Vstopna stranVsebinaArhiv

Tigri na snegu

Besedilo: Karen de Seve
Fotografija: © Lisa Husar / Team Husar

Tigrica se tiho giblje med drevesi in zalezuje svoj plen. Tla pokriva debela snežna odeja in velika mačka se z vsakim korakom pogreza vanjo vse do trebuha. Dobro ve, da bo sneg prikril vse zvoke, zato se korak za korakom odločno bliža merjascu, ki po tleh rije za storži. Ko se mu približa na nekaj metrov, se ustavi, počepne in se že v naslednjem trenutku vrže na plen z vsemi svojimi 130 kilogrami. Sneg prši na vse strani, ko se tigrica trudi s kot krožniki velikimi šapami pokončati merjasca. Nato se sneg poleže in razkrije meter dolg rep in oranžno-rjavo, črno in belo telo. Tigrica vsa rdeča od krvavih madežev v ustih drži svoj plen.

image

Ulov odnese za skupino macesnovih dreves in z bližnjega griča se pritepeta do nje mladiča, ki sta jo skrita med drevesi opazovala pri lovu. Ko se približujeta večerji, vadita tigrove poskoke. Mladiča bosta v treh do šestih mesecih že lovila sama, toda za zdaj sta popolnoma zadovoljna z večerjo, ki jima jo je priskrbela samica, pa tudi s počitkom po obroku. Mačke pojedo svoj plen, se zvijejo v klobčič blizu merjaščevih ostankov in zaspijo, medtem ko se nočni mraz plazi skozi gozd. Sibirski tigri živijo najseverneje od vseh tigrov. Daleč na ruskem vzhodu se lahko temperature spustijo tudi do minus 40 °C.
Gosti kožuhi varujejo telesa tigrov pred mrazom, ko spijo v snegu. Poleti pa se zaradi svojih barv tako prikrijejo v gozdu, da jih je skoraj nemogoče opaziti.

En merjasec je za tri lačne tigre majhen zalogaj. Tiger lahko namreč sam poje kar 40 kilogramov mesa pri enem samem obroku. Zato vse tri živali zjutraj že spet stikajo za plenom. Čeprav so tigri zelo dobro prilagojeni na mrzlo okolje in odlični plenilci, nanje vsak dan preži nevarnost. Njihov sovražnik pa niso ostali tigri, temveč človek. Tudi najbolj izkušene mačke imajo lahko včasih smolo, zato se znanstveniki trudijo, da bi jih zaščitili.

Boj za hrano
V zasneženi gozdnati pokrajini je preživetje v največji meri odvisno od uspešnega iskanja hrane. Toda to nikakor ni vse. Nevarnost prihaja v mnogih oblikah. Dobro skrite pasti ali drveči tovornjaki vsako leto pokončajo veliko število tigrov, da ne omenjamo lovcev na jelene, ki spotoma streljajo še tigre. »V Rusiji zelo malo tigrov pogine od starosti,« pravi Dale Miquelle, raziskovalec sibirskih tigrov iz organizacije Wildlife Conservation Society. »Večina tigrov je žrtev divjih lovcev.« Tričlanska tigrova družina, ki smo jo spoznali, so trije od 400 tigrov, ki po mnenju strokovnjakov še živijo v divjini.

Življenjski prostor tigrov v Rusiji se razprostira na površini 180.000 kvadratnih kilometrov, veliko je približno toliko kot devet Slovenij, leži pa v jugovzhodnem delu države. Še pred 50 leti je bilo tu na pretek jelenjadi in divjih prašičev, živali, ki so glavna hrana sibirskih tigrov. Danes jih je veliko težje najti, saj jih lovijo ljudje, poleg tega pa velika podjetja in požari uničujejo gozd, v katerem tigri živijo. Del življenjskega prostora tigrov je zaščiten, toda divjinske mačke se seveda gibljejo tudi zunaj tega območja, ki je veliko skoraj 400 kvadratnih kilometrov.

Samico bo mladič samec kmalu zapustil, mlajša samica pa se bo naselila na delu materinega ozemlja. Polovica tigrovih mladičev pogine zaradi bolezni, pokončajo jih divji lovci ali ostanejo sirote. Tisti, ki preživijo, mamo zapustijo pri starosti približno 18 mesecev, pri samostojnem življenju pa jim seveda pomagajo lovske spretnosti, ki jim jih je privzgojila samica. Včasih mora mladi samec potovati zelo daleč, da najde prosto območje, na katerem je dovolj hrane. In zelo verjetno je, da na svoji poti prečka ozemlje, kjer živijo ljudje.

Več o mladem tigru preberi v janusrkem NG Juniorju.


Začetek velike pustolovščine

Pripravila: Irena Cerar
Fotografije: STANLEY MELTZOFF (SLIKA USTANOVITVE); ARHIV NATIONAL GEOGRAPHICA (NASLOVNICA, ZASTAVA); GEORGE SHIRAS (SRNE)

Z januarjem začenjamo praznovanje pomembne obletnice društva National Geographic, ki že 125 let neumorno raziskuje nebo, zemljo in morje. Vsak mesec, vse do junija, bomo predstavili delček iz bogate in navdihujoče zgodovine National Geographica. In član te svetovne druščine si tudi ti!

image
Slika prikazuje ustanovitveni sestanek društva National Geographic.

Odpre se prvo poglavje

imagePisalo se je leto 1888. Bili so vznemirljivi časi, polni inovacij, raziskav in odkritij. Začne se razvijati filmska umetnost, po cestah se vozijo prvi avtomobili, izumljen je telefon. To so časi, ko je veliko predelov sveta še neraziskanih, raziskovalci pa kopičijo znanje, ki ga ne morejo posredovati ljudem. 13. januarja se je v znamenitem Cosmos Clubu v Washingtonu srečalo 33 moških. Bili so geografi, raziskovalci, vojaški častniki, pravniki, meteorologi, kartografi, naravoslovci, bankirji, učitelji, biologi, inženirji in iznajditelji. Različni možakarji, torej. Združevala jih je želja, da želijo poglabljati in širiti znanje geografije med vsemi ljudmi. Z namenom, »da bi vsi vedeli več o svetu, v katerem živimo,« so ustanovili društvo, ki so ga poimenovali National Geographic Society.

Društvo je že oktobra 1888 izdalo prvo številko revije National Geographic. Bila je drobna, zelo strokovna, vezana v platnice rdečkastorjave barve.

image
National Geographic je bil prva revija, ki je objavila fotografije živali, posnete ponoči.

Več o začetkih revije National Geographic preberi v januarskem NG Juniorju.


Knjiga – srednjeveška dragocenost

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografiji: Arne Hodalič in Milan Štupar (NUK)

»Predniki« knjig
Knjige včasih niso bile takšne kot danes. Prvi zapisi, ki predstavljajo »prednike« knjig, so bili zapisani na kamnitih ploščah, palmovih listih, lesu, na glinenih in kovinskih tablicah, svileni tkanini … Pred okoli 4400 leti so se v Egiptu pojavili zvitki iz papirusa, »papirja«, ki je bil izdelan iz trstičja. Šele veliko kasneje so nastale knjige, kakršne poznamo danes – med platnice speti listi, ki jih je mogoče enostavno obračati in po njih iskati želeno besedilo. Taka oblika knjige se je uveljavila med 2. in 4. stoletjem našega štetja.

image

Knjige so bile zelo dolgo velika redkost in tudi dragocenost. Kar seveda ne more biti nobeno presenečenje, če vemo, da je v Evropi tisk izumil Nemec Johannes Gutenberg šele okoli leta 1450. Tisk je omogočil, da so z lahkoto in sorazmerno poceni izdelali veliko število izvodov neke knjige. Pred tem je bilo treba knjige ročno prepisovati. To je bilo dolgotrajno in zahtevno delo.

Najprej v samostanih

imageKnjige so prepisovali v samostanih. Tu so imeli rokopisne delavnice, imenovane skriptoriji. Imeli so jih tudi v samostanih pri nas. O knjižnem bogastvu prvih slovenskih samostanov vemo zelo malo. Zato pa je veliko bogatejša zapuščina iz nekoliko poznejšega obdobja, iz prve polovice drugega tisočletja. Poseben pomen je imel predvsem samostan v Stični. Ta je oddaljen približno 30 kilometrov iz Ljubljane v smeri proti Novemu mestu. Zgrajen je bil kmalu po letu 1130 in zlasti v prvih desetletjih po njegovem nastanku so tu nastali pomembni prepisi knjig. Knjige so imele v samostanih poseben pomen. Pogosto se celo rekli, da je samostan brez knjižnice kot trdnjava brez orožarne. Podobno bogate kot samostanske knjižnice so bile le še knjižnice nekaterih aristokratov.

Mojstri na delu
V samostanih so knjige prepisovali v njih živeči izobraženi menihi, pa tudi povabljeni poklicni prepisovalci. Prepisovali so predvsem verske, včasih pa tudi druge knjige – zgodovinske, medicinske, pravniške, filozofske … V Stični so nastajale knjige, ki so se po svoji lepoti zlahka kosale s knjigami, ki so v tem obdobju nastajale po drugih evropskih samostanih. Pri prepisovanju namreč ni šlo le za prepisovanje, pač pa je bilo pogosto zelo pomembno, kako je bila prepisana knjiga okrašena.

Mojstri, ki so poskrbeli za slikarsko okrasje, so se imenovali iluminatorji. Včasih so na začetku posameznega dela besedila izrisali izjemne začetne črke (inicialke), knjige pa so polepšali tudi z risbami. Te so običajno ponazarjale njihovo vsebino.

Pravo bogastvo
Knjige, ki so jih prepisovali, so bile pomembno duhovno bogastvo. Z njimi se je med ljudmi prenašalo znanje. Danes, ko imaš lahko z enim klikom interneta dostop do skoraj neskončnega števila podatkov, si težko predstavljamo, kako dragoceno je bilo znanje včasih in kako počasi se je tedaj prenašalo med ljudmi. Knjige pa so bile bogastvo tudi v materialnem pogledu. Zaradi nevrnjenih knjig, ki so si jih samostani med seboj izposojali, je prihajalo do resnih sporov.

Kako dragocene so bile, si lažje predstavljaš, če veš, koliko živali je bilo potrebnih za izdelavo knjig. Knjige tedaj namreč niso bile iz papirja, pač pa iz pergamenta. Tega so posebni mojstri (imenovali so se pergaminarji) izdelovali iz živalskih kož. Morali so jih skrbno očistiti in jih s posebnimi postopki napraviti tanke in gladke, tako da so lahko pisarji nanje pisali. Za prepis kakšne debele knjige je bilo potrebnih celo 100 telečjih kož!

Če te zanima kako je potekalo delo prepisovalca in kakšne knjige so nastajale na napih telh, pokukaj v januarski NG Junior.


Obuti mačkon: Čisto (za)resna predstava za vesele otroke

Besedilo: Irena Cerar
Fotografiji: LGL / Urška Boljkovac

Gizdava zgodovina

imageZnana pravljica o govorečem obutem mačku, ki mlinarjevemu sinu pomaga do poroke s princeso in velikega bogastva ima dolgo zgodovino. Njeni prvi zapisi menda segajo v 15. in 16. stoletja, najbolj znan pa je tisti, ki ga je leta 1697 v zbirki pravljic objavil Francoz Charles Perrault. A seveda si zgodbe ni izmislil. Dramaturginja ljubljanske predstave, Klavdija Zupan pravi, da so »pravljice s podobno zgodbo znane po vsej Evropi, Sibiriji, Indiji in Aziji, vse do Filipinov. Drugače od predhodnih muc, mačkov in mačkonov pa je Perraultov maček, mogoče v skladu s francosko potrebo po eleganci, obut.« Nevzgoj(e)na mačka Pred natanko stotimi leti, okrog božiča 1812 sta tudi brata Grimm v Nemčiji izdala zbirko Otroških in hišnih pravljic. Zanimivo je, da sta med Pepelko, Trnuljčico, Rdečo kapico in druge, danes vsem znane pravljice, uvrstila tudi Obutega mačka. Toda samo prvič. V kasnejših izdajah ga ni bilo več, saj se zgodba tedanjim staršem ni zdela dovolj vzgojna.  Na srečo danes celo resni znanstveniki vedo povedati, da prav takšne, »amoralne« pravljice pomagajo otrokom pri premagovanju raznih težav odraščanja. Razpredena mačja preja No, od tistih časov je zgodba o premetenem mačku dobila veliko novih predelav. Marsikdo jo bolj pozna iz kakšne od risanih različic kot pa iz knjige. Zgodba je dobila svoje upodobitve tudi na slikah, v filmih, na odru, v glasbi. Menda o obutem mačku obstaja celo opera! 

Eno od predelav je ustvaril tudi srbski pisec in dramatik Igor Bojović. Zanimivo je, da je še med šolanjem napisal svojo »herojsko komedijo« Obuti mačkon. Takoj je postala uspešnica. V Beogradu jo že 20 let neprekinjeno igrajo v razprodani dvorani. Zdaj pa smo jo v slovenski izvedbi dobili tudi pri nas.« Dušan Jovanović, ki je eden najvidnejših slovenskih gledaliških režiserjev, je z veseljem naredil predstavo za otroke. Po njegovih besedah gre za potovanje mladega skromnega fanta “od mlina do prestola, od moke do krone”. Različica srbskega avtorja pa ima kup duhovitih domislic. »Igra sama je ne samo napisana v rimah, ima tudi cel kup songov in plesnih vložkov, zato je zelo privlačna za gledanje,« dodaja režiser.

image
Dodaten čar pravljično-burlesknemu dogajanju in domišljeni scenografiji dajejo tudi različni pozabljeni efekti, kot so realistično poslikane kulise, spiralasti valovi, zvoki groma, dežja, vetra.

V Obutem mačkonu nastopajo:
Mlinar Gilles: ima tri sinove, lenima dvema zapusti mlin, najmlajšemu Todorju pa cekin
Mačkon de Fyodore: gizdalinski maček, ki premaga velikana le Gicha ter Todorju omogoči poroko s princeso ter kraljevo krono
Todor: pridni mlinarjev sin, ki na koncu postane kralj
Jacques: dvorni norec, ki odlično poje in pleše, svojo kariero konča kot minister za modo, šport, kulturo in kmečki turizem.
Princesa Anastasie: ustvarjena zgolj za poroko s Todorjem
General le Brez: poveljnik kraljeve vojske, ki je v resnici pravi strahopetec
Vikontesa Agnes: dvorna dama, princesina družabnica
Velikan le Giche: hudobni velikan, ki »ima palačo iz samih zlatnikov« in se poteguje za princesino roko
Kralj Louis: vladanja naveličani kralj, ki se preobleče v revne cape in pobegne z dvora
Le Petit in Gerard: Todorjeva lena brata, ki sta takoj prodala mlin in dušo zlobnemu velikanu
Vojska: no ja, predstavlja jo en, precej izgubljen vojak


Obuti mačkon je na sporedu tudi v januarju. Za natančnejši spored obišči spletno stran http://www.lgl.si.
Več o predstavi pa najdeš tudi v januarskem NG Juniorju.


Družinski potep: Jama Pekel

Besedilo: Maja Omladič
Fotografija: TD Šempeter
Ilustracija: Matej de Cecco

imageJamo Pekel je oblikoval potok Ponikvica, ki pred jamo ponikne in iz nje priteče z imenom Peklenščica. A v jami ni peklenščkov! So pa v njej našli tako živalske kot človeške kosti. V jami so v preteklosti bodisi živeli ali se občasno zadrževali neandertalci. Kot razloži dolgoletna vodička Marica Uršič, »v jami živijo tako podnajemniki kot stalni prebivalci«. To so hrošči, polži, pajki, potočni raki in netopirji. V Peklu so svoje domovanje našli mali in veliki podkovnjaki. In brez strahu – netopirji se ob sprehodu po jami ne bodo vpletali v lase ali pili krvi. Raje se bodo umaknili, saj se ljudi bojijo!

imageTu in tam v jamo zaide tudi kakšen nepričakovan gost. Vodičko je pred leti pozimi nepričakovano presenetil jazbec. Gospa se je živali ustrašila, žival pa nje. »Kar dolgo časa sva se lovila po jami, preden je jazbec zapustil jamo,« z nasmehom zaključi zgodbo. Ob deževnem obdobju se v izhodni tunel radi naselijo polhi, v jamo zaidejo tudi miši in žabe. Pravo podobo kraške jame Peklu dajejo večji in manjši kapniki, stalagmiti in stalaktiti, čebulasti kapniki ter približno milijon let star kapniški steber. Občudovanja vredna je tudi 17 metrov dolga zavesa na poti v gornji del jame. Kot je razložila Uršičeva, kapniki večinoma še vedno rastejo.

In največja znamenitost jame? Poleg izrazite ločnice med vodnim in suhim delom jame je najbolj osupljiv podzemni slap. S štirimi metri padca je to najvišji slovenski podzemni slap, ki si ga lahko ogledamo iz neposredne bližine.

Zanimivosti
- V jami je vedno stalna temperatura – 10 stopinj Celzija.
- Vsako leto si jamo ogleda do 14.000 ljudi, v prvih letih po odprtju je Pekel obiskalo tudi več kot 30.000 ljudi.
- Nedaleč stran, v Šempetru, si lahko ogledaš tudi Rimsko nekropolo – najpomembnejše in najlepše ohranjene spomenike oziroma grobnice Rimljanov v Sloveniji in srednji Evropi.

Kako do jame? Preveri v januarskem NG Juniorju.


Snežne sove

Besedilo: Karen de Seve
Fotografiji:  © Andy Rouse / Nature Picture Library (sova v letu) ; Michio Hoshino / Minden Pictures (mladiči)

Zimski veter se zaganja čez arktične planjave. Nizka trava in grmovje mu le s težavo kljubujeta, snežna sova pa z lahkoto leta nekaj metrov nad tlemi. Njene močne peruti z metrom in pol razpona brez težav premagujejo veter, zato se ptica lahko osredotoči na malega glodavca pod seboj. Sova se požene naprej in že iztegne ostre kremplje, da bi zgrabila plen, ko … huuuš! Nad seboj zasliši zvok letalskega motorja, ki jo zmede, podgano pa prežene nazaj v njeno skrivališče.

image

Mladi sovji samec je na svet pokukal pred petimi meseci na Arktiki. V tej zimi se je odpravil na stotine kilometrov dolgo pot do mednarodnega letališča blizu Bostona v ameriški zvezni državi Massachusetts. Zdaj sedi na ograji, ki teče okrog letališča, glavo je obrnil navzdol in zavzeto si čisti perje. Bela peresa mu krasijo rjave črte, toda ko odraste, bo skoraj popolnoma bel.
Nenadoma nekaj zasliši, obrne glavo nazaj, s pogledom preveri, kaj se dogaja, in se požene naprej. Kot hitro letalo drsi skozi zrak več kot dva kilometra daleč, nazadnje pa le najde, kar je iskal: plen na rečnem bregu. Spretno se zasuka v zraku, pripravi ostre kremplje in zgrabi nič hudega slutečo raco. Njegova občutljiva stopala mu takoj povedo, da je raco ubil že s prvim udarcem. Večerja je na mizi!

image

Plenilke na pohodu
Snežne sove so selivke, ki se vsako pomlad in jesen odpravijo iz svoje rodne Arktike na lov za hrano. Bostonsko letališče je njihovo priljubljeno zimsko bivališče. »Naravno okolje z nizkimi grički in travami tu precej spominja na tundro,« pravi Norman Smith. Je biolog, ki preučuje sove in ujede. »Tu je nešteto glodavcev, letališče pa je obdano z vodo, zato je tudi rac in drugih vodnih živali na pretek.«
Snežne sove se ob letališču pojavijo vsako leto med novembrom in aprilom. Od leta 1981 je Smith tu ujel in znova izpustil okrog 450 sov. Ptice ujame v mrežo, jih pregleda in jim na nogo namesti obroček, s pomočjo katerega jih lahko raziskovalci v prihodnosti prepoznajo. Nato jih izpusti na kraju, ki je daleč od avtomobilov in letalskega prometa. Včasih sovi namesti tudi elektronski sledilnik. Tako jo lahko spremlja na njeni poti. Znanstveniki s pomočjo sledilnikov ugotavljajo, kam zahajajo sove, ko se ne zadržujejo na arktični tundri. 

Več o življenju snežnih sov pa v decembrskem NG Juniorju.


Okoli sveta z mini letalom

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Matevž Lenarčič

Potovanje okoli sveta ljudem buri domišljijo, vsaj odkar vemo, da je Zemlja okrogla. Včasih je bilo taka pot dolga, draga in naporna, povezana z nevarnostmi in različnimi tveganji. Vendar je celo danes, ko se lahko na pot okoli sveta odpravi skoraj vsak, to velika in razburljiva dogodivščina. Še toliko bolj, če se nanjo odpraviš sam s svojim majhnim letalom. Tako kot Matevž Lenarčič. No, na tak način okoli Zemlje ne more vsak. Prav nasprotno – Matevž je prvi človek, ki je svet obletel s tako imenovanim ultralahkim letalom. Letos je ta podvig opravil že drugič.

imageMATEVŽ LENARČIČ je star 53 let. Je diplomirani biolog, fotograf, alpinist, jadralni padalec, letalec, naravovarstvenik in še kaj. Svet je z ultralahkim letalom prvič obletel že leta 2004 in letos ta podvig ponovil, le da je tokrat izbral še precej daljšo pot. Večkrat je preletel tudi Alpe. Med poleti Matevž fotografira svet, kakor ga je mogoče videti iz ptičje perspektive. Tako je nastalo več knjig z odličnimi posnetki iz zraka. S tako vrsto fotografije se ukvarja tudi poklicno. Je lastnik podjetja, ki po naročilu pripravlja panoramske posnetke Slovenije. Na njihovi osnovi nato izdelujejo zemljevide.

LETOŠNJA POT OKOLI SVETA, med katero je Matevž šestkrat prečkal ekvator, je bila dolga 91.000 kilometrov. Potoval je v smeri proti zahodu. Letel je nad vsemi oceani in celinami vključno z nenaseljeno Antarktiko. Preletel je tudi najvišjo goro sveta, 8848 metrov visoki Mount Everest v gorovju Himalaja. Pot je trajala več kot tri mesece: začela se je 8. januarja v Ljubljani in se na istem mestu končala 19. aprila. Neugodni vetrovi, nevihte in še vrsta drugih nevšečnosti so zahtevala od sicer izkušenega pilota izredne napore.

image

GREENLIGHT WORLDFLIGHT je ime, s katerim so poimenovali letošnji Matevžev polet okoli sveta. Eden od ciljev je bilo merjenje količine črnega ogljika (saj) v ozračju. Ta je drugi najpomembnejši povzročitelj podnebnih sprememb. Najpogosteje meritve saj opravljajo na tleh, Matevž pa je zbral tudi dragocene podatke o sajah visoko v zraku. V ta namen je imel na letalu nameščen poseben merilnik.

Več o Matevževi poti okrog sveta preberi v decembrskem NG Juniorju.


Reševanje dimastega leoparda

Besedilo: Scott Elder
Fotografiji: © IFAW / WTI / A. Mookerjee

imageVaščan na skrivaj razširi govorice, da ima v lasti nekaj zelo dragocenega. Nekaj, kar namerava prodati. Trudi se, da zadeva ne bi prišla na uho oblastem v njegovi vasi, kajti to, kar počne, je nezakonito: v lasti ima dva majcena leopardja mladiča. Toda prvih dveh obiskovalcev, ki potrkata na njegova vrata, ne zanima nakup malih živali. Gozdna čuvaja iz območja Kokrajhar v severovzhodni Indiji sta prišla takoj po tem, ko ju je na dogajanje opozoril nek lokalni prebivalec. Vaščan je tako zaprepaden, da jima takoj izroči nemočna leoparda, ki sta tako mlada, da sploh še nista odprla oči. Čuvaja opozorita bližnjo kliniko za divjinske živali, ki jo upravlja ustanova Wildlife Trust of India (WTI), da na urgentno oskrbo prihajata dva leopardja mladiča. Toda kljub temu, da so veterinarji presrečni, da jim bosta čuvaja prinesla mali živali, je v njihovem veselju pridih grenkobe. Leopard je velika in močna mačka, ki v Indiji velikokrat pride v konflikt z ljudmi. Zato je te živali v državi prepovedano izpuščati.

 

Neobičajna leoparda

imageKo mladiča prispeta, pa veterinarji začudeno opazujejo njuna črno-bela dimasta kožuščka. Običajna leoparda bi bila pokrita s pikami. »Čuvaja se sploh nista zavedala, da sta rešila mladiča zelo redke vrste leoparda,« pove veterinar Panjit Basumatary. Gre za posebno vrsto dimastih leopardov. Veterinarji pregledajo dva kožuhasta mladiča, oba samčka, in ocenijo, da sta stara le nekaj tednov. Oddahnejo si, ko se prepričajo, da noben od njiju ni porezan, ranjen ali bolan, ter da nimata polomljenih kosti. Bojijo pa se, da sta zelo podhranjena in dehidrirana. Da bi nadomestili samičino mleko, ju veterinarji po steklenički za otroke začnejo hraniti s kravjim mlekom. Če leoparda ne bosta sprejela umetnega hranjenja, ne bosta preživela. Toda k sreči se oba mladiča lotita hrane z velikim tekom.

Načrti za prihodnost
Zdaj se zdi, da je zdravje malih leopardjih bratov stabilno in strokovnjaki z organizacije WTI ter strokovnjaki njihove partnerske organizacije po imenu International Fund for Animal Welfare (IFAW) se morajo odločiti o prihodnosti mladičev. Za razliko od običajnih leopardov so dimasti leopardi premajhni, da bi lahko ogrožali človeka ali domače živali, zato jih lahko izpustijo. Toda brez oskrbe in zaščite njune mame, ki jo je lovec skoraj zagotovo ubil, leoparda ne bosta mogla preživeti. Čeprav sta organizaciji WTI in IFAW v preteklosti že rešili mlade slone in črne medvede, nimajo z dimastimi leopardi nobenih izkušenj. Po drugi strani pa na celotnem območju jugovzhodne Azije živi le še 10.000 dimastih leopardov. Zato se strokovnjaki odločijo, da bodo poskusili.
»Ko gre za tako redke vrste, je pomembna vsaka posamezna žival,« pravi Ian Robinson iz organizacije IFAW, ki skrbi za rehabilitacijo divjinskih živali. »In trdno smo prepričani, da divjinske živali spadajo v divjino. Ko se znajdejo zunaj svojega naravnega okolja, je naša naloga, da jih znova umestimo vanj.«

Učenje plezanja
Veterinarja Basumatary in Bhaskar Choudhury skupaj z N.V.K. Ashrafom, vodjo reševanja divjinskih živali organizacije WTI, začneta pripravljati leoparda na samostojno življenje. Dodelijo jima osebna oskrbnika, ki bosta z njimi 24 ur na dan, sedem dni na teden. Skozi vso rehabilitacijo bosta to edina dva človeka, ki bosta z njima v stiku. Tako bosta leoparda ohranila naravno nezaupanje do ljudi, ki je bistvenega pomena za preživetje v naravi. Oskrbnika jima določita ime: Runa in Kata. Ime izhaja iz imena gozda Runikhata, blizu katerega sta ju našla čuvaja.
Dimasta leoparda zdaj začneta raziskovati svoj naravni življenjski prostor, gozd. Živalci živčno stopicljata za oskrbnikoma, kar pa je čisto v redu. »Na začetku morata biti mladiča pod budnim očesom oskrbnikov,« pravi Ashraf. »Vloga oskrbnika je, da mačkama daje občutek varnosti, tako kot samica.« Po enem tednu oskrbnika leoparda izpustita z vrvic, da se lahko prosto gibljeta in skačeta po drevesih. Odrasli dimasti leopardi so gozdni akrobati: plezajo po najvišjih drevesih, visijo z glavo navzdol, obešeni na veje z zadnjimi nogami kot opice, se spuščajo po deblih navzdol kot spretne veverice. In mlada nadobudna leoparda se morata tega še naučiti. »Plezanje jima je všeč, toda včasih še padeta,« pravi Ashraf. »Spoznati morata, katere veje so primerne za plezanje.«

Kako se leoparda vrneta v naravo, preveri v decembrskem NG Juniorju.


Okrog sveta do srca

Zbrala in pripravila: Maja Omladič
Fotografija: POP TV (družina); arhiv Gruberjevih (Jernej z agamo)

imageObožuješ pustolovščine? Ko nikoli točno ne veš, kdaj te bo presenetila tema in koga lahko srečaš? Hkrati pa ti družbo delajo tisti, ki jih imaš najraje – družina? Gremo za 80 dni okrog sveta! Kako? Če ne drugače, vsako soboto do novega leta v potopisni družinski seriji Okrog sveta do srca na televizijskem programu POP TV. NAMESTO NOVEGA AVTA … Zdaj enajstletni Jernej, štiriletna Eliza in njuna starša so se ob začetku letošnjega leta odpravili na 80 dni dolgo potovanje okrog sveta. »Namesto novega avta«, so pojasnili in doživeli obilico zanimivih, zabavnih, presenetljivih, čudnih, iskrivih … in še kakšnih dogodivščin. Pot iz Slovenije jih vodila v Veliko Britanijo, Severno Ameriko, na Cookove otoke, v Novo Zelandijo, Avstralijo, Hongkong, Kitajsko in nazaj domov. Mamina želja in pobuda je bila, da izstopijo iz vsakdanjega življenja, si ogledajo mozaike sveta in pogledajo nanj z drugačnimi očmi …

NEUSTRAŠEN PUSTOLOVEC
Te že srbijo pete? Nekaj zanimivih popotniških vprašanj smo zastavili neustrašnemu pustolovcu Jerneju.

image
Jernej: »Bradata agama v mojih laseh v naravoslovnem muzeju v Sydneyju. Tam sem spoznal prijazno kustosinjo, ki si je vzela veliko časa zame. Najprej sva hranila paličnjake, potem še druge živali – tudi bradato agamo, ki bi jo rad imel tudi doma.«

NG Junior:Katera je tvoja najljubša država? Zakaj?
Jernej: Nova Zelandija, ker je polna divje narave in stvari, ki jih imam rad.

NG Junior: Opiši svojo najbolj smešno in zabavno dogodivščino.
Jernej: V Avstraliji, v mestu Sydney, smo si šli ogledat turistično znamenitost za otroke – Wild Life Park Sydney. Tu se mi je mavričasti lori ‘‘posral’’ na glavo. Vodič parka mi je rekel, da mi bo to prineslo srečo.

NG Junior: Opiši najbolj zoprn ali strašljiv dogodek.
Jernej: Teh ni bilo prav veliko. Zoprno mi je bilo na Kitajskem, ker je bilo vse tako umazano, vsi so pljuvali in hkrkali kar po tleh. V Hollywoodu v Ameriki je moja sestrica Eliza ob vračanju s podzemne železnice v hotel buljila v črnca, ki se je delal, da je brez rok, da bi mu ljudje dajali denar. Čudno nama je bilo, ker je potem kar naenkrat našel svoje roke. Eliza ni verjela svojim očem, jaz pa sem hitro razumel, da je vse narejeno. Oči in mami sta nama rekla, naj ga ne gledava preveč, ker je bil res strašljiv in nič kaj prijazen. A Eliza ga je še kar gledala, zato se je berač grozno zadrl in prestrašil oba.

NG Junior: Si poskusil kakšno nenavadno jed? Katero?
Jernej: Ja, teh je bilo kar veliko. Najbolj nenavadni so bili kurji parklji na Kitajskem, ki so nam jih postregli za zajtrk.

NG Junior: Kaj oziroma koga si na potovanju najbolj pogrešal?
Jernej: Mojega soseda Luka, sošolce in kakšno sošolko smile.

NG Junior: Na potovanju si verjetno videl ogromno zanimivih živali. Naštej tri živali, ki so ti bile najbolj všeč ali najbolj zanimive.
Jernej: Moje najljubše tri so kit glavač, novozelandska papiga kea in beloglavi orel. Ko sem videl kita glavača v Novi Zelandiji, bi najraje kar skočil v vodo k njemu, tako me je prevzel. Ampak nisem skočil, ker bi očija ‘‘kap’‘, mami pa bi ponorela. Si pa nekoč želim zaplavati s kakšno veliko ribo.
Všeč so mi bile vse ptice – zdi se mi, kot da v njih vidim sebe. Ko smo v Novozelandskih Alpah počivali ob cesti, me je prišla pozdravit majhna, živo zelena papiga kea. Moj najljubši ptič je beloglavi orel – tudi moje indijansko (šenčursko) ime je Beloglavi orel. V živo sem ga videl na borovcu v Ameriki v bližini Velikega kanjona. To ujedo v naravi zelo poredko srečamo, zato sem imel srečo. Ta ptič ima vse, kar si želim tudi jaz. Je močan, drugi se ga bojijo in ga spoštujejo. Je svoboden, glavni in zelo pameten. In rad se skrije v skale, da ima mir.

 


Hobit: Nepričakovano potovanje

Pripravila: Maja Omladič
Fotografija: Blitz Film & Video Distribution

»Dom je zdaj za tabo, svet je pred teboj!« na začetku nepozabne dogodivščine hobitu Bilbu napove vešč Gandalf. In res, junak bo v tem in še dveh delih filmske pustolovščine odkril njemu neznane dežele, spoznal mnoga nenavadna bitja in preizkusil meje svojega poguma.

Nepričakovano potovanje

imageBilbo srečno (in malce zapečkarsko) živi v svoji hiški, dokler se nekega dne na njegovem pragu ne prikaže čarovnik Gandalf z druščino glasnih škratov. Hobit postane 14. član odprave, ki želi strašnemu zmaju Smaugu vzeti izgubljeno škratje kraljestvo Erebor. Pot jih vodi prek nevarnih dežel, kjer živijo goblini, orki in vargi. Na svoji pustolovščini Bilbo sreča nenavadno bitje Goluma in se dokoplje do njegovega ‘‘Ponosa’’ – prstana z nepričakovanimi in zelo priročnimi lastnostmi. A zlati prstan je tesno povezan z usodo Srednjega sveta … Nenavaden domišljijski svet Avtor zgodb o hobitih, vilincih in drugih osebah Srednjega sveta je angleški pisatelj J. R. R.  Tolkien. Spisal je domišljijski svet, ki precej spominja na našo Zemljo. Njegov svet se imenuje Arda, Srednji svet pa je ena od petih celin. Ardo naseljuje množica nenavadnih bitij z različnimi, tudi nadnaravnimi sposobnostmi. Pisatelj je do potankosti opisal svoj fantazijski svet, narisal zemljevide, si izmislil jezike in dodal zapise s posebnimi znaki. Z njegovo mitologijo se še danes ukvarja mnogo strokovnjakov.

Čeprav smo pred leti na filmskih platnih že videli izjemno uspešno trilogijo Gospodar prstanov, pa ravno knjiga (in prihajajoči trije filmi) Hobit opisuje prve usodne dogodke Srednjega sveta.

Nagradno vprašanje
Kako je ime zlobnemu zmaju, ki je zavzel starodavno škratje kraljestvo?
Odgovor do 15. decembra 2012 pošlji na naslov National Geographic Junior, Stegne 9b, 1000 Ljubljana. Priloži tudi Dovoljenje za sodelovanje, ki ga najdeš v reviji ali si ga natisneš tukaj. Blitz Film & Video Distribution podarja 2 majici in 2 knjižni kazalki.


Družinski potep: Fotografski atelje Josipa Pelikana

Besedilo: Irena Cerar
Fotografija: z dovoljenjem Muzeja novejše zgodovine Celje
Ilustracija: Matej de Cecco

Vsestranski mojster

imageZa celjskega fotografa Josipa Pelikana (1885–1977) pravijo, da je bil velik fotograf in velik človek. Slovel je po svojih portretih znamenitih pa tudi čisto običajnih ljudi, po občutenih posnetkih gora in narave ter tudi mestnega življenja. S fotografsko kamero je spremljal turistični vrvež bližnjih zdraviliških krajev, vredne fotografiranja pa so se mu zdele tudi tovarne in industrijski obrati. Pravijo, da je bil fotografiji strastno predan, njegove vneme in znanja pa so se nalezli vsi bližnji. Njegova zapuščina obsega kar 25.000 fotografij. 

Stekleni atelje

imageMojster Pelikan je fotografiral stranke v svojem ateljeju, ki še danes stoji v bližini železniške postaje, v središču Celja. Lično hišico z vrtom obkrožajo visoki stanovanjski bloki, tako da se zdi kot iz nekega drugega sveta in časa. Atelje je od leta 1996 odprt za obiskovalce, upravlja pa ga Muzej novejše zgodovine Celje. V spodnjih prostorih boš tako veliko izvedel o starih postopkih izdelave fotografij, v zgornjem nadstropju pa si lahko ogledaš popolnoma ohranjen stekleni salon iz konca 19. stoletja. V časih, ko še ni bilo električne osvetljave, je omogočal fotografom, da so imeli dnevno svetlobo za fotografiranje ob vsakem času dneva in v vsakem vremenu. To je edini tovrstni ohranjeni salon pri nas, poseben pa je celo v evropskem merilu.

Pelikanova pot
Josip Pelikan je bil tudi strasten planinec in predsednik celjskega turističnega društva. Posnel je prve fotografije Savinskih Alp.  Nekaj posebnega pa mu je pomenil tudi bližnji celjski Stari grad. Slikovite razvaline je rad fotografiral. Zato verjetno ni naključje, da se je prav njegov posnetek Starega gradu znašel med fotografijami o naši tedanji domovini Jugoslaviji, ki jih je ameriška revija National Geographic objavila daljnega septembra 1930.
Ker pa mojster Pelikan ni maral na grad hoditi po dolgočasni cesti, je postal tudi pobudnik nove pešpoti. Imenuje se Pelikanova pot in še danes se lahko po njej povzpneš na grad.

Kje se nahaja atelje, pa preveri v decembrski številki NG Juniorja.


image


Facebook Junior.si

Vpiši se


Ime Geslo

Anketa


Koliko mišic uporabimo ljudje, da izgovorimo en stavek?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izrada web stranica :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov