Vstopna stranVsebinaArhiv

Mesojede rastline

besedilo: Carl Zimmer
priredba: Alenka Marinček
Fotografiji: Helene Schmitz

imageLačna muha hiti med borovci v Severni Karolini, ameriški zvezni državi. Privabi jo nekaj rdečega na tleh, kar diši podobno kot nektar in je videti kakor cvet. Pristane na rdečkastem listu. Srkne malce sladke tekočine, ki se cedi iz njega. Nato se z nogo podrgne ob lasek na listu, ki je občutljiv na dotik in nato še ob enega. Nenadoma se list, ki je sestavljen iz dveh polovic, začne zapirati. Zobci, ki obdajajo zunanji rob vsake polovice lista, se sklenejo in prekrižajo, žrtev se znajde v ječi za rešetkami. Nato začne list namesto sladkega nektarja izločati prebavne sokove, ki žuželko postopoma spremenijo v lepljivo goščo. Muha je doživela največje ponižanje, ki lahko doleti žival: ubila jo je rastlina.

Mesojedo močvirje
Močvirnati svet Severne Karoline je edini kraj na svetu, kjer muholovka – mesojeda rastlina, ki je pomalicala muho iz uvoda, živi v naravi. Tam živi tudi več drugih vrst mesojedih rastlin, manj znanih in bolj razširjenih, a zato nič manj nenavadnih. Med njimi so vrčnice z listi, oblikovanimi kot kozarci za penino, ki pa so prave smrtonosne pasti za žuželke.

Kdo pride na gostijo

imageListi mesojedih rastlin, ki so preoblikovani v različne pasti, izločajo prebavne sokove. Ti lahko razgradijo celo trdno ogrodje žuželk in hranilne snovi v njihovi notranjosti tako postanejo dostopne rastlini. Nekaterim mesojedim rastlinam priskočijo na pomoč koristni sostanovalci, da pridejo do potrebnih snovi iz ujetega plena. V vrčku severnoameriške škrlatne vrčnice tako lahko najdemo ličinke komarjev, mušic, enocelične organizme in bakterije, ki so povezani v zapleten prehranjevalni splet. Vsi ti organizmi niso plen, ampak živijo z mesojedko v sožitju – rastlini pomagajo zmleti in razgraditi plen, ki pade v vrček, hkrati pa tudi prebivalci vrčka tako pridejo do hrane. Ko je ujeti plen prebavljen, mesojede rastline skozi stene pasti posrkajo potrebne snovi.

Ogrožene
Mesojede rastline so zaradi prilagoditev, ki jim omogočajo preživetje v negostoljubnih okoljih, izjemno občutljive za spremembe v okolju. Onesnažena voda jim, na primer, zelo škodi.
Tudi okolje, v katerem rastejo mesojede rastline, izginja. Barja osušujejo, spreminjajo v polja in celo prostor za vedno nova naselja in trgovska središča.
Ljudje tudi drugače ogrožamo mesojede rastline. Nezakonita trgovina z eksotičnimi mesojedimi rastlinami je zadnje čase tako živahna, da botaniki nočejo izdati, kje so rastišča nekaterih redkih vrst. V ameriški zvezni državi Severna Karolina označuje prostorastoče muholovke z neškodljivim barvilom, ki je nevidno, vendar zažari, če ga osvetlimo z ultravijolično svetlobo. Tako inšpektorji pri pregledu rastlin s prodajnih stojnic hitro ugotovijo, ali so bile muholovke vzgojene v rastlinjakih ali nezakonito odvzete iz narave.

Več o zanimivih mesojdih rastlinah pa si preberi v aprilski številki National geographic junior.

 


Intervju z Jernejem Kuntnerjem: Premalo vidimo vso lepoto

Pogovarjala se je: Irena Cerar
Fotografije: Arne Hodalič 

Radoveden, zabaven in radoživ. Tak je prvi vtis o igralcu Jerneju Kuntnerju. A to še zdaleč ni vse.

NG Junior: Kaj ste si kot desetletnik predstavljali, da boste počeli v življenju, ko odrastete? Kako ste preživljali prosti čas, kaj vas je zanimalo?

Jernej: Pri desetih letih sem že mislil, da bom biolog. Se je že rojevala ljubezen do narave; oče in mama sta zelo skrbela, da z bratom ne bi bila mestna “tiča”, ampak da bi postala ljubitelja narave in življenja v njej. Poleti smo veliko taborili, na vikendu sva z bratom veliko raziskovala. Tudi omama in opapa – tako smo klicali očetove starše – sta živela na kmetiji. Tam sva imela z bratom možnost videti krave, prašiče, pomagali smo pri delu, pobirali jabolka ... To so bile dragocene izkušnje, ki ti pomagajo živeti v divjem mestnem vrvežu.

NG Junior: Kasneje ste se res odločili za študij biologije, kajne?

Jernej: Po odsluženi vojaščini sem res začel študirati biologijo, a je bilo zame preveč matematike, fizike, kemije, želel sem si samo biologijo. V meni pa je hkrati zorelo tudi spoznanje, da imam mogoče še en drug klic za poklic. Zato sem šel delat sprejemne izpite na igralsko akademijo … in jih naredil brez težav.
 

NG Junior: Nato ste postali igralec in poznamo vas v številnih vlogah, zlasti šaljivih. Zadnja leta delate predvsem za otroke. Zaposleni ste v Lutkovnem gledališču Ljubljana – Dramskem odru za mlade. Nazadnje smo vas gledali v predstavi Obuti mačkon, o kateri smo v Juniorju tudi pisali. V nekem intervjuju ste rekli, da je delo za otroke »krona vaše kariere«. Mislite resno?

Jernej: Če sem res to rekel, sem pa dobro rekel. Res je, najtežji del igranja je igranje za otroke. Ker za otroke moraš biti vedno stoodstotno pri stvari, ne moreš biti polovičar. Otroci začnejo klepetati in potem je konec … Treba je biti zbran in toliko inteligenten, da ne podcenjuješ otrok.

image
V uredništvu Juniorja smo obiskali Jerneja, ko je sinhroniziral Smrkce. Svoj glas je posodil Gargamelu. Vsi ljubitelji Smrkcev pozor: poleti dobimo drugi del! 
 

NG Junior: Ste tudi mojster sinhronizacije animiranih filmov. Izvirni govor ste zamenjali s slovenskim v Ledenih dobah, Shreku, Madagaskarju … in še bi lahko naštevala. Koliko filmov ste sinhronizirali v slovenščino?

Jernej: Uf, mislim, da je zdaj že čez 50 celovečernih risank. Imel sem srečo, da so me iz Ritem Studia povabili k sodelovanju takrat, ko smo pri nas šele začenjali s sinhronizacijo risank v slovenščino. Kasneje pa sem postal tudi režiser sinhronizacij. Vesel sem, da imam občutek za jezik, igralce in da sem lahko to razvijal. Ponosen sem na to, da sem vzpostavil ta visok, kvaliteten nivo slovenskih sinhronizacij v kinu. To je veselje tako za starše kot otroke.
 

NG Junior: Čeprav biologija in narava v vašem življenju nimata več »glavne vloge«, kakšno vlogo pa imata?

Jernej: Narava mi pomeni zelo veliko. Ta vzorec, ki sem ga dobil od svojih staršev, sem prenašal tudi na svoja dva otroka. V naravi se sprostim, čisto lahko si predstavljam, da bi bil pastir ali kmet. Lahko bi bil v Bohinju in bi imel kakšne ovce … in odklopil svoje igranje za kakšno leto ali dve.

NG Junior: Kot ste že omenili, ste tudi oče dveh otrok. Ali z njima zahajate tudi v naravo? Kako preživljate prosti čas, počitnice?

Jernej: S sinom Rokom, ki ima že 18 let, vsako poletje hodiva po planinah. Pogosto hodimo na vikend, kjer imamo brunarico, tam raziskujemo naravo podnevi in ponoči – ponoči opazujemo lisice in srne, ki se sprehajajo … Tudi na morju smo radi, imamo ogromen vrt, kjer gojim rože in predvsem imam veliko veselje s citrusi. Iz semen sem vzgojil limone, mandarine, kumkvat … lovimo tudi ribe.

NG Junior: Imate doma tudi kakšne hišne ljubljence?

Jernej: Imamo hrčka Alfija, mislim, da že četrtega zapored. Zanj skrbi hči Lina. Lina ima zelo rada živeli, ona bi imela vse, a ker veliko potujemo, smo si morali postaviti omejitve. Saj s skrbjo za svoje živali nočemo obremenjevati drugih domačih. Moja ljubezen, tega ne smem pozabiti, so ptiči! V atriju imamo krmilnice in lepo je, ko zjutraj sedim zunaj, pijem kavo in opazujem ptiče. Prihajajo liščki, zelenčki, dleski, brglezi, vsi … Letos pri nas prvič dela kosovka gnezdo. Pred leti sem dal na jelše valilnice, pa ptice niso prišle. Zdaj pa je kosovka začela delati gnezdo nad pečjo za pico!

image
 

NG Junior: Letošnja ekoštevilka je posvečena rastlinam. 17. maja bomo v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani praznovali Dan očarljivih rastlin. Rastline so vpletene v vse pore našega vsakdanjega življenje. A dr. Marina Dermastia v svoji reportaži pravi, da imamo ljudje »rastlinsko slepoto«, češ da se nam rastline zdijo manj pomembne od živali.

Jernej: Se strinjam s tem, absolutno se lahko strinjam. Ljudje nimamo samo rastlinske slepote, imamo tudi lepotno slepoto. Če bi ljudje ne živeli samo iz dneva v dan, bi jo bolj videvali. Premalo vidimo vso lepoto, ki je okoli nas.

NG Junior: In kako naj jo vidimo?

Jernej: Ko me ljudje sprašujejo, kaj mora imeti otrok, da bi lahko postal igralec, rečem, da je treba opazovati življenje okoli sebe. Igralec mora videti okoli sebe ljudi, njihove odzive pa tudi naravo. Treba je veliko brati, veliko gledati in doživljati. Z vsakim dnem lahko človek pred svojih pragom vidi kaj novega. Zdaj, ko je pomlad, je vsak dan nekaj novega, novi popki in če ne pogledaš ven cel teden, si veliko zamudil.
 

NG Junior: Imate kakšno posebej ljubo rožico?

Jernej: Imam zelo ljube rožice. Zelo ljuba mi je pretirano pozabljeni roženkravt. To je tako dišeča rožica, ki ima roza cvetove in dišeče liste. Slovenski “pušeljc” je nagelj in roženkratov list, slovenski ljubezenjski “pušeljc” pa sta nekoč predstavljali ti dve rastlini, pa še rožmarin zraven. Take šopke so si včasih poklanjali v znak naklonjenosti.

NG Junior: V Sloveniji je skupno znanih 3200 vrst in podvrst rastlin, od tega jih je slabih 800 uvrščenih na t.i. Rdeči seznam, so zelo ogrožene. Z drugimi besedami: le malo več kot 50 odstotkov avtohtonih rastlin je neogroženih. Ali opažate, da biotska raznovrstnost izginja zaradi človekovih posegov v okolje?

Jernej: Za en tak primer vem iz svoje okolice, gre za močvirski tulipan ali logarico. Včasih sem jih opazoval na polju za veterinarsko fakulteto v Ljubljani, ko pa so območje izsušili, so izginili. Jih pa še vedno videvam na poljih ob cesti iz Horjula proti Vrhniki. Kdo ve, kako dolgo bodo še.

NG Junior: Kaj menite, kaj lahko storimo za to, da te številke ne bodo v prihodnosti še večje?


Jernej: Ko bi znali bolj gledati, bolj opazovati, bi tudi prej opazili spremembe. Če se nekaj spremeni, bi se takoj vprašali: “Ups, kaj se je pa tu zgodilo!”  Če opazuješ stvari, jih tudi spoznaš, več, ko o njih veš, bolj jih tudi čuvaš.

NG Junior: Zdite se mi tako radovedni in zvedavi … Se vam zdi radovednost v življenju pomembna? Ne samo do rastlin, tudi do sveta nasploh?


Jernej: Radovednost je lastnost otroka; če ohraniš otroka v sebi, ohraniš tudi radovednost, zvedavost. Žal je veliko otrok zaradi nezainteresiranosti staršev zavrtih pri tem. Družbene razmere so takšne, da ljudje postajamo vse bolj otopeli za vse lepo okoli nas. Če so starši obremenjeni s tem, ali bodo imeli zgolj za preživetje, zvedavosti ni. A naloga nas, staršev, je, da radovednost v otrocih obudimo, nato pa otrok skrbi za to, da jo živi.

imageJernej z urednico Ireno (levo) ter Alenko Marinček (desno) iz Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani. Alenka je naša strokovna sodelavka za področje botanike.

NG Junior: Niste samo radovedni, v vas je nekakšna življenjska radost. Od kod jo jemljete? 

Jernej: Ne vem, to mi je bilo očitno položeno v zibelko. Moji starši so bolj resni, a meni je bilo to očitno podarjeno. Radost sem prenašal tudi na ženo, otroke, na vse ljudi, s katerimi pridem v stik. No, saj sem včasih tudi manj dobre volje, a ne velikokrat.

NG Junior: Ali narava tudi lahko zdravi? Kadar recimo nismo najbolj židane volje?

Jernej: Seveda! Obisk narave zagotovo zdravi! Za drevesa še posebej pravijo, da dajejo življenjsko voljo in pozdravijo nejevoljo. Pomaga tudi, da se nadihaš svežega kisika, če pa znaš tudi gledati, se stisniti h kakšnemu drevesu, ali pa mu izbruhati jezo, gnev, dati iz sebe, pa sploh pomaga.
 

NG Junior: Kaj pripravljate za prihodnost?

Jernej:Ravnokar sva s kolegom igralcem Matevžem Müllerjem gostovala v Murski Soboti s predstavo Kamni. Trenutno igram v predstavi Obuti mačkon, konec maja začenjamo s pripravo Pike Nogavičke. Uspešno se predvaja film, v katerem igram, Hvala za Sunderland. Končal sem sinhronizacijo risanke Krudovi, pripravljamo pa sinhronizacijo Smrkcev 2.
 

NG Junior: Hvala za pogovor in počaščeni smo, da ste postali naš gostujoči ekourednik!

imageJernejev brat Matjaž je svetovno uveljavljen preučevalec pajkov. Odkril je že več novih vrst pajkov in nekatere je znanstveno poimenoval po članih svoje družine. Eden od pajkov tako nosi ime po našem sogovorniku, Jerneju. Gre za pajka, ki je znan s Sumatre in se imenuje HERENNIA JERNEJ. Dr. Matjaž Kuntner je sodeloval tudi pri odkritju na Madagaskarju živeče vrste pajka, ki nad rekami in potoki prede največje doslej znane mreže. Raziskovanje tega pajka finančno podpira društvo National Geographic Society. Matjaž trenutno raziskuje pajke na Sejšelih.


125-letnica National Geographica, 4. del (1970–1987)

Pripravila: Irena Cerar
Fotografije: Emory Kristof (Titanik); arhiv NGS (naslovnica)

Legandarni parnik Titanik je bil dolg skoraj toliko kot tri nogometna igrišča. Skupaj z dimniki pa je bil visok kot 17-nadstropna stavba. Leta 1912 je potonil v Atlantskem oceanu, na svoji prvi plovbi iz Anglije proti New Yorku. Življenje je izgubilo skoraj 1500 potnikov.
V letih po Titanikovi nesreči je mnogo ljudi poskušalo najti potopljeno ladjo. A njena natančna lokacija ni bila znana. Poleg tega ni bilo na voljo dovolj instrumentov, ki bi omogočali iskanje.
Tako je minilo več kot 70 let. Leta 1985 je ekipa National Geographica pod vodstvom Roberta Ballarda uporabila podvodne robote, da bi našli Titanik. “Ne morem verjeti svojim očem,” je Ballard leta 1985 zapisal v decembrski številki National Geographica. “V globokem breznu, 4000 metrov pod morsko gladino, se pred našimi očmi s srhljivo razločnostjo prikaže kljun velikega plovila.”

image
Ko je Ballard našel Titanik, sta premec in krma ležala daleč narazen, med njima pa je bilo na morskem dnu raztresenih na tisoče predmetov. Videl je posode, železne klopi, svetila, prtljago in celo čevlje.

To je bilo odkritje stoletja. Le kako se počuti človek, ki je našel potopljeni Titanik? »Najprej sem čutil veliko vznemirjenje in si zaželel proslaviti uspeh,« je dejal Ballard. »Toda nahajali smo se ravno nad tisto točko v mrzlem severnem Atlantiku, kjer se je pripetila tragedija. Vzeli smo si trenutek, da smo počastili spomin na preminule.«

Nihče ne ve, kaj se bo v prihodnosti zgodilo s Titanikom. A eno je zagotovo: nekega dne bo ocean vzel še zadnje ostanke ladje, ki je ob nastanku veljala za nepotopljivo.

Veselje za otroke

imageVse do leta 1975 so z revijo National Geographic lahko raziskovali samo odrasli. Takrat pa je začela izhajati tudi otroška revija National Geographic World. Kmalu je postala postala zelo priljubljena. Kasneje se je preimenovala v National Geographic Kids in se tako imenuje še danes. To je revija, na osnovi katere nastaja slovenski National Geographic Junior!

 

 


Družinski potep: Boč

Besedilo: Irena Cerar
Fotografija: Jernej Pivka
Ilustracija: Matej de Cecco

No, nekateri pravijo, da Boču (979 m) težko rečemo gora, saj še tisočak ni. A ker se tako strmo dviga nad okoliško gričevnato pokrajino, daje videz čisto prave gore. Poti na vrh vodijo skozi mogočne bukove in gabrove gozdove, nekatera območja pa so celo zaščitena kot gozdni rezervat. 

Velikonočna posebnost

imageLepi gozdovi gor ali dol, znamenitost Boča je vendarle velikonočnica. »Je zastopnica stepskega oziroma panonskega rastlinstva, ki je v Sloveniji razmeroma redko. Pri nas ima severozahodno mejo razširjenosti in le nekaj osamljenih nahajališč na suhih in toplih travnikih v severovzhodnem delu države”, nam je pojasnila dr. Nada Praprotnik iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Velikonočnica na plano pokuka zelo zgodaj spomladi, zato je tudi primerno »oblečena«. Poraščena je namreč s svilnatimi dlačicami, ki jo ščitijo pred mrazom. Kdaj cveti? Okoli velike noči, kakor pove njeno ime. »Kmalu bo začela cveteti,« nam je zagotovil Bojan Kamenšek, oskrbnik planinske koče na Boču, ko smo ga tik pred oddajo revije v tisk vprašali, kako kaže letos. »Cvetela bo kakšne tri tedne,« je še dejal.

Velikonočnica se imenuje tudi veliki kosmatinec. Ima nežno vijolične liste in je porasla z dlačicami.

Vile in razbojniki

imageObisk Boča je zanimiv tudi iz številnih drugih razlogov. Lahko si ogledamo kraško jamo Balúnjačo, v kateri naj bi po ljudskem izročilu živele žalik žene, bele žene ali vile. Novorojencem so znale napovedati usodo in jih posvariti pred nesrečo. Ljubile so mir in tišino. Ker pa so pastirji začeli pokati z biči, kričati in se nespodobno obnašati, so odšle. Kasneje naj bi v jami živeli razbojniki, ki jih je vodila poveljnica s pomenljivim imenom Orjaška Špelca.

Po ljudskem izročilu je nekoč v velikem jezeru znotraj Boča živel strašen zmaj. Švigal je sem ter tja, da se je slišalo šumenje jezera. Nekoč je prišel pri neki votlini ven in nastal je strašen vihar. A nekje pri Polskavi je vanj udarila strela in ga pokončala.

Več o potepu na “štajerski Triglav”, kot mu pravijo domačini, si preberi v aprilski številki National Geographic junior.


Zambezija

Besedilo: Špela Bulc
Fotografije: Blitz Film & Video Distribution

Kai je naiven in pogumen mladi sokol, ki v mestu odkrije resnico o svojem poreklu in se med obrambo mesta pred kuščarji nauči biti del skupnosti. Več podrobnosti izveš, če obiščeš kinematografe, nas pa je zanimalo, kaj imajo animirane dogodivščine skupnega z resničnostjo.

image

OPIČJI KRUHOVEC
Ogromni opičji kruhovec na jugu Afrike skriva živahno ptičje mesto, imenovano Zambezija. Slednje slovi kot najvarnejše afriško mesto in nudi zavetje vsem vrstam ptic, ki živijo v harmoniji in miru. Ptice medse sprejmejo tudi mladega Kaija. Ornitolog Tomaž Mihelič pojasni, da lahko na enem drevesu živi več različnih vrst ptic, ki se med seboj tolerirajo, a je to načeloma redek pojav. »Če so drevesa stara, so v njih lahko razni duplarji, obenem pa na njih gnezdijo tudi druge vrste v krošnji, na primer tkalci. Pri nas smo že imeli primere s petimi različnimi vrstami ptic na enem drevesu, predstavljam pa si, da je lahko število vrst v tropih še bistveno večje. Tudi drevesa so tam ogromna.«

V NAPAD
Kaijev oče se odpravi v Afriko za neposlušnim sinom, vendar ga ujame zlobni varan Črni, ki sklene zavezništvo z marabuji, da bi prevzel Zambezijo in prišel do gnezd z jajci. Ptice se morajo odpraviti v napad in se znebiti zlonamernega varana ter rešiti Kaijevega očeta. Po Miheličevih besedah lahko vrste, ki živijo v kolonijah (tkalci, vrani, čaplje itn.) praviloma napadejo tudi tako velikega plenilca, kot je varan. Obramba ptic pred plenilci poteka na različne načine in je navadno zelo učinkovita. V Sloveniji so takšne ptice na primer čigre in brinovke.

image

NAJBOLJŠI LETALCI
Čeprav ne pusti dobrega prvega vtisa, si s svojimi letalskimi veščinami mladi sokol Kai le prisluži mesto med Orkani, elitno obrambno enoto najboljših zambezijskih letalcev. »Sokoli so resnično odlični letalci. Kar nekaj vrst je prilagojenih na lov ptic izključno v zraku. Navadno se jih omenja kot najhitrejše ptice v strmoglavem letu – sokol selec – a so zelo urni in odlični letalci prav vsi predstavniki,« pove ornitolog.

Odgovori na nagradno vprašanje: Kje se nahaja ptičja dežela Zambezija? Pravilni odgovor pošlji do 15. aprila 2013 na naslov National Geographic Junior, Stegne 9b, 1000 Ljubljana. Za sodelovanje izpolni in rešitvam priloži tudi Dovoljenje za sodelovanje (če ga še nisi poslal). Dvema srečnima nagrajencema bomo podarili 2 vstopnici za ogled filma Zambezija, štirje izžrebanci pa prejmejo majico s filmskim motivom.

Reševanje polhov

Besedilo: Scott Elder
Fotografiji: © Klaus Echle / Nature picture library

Šest novorojenih polhov se nežno stiska k svoji mami. Mladiči iščejo seske z mlekom pri svoji mami in se skušajo ogreti. Samica je našla idealen dom za svoje leglo: toplo, z mahom obdano gnezdo sredi nemških gozdov. Gnezdo je ena od mnogih lesenih gnezdilnih škatel, ki so jih gozdarji postavili z namenom, da bi ptice in druge gozdne živali lahko varno poskrbele za svoj naraščaj. Klaus Echle se je pravkar podal na običajni pregled gnezdilnic in z zadovoljstvom si ogleduje družinico polhov. Toda kaj hitro opazi, da je nekaj narobe. Samica se ne premika. Echle seže v škatlo in odkrije, da je njegov strah utemeljen: poginila je. Mladiči so nebogljeni, brez dlake in veliki komaj tri centimetre, še spregledali niso. »Brez mame bodo vsi poginili,« pravi Echle. »Vzel jih bom k sebi domov, rad bi jim pomagal, da preživijo.«

image

Celodnevno hranjenje
Klaus odnese gnezdilnico do svojega doma, ki stoji v bližini. Ko polhe pokaže svoji ženi Christiane in ji zaupa svoj načrt, da bi mladiče vzgojil kar sam, ni prav nič presenečena. V preteklosti sta skupaj že rešila številne poškodovane netopirje in veverice.
Nemočni polhi zdaj najbolj potrebujejo hrano. Naenkrat lahko pojedo le malo, zato morajo jesti bolj pogosto. Klaus in Christiane takoj naredita načrt in zavihata rokave: na vsaki dve uri po kapljicah nahranita šest lačnih glodavcev. Klaus prevzame dnevno izmeno, Christiane pa nočno. »K sreči si polhki hitro opomorejo. Vse kar potrebujejo, je štiri dni rednega prehranjevanja,« nam zaupa Christiane. 
Po petih dneh posebne hranljive tekočine začnejo živali glodati tudi trdo hrano, podobno žuželkam, sadju, oreškom in malim pticam, torej vsemu, kar polhi jedo v naravi. Mladiči dobivajo jabolka, mačjo hrano, ličinke čebel in deževnike.

Plezanje in raziskovanje
Par postavi valilnico v večjo kletko, da bi se polhi, ki jim je zdaj že zrasla puhasta dlaka, lahko premikali. »Kletko sva napolnila s kamni in vejami, da bodo živali spoznale naravne materiale,« pojasni Klaus. »Naučili pa se bodo tudi plezati.« Čeprav se prosto premikajo, Klaus ni zaskrbljen. »Polhi ne spadajo v isto družino kot miši, zato naju ne skrbijo ti novi ‘podnajemniki’,« se pošali. Polhi sicer včasih živijo v bližini ljudi, večinoma pa si domovanje poiščejo v gozdu, kjer se odlično znajdejo zaradi svojih plezalnih spretnosti.
Zdaj postajajo mali glodavci vedno bolj samostojni, kljub temu pa jim je v družbi skrbnikov še vedno prijetno. »Prav nič jih ni strah, nasprotno, zelo radovedni so,« pravi Christiane. »Zdi se, da so jim všeč velike roke, ki jim nosijo hrano in vodo.« Tudi skrbnika uživata v polšji družbi. »Z velikimi uhlji, še večjimi očmi in košatim repom so najini varovanci videti kot prave male pošasti,« pove Christiane.

image

Nazaj v domači gozd
Toda Echlova sta že od začetka vedela, da so polhi pri njiju samo začasno. »To so divjinske živali,« pravi Klaus. »Ne spadajo v hišo, še manj pa v kletko.« Po desetih tednih sta se zakonca prepričala, da so živali zdrave, zato jih Klaus spet položi v škatlo. Nato jih odnese nazaj v gozd in gnezdilnico postavi v majhno pokrito zavetje za pohodnike. Klaus upa, da bodo speči polhi, nočno dejavne živali, gozd raziskale še isto noč. Za vsak primer jim pusti nekaj jabolk in oreškov. Toda po dveh tednih je hrana še vedno nedotaknjena. Očitno znajo polhi poskrbeti sami zase.
Naslednjo zimo Klaus znova preverja gnezdilnice, da bi si ogledal, katere živali so se naselile vanje. Navdušen je, saj je v njih našel veliko mladih polhov, ki prezimujejo. »Prepričana sva, da so nekateri od njih ‘najini’ mladiči,« pravi. »Bilo je naporno, toda zdaj živijo svoje življenje v naravnem okolju.«


Rastline so očarljive in še mnogo več

Besedilo: Marina Dermastia
Fotografiji: © Shutterstock /Erik Mandre (medved); © Istockphoto / KTSimage (kolibriI)

Poglej spodnjo fotografijo in povej, kaj je na njej!

image

Če je tvoj odgovor medved, je ta le delno pravilen in je znak, da bolehaš za rastlinsko slepoto. Z njo je okužena večina ljudi na našem planetu. Bolezen je resna in ima jasne bolezenske znake. Bolniki rastlin v naravnem okolju ne opazijo; imajo jih za manj pomembna živa bitja v primerjavi z živalmi. V rastlinah ne prepoznajo pomena, ki ga imajo za nas, za vsa živa bitja in za okolje, ter ne znajo uživati v lepoti njihovih edinstvenih oblik in lastnosti.

Natakni si zdaj »rastlinska očala«, ki ti bodo zbistrila pogled in z njimi še enkrat poglej fotografijo. Medved stoji na robu gozda, v katerem je množica dreves. Zelena preproga, na kateri stoji, pa je stkana iz različnih rastlin, ki sodijo v najuspešnejšo skupino rastlin – cvetnice ali kritosemenke. Rastejo povsod, od zmernih podnebnih območij do visokogorij, arktične beline in morskih globin; številne so mesojede ali celo zajedavske. S svojimi opraševalci so v milijonih let skupnega življenja sklenile zelo intimne odnose, zapeljujejo jih z izbranimi parfumi in razkošnimi oblačili.

Cvetnice pa so le ena od skupin rastlin. Prav vse rastline, tudi tiste, ki se zdijo čisto navadne in nepomembne, skrivajo svoje zanimive zgodbe. Vsaka rastlina živi svoje zasebno življenje, v katerem se sporazumeva z drugimi rastlinami, a hkrati tudi z drugimi živimi bitji. Rastline tudi zbolijo – njihove bolezni povzročajo enaki povzročitelji in na podoben način kot naše bolezni. Še več, za zdravljenje uporabljajo enake zdravilne učinkovine kot mi – v resnici smo si večino teh učinkovin od njih sposodili.

Zadovoljna skupnost

imageZelo staro je sporazumevanje rastlin z opraševalci, kot so čebele, metulji, ptiči, včasih pa tudi netopirji. Z njimi so rastline skupaj živele milijone let. V tem času skupnega razvoja so se rastline in opraševalci prilagodili eni drugim tako, da so v tej skupnosti zadovoljni vsi. Živali prenesejo z enega cveta na drugega cvetni prah, rastline pa jim v zameno podelijo privlačno nagrado v obliki sladke medičine ali drugih hranljivih snovi. Cvetovi rastlin, ki jih oprašujejo ptiči, so primernih oblik, da jim je nagrada lahko dosegljiva. Taki cvetovi ne dišijo, saj ptiči slabo vohajo, so pa cvetovi velikokrat rdeči in veliki, da jih ptiči, ki imajo izvrsten vid, hitro opazijo.

Cvetovi, ki jih oprašujejo žuželke, pa so manjši, različnih barv, razen rdečih, in privlačno dišijo. No, seveda dišijo žuželkam. Vonjave, ki privlačijo čebele ali metulje, so všeč tudi nam; tiste, ki pa privlačijo muhe, pa naše vohalne čutnice spoznajo kot smrdeče po gnijočem mesu. 

Med rastlinami pa najdemo tudi prave prevarante. Takšne so kukavičevke iz rodu mačjih ušes. Cvetovi različnih mačjih ušes spominjajo na samice različnih vrst os. Njihovi cvetovi tudi izdelujejo podobne vonjave, kot jih izdelujejo ose za privabljanje samcev. Samci jih zares prepoznajo kot privlačne samice, s cvetovi se želijo pariti in pri tem se nanje naloži cvetni prah. Brez zaslužene nagrade si želijo poiskati novo samico in pri tem cvetni prah prenesejo na drugo rastlino.

Zanimivo, novo, premalo? Pridruži se nam 17. maja 2013 v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani. Tam ti bomo na drugem mednarodnem Dnevu očarljivih rastlin odgrnili še številne druge zanimivosti, ki jih skrivajo rastline.

Več o očarljivih rastlinah pa si preberi v aprilski številki National Geographic Juniorja!


Krudovi – čudovita prazgodovinska pustolovščina

Pripravila: Maja Omladič
Fotografija: Blitz Film & Video Distribution

Televizija, avtomobili, mobiteli, trgovine, modna oblačila, topla voda, štedilnik … ah, kaj vse nam ponuja današnja doba! Misliš, da so pred več tisoč leti živeli podobno kot mi? Skupaj z NG Juniorjem se podaj na novo filmsko dogodivščino s Krudovimi in preveri, kaj vse je potrebno za preživetje v kameni dobi.

Življenje v prazgodovini je težko že samo po sebi, a jamskega človeka Gruga doleti še nepričakovana naravna katastrofa. Potres njega in njegovo družino prisili, da zapustijo jamo – edino varno zavetje, ki so ga kadarkoli imeli. Iskanje novega doma jih popelje v neznane dežele, vsak dan se soočajo s številnimi nevarnostmi. Položaj se še bolj zaplete, ko družina naleti na nomada Fanta. Njegovo razmišljanje in iskanje boljšega jutri je v popolnem nasprotju z očetovim zanašanjem na »včerajšnjo« tradicijo.

image

SPOZNAJ KRUDOVE

IP
Uporniška najstnica si nikakor ne želi dologočaaaaasnega življenja v votlini. Njeno stalno nerganje, da je še kaj bolj zanimivega v življenju kot skrivanje v jami, bo dobilo čisto nov pomen. Po potresu so se Krudovi primorani soočiti z zunanjim svetom, ki je polno čarobnih rastlin, nenavadnih živali in zabavnih dogodivščin. Njen moto je: »Bistvo življenja je spoznavanje novih stvari. Ko nehaš gledati, ko obstaneš in se prenehaš čuditi … takrat je konec s tabo! Zato širi svoja obzorja, sledi pustolovščinam in vedno, vedno prisluhni svojemu srcu!«

GRUG
Zaščitniški oče, čigar življenjska filozofija je, da so novosti nekaj slabega. Neumorno zagovarja družinsko pravilo, da razen za iskanje hrane nikoli ne zapustijo varnega zavetja domače votline. A sama mati narava ga prisili, da se spozna razliko med »preživeti« in »živeti«. Spozna, da spremembe niso enostavne (zato že dvajset let nosi isto spodnje perilo ), a brez njih lahko hitro sami postanejo hrana plenilcev. »Spremembe so življenje in jaz ljubim življenje,« dojame Grug.

UGA
Ljubeča mama, ki skrbi za red, čistočo in hranljive obroke v družini. In hočeš nočeš potrjuje sodobno idejo, da ženska podpira tri vogale vsake hiše. Verjame, da se sreča v družini prične s starši: Srečni starši – srečna družina!  Upa, da so se njeni »otroci naučili, da lahko dosežejo vse, za kar se odločijo… in da se lahko vedno vrnejo domov stuširat«.

FANT
Simpatičen najstnik, ki iznajde neverjetne stvari – na primer ogenj, orodje in čevlje. Je pravi magnet za spremembe in pustolovščino. Njegove inovativne ideje Krudove popeljejo mnogim možnostim in novemu svetu naproti. In seveda s svojim šarmom očara Ip, a ob živce spravlja njenega očeta. Še nasvet za zmenek: »Če ne veš, kako začeti pogovor, začni zgodbo o tisti tvoji brazgotini na roki, nogi ...«

OMA
Babica, mama in tašča. Stara kot Zemlja, ki nikakor nima namena še kmalu zapustiti tega sveta. Še sploh, če lahko vsak dan greni življenje svojemu zetu Grugu in poskrbi za druge zabavne nerodnosti.

KLUMP
Devetletnik, ki želi biti velik lovec kot njegov oče … a kaj, ko ga pri tem ovirata njegova okornost in kratka pamet.

SONČI
Najmlajša članica družine, ki zna svoje zobe izkoristiti ne samo za grizenje hrane, ampak še kaj (koga!) drugega.

KRUDOTEST
Preveri svoje navade in značajske značilnosti ter ugotovi, kateri (ne)družinski član (Ip, Grug, Uga, Fant) najbolj ustreza tvojemu značaju!

1. Tvoj življenjski moto je:
A: Pustolovščina je nagrada. Iskanje tistega boljšega je smisel življenja. (Fant)
B: V življenju sta pomembni dobra hrana in rekreacija. (Uga)
C: Spremembe niso enostavne, a na žalost enostavno pridejo. (Grug)
Č: Vedno sledi svojemu srcu! (Ip)

2. Ko se z domačimi odpraviš na izlet, je najbolj pomembno:
A: Da se zabavate in odkrivate nove stvari! (Ip)
B: Da se čimprej varno vrnete domov. (Grug)
C: Da imate s sabo hranljive in slastne prigrizke. (Uga)
Č: Da je izlet izziv in da zraven vzamete še kakšnega prijatelja. (Fant)

3. Na izletu naletite na reko, a mostu ni nikjer. Kaj storiš?
A: Preučiš vse svoje možnosti in ideje udeležencev izleta, da skupaj najdete najboljšo rešitev. (Uga)
B: Preveriš, če kje (daleč naokoli) obstaja kakšna druga varna pot čez reko. (Grug)
C: Izdelaš splav in se z njim zapeljete na drugo stran reke. (Fant)
Č: Reko enostavno preplavaš! (Ip)

4. Oblačila …
A: … so eden od načinov, kako zavesti svojega sovražnika. (Fant)
B: … so zelo pomembna, saj prehajajo iz roda v rod in z njimi smo takooo lepi! (Ip)
C: … dlje, kot jih nosiš, boljša so! (Grug)
Č: … preprečijo sončne opekline in druge praske. (Uga)

5. Če bi lahko izbiral/a med spodnjimi televizijskimi oddajami, bi izbral/a:
A: Oddajo o modi. (Ip)
B: Oddajo o izumih. (Fant)
C: Kuharsko oddajo. (Uga)
Č: Oddajo o preživetju. (Grug)

Odgovori točke:
1: A=3; B=1; C=2; Č=4;
2: A=4; B=2; C=1; Č=3;
3: A=1; B=2; C=3; Č=4;
4: A=3; B=4; C=2; Č=1;
5: A=4; B=3; C=1; Č=2;

No, kateri član Krudovih si?
17–20 točk

Komaj čakaš, da se ti v življenju začne kaj dogajati ter da spoznavaš nove reči in prijatelje. Včasih te tvoja zaletavost pripelje do resnih težav, a s humorjem in dobro voljo jih vedno uspeš rešiti. Tvoj karakter je najbolj podoben Ipinemu.

13–16 točk
Sodiš med iznajdljive in zabavne ljudi. Prijatelji ti veliko pomenijo. Ko naletiš na težavo, jo skušaš čimprej rešiti. Svojo dobro kondicijo ohranjaš z različnimi tako športnimi kot umskimi aktivnostmi. Najbolj ti je podoben Fant.

9–12 točk
Po naravi si »ziheraš« in obožuješ tradicijo. Le zakaj potrebujemo spremembe in novosti, če je življenje čisto v redu, takšno, kakršno je?! Na prvem mestu je varnost, a slediš tudi svojim instinktom. Tvoji odgovori so podobni odgovorom, ki bi jih dal oče Grug.

8 ali manj točk
Si zelo praktičen človek in življenje vidiš takšno, kakršno je. Vedno skrbiš, da se ljudje okoli tebe dobro počutijo. Uživaš, če lahko komu narediš uslugo. Znaš prepoznati vse lepo in dobro v svojem življenju ter izriniti vse slabo. Najbolj si podoben mami Ugi.

Ti izid Krudotesta ni všeč? Ne vznemirjaj se! Ti opisi so samo malce za zabavo in krajšanje dolgočasnega dneva .

NAGRADNO VPRAŠANJE
Krudovi so dolgo časa živeli v jami. Kaj je botrovalo pričetku njihove pustolovščine? Odgovor do 15. marca 2013 pošlji na naslov National Geographic Junior, Stegne 9b, 1000 Ljubljana. Priloži Dovoljenje za sodelovanje. Blitz Film & Video Distribution podarja:
- 1 x plišasti lenivec Stisk
- 2 x magnet Krudovi
- 2 x najlon vrečka Krudovi

 


125-letnica National Geographica 3. del (1957–1969)

Pripravila: Irena Cerar
Fotografija: Hugo van Lawick (Jane Goodall), Thomas J. Abercrombie (Cousteau)

Si gledal televizijo?

Verjetno si že kdaj gledal televizijski program National Geographic Channel. V vsaki številki revije predstavljamo kakšno od zanimivih oddaj. Danes ima televizijski program gledalce v 171 državah po vseh svetu in je prevajan v 38 jezikov. In naj te osupnem še z večjo številko: gledajo ga kar v 440 milijonih domov!

A vedno ni bilo tako. V petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja je še vedno obstajala samo revija National Geographic. Znanost in raziskovanje sta se širila z nebrzdano hitrostjo in društvo National Geographic Society je iskalo nove načine, kako bi svet približalo ljudem.
Leta 1963 je ameriška alpinistična odprava, ki jo je sponzoriral National Geographic dosegla vrh sveta. To je bilo prvič, da so Američani stopili na Mount Everest. National Geographic je pripravil dokumentarni film, ki so ga predvajali na ameriški televiziji. Občinstvo je bilo navdušeno! Film je postal najbolj gledan dokumentarec dotlej. Kmalu je National Geographic začel predvajati štiri oddaje na leto; bile so izjemno priljubljene. Televizija je tako pripeljala raziskovalce National Geographica tako rekoč v vsako ameriško dnevno sobo!
 
image

Nepozabni oceanograf
Kar nekaj raziskovalcev, ki so pisali članke za revijo in nastopali v televizijskih oddajah, je postalo pravih zvezdnikov. Tvoji starši se bodo nekaterih med njimi zagotovo spomnili.
Najprej je tu Jacques Cousteau, karizmatični in vizionarski oceanograf. Izumil je posebno potapljaško opremo, t. i. Aqua Lung (vodna pljuča), s katerimi je postavil temelje sodobnega potapljanja. Svoja podvodna raziskovanja je predstavil v številnih dokumentarnih filmih in serijah. Ljudem po vsem svetu je omogočil pobliže spoznati nedosegljivi morski svet in njegove skrivnosti.

Ljubiteljica šimpanzov

imageKo je Jane Goodall, drobna 26-letna Angležinja, leta 1960 v odpotovala v Tanzanijo, je bila opremljena samo z zvezkom, daljnogledom in radovednostjo. Njen namen: proučevati malo znano socialno in družinsko življenje šimpanzov. S potrpežljivostjo in optimizmom se je lotila naloge in počasi pridobila zaupanje teh sramežljivih živali. Sledila so odkritja, ki so osupnila znanstveno javnost. Med drugim je odkrila, da šimpanzi velikokrat ne samo uporabljajo, pač pa tudi izdelujejo enostavna orodja. Do tedaj so verjeli, da so tega zmožni samo ljudje. To je bilo veliko odkritje. Jane je še danes, čeprav že stara gospa, zelo aktivna okoljevarstvenica. Je neumorna borka za boljši svet in varovanje ogroženih živali. Je preprosto legenda, mnogim za zgled in v navdih. 

Več o ostalih pustolovcih si preberi v marčni številki NG Juniorja.


Reševanje dihurke

Besedilo: Kitson Jazynka
Fotografija: Donna Robinson

Novorojena dihurja mladička, ločena od samice, prestrašeno cvili ob robu ceste. Vroče sonce greje razbeljena tla, mimo švigajo avtomobili, v bližini lezejo mladički nevarne rdeče mravlje.
Mimo pride ženska in opazi nemočno črno-belo živalico. Odnese jo domov, vendar že po dveh dneh ugotovi, da žival potrebuje več nege, kot ji jo lahko zagotovi sama. Zato dihurja v škatli za čevlje odnese do bližnjega zavetišča za živali.
Tamkajšnje osebje takoj pokliče Mary Kemp, ki se ukvarja z rehabilitacijo divjinskih živali. Ta se strinja, da bo poskrbela za malo najdenko. Po eni uri dihurka, stara komaj dva tedna in pol, dehidrirana in drobna pod črno-belim kožuščkom, že leži na njeni dlani. Žival bi morala biti še pri samici, udobno zvita v brlogu skupaj z brati in sestrami. Namesto tega najde nov dom pri svoji novi skrbnici, ki jo poimenuje Stinky, kar po slovensko pomeni Smrdljivka.

image

Zgodnja nega
Kempova pripravi ležišče v pasji košari. Vanjo položi grelno blazino, da bo Stinky na toplem. Nato jo poskusi nahraniti s hranilno tekočino. Za to uporabi brizgalko, na koncu katere je nastavek, podoben pravi bradavici. Toda žival cvili in se upira. A če ne bo začela piti, bo kmalu poginila.
Jesse, mož skrbnice Mary, priskoči na pomoč. V gugalniku toliko časa crklja Stinky, dokler ta naposled le ne začne piti. To ponavljata vsake tri ure in kmalu si bitjece opomore. »Stinky se takoj, ko zagleda mojega moža, požene k njemu,« pripoveduje Kempova. Dihurka se igra z igračami za mačke, še najbolj pa ji je pri srcu plišasta riba.
Ko je Stinky dovolj velika, da se začne hraniti s trdno hrano, ji Kempova ponudi umešana jajca. Žival hrano najprej zavrača, potem pa se le navadi na nove okuse. Pozneje skrbnica dihurki v hrano zmeša okusne deževnike. To je dober začetek za žival, ki se sicer prehranjuje z rastlinami, žuželkami, deževniki, malimi kačami in jajci, ki jih najde v divjini.

Več o reševanju dihurke si preberi v marčni številki NG Juniorja.


Skrito življenje e-odpadkov

Besedilo in fotografiji: Iztok Bončina
Ilustracija: Arhiv Zeosa

Dedki in babice so metali na smetišča krompirjeve olupke in ponošene stare obleke. Starši so polnili koše za smeti z ribjimi konzervami in pločevinkami kokakole. Mi pa se vse bolj spopadamo z odpadki sodobnega časa – zavrženo električno in elektronsko opremo. 

image

Električne naprave vladajo svetu
Se še spomniš, kako si bil navdušen, ko si dobil svoj prvi mobilni telefon? Ali pa nov računalnik? Fantje se še posebej radi pohvalijo s svojimi tehničnimi pridobitvami. Tudi oče in mati sta zelo vesela, ko kupita nov televizor, hladilnik, štedilnik, mikrovalovno pečico ali kakšen drug gospodinjski aparat iz izbora, ki mu pravimo tudi “bela tehnika”. Še pred nekaj desetletji teh naprav sploh niso poznali, danes pa si sodobne civilizacije brez njih skoraj ne moremo zamisliti. Si predstavljaš, da ne moreš več pogreti kosila na električnem štedilniku, pogledati kviza za otroke na televiziji ali poslati sporočila prijatelju po elektronski pošti oziroma mobitelu? Življenje bi postalo … no, vsekakor precej neudobno.

Ko se pokvari televizor ...

imageŽal pa tudi ti koristni in uporabni tehnični predmeti niso večni. S primernim ravnanjem jih sicer lahko uporabljamo zelo dolgo. Čeprav se nanje tudi navežemo, se tako kot igrače ali kolesa prej ali slej lahko pokvarijo in treba jih je zamenjati z novejšimi. Če sta mobilni telefon in računalnik že nekaj let stara, a še vedno uporabna, ju sicer lahko podariš nekomu, ki bi ju mogoče potreboval. Kadar pa se pokvarita in se ju ne da več uporabljati, se z njima zgodi isto kot s prazno steklenico soka, odsluženo plastično vrečko ali prebranim časopisom. Postaneta odpadek, vendar ne običajen. Zavrženim aparatom, ki jih je nekoč poganjal električni tok in so polni raznih žic, zapletenih elektronskih delov in nenavadnih snovi, pravimo električni ali elektronski odpadki ali na kratko kar e-odpadki.


E-odpadki so lahko nevarni

image

Plastične vrečke, steklenice in papir znamo že nekaj let ločevati v posebne zabojnike. Z e-odpadki pa je treba ravnati še bolj previdno. Nikakor jih ne smemo pomešati med ostale odpadke, odvreči na zapuščena odlagališča ali celo v naravo! Čeprav so tehnične naprave, gospodinjski aparati ali sijalke neuporabni in pokvarjeni, so tudi takšni lahko nevarni okolju in ljudem. Pogosto namreč vsebujejo razne snovi, ki nam lahko škodujejo. Tak je na primer plin v hladilniku, ki je škodljiv za našo atmosfero, ali fluorescentni prah v zaslonih televizorjev in monitorjev, ki vsebuje težke kovine. Tudi varčne sijalke vsebujejo manjše količine strupenega živega srebra. Ko naprave delujejo, te snovi niso nevarne, ko pa jih zavržemo kot odpadke, lahko pridejo v stik z zemljo ali talno vodo in jo močno onesnažijo. Zato jih odvažamo na posebej prirejena, varna odlagališča za nevarne odpadke, kjer jih strokovnjaki uničijo ali predelajo tako, da ne ogrožajo več okolja in živih bitij.

Več o ravnanju z odpadki si preberi v marčni številki NG Junior.


Ali živali čutijo ljubezen?

Besedilo: Aline Alexander Newman
Fotografiji: © Andy Rouse / Nature Picture Library (slona); Sam / Salt river wild horses (konja)

imageFantek je! Slonici Romani je uspelo. Prvič v zgodovini newyorškega živalskega vrta Rosamond Gifford Zoo je na svet pokukal mladič azijskega slona. Oskrbnik slonov Chuck Doyle se zadovoljno smehlja, ko opazuje zgubanega novorojenega mladiča pred seboj. Takoj ko Romani nahrani mladiča, ta zadrema. Samica se kot velikanski ščit postavi nad speči naraščaj in ga budno varuje. Toda v skednju je vse mirno in Doyle ugasne luči. Takrat pa Romani naredi nekaj, česar oskrbnik ne bo nikoli pozabil. S trobcem potipa po tleh, in tako kot človeške matere z odejo pokrijejo svoje otroke, tudi sama svojega mladiča skrbno pokrije s senom. Kako prisrčno! Toda – ali je to ljubezen? Znanstveniki so vedno trdili, da je ljubezen čustvo, ki ga lahko čutijo izključno ljudje. Zdaj pa o tem niso več tako prepričani. Jaak Panksepp, znanstvenik z washingtonske univerze, ki proučuje možgane, je prepričan, da so čustva vtkana globoko v živalske možgane. Občutijo jih pri kotenju in vplivajo na vedenje živali. Najpomembnejše čustvo znanstvenik imenuje ‘iskanje’, to je želja po dobrem počutju. Tako kot ljudje se tudi živali dobro počutijo, kadar kaj pričakujejo in kadar imajo koga, ki jim je pri srcu. Če želiš izvedeti več o ljubezni med živalmi, beri naprej. 

Junaški konj

image

Nekega vročega dne se divjinski žrebec Champ in njegova čreda hladijo v reki Salt River, ki teče skozi ameriško državo Arizona. Fotografinja Becky Standridge jih opazuje z brega nižje ob rečnem toku.
Nenadoma se na nasprotnem bregu pojavi še več konjev. Champ in drugi samci se takoj podajo čez strugo, da bi jih pozdravili, samice pa ostanejo na kopnem. Vse razen male žrebičke, ki se odloči, da se bo pridružila moški družbi.
Pogumno se poda v globoko vodo, kjer je rečni tok močnejši in huš! Deroča voda odnese žrebico s seboj. Zaleti se v drugega konja in nenadoma jo pogoltnejo valovi. Trenutek zatem se spet pojavi na gladini, vendar je proti deroči vodi nemočna in v strahu brezupno odpira usta.
Tedaj Champ opazi, kaj se dogaja. Hitro se ji približa, jo z zobmi zgrabi za vrat in jo potegne na varno. Šele nato se spet pridruži preostalim konjem.
»Konji skrbijo drug za drugega,« pravi Standridgova. »Champ je vedno na preži in skrbi za to, da so vsi na varnem.«

Več o ljubezni med živalmi si preberi v marčni številki NG Juniorja.

 


image


Facebook Junior.si

Anketa


Na kateri celini ni deževnega gozda?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov