Vstopna stranVsebinaArhiv

Skrivnostni varuhi gozda

Besedilo: Špela Bulc
Fotografija: Blitz Film & Video Distribution

image
Vsi vemo, kako pomembni so naši gozdovi. Veliko posameznikov, skupin in tudi juniorjev si prizadeva za njihovo ohranjanje in lahko bi jih poimenovali tudi varuhi gozda. V novi animirani pustolovski komediji Skrivnostni varuhi gozda pa bomo spoznali svojstven domišljijski svet, kjer se odvija boj med silami dobrega, ki pri življenju ohranjajo celoten živi svet, in silami zla, ki bi ta svet želeli uničiti. Ko se najstnica Mary Katherine čudežno znajde v tem skrivnem vesolju, spozna listnike, elitno skupino bojevnikov, in se z njimi spoprijatelji, da bi jim pomagala rešiti svet – njihov in naš. Ali ji bo težka naloga uspela? Pokukali smo v zakulisje novega filma in pobliže spoznali skrivnostne varuhe gozda.

Mary Katherine
Veliko raje ima, da jo kličeš kar MK! Je bistra in trmasta sedemnajstletnica, ki se znajde na vznemirljivem potovanju svojega življenja. Vrne se domov, da bi se končno povezala z odtujenim očetom, a ob njegovih zgodbicah o »drobnih ljudeh, ki živijo v gozdu« kmalu zgubi potrpljenje. Ko se čudežno znajde v svetu listnikov, pa očetove zgodbe vidi z drugačnimi očmi. Da bi našla pot domov, mora več kot le verjeti v ta svet – pomagati ga mora rešiti.

Bomba
Ta čudaški, raztreseni profesor zgublja stik s svojo najstniško hčerjo Mary Katherine. Profesor Bomba živi v podrtiji sredi gozda, obdan z nenavadnim orodjem. Vse življenje je posvetil proučevanju civilizaciji drobnih ljudi, listnikov, ki jih v resnici ni še nikoli videl, le v sanjah. A ko MK izgine, mora Bomba natančno preučiti svoje sanje in najti tisto, kar išče že od nekdaj.

Ronin
V bojih utrjeni vodja listnikov (elitnega zbora bojevnikov, predanih zaščiti življenja in gozda) prisega na moto »Mnogo listov, eno drevo.« Ko se gozd in njegova ljubljena Kraljica znajdejo sredi vojne, Ronin pogumno in z dobro mero nabritosti na pomoč zbobna svoje listnike.

Odgovori na nagradno vprašanje »Kako se imenujejo drobna bitja, ki so skrivnostni varuhi gozda?«. Pravilen odgovor pošlji do 15. junija 2013 na naslov National Geographic Junior, Stegne 9b, 1000 Ljubljana. Dva nagrajenca bosta prejela dve vstopnici za ogled risanke Skrivnostni varuhi gozda, štirim srečnim izrebancem pa bomo podarili frizbi, majico, pisarniški komplet in napihljivo žogo z motivi iz novega filma. Z odgovorom moraš poslati tudi Dovoljenje za sodelovanje, ki ga najdeš v vsaki številki revije, ali pa si ga natisneš tukaj.


Vsaka pomoč šteje

Besedilo in fotografije: Katja Bidovec

Sedim na leseni klopci pred ambulanto, v majhni vasici Majiwa na zahodu Kenije. Zagledam dečka, ki brca staro obrabljeno nogometno žogo in me z nasmehom na ustih veselo pozdravlja. To je petletni vnuk naše prevajalke. Še prejšnji teden smo ga s hudo obliko malarije sprejeli v našo kliniko.

Otroci v Keniji
Življenje v afriški državi Keniji ni enostavno. Veliko staršev nima denarja, da bi otrokom kupili najnujnejše. Nosijo oblačila svojih bratov in sester, nimajo televizije, niti svojih telefonov, kaj šele računalnika. Včasih otroci iz zelo revnih družin ne morejo hoditi niti v šolo, čeprav si to želijo. Problem nastane tudi takrat, ko zbolijo in nimajo denarja za zdravnika. Celo za to, da lahko prestopiš prag zdravstvenega doma, moraš kupiti vstopnico!

  image

Humanitarno-medicinska odprava
Ker je življenje v revnih deželah, kot je Kenija, težko, se vedno najde kdo, ki želi pomagati. Tudi Fakulteta za medicino v Ljubljani spodbuja svoje študente v zaključnih letnikih študija, da se odpravijo tja. Ker so bodoči zdravniki, imajo že dovolj znanja, da revnim družinam nudijo brezplačno zdravstveno oskrbo. Za svoje delo ne prejemajo plačila. Še pred odhodom mora vsaka skupina študentov s prostovoljnimi prispevki zbrati denar, s katerim kupijo potrebna zdravila in medicinske pripomočke. Ko je to opravljeno, je čas za odhod in dejansko pomoč ljudem. A ker takšno potovanje ni turistično lenarjenje, se mu učeno reče humanitarno-medicinska odprava.

Skupina pogumnežev imageAnja, Alison, Mateja, Maruša, Anže in Uroš so člani skupine šestih pogumnežev, ki so letos odšli na takšno odpravo. Kar tri mesece so s svojim znanjem pomagali kenijskih ljudem. Anja, Mateja, Maruša in Anže so zdravniki. Sprejemali so različne vrste pacientov, jim predpisali zdravila ali jih poslali v bližjo bolnico, kjer so reševali težje primere. Alison in Anže, ki sta zdravstvena tehnika, pa sta kar zunaj, na stari leseni klopi, oskrbovala različne rane. Najprej sta jih očistila, nato namazala s primernim mazilom in na koncu prekrila s svežim povojem. Kaj pa sem v tem času počela jaz? Nisem ne zdravnica, ne medicinska sestra, čeprav sem se ves čas počutila kot del ekipe. Moj glas je bil »škljoc-škljoc«. Ja, s seboj so me vzeli zaradi fotografiranja. Potrebovali so nekoga, da zabeleži njihovo delo. In veš, kako je sedeti v ambulanti polni bolnikov, ki razlagajo svoje težave, ti pa si popolnoma zdrav? Nič me ni bolelo, a včasih boli že samo pogled na jokajoče otroke, okužene z malarijo ali poškodovane z globokimi ranami in zlomi.

image

Pik komarjev in malarija
Malarija, malarija, malarija. Zagotovo ena najpogostejših besed v naši kliniki. Veliko odraslih pa tudi otrok se okuži s to vrsto bolezni. Gre za nalezljivo bolezen, ki jo prenašajo komarji. Vendar ne vsi komarji. Najlažje malarijo dobimo v tropskih predelih našega planeta. Malarija je lahko zelo nevarna, saj, če je ne pozdravimo dovolj hitro, lahko celo umremo. Tudi mi smo se morali zaščititi pred okužbo, ampak popolne zaščite ni, saj so nekateri komarji že odporni na zdravila. Zato smo, za miren spanec, nad svoje postelje napeli dolge mreže. Mreže smo imeli tudi na vseh oknih. Proti večeru smo se oblekli v dolge majice in dolge hlače. Tudi to je bolje kot nič!

Še več o življenju v Afriki si preberi v junijski številki revije.

 


Slapovi

Besedilo: Rok Kušlan
Fotografije: Stane Pelc (slap Kozjek); Rok Kušlan (Kosca)
Ilustracija: Matej de Cecco

Obhodil sem več kot sto slovenskih slapov. Največ prav med pisanjem izletniškega vodnika po teh padajočih vodah. Zakaj so mi všeč? Očarajo me zaradi svojega šumenja, včasih celo bučanja. In kako prijeten je šele občutek, ko te v poletni pripeki objame slapov pršec! Ob slapu je mogoče početi marsikaj zanimivega. Zato le primi starše za roko in jih pelji pogledat katerega od naših manj znanih slapov. Tukaj imaš nekaj namigov.

imageSlapišče Kosce Koška grapa se spušča iz planotastih obronkov Zasavskega hribovja, severovzhodno od Višnje Gore. Tukaj je tako zeleno, da ti duša kar »odplava«. Ta romantična grapa je že v preteklosti budila domišljijo. Po pripovedovanju naj bi v njej bival škrat Piškalo, ki je sedel na skali ter godel in piskal na svojo piščal. Zato je bila menda Kosca od omenjene skale proti izviru polna rakov, ker si jih zaradi strahu pred Piškalom nihče ni upal loviti. No, nekdaj so bili potočni raki hrana siromakov. Te »državljane« bistrih potokov pa v Kosci in njenih pritokih z malo sreče najdemo tudi danes. Je pa Kosca prava »tovarna« lehnjaka. To je v vodi raztopljen apnenec, ki se na kraških potokih odlaga ob slapovih. Zgornji slap se tako pretaka preko približno 15 metrov visoke in okrog 25 metrov široke lehnjakove stene, kar je menda največja znana lehnjakova kopica pri nas. Pod omenjenim slapom se nahaja še en manjši slap višine 5 metrov, naprej po toku pa še cela procesija manjših šumov in pragov.

image
Slapišče Kosce

Grmečica
To je moj najljubši mali slap. Njegova višina znaša le 8 metrov, a kljub temu daje vtis mogočnosti, ko v širokem belem pramenu pada preko s temnim mahom obložene stene. K veličastnosti slapu pripomore tudi prostran turkizni tolmun, ki bi mu mirno lahko rekli kar jezerce. Na bregove tolmuna je Grmečica na debelo narinila droben bel prod kakor na kakšni plaži na Jadranu. Vse to kar vabi k poletnemu lenarjenju, najbolj pogumne pa tudi h kopanju. Zelo zanimiv je pogled na Grmečico z betonskega mostička, ki se pne preko rečice natanko nad slapom. Stojimo 15 metrov nad tolmunom, v katerega se v širokem pramenu prelomi potok.

image
Grmečica

Peričnik
Z imenom Peričnik označujemo pravzaprav kar dva slapova v dolini Vrat. Bolj znan je Spodnji Peričnik, visok 52 metrov, ki se ga vidi s ceste v Vrata in do katerega se povzpne večina obiskovalcev. Drugi je Zgornji Peričnik, ki je visok 16 metrov. Peričnik je zame nekaj posebnega, saj lahko oba slapova obhodimo okrog curka. Ob tem početju sicer ne bomo ostali suhi, ker konglomeratna kamnina prepušča ogromno vode, ki ji na ta način ni treba v slap, ampak ti poredno teče za vrat. Od zgornjega slapu se proti Mojstrani nadaljuje steza, ki te kmalu pripelje na kakih dvesto metrov dolgo polico. Po njej se, kot po balkonu, lahko sprehodiš štirideset metov nad dnom doline in uživaš  v razgledu.
Tudi če nadaljuješ v smeri proti Mojstrani pod spodnjim slapom, zanimivosti še ni kar tako konec. Približno 200 metrov naprej namreč v sami steni izvira studenec, ki pa ne teče iz ene točke, ampak ustvarja 20 metrov široko zaveso iz kapljic. Ker ni pretirano vodnat, voda nikjer ne teče v strnjenem curku, tako da milijoni kapljic ustvarjajo neverjetno pomirjujoč šum.
Vsekakor pa je za pravi občutek potrebno Peričnik obiskati večkrat, v vseh letnih časih. Le redko kateri občutek se lahko kosa z obiskom Peričnika pozimi. Kot bi stali v sinje belem amfiteatru, tisoči ledenih kapnikov pa spominjajo na velikanske orgle! Pozimi pretirano približevanje slapu seveda odpade, saj je lahko nevarno.
K Peričniku pridemo tako, da v Mojstrani zavijemo v dolino Vrata. Po nekaj kilometrih pridemo do koče pri Peričniku, kjer se začne steza.

Ostale namige za izlete k slapovom, si preberi v junijski številki revije.

 

 


Fotografske smešnice

Besedilo: Sarah Wassner Flynn
Fotografije: © Stephanie D. Roeser / John Lund (maček); © John Lund (slon)

Prebrisani strokovnjaki »Pogosto sestavimo popolno sliko iz več posnetkov,« pripoveduje fotograf John Lund. V računalniškem programu Photoshop oblikovalci izrežejo živali, predmete ali ozadja iz posameznih fotografij, potem pa sestavijo novo podobo.V Photoshopu pa lahko ustvariš več kot le smešnice. Mogoče tvoj fotoaparat ni bil izostren, ko si ujel prijateljev presenečeni obraz na rojstnodnevni zabavi? V Photoshopu si pomagaj s funkcijo, ki bo izostrila prijateljev zamegljeni obraz. Poleg tega lahko ustvariš bolj odštekane fotografije. S funkcijo warp lahko predmete razširiš, upogneš ali zmečkaš, da so videti kot v izkrivljenem zrcalu. Je na srajci madež? S Photoshopom ga lahko prekriješ, ne da bi potreboval pralni stroj!

Širokoustnež imageLica mačkona Raina so v resnici njegova stegna! Fotografinja Stephanie Roeser je fotografirala Rainova stegna in posnetek ustrezno obrezala s pomočjo funkcije extract. S funkcijo warp je stegno zaoblila in tako ustvarila prvo polovico mačkonovih orjaških ust. Debelušno lice je nato kopirala in ga obrnila, da je ustvarila še drugega. Roeserjeva je poleg tega razširila tudi Rainove oči.

Pes na vodnih smučeh
Na tej poletni fotografiji je bil v izvirniku fotograf! »Na tej fotografiji sem smučal na vodi pred 35 leti,« pripoveduje Lund. V svojem studiu je fotografiral psa, in sicer posamezne dele njegovega telesa iz različnih kotov. Nato je zlepil posamezne fotografije in s funkcijo extract zamenjal svoje telo s pasjim. Pretresen izraz na pasjem obrazu je nastal, ko je kosmatinec odprl gobec, da bi si privoščil kikirikijevo maslo, ki mu ga je postregla ekipa. Varljivo in lepljivo!

Težka ukana imageZa obdelano fotografijo s slonom na deski je Lund združil posnetke slona iz reševalnega središča na Tajskem. »Zlepil sem dele teles s približno šestih fotografij, da je bila žival v deskarskem položaju,« pravi. Desko je Lund posnel v svojem studiu, nato pa vse skupaj dodal sliki havajskega vala. S pomočjo funkcije warp je val ukrivil in oblikoval tako, da je videti še posebej velik.

Še več skrivnosti izveš v junijski številki revije.

 

 


image


Facebook Junior.si

Anketa


Na kateri celini ni deževnega gozda?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov