Vstopna stranVsebinaArhiv

Nori na žabe!

Besedilo: Ruth A. Musgrave
Fotografije: © Stephen Dalton / Nature Picture Library (vzhodnjaški urh); © National News / Zuma Press (na kovancu);  © Pete Oxford / Nature Picture Library (steklena žaba)

V eksotičnih ekosistemih po vsem svetu pa tudi v tvoji soseski obstaja skoraj 6000 vrst žab, ki skačejo, kopljejo, plezajo, plavajo in celo jadrajo. Odlično se prilagajajo, zato se vedno znajdejo in preživijo. »Žabe so tako čudovito raznovrstne,« se navdušuje Lucy Cooke,  nadobudna raziskovalka National Geographica, ki žabe obožuje že od malega. »Z njimi nikoli ni dolgčas.« Spoznaj in vzljubi deset odštekanih lepotic.

image

Svarilo
Vzhodnjaški urh iz Koreje, Kitajske in jugovzhodne Rusije je od zgoraj videti povsem milo bitje. Če pa se znajde v škripcih, pokaže svoj živobarvni trebuh in tako plenilca posvari: »Lahko gledaš, ampak tace stran.« Ne samo da je strupen, ima tudi ostre izrastke.

Največje najmanjše odkritje
imageZnanstveniki so leta 2009 na tleh deževnega pragozda Papue Nove Gvineje odkrili najmanjšo žabjo vrsto na planetu. Ima samo znanstveno ime Paedophryne amauensis. (Obenem je najmanjši vretenčar na svetu, to je žival z hrbtenico.) In kako majhna je? Če bi dve sedeli na kovancu, bi še vedno imeli prostora na pretek!

Prosojna žaba
»Steklene žabe so zelo lepe in prefinjene,« meni Cookova. »Zares so videti kot iz stekla.« Živijo v Srednji in Južni Ameriki in so prosojne (torej lahko vidimo skoznje kot skozi mlečno steklo). Takšna kamuflaža omogoča, da je žival skoraj nevidna ali pa je videti kot izboklina na listu. Nekatere imajo celo zelene kosti, da se popolnoma prikrijejo pred plenilci. »Če jo obrneš na hrbet, skozi kožo vidiš, kako ji bije srce.«

image

Več o različnih vrstah žab,ki skačejo po našem lepem planetu, pa si preberi v majski številki National Geographic Juniorja!

 

 


Naši mestni sostanovalci

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Matej Vranič

Zakaj se nekatere živali, ki so nekoč živele samo v divjini, prav dobro počutijo v mestih.

imageSrnam, živalim gozdnega roba, ustrezajo tudi parki in mestna obrobja.

Odraščal sem na vasi. Zato sem kot otrok pogosto prav od blizu videl številne živali, ki sicer živijo v naravi. Nekatere so bile tako rekoč naše sostanovalke, na primer polhi, ki so se naselili na podstrešju hleva in jim tudi mačke niso mogle do živega. Druge živali si niso upale tako blizu. Med njimi so bili zajci, ki pa so se vasi vendarle približali pozimi, ko je primanjkovalo hrane. Z ostrimi zobmi so grizli lubje na jablanah v sadovnjaku, zato je bilo treba drevje primerno zaščititi. Tudi plašne srne so se včasih, če jih ni prestrašil pasji lajež, približale vasi. Zgodaj zjutraj jih je bilo mogoče videti, kako se pasejo nedaleč od naše hiše na robu vasi. Mestni otroci so bili za mnoga od teh srečanj prikrajšani. Danes pa je tudi v mestih, ki so vse bolj zelena, mogoče srečati kar veliko divjinskih živali. Ne samo ptice in veverice, ki so vsakdanje stanovalke parkov, temveč tudi manj pogoste živali. Tudi srne so med njimi. No, v večja mesta srne ravno ne zaidejo pogosto, zato pa se dobro znajdejo na mestnih obrobjih in v parkih. Biolog dr. Boris Kryštufek pravi, da je razlog za to tudi veliko število teh živali, ki zato »osvajajo« nove življenjske prostore.

image
Lesna sova se na povsem mestno okolje teže privadi, vidimo pa jo v mestnih parkih in na robu mest.

Tihe letalke

Če imamo srečo, lahko za kratek čas zagledamo tudi kakšno nočno prebivalko, ki neslišno zaplahuta skozi zrak. V mislih imam sove. »Mala uharica v mestih ni redkost,« pravi dr. Davorin Tome, biolog, ki je kar 20 let proučeval to skrivnostno sovo s pernatimi čopki na glavi. »Toda malih uharic ljudje ne vidijo, saj čez dan čepijo skrite v krošnjah dreves v vrtovih ali parkih. Ponekod po Evropi pa je postala prava mestna ptica tudi velika uharica. Mislim, da je le še vprašanje časa, kdaj si bo tudi v Sloveniji kakšna za svoj dom vzela skrito betonsko polico kje visoko na strehi stolpnice. Morda v kakšnem mestu celo že živi, pa je meščani ne opazijo, saj ponoči, ko je dejavna, doma gledajo dokumentarne oddaje o sovah ...« Da bi natančno vedeli, katera vrsta sove vas je počastila z bežnim srečanjem, se morate na te ptice dobro spoznati. Vendar je le malo verjetno, da bi bila to lesna sova, saj je ta res redka obiskovalka mesta. Kljub temu jo je fotografu Mateju Vraniču uspelo ujeti v fotografski objektiv. Lahko si jo ogledaš na sosednji strani.

image
Kuna belica je bila še v prvi polovici minulega stoletja v Sloveniji zelo redka. Ni jasno, zakaj je danes v mestih vse pogostejša. Podobno je tudi drugod po Evropi.

Vsakdanja, pa vendar nenavadna

Neko žival pa lahko Ljubljančani vidijo skoraj vedno, ko jim to poželi srce. Le do Ljubljanice se morajo odpraviti. To je nutrija, ki plava v tej reki ali pa na njenem bregu grize rastlinje. Pravzaprav ni ena sama, nutrij je zadnja leta v Ljubljani čedalje več. Še ne tako davno pa jih tu ni bilo mogoče videti, tako kot ne na obrobju Kopra, kjer so danes prav tako nekaj vsakdanjega. Te živali, podobne manjšemu bobru, le da nimajo ploščatega repa, so razširjene v Južni Ameriki. Nutrije imajo gost kožuh, zato so jih zaradi krzna včasih lovili. Že v 19. stoletju pa so jih začeli rediti na farmah. Take farme so bile v preteklosti tudi pri nas. Od tam so nekatere živali pobegnile na prostost in prvič so pri nas o prosto živečih nutrijah pisali že leta 1937. Pozneje so se ti glodavci naselili na Ljubljanskem barju in v zadnjih letih osvojili tudi Ljubljano.

Več o ostalih mestnih stanovalcih, pa si preberi v majski številki National Geographic Juniorja!


Opičje nevšečnosti

Besedilo: Robyn Keene-Young
Fotografije: Adrian Bailey

Na delti reke Okavango v afriški državi Bocvani se prebuja mrzlo zimsko jutro. Trop pavijanov se prebija čez ozek vodotok. Toda osemmesečna samička Chobe zaostane. Trudi se doseči obalo in nemočno kriči, vendar se drugi pavijani ob prečkanju mrzle vode ne zmenijo zanjo in hitijo naprej.
Z Adrianon Baileyjem ustvarjava filme o divjini in ob zasledovanju tropa pavijanov sva priča tudi opisanemu dogajanju. Tropu slediva zato, ker za National Geographic snemava dokumentarni film Močvirje pavijanov. Območje, na katerem živijo te opice, je polovico leta poplavljeno, zato morajo živali vodo prečkati vsak dan. Pomikajo se od otoka do otoka, iščejo hrano in se ves čas izogibajo plenilcem, kot so levi ali leopardi.

image

Nevarno prečkanje reke
Ko se pavijani odpravijo čez vodo, se med seboj sporazumevajo z renčečimi glasovi. Prečkanje vode je nevarno, saj v njej na plen prežijo lačni krokodili. Samice z mladiči svoj naraščaj tesno držijo v naročju in stopajo naprej po zadnjih nogah, da ostanejo mladiči na suhem. Starejši mladiči se na pot čez reko odpravijo z enim od staršev, ki jih na drugi breg odnese kar štuporamo. Tudi Chobe navadno nosi njen oče, tako da si pavijanova samička ne zmoči niti prsta na nogi. Toda danes je oče odšel že prej, zato mora sama najti pot čez reko in ostati v koraku s svojim tropom, kajti mladi pavijan v divjini ne more preživeti sam.

V varnem objemu

imageChobe je že zelo utrujena, toda nenadoma začuti tla pod nogami. Naletela je na ozek pas kopnega. Hitro se požene iz vode in sede na varno, vsa se trese in sama sebi tiho nekaj mrmra. Kmalu se prikaže njena mama, jo objame in ji začne brskati po dlaki. Brskanje po dlaki je za pavijane najboljša tolažba. Nedolgo zatem se Chobe spet veselo podi naokrog z drugimi mladimi pavijani.

Več o pavijanih iz močvirja pa si preberi v v majski številki National Geographic Juniorja!


Školj svetega Pavla

Besedilo: Irena Cerar
Fotografija: Marko Pitarič
Ilustracija: Matej de Cecco

Pomlad kliče na Primorsko! Zato se bomo tokrat povzpeli na prav posebno in skrivnostno skalo v Vipavski dolini.

imageO Školju svetega Pavla obstaja veliko zanimivih ljudskih zgodb, najbolj skrivnostna pa je tista o zakladu. Pravi, da je nekoč na tej planoti stal grad, v katerem je živelo strašno lepo in bogato dekle. Vse je imelo, kar je hotelo. S svojo zlato kočijo je lahko šlo povsod, samo v eno votlino ni smelo. Nekega dne pa je vseeno stopilo vanjo. Notri se je vse svetilo od samega zlata. Ko je odprlo neko skrinjo, se je vse streslo, grad se je podrl, ona pa je ostala v votlini. A ni bila več lepo dekle. Bila je kača. Pravijo, da je od takrat že veliko ljudi kopalo po gričku, a zaklada in zlate kočije še nihče ni našel ...

Vodni zbiralnik

Danes je od starodavnega naselja ostalo lepo vidno obzidje, predvsem pa mogočen vodni zbiralnik, ki je podoben obrambnemu stolpu. Prebivalci naselja znotraj obzidja niso imeli lastnega vodnega izvira, zato so edini izvir, ki se je nahajal 100 metrov pod obzidjem, dobro zavarovali. Mogočni stolp je v Sloveniji edinstven in velja za našo najvišjo zgradbo iz poznorimskih časov.

imageLjudsko izročilo pravi, da so lepi mladeniči pri svetem Pavlu pogosto srečali kačo s svetlečo krono na glavi. Želela jim je pomagati, da bi dvignili zaklad in hkrati rešili njo, a je vsem spodletelo. Pravijo tudi, da se kača prikaže le vsakih sto let in da ima pred seboj razgrnjen prt, na katerem suši denar ...

Kako pa se pride do Školja svetega Pavla pa si preberi v majski številki National Geographic Juniorja!

 


125-letnica National Geographica 5. del (1988–2003)

Pripravila: Irena Cerar
Fotografije: Stephen Alvarez (mumija); Kenneth Garreth (Hawass); Mark Thiessen (Mireya)

Je ne svetu še kaj neodkritega?

image

Živimo v obdobju, ko je svet postal manjši kot nekoč. Zaradi boljših prometnih povezav so potovanja postala lažja in hitrejša. Izumili smo tehnologije, ki so raziskovalcem in pustolovcem v veliko pomoč – na primer satelitski telefon in navigacijski sistem GPS.
A ker je toliko sveta že odkritega, morajo iti današnji raziskovalci še višje, še dlje in še globlje kot nekoč. In še vedno se zgodijo VELIKA odkritja …

Mumija inkovskega dekleta
Leta 1995 sta antropolog Johan Reinhard in njegov soplezalec med vzponom na goro Ampato v perujskih Andih našla nenavaden sveženj. Ko sta ga odprla, sta v njem zagledala neverjetno ohranjeno mumijo inkovskega dekleta. V bližini sta našla tudi veliko predmetov, kipce in celo hrano, ki so jih Inki pustili na gori, da bi jih skupaj z dekletom darovali bogovom. 
Mumija dekleta, starega med 11 in 15 leti, je postala znana kot Juanita ali inkovska ledena deklica. Raziskave so pokazale, da je bila ubita pred več kot 560 leti. Inki so verjeli, da jim bo daritveno dejanje zagotovilo dobro letino.

image
Ledeno deklico so razstavili tudi na sedežu National Geographica, v Washingtonu, kjer si jo je ogledalo kar 85.000 obiskovalcev.

Ženski Indiana Jones
Nekoč je bilo mestno dekletce, ki je odraščalo ob urah baleta in igranju klavirja. Ko je odrasla in začela študirati antropologijo, jo je presunilo, da so nekateri primati – najbolj razviti sesalci, na robu izumrtje, a jih ni še nihče raziskal. Zato se je odločila, da posveti svoje življenje preučevanju redkih primatov v divjini. Čeprav je bila Mireya Mayor mestno dekle, ki ni nikoli niti taborilo, se je kmalu znašla na prvi odpravi, sredi odročne divjine, opremljena zgolj z zvezki, pohodnimi čevlji, nahrbtnikom in visečo mrežo.
Televizijski gledalci so lahko spremljali njene številne pustolovščine po vsem svetu, zaradi katerih si je prislužila vzdevek »ženski Indiana Jones«.
In največje odkritje? Leta 2003 je s kolegom na Madagaskarju našla popolnoma novo živalsko vrsto – mišjega makija. »To je bila ena tistih stvari, za katere misliš, da se ne morejo več zgoditi v 21. stoletju,« se spominja Mireya. Zaenkrat je mišji maki najmanjši znani primat na Zemlji.

image

Primatologinja in raziskovalka National Geographica Mireya Mayor je uspela prepričati oblasti na Madagaskarju, da so območje, kjer živi mišji maki, zavarovali in razglasili za narodni park. »To malo odkritje je postalo pomemben ambasador za vso divjino Madagaskarja.«


image


Facebook Junior.si

Vpiši se


Ime Geslo

Anketa


Koliko mišic uporabimo ljudje, da izgovorimo en stavek?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izrada web stranica :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov