen dom postane stalen, večinoma pa organizacija poskrbi, da izgubljenčki dobijo nov dom v družini, ki jim nudi veliko ljubezni. Tako so do sedaj rešili že več kot 90 psov.

Brezdomci
V zavetišču na Ilidži, predelu Sarajeva, se nahaja preko 110 psov, ki so jih rešili z ulic, a mu zaradi pomanjkanja denarja grozi zaprtje. Kljub težkim pogojem prostovoljci in upravitelj Adnan skrbijo za pse po svojih najboljših močeh. Organizacija Deed for dogs jim pomaga tako, da jim priskrbi hrano za pse.

image

Njeni člani hranijo tudi pse, ki še živijo na ulici. Eden od problematičnih delov Sarajeva je blokovsko naselje Grbavica. Še letos poleti je na tamkajšnjih travnikih ob cesti ležala skupina mladičkov, ki so se brezskrbno igrali z vsem, kar jim je prišlo pod tačke. Od stare vezalke za čevlje do razparane nogavice. Veseli in razigrani ob vsakem obisku človeka, so komaj čakali, da kaj dobijo za pod zob.
Tako je bilo vse do letošnjega oktobra. Takrat pa so jih člani organizacije Deed for dogs prepeljali v Švico, kjer jih je čakal nov dom.

Nova priložnost
imagePo zaslugi organizacije Deed for dogs in dobrih prostovljcev veliko psov dobi hrano in vodo za preživetje. Poskušajo pa rešiti tudi čim več mladičkov, saj so ti najbolj primerni za posvojitev. Ob vsaki reševalni akciji pripeljejo mladičke k pasji rejniški družini v bližnji kraja Semizovac. Tam mladičke okopajo, razbolhijo in razglistijo. Pregleda jih tudi veterinar, ki jim da zdravila, če jih potrebujejo.
Preden se odpravijo na pot proti Franciji ali Švici k novim lastnikom, morajo vsi dobiti veterinarsko potrdilo, da so zdravi. Poleg tega morajo imeti vsi psi še čip s svojimi podatki, uradni potni list z novim imenom in dovoljenje, da lahko prestopijo meje.

Zgodbo o reševanju sarajevskih potepuških psov si do konca preberi v decembrsaki številki National Geographic Juniorja!


Reševanje nork

Besedilo: Scott Elder
Fotografija: Cindy Hopf

Mati norka se previdno pokaže iz družinskega brloga, sledijo pa ji trije mladiči. Dovolj so stari, da samico spremljajo na lovu za manjšim plenom, kot so miši in žabe. Vitke norke, odete v temen kožuh, so bližnje sorodnice dihurjev. Družina urno skaklja in si utira pot skozi poznani gozd v ameriški zvezni državi Massachusetts. Ko živali prispejo do prometne ceste, jo prva prečka samica. In groza, povozi jo avto, v trenutku pogine. Izgubljeni in prestrašeni osiroteli mladiči se nagonsko stiskajo k truplu samice na cesti in pri tem glasno cvilijo.
Nemočne norke imajo srečo v nesreči, saj je eno od naslednjih vozil na cesti osemnajstkolesni tovornjak z Rickom Craneom za volanom, voznikom z velikim srcem. »Na cesti sem opazil nekaj rjavega, zato sem ustavil,« se spominja. »Mladiči so vreščalo In zveneli skoraj enako kot ljudje.« Crane je bil prepričan, da jih bo kakšen avto kmalu povozil ali pa jih bo pomalical plenilec. »Rad imam živali,« pove. »Nisem jih mogel kar pustiti na cesti, zato sem jih odpeljal s seboj.«

Pot na varno

imageCrane si nadene debele rokavice in položi nemočne mladiče v svoj nahrbtnik, kjer se v trenutku umirijo. Takoj ko prispe domov, obišče sosedo Gino Purtell in jo prosi za pomoč. Potrka na prava vrata, saj je Purtellova vodja krajevnega zavetišča za divjinske živali. Pasji boks predela v začasno prebivališče nork, tako da jim postelje z natrganim časopisnim papirjem in spremeni kartonasto škatlo v nekakšen brlog. »Mlade norke so bile na smrt prestrašene,« pripoveduje Purtellova. »In čeprav so bile naravnost očarljive, so hudo zaudarjale. Vonj je nekakšna mešanica med mačko in dihurjem.« Naslednjega jutra Purtellova odpelje sedem tednov stare mladiče v središče za divjinske živali Cape v bližnjem kraju Barnstable v Massachusettsu, kjer jih pregledajo.

»Njihovi kožuhi so bili polni klopov in bolh, poleg tega so imeli mladiči gliste,« pove Deborah Millman, direktorica ustanove. »Sicer pa so bili precej zdravi.« Osebje najprej odstrani parazite, nato pa preseli dvestogramske mladiče v večji prazen akvarij, v katerem je mehko postlano. Tu so tudi veje za plezanje in škatle, v katere se živali lahko poskrijejo.
»Čim manj jih moramo božati in nositi po rokah, da ohranijo svoj divjinski značaj,« pojasnjuje Millmanova. »Nočemo, da bi se preveč privadili ljudem.«

Norke naj ostanejo divjinske

Osebje se želi prepričati, da bodo mlade norke – samec in dve samici – v naravi prepoznale, kaj je užitno, zato prehrani za udomačene dihurje dodajajo mrtve miši. To pa še ne pomeni, da bodo v naravi ujeli žive. Preden jih preselijo v zunanje velike ograde, mora Lynn Miller, ki skrbi za rehabilitacijo divjinskih živali, potrditi, da je njihov nagon preživetja močan. Mladiči pritajeno zalezujejo živali, ki se jim približajo, mrtve miši pa najprej ugriznejo v glavo – naravna lovska tehnika nork. »Da znajo uporabljati svoje orodje, je dober znak,« trdi Millerjeva.
Po treh mesecih – v tem obdobju norke v naravi zapustijo samico – so hitro rastoče sirote dovolj stare in velike, da se podajo v naravo. V boksu za živali vse tri odnesejo h kanalu, kjer živi uspešna kolonija nork. V bližini skalnega nabrežja osebje odpre vrata boksa. »Traja nekaj minut, vendar se počasi prva norka vendarle prikaže. Takoj ko se njene noge dotaknejo trave, se žival požene proti skalovju, drugi dve pa ji sledita,« pripoveduje Millmanova. »Gledajo nas, nato pa se namestijo med skale, tako da so skrite našim pogledom. To je prava zgodba o uspehu.«

Kako se je razpletla zgodba o reševanju nork si preberi v decembrski številki National Geographic Juniorja!

 


Hobit: Smaugova pušča

Besedilo: Nika Susman
Fotografiji: Blitz Film & Video Distribution

Zapečkar Bilbo Bisagin že dolgo ni več zapečkar. Zgodilo se mu je namreč to, česar niti v sanjah ni pričakoval. Do vratu je v pustolovščini! V drugem delu priljubljene trilogije se skupaj s čarodejem Gandalfom in trinajstimi škrati pod vodstvom Torina Hrastoščita odpravi proti Samotni gori. Rešiti hočejo izgubljeni zaklad, ki jim ga je zaplenil zlobni zmaj Smaug.

image

A pot proti vzhodu jih vodi skozi temačne gozdove Mrkolesja, kjer naletijo na roj velikanskih pajkov in neprijazne gozdne vilince. Velika preizkušnja pa se šele začne, ko druščina prispe do Samotne gore. Kako trden je njihov pogum? In koliko zdrži njihovo prijateljstvo?

image

Vilinka Tauriel
V drugem delu filmskega Hobita se med prebivalci Srednjega sveta pojavi nov obraz, ki je med najbolj vnetimi oboževalci Tolkiena povzročil nekaj nejevolje. Vilinka Tauriel se namreč v Tolkienovih delih ne pojavi. V film so se jo odločili umestiti, da bi povečali zastopanost vilincev in v pripoved vnesli nekaj »ženske energije«.

Zanimivosti
Rojstnodnevna zdravica
J. R. R. Tolkien se je rodil 3. januarja 1892 v Južnoafriški republiki. Njegovi oboževalci po vsem svetu na ta dan ob deveti uri zvečer dvignejo čaše in v en glas zakličejo: »Profesor!«

Hm, Hompen?
Pisatelj si je izmišljeval jezike in za svoj Srednji svet natančno razdelal zgodovino, narisal zemljevide in sestavil koledarje. Tako je razumljivo, da mu »popravki« prevajalcev niso bili všeč. Ko je bilo njegovo delo prvič prevedeno v švedščino, je Hobit postal Hompen, v prvem portugalskem prevodu celo O Gnomo. V naslednjih izdajah je hobit (tako kot v večini držav) vseeno ostal hobit.

Pravljica za lahko noč
Hobita so najprej poslušali Tolkienovi štirje otroci. Iz pravljice za lahko noč je nastal obširen rokopis, ki ga je v branje dobil tudi založnik Stanley Unwin. No, pravzaprav njegov 10-letni sin Rayner, ki je zgodbo ocenil za »dobro in primerno za otroke od 5. do 9. leta starosti«. Tako so leta 1937 Hobita izdali, Rayner pa je dvajset let pozneje, ko je tudi sam postal urednik, sodeloval pri izdaji Gospodarja prstanov.

Hobitov dan
Bilbo in Frodo Bisagin sta se rodila 22. septembra, čeprav kar nekaj let narazen, seveda. Leta 1978 je ameriško Tolkienovo društvo (mimogrede, imamo ga tudi pri nas!) prvo praznovalo Hobitov dan in Tolkienov teden. In praznuje se še danes! Nekatere šole v tem času organizirajo Hobitov drugi zajtrk, največji oboževalci pa hodijo bosi in prirejajo velike hobit pojedine.

Nagradno vprašanje

Kateri nov lik se pojavi v drugem delu filmske trilogije?

Odgovor pošlji do 16. decembra 2013 na naslov National Geographic Junior, Stegne 9b, 1000 Ljubljana.
Priloži tudi Dovoljenje za sodelovanje, ki ga najdeš tukaj.

Blitz Film & Video Distribution podarja svinčnika, otroški majici in mapi iz filma.

 


Kako smo iskali dušo konja

Besedilo: Irena Cerar
Fotografije: Iztok Bončina, Manca Žnidaršič

image

Ko smo se zjutraj zbrali na ranču, je urednica Irena mladim fotografom najprej čestitala in jim podelila nagrade – čudovite knjige National Geographica.

image

Dokler je bilo jutro mrzlo in brez sonca, smo se greli ob domačem čaju, naša gostiteljica Darja pa nam je predstavila ranč in njegove živalske sostanovalce (resnici na ljubo, teh je res precej!).

image

O anatolskem ovčarju Leonu smo lahko brali že v oktobrski številki NG Juniorja. Tokrat smo ga spoznali v živo in vsi smo ga radi pocrkljali.

image

Po uvodnem čaju smo se odpravili na ogled ranča, po katerem nas je popeljala Manca. In imeli smo kaj videti!

image

Spoznali smo kozici Marjetico in Lili, ovčko Julijo s hčerkama Tino in Bino, dva pava, Pepija in Maria, kokoško Frančesko in petelinčka Frančeka s prijatelji, muce Šaj, Klever in Dolfo Toma … in seveda 15 konjev!

image

Pri vietnamskih pujskih, ČunČunu in njegovi ČunoLini.

image

Poskušali smo razumeti govorico, ki jo uporabljajo konji, ter jih tudi začutiti.

imageNato smo spoznali tudi pravila jahanja. V tej veščini smo se lahko tudi sami preizkusili.

image

Dopoldanski del je zaključil predavatelj in dolgoletni Juniorjev sodelavec Iztok Bončina s kratkim uvodom v fotografsko delavnico.

image

Sledilo je kosilo, ki smo si ga prav zaslužili! Na jedilniku je bilo makaronovo meso, rdeča pesa in sok.

image

Popoldanski čas je bil namenjen fotografski delavnici pod Iztokovim vodstvom.

image

Z njegovo pomočjo so mladi fotografi poglabljali fotografsko znanje, predvsem pa so poskušali ujeti v svoj objektiv dušo konja. Kar zagotovo ni bila lahka naloga!

image

Beli duh v diru …

image

Dan smo sklenili z izpolnjenimi občutki in skupinsko fotografijo za spomin.

Kakšna je podoba duše konja?

Med avtorji posnetkov, ki so nastali na fotografski delavnici ob obisku Ranča Kaja in Grom, je žirija v sestavi Iztok Bončina, Darja Žnidaršič in Irena Cerar izbrala dva mlada fotografa, ki bosta za nagrado preživela vikend na Ranču Kaja in Grom. To sta Ana Maja Kralj in David Jakše.

Čestitamo!

image
Ana Maja Kralj, 14 let

image
David Jakše, 12 let

 


image


Facebook Junior.si

Anketa


Katera žival ima na glavi rog, zato ji rečemo tudi morski samorog?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov