Vstopna stranVsebinaArhiv

Reševanje servala

Besedilo: Scott Elder
Fotografije: Suzi Eszterhas

Samica zavoha v zraku nevarnost, ki se širi po afriški savani. To ni dobro poznani vonj leopardov ali hijen, smrtonosnih plenilcev, ki neprestano ogrožajo njo in mladiče. To je vonj po ognju. Oskrbniki parka v narodnem rezervatu Masai Mara izvajajo redni nadzorovani požar, ki dolgoročno ohranja rastlinstvo v parku. Ognjeni zublji bodo kmalu dosegli servale, ki živijo v brlogu, skritem sredi goščave.
Samica z usti vzdigne prvega mladiča in ga odnese na varno. Nato se vrača po drugega, tretjega in tako dalje. Toda v zmedi odhajanja in vračanja eden od mladičev slepo odtava v dim. Samica ga ne najde.

Prihaja pomoč

image

Skozi goščavo se vozijo turisti na safariju, ki upajo, da bodo od daleč uzrli kakšno divjinsko žival. Toda nekaj se nahaja nepričakovano blizu – sredi prašne ceste stoji osiroteli serval. Samice ni na spregled, zato vodič pobere drobno pegasto mačko in jo dostavi oskrbnikom parka. Slednji pokličejo prijateljico Suzi Eszterhas, ameriško fotografinjo divjinskih živali, ki tabori v parku.
Eszterhasova pohiti v pisarno oskrbnikov. Serval je droben kot veverica, njegove oči in uhlji pa so se šele začeli odpirati – Eszterhasova sklepa, da je star komaj kaj več kot teden dni. Mladič ni utrpel ožganin, je pa dehidriran in podhranjen ter poln bolh.

Doma pri novi mami

image

Mladič v savani ne more preživeti, v bližini pa ni rehabilitacijskega središča, zato oskrbniki poprosijo Eszterhasovo, naj poskrbi za prišleka. Fotografinja privoli, čeprav mladič besno sika vanjo. »Divjinski mladič mora živeti s samico. Toda jaz sem bila edino, kar je imel,« pove Eszterhasova. Mladiča odnese s seboj v šotor in ga poimenuje Moto, kakor domačini pravijo ognju.
Fotografinja je opazovala divjinske servale, zato je dobro vedela, da se posvojitev takšnega bitja ne more primerjati s skrbjo za domačo mačko, s katero je odraščala. Njen cilj ni bil, da bi Moto postal njen ljubljenček – upala je, da se bo nekega dne lahko vrnil v divjino.
Esterhasova je mladiču z roko odstranila bolhe. O servalih se je pozanimala pri strokovnjakih in v bližnji koči s spleta naložila recept za posebno mešanico mleka z dodatki, ki jo bo pil serval. Nikjer ni mogla najti stekleničke za hranjenje mačk, zato si izposodila stekleničko za dojenčke.

Moto potrebuje bližino
Eszterhasova je hranila Mota vsakih nekaj ur, tudi ponoči. Po nekaj dneh jo je začelo skrbeti, da mladič ne je dovolj. Zdel se ji je ravnodušen, kot bi bil depresiven. Oskrbniki parka so ji svetovali, naj se posvetuje z žensko, ki je nekoč vzrejala divjinske živali. Eszterhasova je po telefonu izvedela naslednje: »Ni dovolj navezan nate. Moraš ga prepričati, da si njegova nova mama. Poznati mora tvoj srčni utrip in občutek tvoje kože.«
Toda, kako naj to stori? Tedaj se ji posvetila genialna zamisel. Šiviljo je poprosila, naj ji na srajce prišije žepe, da bo Mota nosila naokrog kot kengurujka svoj podmladek. Takoj, ko ga je položila v žep, se je Moto sprostil. »Sprememba je bila osupljiva,« pojasnjuje Eszterhasova. Kadar je odtlej naletela na oviro pri skrbi za malo divjinsko mačko, se je vprašala: »Kaj bi storila samica?« Eden od primerov je bilo oponašanje materinega pomirjajočega božanja z grobim jezikom. Eszterhasova je Motov kožuh redno krtačila z zobno ščetko, pri čemer je mačkon naravnost užival!

Bodo Mota spustili nazaj v divjino? Se bo znašel? Preveri v septembrskem NG Juniorju.


Kmečke lastovke

Fotografije: Matej Vranič
Besedilo: Marjan Žiberna

Ko prebiraš te vrstice, lastovk morda že ni več. Vsaj ne pri nas. Lahko pa jih vidijo v krajih, ki ležijo južno od nas. Na primer na hrvaških otokih, pa v Italiji, na Siciliji ali na Malti. Kmečke lastovke so najbolj znane ptice selivke in jeseni se iz naših krajev odpravijo prezimovat v toplo Afriko. Konec poletja se začnejo zbirati v velike jate, posedajo na električnih žicah, si urejajo perje. Kdaj točno se podajo na pot, je odvisno od vremena. Lahko že v začetku septembra, lahko šele mesec dni kasneje. Običajno pa odletijo nekje vmes, v sredini septembra. Ko se ohladi, je žuželk, njihove hrane, v zraku naenkrat le še malo. Tedaj je čas za pot na jug, kjer je »miza« z žuželkami bogato obloženo.

imageDolga, nevarna pot Ko se odpravijo v srednjo ali južno Afriko, jih čaka dolgo potovanje. »Njihova pot je različno dolga, od 4500 pa celo do 10.000 kilometrov,« pojasnjuje Dare Šere iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije, ki se s proučevanjem ptic ukvarja že skoraj 50 let. Pravi, da napravijo najdaljšo pot lastovke, ki gnezdijo v Severni Evropi. Te se po navadi selijo dlje na jug kot tiste, ki živijo pri nas. Med potjo morajo preleteti Sredozemsko morje in vročo puščavo Saharo. Med preletom morja včasih počivajo na ladjah. Med potjo ne hitijo posebej. Potujejo podnevi, le čez puščavo letijo ponoči, ko ni tako zelo vroče. Vendar mnoge nikoli ne pridejo na cilj. Nekatere končajo obnemogle v morju ali na vročem puščavskem pesku. Številne postrelijo italijanski in malteški lovci, čeprav je to prepovedano. Podobno je žal tudi na Portugalskem, v Španiji in predvsem v Franciji. Nekatere nesrečnice pristanejo v krempljih in zobeh različnih ujed in zveri, spet druge pa končajo kot hrana, ki se prodaja na afriških tržnicah.

Orientacija

image

Na prezimovališčih na jugu se lastovke združujejo v velike jate. V nekaterih je celo več milijonov ptic! Med prezimovanjem nimajo mladičev; ti se vselej izvalijo pri nas, na severnem delu zemeljske poloble. Pomladno vračanje lastovk je precej hitrejše kot njihova pot na jug. Pri nas so navadno v štirih tednih. Prihajajo v jatah in hitijo, da bi zasedle najugodnejša gnezdišča. Kako natančno vedo, kam letijo in kako se na svojih dolgih poteh orientirajo, znanstveniki še vedno zavzeto preučujejo. Za zdaj vemo, da se v jasnih dneh ravnajo v glavnem po soncu. V oblačnem vremenu in predvsem ponoči pa jim pomaga nekakšen »kompas« – lastovke imajo čutilo, ki jim pove, kje leži sever. Znanstveniki menijo, da je to čutilo povezano z drobnimi kristali, ki jih imajo nad nosnicami. Kako natančno deluje, še ne vemo.

Več o lastovkah preberi v septembrskem NG Juniorju.


Zelo drugačen dan

Besedilo: Irena Cerar
Fotografije: Arne Hodalič (jamske fotografije), Katja Bidovec (ostale)

Že prav od začetka je bilo pustolovsko. Trikrat je velika pustolovščina odpadla zaradi slabega vremena. Četrtič zaradi medveda, ki je kot zakleto teden dni lomastil prav po tistih krajih Iškega Vintgarja, kjer smo načrtovali svoj podvig. Petič se nam je vendarle uspelo zbrati, a helikopter žal tistega jutra ni mogel poleteti … in načrte je bilo treba spet spremeniti.

Na odpravo smo peljali tri nagrajence lanskoletnega natečaja Mladi pustolovec leta revije National Geographic Junior: Andraža Žigarta, Gašperja Goloba in Saro Sedej.

Raziskovalci podzemlja

image

Naučili smo se, da gredo pustolovščine rade svojo pot. »Težko jih načrtuješ,« je modro ugotovila Sara, »pridejo, kadar pridejo.« Zato se jim je najbolje prepustiti. Naša nas je potem vendarle vodila v dve jami na Gornjem Igu. Kot pravi jamarji, v kombinezonih in s čelnimi svetilkami, smo se najprej spustili v Veliko Pasico. V njej je merilna postaja Nacionalnega inštituta za biologijo, ki spada med najbolje opremljene laboratorije na svetu za spremljanje jamske ekologije oziroma hidrologije. Izvedeli smo, da so drobne luže, ki se nakapljajo s stropa, polne življenja – v njih so našli okoli dvajset vrst jamskih vodnih živali! V jami prebivajo tudi tri vrste jamskih hroščev, ki ne živijo nikjer drugje na svetu.

Ko postane še tesneje
Po vrnitvi iz Velike smo se odpravili še v bližnjo Malo Pasico in se tam plazili po ozkih rovih (tudi po trebuhih, včasih celo bočno!), se spuščali v brezna in nato plezali nazaj … »Včasih sem mislil, da bom v kakšni luknji kar ostal,« je na koncu priznal Gašper, »a se je na koncu vse dobro izšlo.« Pri obisku Male Pasice je vsak od nas pregriznil kak droben strah. Morda je zato prav ta jama ostala vsem juniorjem v najmočnejšem spominu. No, pa tudi zelo slikovito umazani smo prišli iz nje!

Divje kuhanje

imagePo vrnitvi iz skrivnostnega in blatnega podzemlja smo se preoblekli v pohodniška oblačila in se po gozdu peš spustili do reke Iške. Ob vodi smo si sami, v naravi, pripravili zasluženo kosilo. Kako je teknilo! Plezanje na bližnjem plezališču in polet s helikopterjem smo preložili na drugo priložnost – kar sploh ni tako slabo. Skupaj nam je bilo prijetno in tako so naši nagrajenci namesto enega pustolovskega dneva dobili dva! »Bilo je zanimivo, družba je bila zelo sproščena, zato je bilo fajn,« mi je na koncu s sijočimi očmi rekel Andraž. Njegovi starši so mi povedali, da je o vtisih pripovedoval še vso pot do Ribnice na Pohorju, kjer je doma. Da, to je bila pustolovščina, o kateri bomo še dolgo govorili.

Nekaj utrinkov s pustolovščine

image
image
image
image
image
image
image
image
image


Drzi si raziskovati

Besedilo: C. M. Tomlin

Želiš postati pustolovec? Preberi zgodbe štirih raziskovalcev National Geographica. Izvedel boš, iz kakšnega testa so in česa se moraš lotiti tudi sam, če jim želiš postati podoben. 

Snemalca filmov o divjini

image

Dereck in Beverly Joubert sta ustvarjalca iz Bocvane, ki sta za svoje dosežke prejela številne nagrade. Tokrat Beverly Joubert opisuje srečanje z mlado leopardinjo na snemanju v Afriki.
»Leopardinja nas je opazovala s svojega drevesa, medtem ko je Dereck delal na prenosnem računalniku v avtu. Žival je nenadoma splezala z drevesa in se približala vozilu ter se povzpela na sovoznikov sedež. Nato je nepričakovano dvignila šapo, jo položila na Dereckovo tipkovnico in se mu zazrla v oči. Bil je izredno ganljiv trenutek, toda oba sva vedela, da takšno vedenje ni primerno zanjo, še posebej, če se je tako vedla do turistov. Nežno sva jo spodbudila, naj zapusti vozilo, tako da sva vklopila gretje. Pri tem je nastal zvok, podoben renčanju zlovoljne leopardje samice.«

Želiš snemati filme v divjini?
Uči se biologijo in psihologijo, saj ti pomagata razumeti vedenje živali!

Morski ekolog

imageEnric Sala preučuje vodne organizme po vsem svetu, da bi zaščitil naše oceane. Pripoveduje o plavanju z morskimi psi v bližini Kostarike. »Potapljali smo se v vodah ob Kokosovih otokih. Ko smo prispeli do roba podvodne pečine, smo se ustavili in se razgledali naokrog. Vse je bilo mirno. Nato pa nas je nenadoma obkolilo okrog 200 kladvenic! Bitja so švigala okrog nas, da je kar bučalo. Ti morski psi do ljudi niso nasilni, kadar ne čutijo nevarnosti. Zato smo mirovali in samo strmeli vanje. V takšnih trenutkih se zavem, kakšno srečo imam – in kako pomembni so oceani.«

Želiš postati morski ekolog?
Uči se morsko biologijo in okoljevarstvene vede!

Septembrski NG Junior te predstavi še poklica naravovarstvenika in paleontologa.

 


Polna gora divjih mož

Besedilo: Irena Cerar
Opis poti: Borut Peršolja
Fotografija / Ilustracija: MATEJ DE CECCO (ILUSTRACIJA); BORUT PERŠOLJA (VELIKA PLANINA);

image

Že od malih nog obiskujem Veliko planino. Je v Kamniško-Savinjskih Alpah in velja za našo največjo visokogorsko pašno planino. Poleti tam žveči travo od 350 do 400 krav! Mislila sem, da jo poznam. A letošnje poletje mi je razkrilo še eno od njenih številnih skrivnosti: kraje, kjer so nekoč živeli bajeslovni divji možje!

Kosmati divježi

imagePo ljudskem izročilu so bili divji možje, ki so jim pastirji rekli dovji možje,veliki in močni, poraščeni po vsem telesu, samo na nosu niso imeli dlak. Živeli so v zijalki oz. jami v Dovji griči (v »prevodu« divja skala). V bližini pa je tudi Dovja Raven, planina, ki tudi nosi »divje« ime. Ljudi so se divji možje najrajši izogibali, imeli pa so svoje divje žene. Pastirji so večkrat poskušali ujeti kosmatince, da bi se od njih česa naučili, a se jim je to le redko posrečilo. Pravijo, da so divji možje izumrli, ker niso imeli več žensk. Pokopavali pa so jih na kraju, ki se še danes imenuje Dovji grobi (divji grobovi). Kdo ve, kako je v resnici bilo, a vendar velja, da je Velika planina že dolgo obljudena. Doslej najstarejša najdena človeška sled je sekira, ki sodi v mlajšo bronasto dobo (13.–11. stol. pred našim štetjem!).  Obiskati »divje kraje« planine pomeni stopiti streljaj od najbolj pogosto obiskanih sprehajalnih poti. Kot bi človek z avtoceste zavil na tiho gozdno pot. Splača se – mir in skrivnostnost sta zagotovljena!

V septembrskem NG Juniorju najdeš še opis poti do jame v Dovji Griči.

 


image


Facebook Junior.si

Anketa


Kolikor litrov pitne vode se uporabi za izdelavo literske plastenke za vodo?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov