Vstopna stranVsebinaArhiv

Barvitost za preživetje

Besedilo: Lana Costantini
Fotografija: Arhiv Rokus Klett

Poišči hrano. Pazi se plenilcev. Za večino živali bi lahko rekli, da za preživetje upoštevajo samo ti dve preprosti pravili. Vsaka živalska vrsta pa to počne na svoj način. Veliko jih na primer za iskanje hrane in za zaščito uporablja barve.
Nekateri živi organizmi se s pomočjo barv prikrijejo v okolju. Spet drugi zaradi njih iz okolja izstopajo. Tretji z njimi preslepijo svoje plenilce. Četrti z barvami opozarjajo, da so strupeni ali drugače nevarni. Oglej si, kako lahko živali s pomočjo barv preživijo.

Skrivanje tik pred nosom
Rumeni cvetni pajek živi na cvetovih. Najraje se zadržuje na cvetovih marjetic in sončnic. To pa zato, ker se zaradi svoje barve zelo lepo prikrije med cvetnimi lističi.
Ta pojav imenujemo prikrivanje. Cvetni pajek ga uporablja vse svoje življenje. Za razliko od ostalih pajkov sploh ne plete mrež, da bi vanjo ujel plen. Samo sedi na cvetnih lističih in čaka. Ko se lačna žuželka spusti na cvet, pajka sploh ne opazi – takšen mojster prikrivanja je.
Ko mali rumeni plenilec opazi plen, ga zgrabi in v žuželko izloči strup in prebavne snovi.
Vendar pa cvetni pajek še zdaleč ni edina žival, ki obvlada umetnost prikrivanja. Tudi listorepi gekon je pri tem zelo uspešen. Listorepi gekon je barve suhega listja, svoj videz pa uporablja za to, da je vedno na varnem: v nevarnosti se ovije okrog vejice.
Ko se v bližini na primer znajde lačni mungo, se gekon sploh ne premakne. In ko mungo odkoraka mimo, še pomisli ne, da je stopil mimo gekona, ki ovit okrog vejice čaka, da se plenilec oddalji.

image

Barvna zmeda
Ko ribe iz družine Lutianidae plavajo skupaj, so vse obrnjene v isto smer in se premikajo enako. Zato barakuda vidi samo črtasto gmoto. Ne ve, kam bi se zapodila, kje bi napadla.
Zebre so verjetno najslavnejše črtaste živali. Tudi njihove izstopajoče črne in bele proge lahko zmedejo plenilce, saj se črte tropa zeber kar pomešajo med seboj in ustvarijo nerazločno črno-belo gmotasto uganko.
Lev na lovu sploh ne ve, kje se konča ena zebra in začne druga! Tako zelo težko razloči posamezno žival, ki bi jo rad uplenil.
Črte lahko tudi okapiju pomagajo pri preživetju. Okapi je videti kot mešanica med zebro in žirafo s krajšim vratom, njegovo telo pa je rdečkastorjavo s črno-belimi progami na nogah.
Ti sesalci živijo v deževnem gozdu, uvrščamo pa jih v družino žiraf. Ob pomoči prog na nogah se prikrijejo v sencah gozda, zato jih lačni leopardi težje opazijo.

Te zanima kakšne barvne trike še uporabljajo živali? Preveri v junijskem NG Juniorju!


Gorski reševalci, utelešenje srčnosti

Besedilo: Irena Cerar
Fotografiji: Boris Štupar (reševalni pes); Miljko Lesjak (helikoptersko reševanje)

Ena sama akcija, eno rešeno življenje je vredno več kot tisoč besed, pravijo gorski reševalci. A tisoči in tisoči besed ne bi bili nikoli dovolj, da bi se jim lahko zahvalili za njihovo plemenito delo.

imageSeverna stena Travnika, Julijci Avgust 1991. Z avtom drvim proti Jesenicam. Hitim, da bi bila čim prej v bolnišnici. Prijatelj Aleš se je poškodoval pri plezanju v severni steni Travnika. Skrbi me. Njegov soplezalec, ki je plezal prvi, je padel. Alešu, ki ga je z vrvjo varoval, pa je ožgalo prste in dlani … V bolnišnici si oddahnem. Čeprav bo okrevanje dolgotrajno, je najhujše že mimo. Gorski reševalci so opravili 18 ur zahtevnega stenskega reševanja, da so Aleša spravili do bolnišnice. Niti pomisliti nočem, kako bi se njegova zgodba pisala brez njih … Prvi obiskovalci Tako kot Aleš se ljudje že od nekdaj niso mogli upreti raziskovanju skrivnostnih in težko dostopnih gora. Prvi obiskovalci so bili lovci, zeliščarji, pastirji, rudosledci, pa tudi rokovnjači. Že takrat so se dogajale nesreče. »O nesrečah v naših gorah, še posebno o snežnih in kamnitih plazovih, je prvi pisal Janez Vajkard Valvasor v svoji znameniti knjigi Slava vojvodine Kranjske leta 1689,« mi zaupa France Malešič. On bo že vedel, saj je dolgoletni gorski reševalec, napisal je tudi več knjig o zgodovini nesreč v naših gorah. Ljudje so ob stiskah vedno pomagali drug drugemu. A ko sta se zgodili dve hudi nesreči, ki sta zahtevali dolgotrajno reševanje, so se odločili, da ustanovijo prvo »rešilno postajo« v Kranjski Gori. To se je zgodilo 16. junija 1912. Zato ravno ta mesec praznujemo 100 let organiziranega reševanja v slovenskih gorah!

Vzroki nesreč
Izlet v gore je lahko čudovito doživetje, to vemo vsi, ki smo v gorah že kdaj bili. A včasih gre lahko kaj narobe. Lahko pademo ali zdrsnemo. »Nekoč je bilo precej več nesreč zaradi slabe obleke in opreme, sedaj pa je tega precej manj,« pojasni France. Ja, če še ne veš, so nekoč ženske v gore hodile kar v dolgih krilih! »Nekoč je bilo veliko smrtnih nesreč zaradi nabiranja gorskega cvetja, sedaj pa tega že precej let ni več – nekaj smo se pa le naučili,« z olajšanjem razlaga moj sogovornik. Res pa je, zaključi, da »različne sodobne športne dejavnosti, ki niso ravno planinske, od jadralnega padalstva do skakanja s padali z robov previsnih sten, pomenijo veliko tveganje.«

image

Dolga pot
Najstarejši znani gorski reševalci s sodobnimi na zunaj nimajo prav veliko skupnega. Prvi so v suknjičih, klobukih in s palicami videti danes kot nabiralci gob na nedeljskem sprehodu, medtem ko so današnji reševalci podobni supermenu ali pa spajdermenu, ko se na jeklenici spuščajo iz helikopterja … V stotih letih se je zgodil osupljiv razvoj! Tako v opremi, znanju kot tudi v izkušnjah in organiziranosti.
»Reševalnih postaj oziroma društev v Sloveniji je danes 17, razporejena pa so po vseh območjih države; največ pa jih je seveda tam, kjer so najvišje gore,« mi delovanje organizacije pomaga razumeti Vladimir Habjan. Tudi sam je gorski reševalec, pa tudi urednik Planinskega vestnika in planinski pisatelj. Pove mi, da vsaka reševalna postaja skrbi za nesreče na svojem območju, kadar je potrebno, pa si med seboj tudi pomagajo. Vseh reševalcev je več kot sedemsto in ti so v preteklem letu opravili kar 406 reševalnih akcij ter pomagali 458 poškodovanim in pomoči potrebnim. Če nesreča nikoli ne počiva, lahko enako rečemo tudi za reševalce, saj na leto v povprečju opravijo več kot eno reševanje na dan!

Več o gorskih reševalcih najdeš v junijskem NG Juniorju.

 


Reševanje delfina

Besedilo: Scott Elder
Fotografija: z dovoljenjem Tangalooma Island Resorta

Mladi delfinji samec mirno plava v avstralskih morskih vodah v bližini mesta Brisbane. Nenadoma s posebnim sistemom zaznavanja, ki ga imajo vsi delfini in ga imenujemo eholokacija, v bližini začuti premikanje. Vodni sesalec je popolnoma osredotočen na iskanje svoje morske večerje, toda nenadoma mu postane jasno, da ni edini lačen plenilec v tem delu oceana.
Kar tri metre dolg morski pes, ki mu pravimo tudi morski tiger in spada med zelo močne in napadalne morske pse, hlastne proti delfinu. Ampak delfin se noče odpovedati svoji večerji, zato se začneta z morskim psom prerivati. Vendar ta nenadoma preusmeri svojo pozornost v delfina. Začne ga napadati in ga grize v rep s svojimi kot britev ostrimi zobmi. Nazadnje ga le izpusti iz primeža, ranjeni morski sesalec pa nemudoma pobegne.

image

Na pomoč!
Malo pozneje se na peščeni plaži otoka Moreton Island gostje in osebje turističnega centra Tangalooma Resort odpravijo v vodo, da bi si privoščili večerni interaktivni program z divjinskimi delfini. Ko se jim ob sončnem zahodu približa deset delfinov v skupini, ki jo imenujemo tudi jata, so vsi zgroženi ob pogledu na resno poškodovanega samca. Ta je sicer redni obiskovalec centra, ima 12 let in mu je ime Nari. »Poznamo ga že vse od takrat, ko je bil še mladič in ga je samica pripeljala k nam,« pripoveduje direktor centra Trevor Hassard.
Hassard se kar zgrozi, ko si od blizu ogleda delfinovo rano. Za očesom živali se razteza grda rana, ki se širi naprej po hrbtu, dolga pa je skoraj pol metra in globoka kar tri centimetre: sega vse do mišic. Hassarda skrbi, da je ugriz morda poškodoval delfinov sapnik, ki povezuje nosno odprtino s pljuči. »To je zelo huda rana,« pojasnjuje. »Mogoče bi se lahko celo vnela.«
Hassard delfina fotografira in fotografije pošlje veterinarjem v bližnji vodni zabaviščni park Sea World. Strinjajo se, da potrebuje Nari urgentno oskrbo.
Naslednji dan pridejo uslužbenci vodnega parka do centra, v katerega se je zatekel delfin. Z motornim čolnom se pripeljejo ob sončnem zahodu, ko Nari navadno skupaj z drugimi delfini priplava ob obalo. Vendar ga ta večer ni na spregled, pa tudi naslednji dan se ne prikaže. »Vsi smo zaskrbljeni in žalostni,« pravi Hassard.

Kako je potekalo okrevanje in vrnitev v domačo jato, preberi v junijskem NG Juniorju.


Neverjetne živali

Besedilo: Aline Alexander Newman
Fotografija: © Matthias Kulka / Corbis (pes); © Michael Fishback (kit)

Kit ‘‘se zahvali’’ reševalcem
Kalifornijski zaliv, Mehika

image

Prestrašena samica kita grbavca je v vodi trzala in glasno sopihala. Zapletla se je v zavrženo mrežo, zato se ni mogla ne premikati, ne jesti, ne normalno dihati. Brez pomoči ne bi preživela.
Ljudje so opazili kitovko v stiski in s čolnom zapluli k njej. Z nožem so začeli rezati mrežo in po eni uri je bila žival rešena. Odplavala je proč in ljudje so mislili, da je ne bodo več videli. Potem je nenadoma skočila iz vode in izvedla celo vrsto osupljivih skokov.
»Takšnim akrobacijam sem bil le redko priča,« je povedal naravovarstvenik Michael Fishbach, ki je plul na čolnu. »Kitovka nam je pokazala, kako srečna je – morebiti se nam je celo zahvalila.«
Scott Landry iz ekipe, ki rešuje ujete morske živali, o tem ni tako prepričan: »Mogoče se je samica vedla nenavadno, ker je bila v šoku. Bistveno je, da nikomur ni hudega, kitovka pa je svobodna, kot je tudi prav.«


Pes požrl diamante
Albany, ameriška zvezna država Georgia

imageDraguljar Chuck Roberts je opazil, da so iz njegove prodajalne izginili diamanti v vrednosti 10.000 dolarjev. Naglo je ugotovil, kdo je ropal – pritlikavi špic po imenu Honey Bun. Pasji barabin je mislil, da so bleščeči se predmeti priboljški, pa si jih je privoščil. Ko je Roberts opazil, da so diamanti izginili, je kosmatinca hitro peljal k veterinarju. Na rentgenu je bilo vsem jasno, kdo je tat. Na srečo je pes naslednjega dne … hm … vrnil plen, pri tem pa mu ni bilo hudega. Pa bo še kdaj kradel? Vse je mogoče. »Psi predmete spoznavajo tako, da jih ližejo in jedo,« pojasnjuje veterinar Marty Becker. Zdaj Roberts opazuje kosmatinca. Ne boji se za svoje dragulje. »Skrbi me, da se Honey Bunu ne bi kaj pripetilo,« trdi Roberts. »Zame je dragocenejši od katerega koli diamanta v draguljarni.« V junijskem NG Juniorju preberi še zgodbo o kameli, ki za zajtrk z veseljem poje kosmiče.

 


Zakulisje novega filma: Madagaskar 3

Besedilo: Kitson Jazynka
Ilustracija: z dovoljenjem Dreamworks Animation / z dovoljenjem Karantanija Cinemas

Lev Aleš, povodni konj Slavka, zebra Martin in žirafa Milko so prebivalci newyorškega živalskega vrta, ki so se znašli v Afriki. V novem risanem filmu Madagaskar 3 se druščina končno odpravi proti domu. Na postanku v Evropi jih opazi strahotno sitna policistka, ki vodi oddelek za lovljenje potepuških živali, zato se zatečejo v cirkus. Napeto je, ko se skušajo prikriti v tamkajšnjem okolju, saj se nahajajo med samimi umetniki. Kako so živali v risanem filmu podobne resničnim? NG Junior je smuknil v zakulisje, da bi našel odgovore.

image

Tekaške proge
Po odhodu iz Afrike se živali ustavijo v monaškem letovišču Monte Carlo. Bojijo se, da bi jih zasačila živalska policija, zato Martin skoči v avto in z druščino iz živalskega vrta divja po ulicah Monte Carla kar 200 kilometrov na uro. Prave zebre lahko galopirajo s hitrostjo skoraj 60 kilometrov na uro, a le za kratek čas. »Hitrost jim pomaga preživeti,« pojasnjuje Daryl Hoffman iz živalskega vrta v Houstonu, ZDA. »Čreda zeber zmede plenilca, saj pri visoki hitrosti za njimi ostane le gmota zamegljenih prog.«

Blatna kopel
Živali presenetijo Aleša z najboljšim rojstnodnevnim darilom – iz palic, listja in blata so mu sestavile maketo New Yorka, mesta, ki mu je neskončno pri srcu. Slavka se celo namesti na podstavek iz suhega blata ter pozira kot Kip svobode! Pravi povodni konji sicer ne znajo oblikovati blata v umetnine, vsekakor pa so izredno iznajdljivi. Nimajo znojnih žlez, zato se radi valjajo po blatu, da se ohladijo. V »blatni kopeli« se namakajo in hladijo ure in ure. Kdo bi si mislil, da si živali privoščijo takšne užitke?

Ljubezen je v zraku
Obročkastorepi maki je v filmu afriški kralj, ki želi osvajati nove dežele, zato se pridruži živalim iz živalskega vrta na poti v Evropo. V cirkusu se zagleda v medvedko, ki se rada okrepča s smrdljivimi ribami. Kralj jo naravnost obožuje – nor je tudi na njen, hm, močan ribji ‘parfum’. Pravi makiji se sporazumevajo s pomočjo vonjav. »Samci imajo na zapestjih žleze, skozi katere izločajo snov z značilnim vonjem, ki je nam neprijeten,« pripoveduje Hoffman. Makiji pogosto pokažejo svojo nadvlado s pomočjo vonjav. Nekateri se celo zapletejo v ‘smrdljive spopade’. Z repi se drgnejo ob žleze na zapestjih in z njimi mahajo tekmecem pred nosovi.

Akrobat Aleš
Aleš si želi, da bi ga sprejeli v cirkus, zato se zlaže, da je izkušen umetnik na trapezu. Pozneje mora predstaviti akrobatsko točko. Z glavo se udari v trapez, se zaleti v drog in strmoglavi v mrežo! V resnici so levi spretni in elegantni. Zaradi izjemno mišičastih ramen in prednjih nog so tudi izredno močni. Znano je, da lahko skočijo 12 metrov v daljino in 3 metre v višino. Levi so tudi izvrstni plavalci, čeprav se večinoma zelo neradi zmočijo.

Žirafa na vrvi
Vsaka žival se mora odločiti, kako bi nastopala v cirkusu. Milko predlaga, da bi skupaj s Slavko hodila po vrvi. Ko pa se žirafa začne opotekati po vrvi, jo zgrabi strah pred višino. Žirafe merijo skoraj šest metrov visoko, zato so se vajene vzpenjati druga nad drugo. »Niso pa grajene tako, da bi hodile po ozkih poteh, kaj šele po vrvi,« pojasnjuje Hoffman. Zaradi dolgih vratov težko lovijo ravnotežje, ploska kopita pa so primerna zgolj za hojo po ravnih površinah.


Neverjetne zgodbe iz Guinnesove knjige rekordov

Besedilo: Sally King
Fotografija: Ap Photo / Martin Meissner
PODATKE JE OMOGOČIL © 2012 GUINNESS WORLD RECORDS LIMITED.

imageAvto, ki je skoraj igrača Najmanjši avtomobil na svetu je ravno malo večji od večine lukenj v cestah. Perry Watkins je izdelal vozilo v velikosti pralnega stroja. Uporabil je ogrodje otroškega avta, ki deluje na žeton, ter motor terenskega vozila. Watkins se s svojim 1,7-metrskim avtom vozi po cesti približno 60 kilometrov na uro. Drži pesti, da ima glasno hupo!

 

 


image


Facebook Junior.si

Vpiši se


Ime Geslo

Anketa


Koliko mišic uporabimo ljudje, da izgovorimo en stavek?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izrada web stranica :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov