Vstopna stranVsebinaArhiv

Stari konji, slepa psička in gluhi pes

Besedilo in fotografije: Luka Dakskobler

Daleč od celjskega betona, med tihimi gozdovi Ljubečne, stoji ranč, o katerem mestne živali sanjajo, kot ljudje sanjamo o življenju nekje v tropskem raju. Na Ranču Kaja in Grom so vse živali družinski člani. Ni se jim treba bati, da jih bodo lastniki zavrgli ali uspavali, ko bodo stari ali bolni. Še več, vsi jih razumejo. Zato je ranč tudi center Ambasadorjev živali.

image

Sobivanje
»Če žival spoznaš tako, da jo razumeš, jo vzljubiš. Če jo enkrat vzljubiš, pa z njo ne boš več grdo ravnal,« pojasnjuje Darja Žnidaršič, vodja ranča in terapevtka Tellington TTouch. To spoznajo tudi otroci, ki na ranču preživljajo počitnice in skrbijo za živali. Naučijo se tudi njihove govorice: kako na primer konj, pes, mačka ali prašič na svoj način povedo, kaj želijo, kaj jim ni všeč in podobno. Darja otrokom razloži, kako naj ravnajo z živalmi in pojasni tudi, kaj se zgodi, če ravnaš napačno. Vsi na ranču živali sprejmejo kot sobitja, svoje ravnanje z njimi pa prilagajajo vrsti živali. Ne obnašaš se enako do psa in mačke. Vsaka žival ima svoje potrebe in ko enkrat ta sistem vzpostaviš, se zgodi sožitje. Vse živali na Ranču Kaja in Grom so v sožitju. Razumejo druga drugo in celo ljudi. Obiskovalci ranča se naučijo razumeti živali s skrbjo za njih, ne s teorijo. Vsak dan so z živaljo in se z njo ukvarjajo. To jim omogoči, da se učijo o živali in o odnosu do nje, jo razumejo in se sami prepričajo, kako inteligenta je.

Tellington TTouch je metoda posebnih zdravilnih dotikov, ki jih ljudje (terapevti) izvajajo na živalih. Dotiki služijo obnavljanju celičnega spomina in spodbujajo telo k zdravljenju in boljšemu počutju.

image

Čunčun in Čunčulina
Znano je, da so pujsi izjemno inteligentni. A ker jih navadno prisilimo živeti v malih prostorih s slabimi higienskimi razmerami, se nam to ne zdi mogoče.
Čunčun in njegova Čunčulina pa to vedno znova dokazujeta. Pred kratkim so jima otroci obnovili dom in po opravljenem delu orodje pustili pred njuno hiško. Za hrambo orodja poskrbela kar Čunčulina, ki je čez noč vse orodje znosila v hiško na kup. Zelo dobro skrbi tudi za svojega Čunčuna, ki je bil prej mrk in len, ob njej pa je kar zaživel. Čunčulina tako rekoč nosi hlače v hiši. Tudi pokliče, ko imata umazano hiško, ali gre celo iskat nekoga, da mu pove, da nimata vode.

image

Slepa kužka Kala
Posvojili so tudi živahno mešanko Kalo. Psičko je pred petimi leti povozil avto in jo zelo poškodoval. Eno uho se je je komaj še držalo, oko ji je izpadlo. Veterinarji so jo sprva hoteli uspavati, a se je Kala, čeprav hudo poškodovana, veselo usedla na operacijsko mizo in navdušeno ter zvedavo pogledovala naokoli. Čeprav je oslepela. Zaključili so, da ima verjetno zelo veliko življenjsko voljo in je ne morejo uspavati. Zato so jo rajši zakrpali. Ker je sedaj potrebovala drugačno oskrbo, ni pa mogla ostati v ambulanti, sta jo domov na ranč vzela Darja in njen mož Andrej. Danes Kala teka naokoli, se igra, celo palice lovi. Na okolje je tako navajena, da se ne opazi, da je slepa, dokler se (redko kdaj) ne zmoti in se zaleti v kakšna vrata.

Več o Ranču Kaja in Grom si preberi v oktobrski številki Juniorja.


Gremo mi po svoje 2

Besedilo in fotografije: Luka Dakskobler

Ljubljančani proti Štajercem
Snemanje je potekalo v Bovcu, na isti lokaciji kot prvi del filma, le da tokrat pod taborom Rodu Zvitega svizca ni bilo deklet, temveč štajerski taborniki. Film na šaljiv način obravnava večno tekmovalnost med Ljubljano in Mariborom. Piko na i pa tekmovalnosti postavita starešini obeh taborov, ki sta si po značaju precej podobna. Jurij Zrnec poveljuje Ljubljančanom, Tadej Toš pa Mariborčanom. Da je zmeda popolna, se jim za vrat obesi še evropska inšpektorica, obsedena s strogim sledenjem predpisom.

image

90 % čakanja, 10 % nastopanja
Film je že ustaljena stara ekipa snemala celo poletje, 39 dni, v tem času pa so igralci bivali v bovškem hotelu, le za vikende so šli domov. Snemanje se je začenjalo že ob sedmih zjutraj in se končalo okrog sedmih zvečer. V taborniške oprave so se oblekli že v hotelu, tudi z masko so opravili tam, na sceni so sledili le še manjši popravki. Nato pa je sledilo ogromno čakanja in razmeroma malo stanja pred kamero. »Snemanje je 90 % čakanja in 10 % nastopanja,« pove Jurij Zrnec, ko v senci čaka na svoj nastop. V času našega obiska je v enem dnevu posnel le dva prizora, a je moral nanju čakati cel dan. Ne da se namreč točno napovedati, kdaj bo primeren čas za snemanje določenega prizora.

image

Pestro v zakulisjuimage Snemanje pomeni ogromno tehničnega dela, postavljanja odbojnikov, luči, zastorov, tračnic za premikanje kamere, a utečena ekipa to počne izredno hitro. Medtem so igralci pri maskerki v bližnji senci, glavni igralci ponavljajo še zadnje besedilo. Točke, kjer so snemali, so se sicer menjale od enega tabora do drugega in vmes, vedno pa se je z njimi premikal šotor, v katerem so bili monitorji za ton in sliko. Tam sta režiser in tajnica režije budno spremljala snemanje, tonski tehnik pa je poslušal zvok.

Več o nastajanju nadaljevanja našega najuspešnejšega mladinskega filma, pa si preberi v oktobrskem Juniorju.

 


Reševanje koale

Besedilo: Kitson Jazynka
Fotografiji: dr. Amber Gillett

Mladi koala si zaželi okusnega listja, zato se počasi poda proti evkaliptom. Dišeče listje teh dreves predstavlja večino njegovega jedilnika. Drevesa, tako kot večina evkaliptov v predmestnih predelih avstralske severovzhodne države Queensland, uspevajo na vrtu. Na koalino veliko nesrečo pa tam domujejo smrtonosni plenilci – psi. Psi napadejo malega koalo, ga grizejo in stresajo. Koali nekako uspe pobegniti in se mukoma povzpeti na bližnje drevo. Hudo poškodovano in na smrt presrašeno bitje se namesti med dve veji, kjer si lahko oddahne. Zdaj mu lajajoči psi ne morejo več do živega, vendar je ujet na vrtu. Tudi če bi lahko splezal na tla, zaradi ran ne bi prišel daleč brez veterinarske pomoči. Stanovalci po dveh dneh vendarle opazijo ranjeno žival. Na pomoč pokličejo krajevno prostovoljno reševalno skupino. Reševalec stoji na tleh in nad koalino glavo pridrži dolg drog z mehko ploščo na koncu, kar koalo opogumi, da spleza z drevesa. Reševalec ranjeno žival nežno položi v veliko kletko in jo odpelje v bolnišnico za prostoživeče živali (Australia Zoo Wildlife Hospital), ki se nahaja uro vožnje proč. Med vožnjo koalo poimenujejo Lewis.

image

Pomoč v bolnišnici
Zdravstveno osebje ugotovi, da je Lewisovo stanje zelo resno. »Ko sem ga zagledala, sem pomislila: ‘Le kako je preživel?’« se spominja veterinarka Amber Gillett. Obrijejo Lewisov gosti kožuh in odkrijejo globoke ugrize po vratu, na nogah in trebuhu. Gillettova mora operirati trebuh in se prepričati, da poškodbe niso smrtno nevarne. Koala na srečo prestane operacijo. Nato Gillettova očisti Lewisove okužene rane, ki so mu jih zadali pasji zobje. Veterinarji mu dajo močne antibiotike, zašijejo rane z več ducati šivov in ga povijejo skoraj od glave do peta. Večino koal, ki jih oskrbijo v bolnišnici, zbije avto ali jih zmrcvari pes. Gillettova meni, da postaja življenjski prostor koal vse manjši, saj se predmestja širijo. Ljudje smo izkrčili že dve tretjini vseh gozdov, zato bi morali v zvezi z domačimi ljubljenci ravnati odgovorneje. »Na vrtove in z njih prihajajo razna divjinska bitja,« nadaljuje. »Psi in mačke jih lovijo, saj je to v njihovi naravi.«

Vračanje močiimage »Ko je Lewis prispel, je bil zelo prestrašen,« se spominja Gillettova. Po nekaj dneh pa je dognal, da nismo nevarni.« Osebje mu vsak dan menja povoje in neguje rane. Poleg evkaliptovih listov ga hranijo tudi s pripravkom za mladiče, bogatim z beljakovinami, da bi se okrepil. Da ga ne bi zeblo, dokler mu kožuh ponovno ne zraste, je osebje celo predelalo nekaj otroških oblačil in mu jih nadelo. Globoke rane na Lewisovih prednjih in zadnjih nogah se celijo več kot tri mesece. Po tako dolgotrajnem okrevanju si mora z vajami okrepiti mišice. Fizioterapevtski program je koali pisan na kožo: plezanje po evkaliptih v zunanjem ograjenem prostoru. »Začel je na manjših drevesih, visokih manj kot dva metra,« pripoveduje Gillettova. »Nato smo ga peljali k višjim drevesom.« Osem mesecev po prihodu v bolnišnico znova poraščen Lewis premaguje 20-metrska drevesa in sam obira listje. Pripravljen je na vrnitev v naravo.

Več o reševanju koale si preberi v oktobrski številki Juniorja.


Drzni raziskovalci

Besedilo: C. M. Tomlin
Fotografija: © Monthy Graham

»Skupaj s člani moje skupine smo skočili v vodo. Močnih svetilk nismo prižigali, dokler nismo prispeli na cilj, torej skoraj 30 metrov globoko, saj bi sicer preplašili meduze. Tako smo se potapljali v temi. Končno smo prispeli. Prižgala sem podvodno svetilko in posvetila okrog sebe. Vsepovsod same meduze! In kadar se je kakšna znašla v soju svetilke, je zasijala. Bilo je neverjetno.«

»Moje delo je opazovanje morskih živalih pri gibanju v vodi – številne se premikajo izredno učinkovito. Nato razmišljam, kako oblikovati podvodna plovila, ki bi potovala na enak način. Tako bomo morda izumili podmornice, ki nas bodo popeljale v najgloblje predele oceana. Poleg tega preučujem, kako plavajoče morske živali vplivajo na gibanje vode v oceanih. Celo skupine drobnih morskih bitij, kot so 5-centimetrski rakci kril, močno vplivajo na svoje okolje.«

image

»Delo je včasih naporno. Preučujemo nočno življenje in se pogosto potapljamo ponoči. Ne spimo veliko! Toda rada delam na terenu. Naši oceani so izjemno pomembni, raziskali pa smo jih le drobec. Marsikaj je še treba odkriti.«

»Nikoli se ne prenehaj učiti. Nauči se, kolikor se le da, in nikoli ne zamudi ponujene priložnosti.«

Kakani Katija je strokovnjakinja za meduze in razume njihovo vedenje. Ti ga ne! Nikoli se ne približaj meduzam in se jih ne dotikaj.

Si želiš postati biološki oceanograf?
Uči se: matematiko, fiziko in morsko biologijo.
Glej: naravoslovne oddaje na National Geographic Channelu.
Beri: 20.000 milj pod morjem pisatelja Julesa Verna in Živalski svet jadranskega morja Toma Turka.

Več o drzni raziskovalki si preberi v oktobrski številki Juniorja.


Samo naprej 1.del

Dragi mladi raziskovalci! Kot mladega založnika me je vodil slogan »Samo naprej!« Nekaj let kasneje sem kot vnet član društva National Geographic – vanj me je že v otroštvu včlanil moj oče – revijo za odrasle na vsak način želel pripeljati v Slovenijo in jo izdajati v našem maternem jeziku. Pa je bilo predrago. Raziskoval sem naprej in našel revijo NG World, ki so jo ameriški šolarji prebirali že desetletja. Z Declanom, prijateljem iz Washingtona, sva v številnih neprespanih nočeh leta 2003 naredila mednarodno različico revije, z rumenim okvirom in z novim imenom – NG Junior. Najino raziskovanje je bilo eno najlepših doživetij v mojem založniškem poklicu. Slovenski Junior pa je bila tako prva mednarodna izdaja ameriške revije, danes jih je po svetu že 16. Zelo sem vesel, da lahko z Juniorjem raziskujete že 10 let.

image

Te besede vam pišem iz narodnega parka Ngorongoro v Tanzaniji, kjer z mojim sinom raziskujeva svet. V letih, ki sledijo, vam želim čim več potovanj in raziskovanj. So namreč najboljša šola za življenje.

ROK KVATERNIK, založnik

Preberi voščila pomembnih odraslih:

Juniorju iz srca!

10 največjih Juniorjevih pustolovščin


Resnica o novem filmu: Navihani Bram

Besedilo: Špela Bulc
Fotografije: Z dovoljenjem Kinodvora

Bram je radoveden, bister in neizmerno nemiren deček. Zanima ga čisto vse, predvsem pa vsemogoči izumi tega sveta in nenavadna imena. Veseli se prvega šolskega dne, vendar njegovo veselje nad šolo hitro splahni, saj se z učiteljem ne razumeta najbolje. Ta v razredu zahteva pozornost, vestno delo in mirno sedenje, česar pa Bram enostavno ne zmore ... Več podrobnosti izveš, če obiščeš kinematografe, nas pa je zanimalo, kaj je vzrok, da so nekateri otroci tudi v resnici zelo nemirni in se ne morejo dovolj skoncentrirati.

ADHD in ADD

imageBramove težave se kopičijo in v šolo pokličejo starše. Skupaj iščejo rešitve, kako nemirnega dečka prilagoditi šolskim pravilom. Bram ima očitno motnjo pomanjkanja pozornosti, ki ji pravimo motnja ADHD. ADHD in ADD sta po besedah specialne pedagojinje Romane Murn učni težavi prav posebne vrste. Pravimo jima specifični učni težavi. Najbolj izrazito se pokažeta ravno tam, kjer je najmanj treba – pri učenju, v šoli. »Oseba s to motnjo je lahko bistra ali celo zeloooo bistra, pa ima kljub temu velike težave pri šolskih zadevah, ne more se zbrati, čeprav se zelo trudi. Težko zdrži dolgo pri isti nalogi, misli ji uidejo z nadzvočno hitrostjo. Je hitra, nerodna, vse jo zmoti, a hkrati sama moti druge, hitro kaj ušpiči, ima super nenavadne ideje, pogruntavščine kar stresa iz rokava, je čudovito ustvarjalna, zanimajo jo nenavadna vprašanja, ne more zdržati pri miru, pozablja pikice, strešice, se v trenutku razburi, razjezi …«

PRIJATELJA SPOZNAŠ V TEŽAVAH

imageMorda imaš sam sošolca z eno od specifičnih učnih težav. Tako kot Bramu tudi njemu ne pomaga posmehovanje in zbadanje, ampak mu lahko pomagaš z razumevanjem, pogovorom in strpnostjo. Kot nam pojasni specialna pedagoginja Romana: »Sošolca z ADD ali ADHD moraš razumeti, da se trudi, čeprav se to dostikrat navzven ne vidi, da mu je težko, ker se nekaterih stvari pač ne more hitro naučiti.  Najbolj mu lahko pomagaš, da se zanimaš zanj, predvsem za tisto, kar dobro naredi. Če je hitre jeze, ga ne vzpodbujaj, ampak mu pusti, da se pomiri. Razumeti moraš, da potrebuje nekaj pomoči, prilagoditev, da bo lažje pokazal svoje znanje. Bodi dober sošolec in prijatelj z njim, čeprav je včasih to težko. Prijatelje namreč spoznaš v težavah, kajne?«

Še več o navihanem Bramu pa si preberi v septembrski številki juniorja.

Odgovori na nagradno vprašanje:
Kaj je motnja ADHD?

Pravilni odgovor pošlji do 16. septembra 2013 na naslov National Geographic Junior, Stegne 9b, 1000 Ljubljana. Za sodelovanje izpolni in rešitvam priloži tudi Dovoljenje za sodelovanje (če ga še nisi poslal). Dvema srečnima nagrajencema bomo podarili 2 vstopnici za ogled filma Navihani Bram v ljubljanskem Kinodvoru.

 


Drzni raziskovalci

Besedilo: C. M. Tomlin
Fotografija: © Zoltan Takacs

Nekoč sem v Bolgariji naletel na dva modrasa, ki sodita med najbolj strupene evropske kače. Poležavala sta v bližini polja. Želel sem ju ujeti, da bi vzel vzorec strupa, vendar opreme nisem imel s seboj. Nenadoma sta modrasa odšla proč. Moral sem se hitro znajti, zato sem kači zgrabil za repa. Še preden sta me lahko ugriznili, sem ju zalučal na polje, kjer bi ju lažje ujel. »Kače s strupom ubijajo plen. Strup napade ključne dele telesa, kot so živčevje in kri. Zelo močan je in deluje izredno hitro, zato ga preučujemo z namenom, da bi razvili zdravila proti boleznim živčevja in krvi.

image
Takacs in strupena zelena mamba.

»Kače so me ugriznile že šestkrat, večinoma gadi. Ko te ugrizne gad, samega ugriza skorajda ne čutiš. Občutek je, kot bi se zbodel v trn. Najhuje pa je, da ne veš, kaj bo s teboj. Bom imel alergično reakcijo? Lahko v nekaj minutah umrem? Vendar zaradi strupa gada zelo redko pride do smrtnega primera.« »Na odpravah so me v Kongu lovili sloni, na Filipinih sem naletel na pirate, v Laosu pa me je z vojnega območja rešil helikopter. Toda če ne odrineš v svet in ne potuješ, nikoli ne razumeš narave.«

Več o herpetologu Zoltanu pa si preberi v septembrski številki juniorja.


Neverjetne živali

Besedilo: Kitson Jazynka
Fotografija: Mark Steiger

Mačka na žogi

Chicago, ameriška zvezna država Illinois
Zakaj mačka Jax na tleh nikoli ne pušča sledov? Ker se pretkanka zna premikati na veliki žogi! Mačka zasuče žogo naprej tako, da hodi po njej. »Jax od nekdaj rada poležava na majhnih prostorih, celo na moji rami,« pripoveduje njena lastnica Samantha Martin. »Zdelo se mi je, da bo uživala v še bolj norih trikih z lovljenjem ravnotežja.« Jax se je na trik pripravljala tako, da je stala na manjši žogi v skledi, iz katere se ni mogla skotaliti. Martinova jo je nato postavila na večjo žogo na koncu kratke poti. Na drugi konec je namestila slastne mačje priboljške. Bistri muci se je hitro posvetilo: če se nežno pomakne nazaj, se žoga zakotali naprej – in tako dobi slastno nagrado. Jax je zdaj prava mojstrica v izvajanju trika, vendar mora biti zanj razpoložena. »Včasih se želi samo valjati po tleh ali tekati za igračami,« pojasnjuje Martinova. »Zares ima veliko energije.«

Ara na smučeh

Cannes, Francijaimage Hijacintna ara Luna obožuje letenje – po smučišču navzdol! Njen lastnik Mark Steiger je vedel, da bo 8-letna ptica izvrstna smučarka. »Hijacintne are kot Luna imajo močne noge,« pojasnjuje. Luna je najprej vadila tako, da je s kremplji držala ročice na majhnih smučeh in z njimi hodila. Nato jo je Steiger naučil spusta s smučmi po posebej izdelanem 1,2 metra visokem smučišču. Po spustu jo je vsakič nagradil s priboljški. Luna se je naučila celo vožnje z »vlečnico« po smučišču navzgor. Z močnim kljunom se oprime kovinskega prstana, s katerim jo Steiger povleče navzgor. Tik preden se ptica ponovno požene po pobočju navzdol, se nagne naprej kot tekmovalna smučarka. »Tega se je naučila čisto sama,« pravi Steiger. »Luna je prava profesionalka.«

Koza na rolki

Fort Myers, ameriška zvezna država Florida
Koza Happie skoči na rolko in se spusti po dovozu in pločniku. Žival je prvič pokazala strast za vožnjo, ko je skušala skočiti na kolo, ki ga je vozila njena lastnica Melody Cooke. Tako je Cookova sklenila, da bo kozi kupila rolko in jo naučila, kako naj se z njo vozi. Happie je veliko vadila in si prislužila številne priboljške, pri tem pa se je naučila imenitnih trikov: na rolki zna stati, se močno odriniti z zadnjo nogo in se peljati. »Najprej je občasno izgubila ravnotežje in morala skočiti z rolke,« razlaga Cookova. »Toda vsakič je poskusila znova.« Zdaj se zna Happie peljati več kot 30 metrov daleč brez postanka. Tej kozi se zares rola!

Kako pa izgleda prašič na trobljah in psička, ki dela stojo, pa si preberi v septembrski številki juniorja.

 


Šola za dame in viteze

Besedilo: Žiga X. Gombač
Fotografije: Arne Hodalič (vitez, dama); NMS / Tomaž Lauko (deček v oklepu)

Šola je bila pred 500 leti precej drugačna kot danes. Kako si postal vitez in kako dama?

1350

imagePiše se leto 1350, okoli nas je srednji vek. Plemiška dvojčka Alenka in Gašper bosta naslednji teden stara dvanajst let. Ker sta člana plemiške družine, je napočil čas, da začneta z resnejšim šolanjem. Osnovne šole, takšne, kakršne poznamo danes, seveda še niso obstajale. A premožni starši so se zavedali, da njihovi otroci potrebujejo dobro izobrazbo. In za to so tudi poskrbeli.  Plemiči so v srednjem veku predstavljali sila majhen, skoraj neznaten, ampak zelo pomemben del prebivalstva. Našim krajem je vladala dinastija Habsburžanov, ki je v slovenskih deželah imela svoje zaupnike. V mirnih časih so zaupniki oziroma vazali in uradniki, iz svojih gradov upravljali z zemljo in tlačani. Pobirali so davke in nadzorovali dogajanje. Ob vojaških spopadih pa so svojemu gospodu priskočili na pomoč z orožjem in možmi. »Srednji vek je bilo obdobje, ko je bilo jasno, kdo je kdo,« pravi dr. Tomaž Lazar,  kustos iz Narodnega muzeja Slovenije in soavtor razstave Vitez, dama in zmaj. »Če je bil nekdo plemič, je bila usoda njegovih otrok jasna. Če je bil sin zdrav, je postal vitez oziroma vojak. Natančno določeno je bilo tudi življenje deklet. Tako je bilo. Svet srednjega veka je bil bistveno drugačen, kakor ga poznamo danes. Razdeljen je bil na stanove, ki so imeli svoja pravila. Prehajanje med poklici in stanovi je bilo zelo težavno. Če si se rodil v plemiškem stanu, si kot moški lahko postal le vitez ali duhovnik. Če bi se hotel ukvarjati s trgovino, obrtjo ali kakšno podobno dejavnostjo, si veljal za odpadnika in bi te plemiški stan prav lahko izločil.«

image

Gašper

Gašperja so za viteza vzgajali že od njegovega zgodnjega otroštva dalje. Torej še pred začetkom njegovega resnega šolanja. Že kot majhen otrok se je igral z lesenimi konjički. Oče, starejši bratje, bratranci in izkušenejši vitezi, ki so prebivali na gradu, so mu predstavljali orožje, kot so bodalo, meč, ščit in oklep. Mladeniča so naučili tudi dobro jahati. V lični leseni škatli je imel Gašper spravljene lutke z vitezi, s katerimi si je krajšal čas. Tu in tam se je po grajskem dvorišču zapodil z lesenim mečem in se boril z očetom, drugimi prebivalci gradu ali pa s sorodniki, ki so redno prihajali na obisk. Premožnejši plemiči so svojim sinovom kupovali po meri izdelane otroške oklepe in tudi tako usmerjali njihovo pot. »Plemičev v srednjem veku ni bilo veliko,« pravi dr. Tomaž Lazar. »Vsi so se med seboj poznali, večina jih je bila povezana s sorodstvenimi vezmi. Ko je fant dopolnil kakih enajst ali dvanajst let, je napočil čas za odhod od doma. Osnove bojevanja, ki jih je dobil doma, je bilo treba dopolniti in nadgraditi. Mama in oče sta bila sicer žalostna, ampak tako je bilo v srednjem veku. Otrok je bilo veliko in treba jih je bilo poslati od doma. Za svojega sina sta starša izbrala grad oziroma plemiča, kamor je odšel v uk. Med šolanjem niso imeli urnikov kakor danes, da bi njihov čas delili na pouk in prosti čas. Mladeniči so življenje vitezov zajemali s polno žlico. V prvih letih je bilo na vrsti učenje borilnih veščin. Z rokoborskimi prijemi je dobil občutek za gibanje, razvijal je spretnost in koordinacijo. Rokoborba in leseni meč, to je bila nekakšna osnova, s katero so mladi fantje vstopali v svet viteštva.« Gašper je viteško življenje začel živeti polno. V svojem novem domu je sčasoma dobil osnovno viteško opremo, ves svoj čas je preživel v družbi srednjeveških bojevnikov, težkih konjenikov.Z leti je postal viteški sluga oziroma paž. Viteza je začel spremljati na njegovih poteh in dogodivščinah. Tako se je viteških veščin učil iz prakse. Spoznal je oborožitev, videl, na kaj je treba biti v viteškem vsakdanu pozoren. Srečeval je druge viteze in poslušal viteške zgodbe. Ena izmed časti, ki je lahko doletela paža, je na primer bila, da je pri viteških pojedinah vitezom rezal kose mesa. Tu in tam se je tudi sam preizkusil v boju s pravim orožjem.

image

Alenka
Kaj pa se je zgodilo z Alenko? Gašper je odšel v svet, ona pa je ostala doma. Njune poti so se razšle in videvala sta se ob redkih obiskih, predvsem ob porokah, viteških turnirjih in lovih. Čeprav je Alenka ostala doma, to še ne pomeni, da je živela zgolj za grajskimi zidovi. Plemkinje so veliko potovale, poleg tega pa so na obisk na njihov grad redno prihajali vitezi, plemiči in sorodniki.
»Tudi pri dekletih je bila življenjska pot določena,« razlaga dr. Lazar. »Punce z vojsko in bojevanjem seveda niso imele nič, njihova osnovna naloga je bila, da se dobro poročijo in rodijo potomce. A poroke iz ljubezni v srednjem veku niso bile pravilo. Ženitev je bila praviloma nekaj, kar ti določijo starši, oziroma okolica. Ljudje so pred svoje udobje in želje postavljali ime svoje družine. Zgodovina beleži nekatere poskuse nestrinjanja in upora, pri nas je bila denimo najbolj znana Katarina Gorjanska. A v veliki večini so dekleta upoštevala in sledila pravilom, ki so veljala.«


Kako so se šolala dekleta in kaj vse so se takrat učili, pa si preberi v septembrski številki juniorja.

 


Levja družina

Besedilo: Karen de Seve
Fotografije: © Andy Rouse / Nature Picture Library (samica z mladičem); NHPA / Superstock (samica, ki liže mladiča); © Anup Shah / Nature Picture Library (samec in mladič)

imageV afriškem grmičevju se pretegujeta levja mladiča, ki sta se pravkar prebudila iz popoldanskega dremeža. Čeprav sta stara komaj pet tednov, sta sama, saj je njuna mama odšla na lov. Odsotna je že ves dan, radovedna mladiča pa kukata nad visoko travnato odejo, ki skriva njuni puhasti rjavorumeni telesi. Prav nobene nevarnosti ni na vidiku. Samička se plaho splazi naprej, nato pa – bum – brat jo napade od zadaj. Prevračata se, nenadoma pa otrpneta. Nekaj ju opazuje. Skozi travne bilke vanju strmita para temnih oči. Listasti hijeni sta se jima približali, da bi si privoščili večerjo. Graaaar! Mati levinja napade hijeni in pri tem kaže čekane, saj se je pripravljena boriti za svoja nemočna mladiča. Vrnila se je v zadnjem trenutku in plenilca se umakneta. To je le ena od mnogih nevarnosti, ki bodo prežale na odraščajoča mladiča. Prvi poduk: sama ne smeta postopati naokrog.  Dokler se ne bosta mogla sama braniti, se bosta zanašala na mamo, kmalu pa tudi na širši družinski krog. Pa bo dovolj? »Mladič težko preživi,« pripoveduje Matt Becker, raziskovalec levov, ki v Afriki sodeluje pri programu Zambijski mesojedci. »Pogosto se pripeti, da vidimo, kako se mladiči skotijo, nato pa kar izginejo. Včasih ni dovolj hrane za vse, zato naraščaj pogine od lakote. Lahko pa se zgodi, da ga pokončajo druge živali.«  Ta dva bosta kmalu spoznala, da imaš samo dve možnosti: lahko postaneš večerja ali pa tisti, ki si privošči večerjo.

image

Družina je na prvem mestu

Hijeni sta pobegnili, zato lahko levinja leže k počitku. Mladiča zakopljeta obraza v njen trebuh, kjer sesata mleko. Od rojstva še nista jedla ničesar drugega. Čez nekaj tednov bosta začela uživati meso, še prej pa morata spoznati družino. Najhujšo vročino prespita, nato pa ju samica prebudi. Pogosto ju seli v nova skrivališča, toda danes rjove prek planjav in sledi odgovoru, ki se razlega iz gozda v bližini reke. Srečajo mladega samca, ki renči na bližajoča se mladiča. Mati levinja ga napade in mu da jasno vedeti: »Pusti moja otroka pri miru.« Dvoletni samec je njun bratranec in za zdaj se bo držal proč. Nato se proti njim igrivo zapodi krdelo šestih mladih mačk. Tokrat se mati levinja umakne, da se bratranci in sestrične spoznajo. Iz sence bližnjega drevesa jih opazujejo dva starejša mladiča, bratranca in pet tet. Vsi že vedo, da sta mladiča prišla na svet, saj je mati levinja na skupnih lovih dišala po njiju. Premagati je treba še zadnjo oviro. Izza skale se pojavi kuštrava griva, ki krasi glavo orjaškega samca. Mati levinja živčno čaka, ali bo vladar krdela njuna mladiča sprejel kot svoj naraščaj. V nasprotnem primeru ju bo takoj ubil. Sprehodi se do malčkov in povoha njuni glavi. Z drobnimi tačkami ga skušata odriniti. Podre ju na tla in zarjove. Ju bo napadel? Končno se odloči, da sta mladiča njegova kri in treskne svoje 180-kilogramsko telo k počitku. Mladiča planeta nanj, kot bi proslavljala, da sta premagala velikana. Drugi poduk: z očetom ni šale.

image

Dobre ograje – živi levi

Ponekod v Afriki se ljudje selijo na območja, kjer plenijo levi, zato mačke težko najdejo hrano. V takšnih primerih ubijajo krave ali drugo živino, ki se pase za ogradami iz velikih vej, imenovanih boma. Če so bome slabo postavljene, krave sicer ne uidejo, toda levov ne zaustavijo. »Kot v supermarketu!« pojasnjuje naravovarstvenica Anne Taylor. »Levi si kar sami postrežejo.« Gospodar nato leva pogosto ubije iz maščevanja.Taylorjeva in drugi pomagajo živinorejcem zgraditi močnejše bome iz žice, da bi bila živina ponoči varna pred levi. Tako so tudi mačke varne pred jeznimi živinorejci. Če levi ne morejo ujeti živine, gredo drugam po divjinski plen. In tako se tem veličastnim bitjem ponudi nova priložnost za preživetje. Mladiča uživata mnoge prednosti, ki jih prinaša bivanje v skupini, značilno za leve. V tem krdelu je kot v jaslih ali v vrtcu, saj v njem živi več dvo- in trimesečnih levov. Mladiča se lahko vsake toliko časa podojita tudi pri kateri od tet. »Levje krdelo deluje kot poseben sistem, v katerem imajo vse samice mladiče istočasno,« pripoveduje Dereck Joubert, dolgoletni snemalec levov, ki je skupaj z ženo Beverly sprožil Pobudo velike mačke. To je obsežen program, ki podpira projekte za ohranitev teh živalskih vrst. »Tako lahko samice v krdelu družno skrbijo za vse mladiče hkrati«, nadaljuje s pojasnjevanjem Dereck. »Kadar so samice obdane z naraščajem, postanejo bolj igrive. Med drugim jih prek igre naučijo bolje zalezovati in hitreje teči. Tudi tako se kujejo družinske vezi.«

Več o levji družini, pa si preberi v septemberski številki juniorja.

Pobuda velike mačke
Leve, tigre, leoparde in druge velike mačke moramo zaščititi. Več o Pobudi velike mačke National Geographica si preberi na spletni strani http://junior.si/aktualno/arhiv/o_pobudi_velike_machke/.

 

 


image


Facebook Junior.si

Anketa


Na kateri celini ni deževnega gozda?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov