Vstopna stranVsebinaArhiv

Življenje volkov v krdelu

Besedilo: Crispin Boyer
Fotografiji: Jim in Jamie Dutcher / arhiv National Geographica

Tokrat so za varuško določili mladega volka, ki se svojim obveznostim ni mogel izmakniti. Medtem ko so se preostali člani krdela pripravljali na lov, je njega čakalo dolgo jutro z nadobudnimi in igrivimi mladiči.
Ti to zveni znano? Morda imaš mlajšega brata ali sestro in moraš včasih popaziti nanj, ko imata mama in oče opravke. Toda to ni edina skupna točka, ki jo ima tvoja družina s krdelom volkov. »Preprosto rečeno: krdelo je v resnici volčja družina. Sestavljajo jo mama, oče in mladiči,« pravi strokovnjak za volkove David Mech.
Tako kot v vsaki človeški družini tudi volkovi znotraj krdela sodelujejo, se igrajo, se včasih sprejo, predvsem pa se med seboj pogovarjajo. Če želiš dobro razumeti življenje volkov v krdelu, moraš dobro vedeti, kakšna je tvoja vloga v skupnosti, naučiti pa se moraš tudi volčje govorice.

image

Super psi
Pri vas doma o vsem odločata mama in oče. Prav tako je v krdelu volkov. Mama volkulja in oče volk sta najmočnejša in najbolj izkušena člana skupnosti. Skrbita za to, da je družina varna in da imajo vsi kaj za pod zob. Mlajši člani krdela, torej mladiči, ki so se skotili v preteklih letih, ubogajo starša, se učijo spretnosti lova in vzgajanja mladičev.
Ko so stari eno leto, morajo pomagati. »Leto dni stari mladiči skrbijo za mlajše brate in sestre in se z njimi igrajo, podobno kot v človeških družinah,« pravi strokovnjakinja za volkove Barbara Molnar.

Govorica telesa
Mogoče te mama včasih okara, ker se ne držiš ravno in pokončno. Toda ponižna drža je v volčjem svetu pomemben izraz spoštovanja. Mlajši volkovi sklonijo glave in skrijejo repe pred odraslimi, ki se postavijo pokončno in dvignejo uhlje in repe. Podrejeni volkovi včasih tudi poližejo gobčke svojih staršev in starejših bratov. Tako pokažejo, da se dobro zavedajo, kdo je glavni.
Veseli volkovi migajo z repom in se vedejo igrivo, prav tako kot domači psi. Še lažje pa prepoznamo žalostnega volka. Ti oče kdaj nameni jezen pogled, če se grdo vedeš? To počneta tudi volčja mama in oče, kadar jih mladiči ne ubogajo. Hladen pogled navadno zadošča, toda včasih se vodje tropa zatečejo k strožjim ukrepom. Namrščeno čelo, kazanje zob in renčanje pomenijo: »Lepo se obnašaj!« Ko se to zgodi, se neubogljivi volkovi včasih ponižno uležejo na hrbet. Tako nadrejenim v znamenje predaje pokažejo občutljive dele telesa.

image

Vonjave
Če tvoj mlajši brat malo smrdi, ni prav prijetno. Vendar volkovi drugače gledajo na to: z vonjavami si predajajo sporočila. Te divjinske živali imajo stokrat bolj razvit občutek za voh kot ljudje, njihovo telo pa je pokrito z žlezami, ki vsebujejo vonjave vseh vrst.
Z urinom ali podplati nog lahko volk označi družinski teritorij in posreduje zanimiva sporočila, kot so starost, spol, položaj v družbi in še mnogo več. »Volkovi živijo v tridimenzionalnem svetu vonjav,« pravi Molnarjeva. »Ljudje si to zelo težko predstavljamo.«

Več o volkovih pa v novembrski volčji številki.


Resnica o filmu Med volkovi

Besedilo: Špela Bulc
Fotografiji: z dovoljenjem Kinodvora (deček v volkom); Miha Krofel (volkovi)

Film Med volkovi je posnet po resnični zgodbi dečka Marcosa, ki je dvanajst let živel med volkovi. Ganljiva zgodba, ki te nikakor ne bo pustila ravnodušnega!

Komaj sedemletni Marcos mora zaradi zlobne mačehe zapustiti dom. Odpravi se past koze v osrčje gorovja Sierra Morena v Španiji. Pod okriljem starejšega pastirja Atanasia se nauči vseh veščin, potrebnih za preživetje v divjini. Prostor v divjini si delita z volkovi in starec dečka nauči spoštovanja divjih živali. A ravno, ko Marcos naveže prvi stik z volkovi, starec umre in deček naslednjih dvanajst let ostane sam v divjini – le v družbi podlasice in volka Volkca. Oglejmo si, kaj imajo volkovi v filmu skupnega z resničnimi volkovi. 

image

Prijatelji
Marcos poskuša pridobiti prijateljstvo volčjih mladičev. Nepremično in v tišini jih kar nekaj tednov zapored opazuje pri igri. Sčasoma se mu približajo, dokler najpogumnejši mladič ne pride čisto blizu in ga radovedno ovoha. Slovenski biolog in raziskovalec Miha Krofel se je tudi sam že dvakrat znašel sredi tropa volkov in enkrat z volkuljo in njenimi mladiči v brlogu. Vendar so v vseh primerih volkovi takoj pobegnili, ko so ugotovili, da je v njihovi bližini človek. Po njegovih besedah je možnost izgube strahu oziroma udomačitve volka še najbolj verjetna pri mladičih. »Možno bi bilo v primeru, da bi mladiču ubili družino. Ker bi bil lačen in si sam še ne bi mogel poiskati hrane, bi bilo mogoče, da bi jo prišel iskat k človeku. Mladi volkovi so tudi precej radovedni in zdi se, da jih je Marcos počasi začel zanimati.«

Mleko ali voda?
Deček volčjim mladičem nastavlja kozje mleko, da bi si pridobil njihovo zaupanje. Sprva mleka niti ne povohajo, kmalu pa opazi, da jim mleko začenja dišati. Miha pojasni, da volkovi v naravi nimajo dostopa do drugega mleka kot do materinega. Če pa bi jim v ujetništvu ponudili mleko oziroma bi volkovi človeku res zaupali, bi ga spili.

Meso za meso ...
Ko starec Atanasio umre, si Marcos še nekaj časa ne uspe naloviti hrane. Ob nesrečnem padcu si poškoduje roko in od lakote popolnoma oslabi. Ko se zave, na kamnu pred skalno votlino zagleda kos mesa, ki mu ga je prinesel volk. Hrana dečka okrepi in ohrabri in v zahvalo volkovom vedno odstopi del plena. »Takšna izmenjava ni nemogoča,« razloži biolog. »Prvi pogoj za to je, da bi moral volk pred tem izgubiti strah pred človekom. Ta pa je pri volkovih globoko zasidran, zato se volkovi načeloma izogibajo ljudi. Udomačeni volkovi pa podobno kot psi vzamejo hrano od človeka. Da bi hrano nosili človeku, je malo verjetno, ni pa nemogoče. Volkovi namreč nosijo hrano svojim mladičem, tako da če bi s kakšnim človekom razvili takšen odnos, da bi ga dojemali kot svojega mladiča, kot so očitno Marcosa, bi mu lahko nosili tudi hrano.«

image

Več o filmu Med volkovi preberi v novembrskem NG Juniorju.

Film Med volkovi si lahko ogledaš v ljubljanskem Kinodvoru in v izbranih kinematografih Art kino mreže Slovenije. Več na http://www.kinodvor.org/kinobalon.

Odgovori na nagradno vprašanje!
Mleko katere živali Marcos ponudi volkovom? Pravilen odgovor pošlji najkasneje do 15. novembra 2012 na naslov National Geographic Junior, Stegne 9b, 1000 Ljubljana. Za sodelovanje v nagradni igri izpolni in rešitvi priloži tudi Dovoljenje za sodelovanje (če ga še nisi poslal).
Dva nagrajenca bosta prejela dve vstopnici za ogled novega filma Med volkovi.


Neverjetne živali iz slovenskih gozdov

Besedilo in fotografije: Miha Krofel

IZNAJDLJIVI MEDVED

image
Medvedi redno prihajajo na krmišča s koruzo.

V Sloveniji lovci za privabljanje medvedov pogosto uporabljajo avtomatske krmilnice. Te vsak dan izvržejo neko količino koruze. Nekega dne sem na takšnem krmišču sredi dinarskih gozdov opazoval medvede. Najprej je prišla medvedka z mladičema. V dobre pol ure so pojedli večino koruze, ki jo je tisti dan odvrgla krmilnica. Za njimi je na krmišče prišel še en medved, vendar zanj ni bilo več hrane. Zato se je po drogu povzpel do krmilnice in s taco toliko časa tolkel po njej, dokler ni iz nje padla koruza. Potem jo je zadovoljno pohrustal.

VOLK SLAVC NA POT V ITALIJO

image
Volkovi v iskanju lastnega teritorija in partnerja včasih prepotujejo prav neverjetne razdalje.

Volk Slavc se je skotil v slovensko-hrvaškem tropu pod Slavnikom. Ko je odrasel, je moral tako kot vsak mlad volk zapustiti svoj rodni trop. Odpravil se je proti severu, da bi si našel volkuljo in prazen teritorij. Večina volkov na takšnem potovanju prepotuje od nekaj deset do nekaj sto kilometrov. Toda Slavc je prav poseben volk. Prehodil je več kot tisoč kilometrov in obiskal kar štiri države. Na koncu se je ustalil v Italiji, nedaleč od znanega zabaviščnega parka Gardaland. Tam je namreč srečal mlado volkuljo Julijo in skupaj sta ustanovila prvi volčji trop na tistem območju.

Zgodbo o lisicah preberi v novembrski številki.


Življenje vedno najde pot

Besedilo in fotografije: Luka Dakskobler

Življenje, radost in veselje vedno najdejo pot. To dokazuje tudi zelo posebna enajstletna deklica. Zabavna, družabna in dobrovoljna Barbara Jurgec ima težjo obliko cerebralne paralize, bolezni, ki ob rojstvu prizadene možgane.

Zaradi bolezni se mišice v njenem telesu neprestano krčijo, telo se zvija, roke iztegujejo in krčijo, dlani stiskajo in odpirajo. Ne more hoditi, ker je ne ubogajo noge, prav tako ne more sama sedeti. Žal ne more niti govoriti, saj je tudi jezik ne uboga.
Toda Barbara je pravi mali čudež. Kljub tako hudi bolezni je izjemno pametna in družabna. Zelo redki tako prizadeti otroci se naučijo sporazumevanja z edinim organom, ki ga lahko delno nadzorujejo – z očmi. In Barbara to zna. Vse, kar hoče povedati, pokaže s pogledi, zato se najlažje sporazumeva s pomočjo simbolov.

image

ŽIVLJENJE V ZAVODU
Barbara svoje dneve preživlja večinoma v Zavodu za usposabljanje, delo in varstvo v Dornavi pri Ptuju. Tam živi od svojega sedmega leta dalje. Žal je njena bolezen prehuda, da bi zanjo lahko skrbeli starši doma. V zavodu ji nudijo neprestano nego. Zanjo skrbi specialna pedagoginja Nada Slana. Umiva ji zobe, jo nahrani, skrbi zanjo čez dan in veliko časa preživi z njo v učilnici, kjer se Barbara uči s pomočjo simbolov. Nekaj osnovnih sličic krasi tudi mizico njenega vozička, kjer lahko kadar koli pokaže, da je na primer žejna. Na vsaki strani mizice sta tudi odgovora da in ne. Z uporabo učbenikov in računalniških programov trenira matematiko, spoznava živali, rešuje pobarvanke, išče razlike in vadi spomin. Tudi njen dnevni urnik je sestavljen iz simbolov na tabli učilnice. Tako si Barbara zapomni, kaj je že in kaj še bo počela ta dan. Tako tudi ve, kateri dan je, kakšno je vreme in podobno. A zdi se, da ji tovrstno znanje sploh ne nagaja. Ko je prišla prvič v zavod, si je takoj zapomnila imena drugih otrok in pedagoginj. V iskanju razlik med simboli blesti, obvlada tudi barve različnih simbolov. Pobarvanke pa so zanjo izziv, ker ne more držati barvice in nadzorovati gibanja rok. Zato uporablja barvico, oblečeno v debelo blazinico, ki jo lažje stisne. Pri tem ji seveda pomaga pedagoginja, ki zadržuje roko, da lahko skupaj barvata. Toda Barbarini krči so tako močni, da mora Nada njeno dlan pogosto držati kar z obema rokama, sicer ji pobegne.

TERAPIJE
Še več moči mora uporabiti fizioterapevtka Alenka Boban. Njena naloga je, da Barbaro med fizioterapijo postavlja v položaje telesa, ki jih njeno telo zaradi krčev samo ne more izvesti. Deklica se poskuša v teh položajih zadržati, pri čemer pravzaprav miri svoje telo.

Najbolj neubogljive so njene roke, ki jih seveda potrebuje pri vsakdanjih opravilih. Da bi jo bolje ubogale, si prizadeva pri delovni terapiji, kjer jih uporablja pri igri, aktivnostih v prostem času in osebni negi, kot je recimo tudi umivanje zob ali preprosto oblačenje. Tu ji pomaga terapevtka Helena Horvat, ki s pomočjo igre poskuša umiriti njeno telo, s pomočjo računalnika pa spodbuja njeno razmišljanje.
Sporazumevanje, v čemer je Barbara že sicer zelo spretna, ji pomaga izpopolniti logopedinja Aleksandra Glatz. Pri njej se uči izražanja, sestavljanja besed in stavkov z uporabo simbolov in drugih pripomočkov.
Zanimiva terapija, ki jo prav tako sprošča, je terapija s psom. Obiskujeta jo kužka Sissy in njena vodnica Vanda Rižnar iz Društva pasjih terapevtov PET. Med 20-minutno terapijo poskuša terapevtka Manja Kokol sprostiti Barbarino telo s pomočjo kužkinih dotikov. Ker psi že sami po sebi pomirjajo, je tudi ta terapija uspešna.

image


ŠOLA
Barbara je pri učenju tako uspešna, da enkrat na teden obišče celo redno šolo v Dornavi. Otroci so jo lepo sprejeli in radi sodelujejo z njo. Seveda jo tudi razumejo. Ko je odgovor ne, Barbara spusti pogled in pogleda stran, ko je odgovor da, pa se zazre v sogovornika ali simbol, poskuša prikimati in privzdigne obrvi. Vsak mesec obišče tudi vrtec, ali pa vrtec obišče njo. Vsi so jo vzeli za svojo in Barbara ima vse rada. Skoraj ni trenutka, ko se ne bi smejala in šalila s pedagoginjami v zavodu. Našla si je celo simpatijo s svojega oddelka.

V prostem času v zavodu je Barbara pravzaprav povsod zraven. Na sprehodih, ob aktivnostih za praznike, ko sadijo rože pred zavodom, na športnih igrah, različnih obiskih predstav, prireditvah in podobno. Vsi jo radi vidijo, saj je vedno vesela in nasmejana. Zna pa biti tudi jezna, čeprav redko. Navado ima, da te nažene iz prostora, ko jo razjeziš. Čisto zares ti pokaže, kje so vrata.

Te zanima kako izgleda njeno življenje doma? V novembrskem NG Juniorju preveri še, kako se bo Barbara lahko sporazumevala s pomočjo sodobne tehnologije.

 

 


Družinski potep: grad Kamen

Besedilo: Irena Cerar
Fotografija: Bogdan Kladnik

Kaj misliš, kje stoji grad Kamen? Na kamnu, seveda! Natančneje, na skalnem grebenu, ki zapira dolino Drage pri Begunjah na Gorenjskem. Lega je omogočala ne samo odličen razgled, pač pa tudi nadzor nad tovorno potjo, ki je v srednjem veku peljala na Koroško.

imageKamen na kamen Grad Kamen je dobesedno rasel po pregovoru kamen na kamen palača. V 12. stoletju je najprej nastal samo kvadratni stolp, kasneje so na spodnji konici skalnatega hrbta postavili stanovanjsko poslopje. Oba dela sta se nato počasi združevala do 16. stoletja, ko je bil grad končan. Od nekdanjega gradu so ostale slikovite razvaline. To pa ni nujno slaba novica, saj si ob urejenih kažipotih lahko ogledamo “notranjost” gradu v nekakšnih tridimenzionalnih prerezih. Skrivni izhod Ob obisku poišči skrivni izhod, ki je bil v največji grajski sobani in je viden še danes. Po ljudskem izročilu naj bi vodil v Hudičev gradič, zazidano jamo v bližnji steni. Izhod je bil v niši, katere notranja stena je bila hkrati zunanja stena gradu. Ker je bila veliko tanjša od drugih sten, jo je bilo v sili mogoče razbiti in ubežati nevarnosti. Lambergi Grad so stoletja posedovali plemiči Lambergi, med katerimi sta bila znana zlasti dva brata: Žiga Lamberg, ki je leta 1462 postal prvi ljubljanski škof, in Gašper Lambergar, najznamenitejši turnirski bojevnik v drugi polovici 15. stoletja. Premagal naj bi tudi »troglavega velikana« Pegama, o čemer pišejo ljudske pesmi in zgodbe, a v resnici Pegam ni bil nobena pošast, pač pa »le« celjski vojskovodja češkega rodu Jan Vitovec.  Iz starega novo Kamen za razliko od mnogih drugih gradov ni bil uničen, ampak je propadel, ker so ga lastniki v 18. stoletju opustili. Rajši so se preselili v udobnejšo graščino Katzenstein v Begunjah. Vendar kamenje ni šlo v nič; ob gradnji begunjske cerkve so uporabili opeko z gradu. Izročilo pravi, da se je zbralo toliko ljudi, da so si podajali opeko od gradu do skoraj dva kilometra oddaljene cerkve! Vse druge uporabne dele pa so izkoristili pri gradnji gradu Katzenstein.

V novembrskem NG Juniorju najdeš tudi navodila, kako do gradu Kamen.


image


Facebook Junior.si

Vpiši se


Ime Geslo

Anketa


Koliko mišic uporabimo ljudje, da izgovorimo en stavek?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izrada web stranica :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov