Vstopna stranVsebinaArhiv

Zvezde oceana

Besedilo: Ruth A. Musgrave
Fotografija: © Claudio Contreras / Nature Picture Library

Se ti zdi, da so vse želve enake? No, res je, da imajo vse oklepe in noge v obliki plavuti. Toda kljub temu, da je vseh sedem vrst morskih želv ogroženih, je vsaka pravi svet zase. Preberi si, zakaj so opisane želve tako posebne, da bi bile lahko zvezde oceana.

Zelena morska želva: nadvse rada je čista in urejena
Zelene morske želve poznajo kar nekaj odgovorov na naslednje vprašanje: »Kako lahko ostaneš čist, če živiš v vodi?« Havajske zelene želve pogosto zaplavajo skozi hitro »želvopralnico«: to je prostor, kjer jate čistilnih ribic temeljito očedijo želve tako, da pojedo vse alge, morske rakce, zajedalce in druga morska bitja, ki se naselijo na oklepih in koži morskih želv in jih uporabljajo kot zastonjski taksi. V Avstraliji se želve čistijo drugače: privoščijo si prave spužvaste kopeli! Drgnejo se ob najljubšo spužvo ali skalo in si tako z oklepov, glav in plavuti odstranjujejo alge.

Kempska morska želva: najmanjša med želvami
Kempska morska želva je morda res najmanjša od vseh morskih želv, toda to še ne pomeni, da je zares majhna. Odrasla žival lahko namreč tehta od 30 do 45 kilogramov – več kot marsikateri desetletni otrok. Njen oklep v obliki ščita je velik kot avtomobilsko kolo. Ta »majhna« želva je tudi zelo hitra. Večina morskih želv potrebuje dve do tri ure, da si izkopljejo gnezdo, izležejo jajca in jih zakopljejo. »Te želve pa ne izgubljajo časa,« pravi strokovnjakinja za želve Tasha Metz. »Ves proces opravijo v samo 50 minutah.«

image

Prava kareta: želva z najbolj nenavadnim jedilnikom
Prave karete imajo od vseh želv najbolj nenavadno izbiro hrane: morske spužve. »Nekatere spužve so iz posebnih, steklastih vlaken,« pravi Metzeva. »Prava kareta z lahkoto odlomi koščke spužve s svojo ostro poroženelo ustnico.« Za večino živali so spužve strupene, vendar to ne velja za pravo kareto. Z največjo lahkoto pospravi kar 500 kilogramov spužev na leto. Če se lahko prehranjuješ s strupeno hrano, je to vsekakor prednost. Zelo malo živali lahko je morske spužve, zato se želvi ni treba boriti za preživetje.

V aprilskem NG Juniorju najdeš še nekaj vrst želv. Preveri kakšne so njihove značilnosti!


Petra Matos - Juniorjeva gostujoča ekourednica

Pogovarjala se je: Irena Cerar
Fotografije: Žiga Šmidovnik in osebni arhiv Petre Matos

Petra je predsednica društva Ekologi brez meja in medijski obraz akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu! A ni samo to. Spoznaj našo zanimivo sogovornico! 

image

NG Junior: Glede na to, da ste nekakšna »ambasadorka ločevanja odpadkov«, bi vas prosila, da našim mladim bralcem poveste, zakaj se vam to zdi tako zelo pomembno?

Petra: S tem, ko ločujemo odpadke, preusmerimo dragocene naravne vire iz odlagališč v tovarno, kjer jih predelajo. Če povem na primeru. Če ločeno zberemo tono papirja, s tem prihranimo ogromno energije, vode in kar 17 dreves, ki bi jih morali posekati, če papirja ne bi ločevali. Z ločevanjem odpadkov naredimo veliko za okolje, poleg tega pa pomagamo ustvarjati nova, zelena delovna mesta v predelovalni industriji. Le zakaj ne bi ločevali, če pa je to tako zelo preprosto in s tem naredimo toliko dobrega.

NG Junior: Kaj se zgodi z ločenimi odpadki? Se jih res že kaj predela ali na koncu končajo na istem odlagališču, kakor so pogosto govorili tisti, ki se jim ne da ločevati?

Petra: Po Sloveniji krožijo informacije, da ločeno zbrani odpadki pristanejo na istem kupu. To seveda ni res. Ljudje velikokrat mislimo, da tovornjak strese vse skupaj, ko pobira različne vrste odpadkov z istim vozilom. V resnici pa imajo ta vozila pregrado, ki prepreči, da bi se odpadki med sabo pomešali. Res pa je, da zabojnikov, v katerih je vse pomešano, ne morejo peljati v tovarno in jih predelati. Zato je pomembno, da kar se da natančno ločujemo odpadke.

NG Junior: Ali lahko tudi otroci ločujejo?

Petra: Seveda! Otroci so ponavadi pravi strokovnjaki za ločevanje. Mnogokrat so prav oni tisti, ki prepričajo starše, da pričnejo ločevati odpadke in jih potem tudi učijo, kam kakšen odpadek sodi. Otroci so velikokrat največji ekoučitelji starejših, ki mnogokrat področja varovanja okolja ne poznajo prav dobro.

NG Junior: Kaj naj storimo z odpadki, ki so »mešani« – na primer embalaža za igrače je pogosto iz kartona IN plastike, kar je zelo zoprno spraviti narazen? Kuverte so papirnate s plastičnim »okencem«. Kaj storiti takrat?

Petra: Če se da, jih razstavimo in damo papir v poseben zabojnik in plastiko posebej. Kuverte damo lahko v zabojnik za papir, kljub plastičnemu okencu – v tovarni plastični del ločijo. Je pa res, da se česa včasih enostavno ne da razstaviti. Takrat damo med mešane odpadke. Je pa takih stvar zelo malo.

image
Petra v Indiji, kjer se je potepala pol leta; to je bilo leta 2008.

NG Junior: Pomembno je ne samo ločevanje odpadkov, ampak tudi njihovo zmanjševanje, kajne? Kako lahko to dosežemo, kaj lahko naredijo otroci?


Petra: Res je, najboljši odpadek je tisti, ki ne nastane. Šokanten je podatek, da 80 % stvari, ki jih proizvedemo, uporabimo le enkrat in potem zavržemo. Poleg tega pa je za eno vrečo odpadkov, ki jih ločeno zberemo, v procesu proizvodnje nastalo 70 vreč odpadkov. Zato ni dovolj, da odpadke le ločujemo, ampak je potrebno količine odpadkov zmanjševati. Kako? Namesto vode v plastenkah pijmo raje vodo iz pipe, nalepimo na nabiralnik nalepko: NE reklamam, vzemimo v trgovino vrečko za večkratno uporabo. Najbolj pomembno pa je, da kupimo le tisto, kar res potrebujemo. Ideal za prihodnost naj bi bila skupnost brez odpadkov, kot rečemo v angleščino ZERO WASTE. Kako se to lahko uresniči?
Da so skupnosti (skoraj) brez odpadkov mogoče, dokazujejo mnoge države in mesta po vsem svetu. In kako priti do družbe brez odpadkov? Narediti moramo vse, da bi čim manj odpadkov sploh nastalo, preostanek pa ločeno zbrati ali pa popraviti v centrih ponovne uporabe (nekaj jih imamo tudi v Sloveniji). V te centre lahko pripeljemo pohištvo, električno opremo in druge stvari, ki jih ne potrebujemo več. Tam jih popravijo in po majhni ceni prodajo naprej. Na ta način lahko pridobimo veliko delovnih mest in se izognemo temu, da bi še uporabne stvari pristale na odlagališčih. Okoli 20 % stvari pa se kljub temu ne da ponovno uporabiti, popraviti ali predelati. Te bi bilo potrebno umakniti iz prodajnih polic. Z davčnimi spodbudami bi lahko država veliko naredila tudi na tem področju. Zero Waste strategijo je sprejela Nova Zelandija, pa tudi velika mesta, kot so San Francisco v ZDA in Canberra v Avstraliji.

NG Junior: Letošnja tematska ekoštevilka Juniorja je posvečena vodi. So odpadki tudi povezani z vodami?

Petra: Seveda. Če odpadke napačno odlagamo, lahko ti onesnažijo podtalnico, ki jo pijemo. Posebej pomembno je zato pravilno odlagati nevarne odpadke – zdravila, barve, baterije, elektronsko opremo … vse to lahko oddamo v zbirnih centrih za odpadke. Premalo se zavedamo, kako dragoceno je, da lahko še vedno pijemo vodo iz pipe. Prebivalci mnogih držav po svetu morajo vsak liter vode, ki ga želijo popiti, kupiti v plastenkah. Ne pozabimo pa tudi na to, da se pri proizvodnji izdelkov porabi in onesnaži ogromne količine vode, zato je res pomembno, da kupujmo le tisto, kar zares potrebujemo.

NG Junior: Nekateri pravijo, da v Sloveniji nimamo nobenih težav s pitno vodo, saj z njo splakujemo tudi stranišča. Ali pazite, kako uporabljate vodo? Ali varčujete z njo? Kako?

Petra: Slovenija je na srečo bogata z vodo, vendar pa je pomembno, da z njo kljub temu varčujemo, saj v času suše tudi pri nas vode primanjkuje. Kar četrtina ljudi po svetu trpi zaradi pomanjkanja vode. V bolj sušnih državah v razvoju morajo ženske in otroci hoditi tudi do šest ur dnevno, da zberejo potrebno vodo. Pogosto je tudi ta onesnažena. Vodo pa nujno potrebujemo tudi za namakanje poljedelskih površin. Če je ni dovolj, ne pridelajo dovolj hrane, zato je s pomanjkanjem vode povezana tudi lakota. V bolj sušnih državah se veliko bolj zavedajo, kako dragocena je voda. V Sloveniji vsak od nas porabi kar 150 litrov vode na dan, četrtino od tega za splakovanje stranišč. To kaže na to, da z vodo ravnamo zelo potratno. Sama se trudim varčevati z vodo. Tuširam se, namesto kopam, zaprem pipo, ko si perem zobe, pazim, s kakšno količino splakujem stranišče, posodo pomije pomivalni stroj, ki porabi veliko manj vode, poleg tega uporabljam okolju prijazna čistila in kozmetiko.

NG Junior: Ali je s stališča skrbi za okolje in naš planet pomembno, da se včasih odrečemo kakšni stvari? Kaj menite o tem, da je treba imeti čisto vsako igračo in vsako všečno majico? Je to edina pot do zadovoljstva?

Petra: Podjetja nas z reklamami prepričujejo, da smo kul le, če imamo zadnji model mobitela, računalnika … To počnejo le zato, ker si želijo našega denarja. Ne nasedajmo jim. Veliko bolj kul je, če razmišljamo s svojo glavo in imamo zato malo bolj star telefon, ki prav tako vzorno služi svojemu namenu. Ste že pomislili, da bi si igrače, ki ste si jih naveličali, med sabo zamenjali? Kupimo lahko tudi rabljene, pa kljub temu še povsem dobre. S tem privarčujemo, hkrati pa naredimo veliko dobrega tudi za naše okolje. Dokazano je, da nas veliko bolj kot stvari osrečujejo dobri odnosi z družino in prijatelji ter to, da naredimo kaj dobrega za druge.

NG Junior: V teku, tako rekoč pred vrati je akcija Očistimo svet 2012, ko naj bi očistili nezakonito odložene odpadke v številnih deželah. Kako gre, kako kaže? Imate veliko dela? (op. urednice: Pogovor je potekal v začetku marca.)

Petra: Dela je res veliko. Letos se je akciji pridružilo več kot 80 držav z vsega sveta. Samo v Sloveniji se je že okoli 110.000 ljudi prijavilo na akcijo. Prišlo pa jih bo gotovo še veliko več.

NG Junior: Ste diplomirana geografinja in tudi radi potujete. Zakaj se vam zdijo potovanja pomembna? Kam ste šli nazadnje in kam vas bo poneslo naslednje potovanje?

Petra: Potovanja so mi odprla pogled in mi dala zavedanje, kako lep je naš svet in kako pomembno je, da takega tudi ohranimo. Poleg tega sem na lastne oči videla, kako skromno živijo ljudje, pa so kljub temu zadovoljni. Nazadnje sem potovala po Indoneziji, naslednje potovanje pa bo v Južno Ameriko, v Ekvador.

NG Junior: Naši bralci so veliki ljubitelji živali; zagotovo jih bo zanimalo, ali imate doma kakšnega hišnega ljubljenca?

Petra: Imam psa Rona, ki je star dve leti. Z njim se igram in sprehajam. On pa najraje teče za mačkami smile.

NG Junior: Se še spomnite, kaj vas je zanimalo, ko ste bili sami juniorka? Kaj ste počeli? Kakšne vzornike ste imeli? Se vam je že kaj svitalo, da boste počeli to, kar počnete danes?

Petra: Ko sem bila stara devet, deset let, sta bila moja najljubša predmeta v šoli športna vzgoja in matematika … ker se ni bilo treba učiti. Rada sem se podila okoli bloka s prijatelji. Všeč so mi bili razni igralci, športniki in pevci. Imam 6 let starejšega brata, s katerim sva se veliko prepirala. Ob njem sem se naučila vztrajnosti, boja, neustrašnosti … najin odnos me je zelo utrdil. Takrat se mi ni niti sanjalo ni, da bom nekoč naravovarstvenica. V času mojega otroštva se namreč o okoljskih problemih ni toliko govorilo kot danes.

image
S počitnic pri stari mami, kjer je Petra preživela velik del počitnic; na fotografiji s sestrično Metodo. 


Mladi varuhi univerzuma

Besedilo: Irena Cerar
Fotografiji: Bogdan Kladnik

Katera podoba reke se ti zdi lepša? Umazana ali čista? 10 sošolcev z Gimnazije Bežigrad tega zagotovo ni treba vprašati. V zadnjem letu so ob vseh šolskih obveznostih obiskali 11 držav, prevozili 6200 km in izpeljali 10 predstavitev, da bi svojim sovrstnikom razložili, zakaj so čiste vode tako pomembne. 
A pojdimo lepo od začetka …

Ti srednješolci bi morda še danes posedali doma in počivali pred računalnikom, če ne bi srečali Bogdana Kladnika. Bogdan zadnjih 30 let raziskuje jame, gore, soteske, izvire in slapove, fotografira in snema filme, napisal in izdal je kar 53 knjig o naravi. Nato je spoznal, da samo občudovati in uživati v naravi ni dovolj. In da je onesnaženost voda vse večja. In ker je voda vir življenja za vsa živa bitja, je to resnična težava. Zato je ustanovil Varuhe univerzuma, gibanje, ki se zavzema za čiste vode, reke, naravo, še posebej v Evropi, Sredozemlju, kjer je problem onesnaženja že zelo pereč, a premalo poznan.

image

Na mladih svet stoji …
Bogdanov sin Žan obiskuje Gimnazijo Bežigrad v Ljubljani. In tako se je pripetilo, da se je lanskega oktobra prav tam oblikovala skupina Mladih varuhov univerzuma. Tako je padla zamisel, da gredo na Misijo Balkan, na nekakšno filmsko, fotografsko in glasbeno popotovanje po balkanskih gimnazijah in srednjih šolah, da bi povezali vse mlade ob Sredozemskem morju v usklajen boj za zaščito tekočih voda in morja. Zveni preprosto, kajne?!

Priprave na pot
Delo se je začelo še pred odhodom. Da bi se z mladimi sploh lahko sporazumeli, so se v nekaj dneh naučili osnov srbskega jezika. Eden od namenov je seveda bil, da v vsaki državi vzklije čim več prijateljskih vezi, da bi lahko skupaj sodelovali tudi kasneje.
S pomočjo profesorice biologije Metke Škornik ter pod vodstvom Bogdana in radijske režiserke Ane Krauthaker so posneli svoj prvi film Plastic Fantastic. To je nadvse zabavna parodija o neumnosti in nepotrebnosti uporabe vode v plastenkah. Pri nas namreč pitna voda teče kar iz pipe in z njo splakujemo celo stranišča … Film so posneli v slovenskem in srbskem jeziku, da bi ga predvajali na svojih predstavitvah po šolah. 

Nato se jim je pridružil tudi glasbenik Peter Dirnbek, ki je prispeval svoj Fordov kombi starodobnik, tehnološko čudo iz leta 1968. In ko jim je pokrovitelj prijazno posodil še eno Fordovo vozilo, čisto novo, so bili pripravljeni. Na dan Zemlje, 22. aprila, so (seveda skupaj z Bogdanom in Petrom) odrinili na 3200 km dolgo pot, prek 7 držav in 7 gimnazij, z vozili, ki sta imeli starostno razliko 43 let!

Prvi uspeh
Prva postaja so Plitvička jezera na Hrvaškem. Znamenita jezera so zaščitena kot narodni park, zato so si jih želeli ogledati. Zdijo se jim kot vodni raj, ali kakor duhovito zapiše Maša v svojem popotnem dnevniku: „Plitvice – naš stik s čisto in zaščiteno vodo; dolgo časa smo imeli potem mir pred njo ...«
Naslednji dan se odpeljejo v Bosno in Hercegovino ter se nastanijo v Mostarju. Lepota Bosne jih prevzame, zgodbe o vojni, ki je vihrala tod, pa šokirajo ... Naslednji dan jih čaka prva predstavitev v šoli. Trema in adrenalin se čutita v zraku. Tisti večer se rodi pesem z naslovom Greste z nami, ki jo pojeta Ajda in Mark. Kasneje jo prevzamejo za svojo himno.
Predstavitev uspe na celi črti. Mark zapiše v svoj dnevnik: »Sledi tisto, po kar smo prišli, druženje mladih, zabava, sklepanje poznanstev in grenak občutek ob odhodu ... Vsi smo čustveno izžeti, tega, kar smo doživeli, ni pričakoval nihče od nas. Presenečen sem, kajti ne morem najti besed, s katerimi bi opisal občutek radosti, ki me prevzema po vsem telesu ...«

image
V aprilskem NG Juniorju preveri kje vse so še bili mladi okoljevarstveniki in kje so bili priča zgornjemu prizoru ob katerem so obnemeli.

Več o Mladih varuhih univerzuma lahko prebereš na spletni strani www.guardiansofuniverse.com. Tam lahko poslušaš tudi njihovo himno in si ogledaš film Plastic Fantastic.


Izziv pustolovščine ... sprejet!

Fotografije: osebni arhivi nagrajencev

Mladi pustolovci leta so znani!
Na Juniorjev natečaj za mladega pustolovca oziroma pustolovko leta je prispelo 59 prispevkov. Prav vsak pisec se je trudil, da je po najboljših močeh opisal svojo najbolj vznemirljivo pustolovščino. A žirija se je odločila, da laskavi naziv mladi pustolovec oziroma pustolovka leta prejmejo Andraž Žigart, Gašper Golob in Sara Sedej. Vse tri bomo odpeljali na enodnevno pustolovščino, ki bo vključevala vožnjo s helikopterjem, spust v neturistično jamo in plezanje. Seveda bomo o njej še poročali!

image
Andraž Žigart obiskuje 7. razred na OŠ Ribnica na Pohorju. V svoji Beležki številka ena je doživeto opisal, kako sta s prijateljem raziskovala staro razpadajočo hišo. Napeto! Mentorica spisa je gospa Nevenka Kutin, ki prejme knjigo Velike selitve.

image
Gašper Golob je četrtošolec iz OŠ Spodnja Idrija. Navdušil nas je s spisom Veliko odkritje, v katerem opisuje, kako sta s stricem našla lobanjo prazgodovinskega medveda. No, vsaj verjela sta v to …  Knjižno nagrado prejme tudi mentorica Teodora Klavžar.

image
Štirinajstletna Sara Sedej iz Idrije si je nagrado prislužila s prehojeno planinsko potjo Planica – Pokljuka. Z očetom sta preživela osem dni odmaknjena od civilizacije, sama sta si kuhala, nosila s seboj vse, kar sta potrebovala in spala pod milim nebom. V tem tednu sta prehodila okoli 100 km.
»Zakaj bi bila prav jaz primerna za naziv Mlada pustolovka leta?« se je v spisu spraševala Sara. »Mogoče, ker sem doživela nekaj, kar doživi le malokdo. Ker sem bila pripravljena zapustiti vse računalnike, mp3-je, mobitele in iti za en teden v gore, skoraj brez civilizacije. Ker naj bi bila najmlajša, ki je prehodila pot Planica–Pokljuka v enem zamahu. Ker se ne bojim sprejeti izziva pustolovščine.«

image
Žirija se je odločila, da posebno nagrado, knjigi Morje, National Geographic Fotografski priročnik za otroke ter torbo National Geographic, prejme še Asja Katarina Mogu. Komaj osemletna jadralka s Ptuja nam je opisala svojo prvo jadralsko regato. Med tekmo je padla v vodo, a se je pogumno znašla in nadaljevala pot. »Nisem bila ravno med prvimi na cilju, a ko sem priplula v cilj, sem se počutila kot zmagovalka. Takrat sem spoznala, da tudi ko padeš, lahko nadaljuješ in pripluješ do cilja,« je zapisala Asja. 

Šele po opravljenem izboru sem opazil, da so najboljši pustolovci pravzaprav raziskovali “svet pred domačim pragom”, če ta svet iz gozda za hišo razširimo na vso Slovenijo. O Sloveniji znamo Slovenci povedati marsikaj in se pohvaliti z njenimi lepotami, a mogoče bi morali tem stavkom dodati še enega - Slovenija je najboljša dežela za pustolovščino. Kje drugje v Evropi pa še lahko v gozdu najdeš lobanjo izumrlega medveda, se debel teden prebijaš skozi ruševje in pečevje do prve pice ali poiščeš svojo hišo strahov, ne da bi ti bilo treba zanjo plačati vstopnico?
Tadej Golob, alpinist in pisatelj ter predsednik žirije

Vse nagrajene spise si lahko preberete tukaj ali na 44. strani v aprilski številki revije NG Junior.

Ponosni pokrovitelj pustolovskega natečaja je Argeta Junior.
image

 


20 neverjetnih dejstev o vodi

Fotografiji: Susann Parker / Photolibrary (vidra); © Istockohoto / Dixxipix (logarica)

Vodo uporabljamo skoraj povsod. Preberi spodnja dejstva, ki opisujejo sladko vodo, živali, ki živijo v njej, in načine, kako vse lahko uporabljamo vodo.

image1. Ko se rečne vidre potapljajo, trdno zaprejo oči in slušne odprtine, da vanje ne vdre voda. 2. Skozi Slovenijo teče več kot 2.395 kilometrov rek in potokov. 3. Morda se zdi, da se som ščitar sveti, vendar se v resnici bleščijo kristali pod njegovo kožo. 4. Samci kljunašev, to so sesalci, ki živijo ob rekah in jezerih Avstralije in Tasmanije, imajo na gležnjih zadnjih nog rožene ostroge, ki so povezane s strupno žlezo. 5. Več kot tretjini evropskih vrst sladkovodnih rib grozi izumrtje zaradi uničenja njihovega ekosistema. 6. Nil, najdaljša reka na svetu, je dolga kar 6400 kilometrov. Za to dolžino bi morali postaviti v vrsto 42 milijonov evrskih bankovcev. 7. Dež, ki danes pada na Zemljo, je prav tista voda, ki so jo pili že dinozavri. 8. Za kopel porabimo 75 % več vode kot za petminutno prho. 9. Sladka voda predstavlja manj kot 3 % vse vode na našem planetu. 10. Želva avstralska kačjevratka, ki živi v močvirjih in nizkih vodah Avstralije, Indonezije in Nove Gvineje, ima podoben vonj kot skunk. 11. Bobri, ki so bili v 18. stoletju v Sloveniji iztrebljeni, so se pri nas ponovno naselili leta 1998 na reki Krki in Radulji. K nam so prišli iz Hrvaške. 12. Povprečno slovensko gospodinjstvo porabi 170.000 litrov vode vsako leto.

13. Topla voda je težja od mrzle vode.

image14. Zaradi močvirskega tulipana ali logarice, ki množično cveti do sredine aprila, so na Ljubljanskem Barju močvirni travniki odeti v vijolične barve. Logarica je zavarovana vrsta, ki je ni dovoljeno trgati. 15. Majhna srebrna ribica, iz družine krapovcev, ki živi v ribnikih in manjših jezerih, ima zobe v grlu. 16. Ličinka kačjega pastirja živi pod vodo, preden se olevi v odraslega kačjega pastirja. 17. Vrsta repatih dvoživk, imenovanih aksolotli, vse svoje življenje preživijo v vodi, kot ribe. 18. Povodni konj lahko hodi po dnu jezer in rek. 19. Za samo en par kavbojk je potrebnih skoraj 11.000 litrov vode. 20. Ljudje uporabljamo manj kot odstotek vse vode, ki je na Zemlji, zato jo moramo varovati. Tudi ti lahko pomagaš! Preberi knjigi Postani ekofaca!  in spoznaj, kako lahko ohranjaš pitno vodo ter živali in rastline, ki živijo v njej.


Dr. Seuss: Lorax

Besedilo: Johanna Rizzo
Besedilo: Johanna Rizzo
Ilustracija: Universal Pictures in Illumination Entertainment / z dovoljenjem Karantanija Cinemas

Lorax je novi risani film, ki je nastal po knjigi Dr. Seussa. Bitja živijo v sožitju z naravo in sumničavo opazujejo novega soseda, mladeniča z imenom Once-ler. Posekati želi drevesa trufu, da bi iz njihovih živobarvnih krošenj izdelal tkanino tnid. Če mu bo uspelo, bo uničil domove gozdnih prebivalcev. Živa bitja ga želijo ustaviti, preden bo prepozno, pri tem pa jim pomaga kosmatinec Lorax. So filmski junaki podobni resničnim živalim? Pri NG Juniorju smo se pozanimali.

image

Medvedi radi migajo
Prišlek Once-ler začne poplesavati, pridružijo pa se mu medvedom podobna bitja, imenovana barbalooti. Resnični medvedi seveda ne plešejo, a znajo kar dobro migati. »Čeprav so zajetni, so izredno gibki in spretni,« pripoveduje Shannon Donahue z organizacije, ki skrbi za medvede (Great Bear Foundation). Očalarji so izjemni plezalci – ljudje so jih videli, ko so plezali po strmih pečinah. Grizliji lahko tečejo skoraj tako hitro kot konji v galopu, orjaški pande in polarni medvedi pa prevračajo kozolce, kadar so igrivo razpoloženi.

Plavuti namesto nog
Radovedne pojoče mrmribe rade pohajkujejo po kopnem. Preko travnika jo ucvrejo na repnih plavutih, da si ogledajo štor drevesa trufu, ki ga je posekal Once-ler. Tudi nekatere prave ribe, kot na primer tiste iz rodu sprehajalk, lahko »hodijo« po kopnem. Pri tem pa repnih plavuti ne uporabljajo kot noge. Ležeč na trebuhu se potiskajo naprej z izjemno močnimi prsnimi plavutmi.

Čezoceanski let
Gnezda lalabodov so uničena, saj so se nahajala v posekanih drevesih trufu. Pravi labodi si gnezd ne ustvarjajo na drevesih. Jajca odlagajo ob jezerih, ribnikih ali drugih vodah. Sicer pa imajo te ptice pogosto več gnezdišč. Mali labodi vsako leto prepotujejo na tisoče kilometrov od poletnih gnezdišč v Rusiji in na Aljaski pa do zimskih prebivališč na jugovzhodni obali ZDA. Letijo noč in dan – občasno naredijo hiter postanek, da kaj prigriznejo – in do novega doma prispejo v manj kot mesecu dni.

Ribji ritmi
Mrmribe so rockovske zvezdnice, ki večje gozdne prireditve popestrijo z glasbo. Živali skušajo spoditi Once-lerja tako, da njegovo ležišče vržejo v reko. Mrmribe akcijo spremljajo s poskočno vižo, ki dodatno popestri razburljivi dogodek. Prave ribe ne morejo peti, saj nimajo glasilk. Nekatere pa se vendarle oglašajo z zvoki in tako kličejo partnerje. Ribji mehur je poseben organ, ki se napolni z zrakom, in tako ribi omogoča plovnost. Ko se mišice okrog mehurja premaknejo, nastane potrkavajoči zvok.

O jajcu in kosmičih
Živali spijo pri Once-lerju, da ga imajo pod nadzorom. Nekega jutra ena od lalabodk izleže jajce v Once-lerjevo skodelico za kosmiče! Kadar pravi labodki ne uspe priti do gnezda, izleže jajca drugam. Toda mami labodki bi se skodelica zagotovo zdela premajhna. Trompetni labodi lahko hkrati izležejo kar devet jajc, vsako od njih pa po dolžini meri okrog deset, po širini pa osem centimetrov – približno toliko kot pločevinka pijače.


Čudovito ptičje perje

Besedilo: Michael E. Ruane
Fotografija: © IstockPhoto / Maxrale

Pet pelikanov drsi nad oceanom. Letijo drug za drugim, v ravni vrsti, njihove peruti se premikajo tik nad vodno gladino.

S peresi na koncu peruti se skoraj dotikajo drug drugega. Nenadoma se obrnejo in poletijo proti odprtemu morju. Potopijo se v vodo in v svoje kljune z velikimi kožnatimi vrečami ujamejo ribe.
Na tisoče kilometrov stran precej manjša ptica sama leta nad polji južne Azije. Indijska zlatovranka kroži, se spušča in spet dviga v nebo. Ta akrobatska nastopačka konča svoj nastop z vrsto zapletenih obratov.
Na severnem delu planeta leti čez nebo siva sova. Nočna ptica ima kot duh bel obraz in ostre kremplje. Njeno perje je prilagojeno za posebej tiho letenje, zato se v popolni tišini spusti proti miši, ki se je nič hudega sluteč ravno prikradla iz svojega brloga.
Vse tri ptice so popolnoma različne. Kljub temu pa imajo nekaj skupnega – perje. Perje številnim pticam omogoča letenje. Mar ni to naravnost čudovito?

image

Puhasto perje
Naj bo razkošno ali dolgočasno, perje pokriva večji del ptičjega telesa. Lahko je modro, rdeče, zeleno ali celo vijolično. Peresa so lahko majhna kot trepalnice ali velika kot človeška roka.
Pri večini ptic je tako, da mladiči po tem, ko se izležejo iz jajc, nimajo veliko perja. Prekriva jih mehek puh, recimo kot pri piščancih, ki jih večinoma prekriva rumen puh.
Prav tak puh pokriva tudi mlade sove, le da je ta sive barve. Sovji mladiči so videti kot mehke žoge z rumenimi očmi. Visoki mladiči cesarskega pingvina pa so odeti v rjav puh, iz katerega molijo samo njihove črne oči, kljuni in noge.
Toda naj te navidezna mehkoba puha nikar ne preslepi. Gre namreč za čisto posebno vrsto peres, ki se imenujejo puhasta peresa. V takšno perje pa niso odeti samo ptičji mladiči, temveč tudi odrasle ptice. Običajno jih ne opazimo, ker rastejo tik nad kožo in imajo isto vlogo kot spodnja majica pri ljudeh. Ob telesu ptice namreč zadržujejo zrak, ta pa poskrbi za to, da je živali toplo tudi takrat, ko je sicer zunaj hladno.

Ujeti v perju
Kmalu pa se pojavijo tudi večja peresa, ki zrasejo čez puh. Imenujejo se krovna peresa, telo pa pokrivajo tako, kot strešniki pokrivajo streho. Na robu vsakega peresa so majhni kavlji, ki jih lahko ptica zatakne, da se peresa povežejo in žival zaščitijo pred slabim vremenom.
Ko mladič zraste, se pojavijo tudi letalna peresa, ki zrastejo predvsem na perutih in repu. Gre za vrsto krovnih peres, ki ptici omogočajo, da lažje leti. Lahko jih namreč obrača in prilagaja vzletu, obratom, lebdenju v zraku in pristanku.
Peresa, ki smo jih našteli, imajo različno vlogo. Kljub temu pa so si po videzu zelo podobna. Vsa so sestavljena iz roženine, snovi, ki jo najdemo tudi v krempljih, kljunu in celo v naših nohtih. Vsako pero je sestavljeno iz rebrca, ki se na eni strani razširi v votel tulec. Votli tulec povezuje pero s ptičjim telesom. Iz rebrca rastejo vejice. Z vsemi natančno poravnanimi peresi je ptica pripravljena na vzlet.

Več o perju in pticah pa v marčnem NG Juniorju.


Mogočni Svet energije

Besedilo in fotografije: Iztok Bončina

image

Se spomniš prizorov iz priljubljenih filmov Vojne zvezd, ko vesoljski bojevniki zavihtijo posebno palico, ta pa se v trenutku spremeni v svetlobni meč? Podobno zažari tudi neonska žarnica, ko jo približamo močnemu električnemu polju. S posebno napravo, ki ji znanstveniki pravijo visokofrekvenčni transformator, lahko ustvarjamo majhne, svetleče strele, ki prasketajo na kovinski bunki. Takšne in podobne poizkuse lahko opazujemo, pa tudi sami ustvarimo v “eksperimentalnici” interaktivnega centra Svet energije, ki se nahaja v Informacijskem središču GEN, čisto blizu jedrske elektrarne Krško.

Čarovnija ali znanost v Svetu energije
Če bi v ta prostor vstopil kak prebivalec srednjega veka, bi se brez dvoma na smrt prestrašil.  Verjetno bi ga imel za magično sobo, kjer so na delu čarovniške sile. Ko v dvorani zatemnijo luči in se obiskovalci, največkrat številni šolarji, zapodijo do zapletenih naprav, se na prvi pogled res prične pravi hokus-pokus. Kovinske kroglice lebdijo v zraku, pisani svetlobni žarki plešejo po otroških rokah, ob dotiku posebne krogle ti gredo (ampak prav zares) lasje pokonci, s snopom svetlobe usmerjaš in po mizi poganjaš majhno vozilo. Vendar pa teh nenavadnih pojavov ne povzroča kak sivolasi čarovnik s paličico v rokah, temveč so preprost rezultat fizikalnih zakonov, ki vladajo povsod okoli nas.

imageEnergija kot igrača Čeprav so naprave videti kot zanimive igrače in otroci pa tudi odrasli pri eksperimentiranju resnično uživajo, njihov namen ni samo igra. Snovalci interaktivnega središča so predvsem želeli na zanimiv in poučen način predstaviti obiskovalcem pojme, kot so električna energija, elektrotehnika in magnetizem. Ko usmeriš žaromet v črn voziček na kolesih, se ta kar naenkrat začne premikati. Zakaj? Ker vozilo obdajajo sončne celice, te svetlobno energijo žarometa spremenijo v elektriko, električna energija pa preko dveh malih elektromotorjev poganja kolesa. Železni opilki, ki ležijo brez reda razmetani na dnu plastičnega valja, se v trenutku postavijo v smeri magnetnega polja, ko v valj vtaknemo paličast magnet. Elektrika nam dela življenje lepo Z elektriko imamo opravka praktično vsak dan. Vsakič, ko prižgemo računalnik ali polnimo baterijo v prenosnem telefonu, se srečamo s to močno in še vedno dokaj skrivnostno silo. Brez elektrike si danes pravzaprav sploh ne moremo več predstavljati sodobnega načina življenja. Kako pa zares deluje, kakšne so njene lastnosti in uporabnost ter kako jo pridobivamo – na ta vprašanja znajo najbolje odgovoriti strokovnjaki in znanstveniki.

Več o energiji in Svetu energije pa v marčnem NG Juniorju.

 


Kristalna jama

Besedilo: Jennifer Cutraro
Fotografija: Carsten Peter / Speleoresearch & Films / Arhiv National Geographica

Kristali v velikosti trinadstropnih stavb se križajo v dvorani, ki spominja na skrivnostno vesoljsko domovanje. Toda mehiška Kristalna jama je resnična. In znanstveniki še nikoli niso videli česa podobnega.

image

Skrivnostni svet
Leta 2000 so rudarji odkrili skrito galerijo orjaških kristalov, podobnih ledenim svečam. Nahaja se tristo metrov pod zemeljskim površjem, nekateri kristali pa merijo v dolžino tudi 10 metrov.
Svetlikajoči kristali niso edina posebnost te jame. V večini jam v tistih krajih meri temperatura okrog 15 stopinj Celzija. Ta pa leži nad krajem, kjer je nekoč brbotala lava (vroč, tekoč kamen). Ostala je žerjavica, zaradi katere je v dvorani bolj vroče kot v Sahari in bolj vlažno kot v deževnem gozdu.
»Takoj, ko sem vstopil, je začelo curljati z mene,« se spominja strokovnjak za kristale Juan Manuel Garcia-Ruiz iz španskega raziskovalnega središča v Granadi.

Več o jami preberi v marčnem NG Juniorju.


V resnici smo voščeni!

Besedilo: Zachary Petit
Fotografiji: Z dovoljenjem Madame Tussaud, New York

Justina Bieberja vsepovprek poljubljajo oboževalke. Poljubov sta deležni tudi Selena Gomez in Taylor Swift. A jih prav nič ne moti – saj so iz voska!
Na svetu obstaja 12 muzejev Madame Tussaud, kjer se obiskovalci lahko približajo voščenim podobam slavnih in zgodovinskih oseb – celo sami Madame Tussaud. Prava Tussaudova je bila učiteljica umetnosti v Franciji ob koncu 18. stoletja. Med francosko revolucijo je morala izdelati voščene maske usmrčenih članov kraljeve družine, na primer Marije Antoanete. Preselila se je v Veliko Britanijo, kjer je leta 1835 začela razstavljati voščene lutke in predmete iz revolucije.
Dandanes poteka izdelava voščene lutke zelo podobno kot pred več kot 200 leti. NG Junior se je podal v zakulisje, da bi izvedel čim več.

imageBarack in Michelle Obama Glavi predsedniškega para – kot velja za vse voščene glave v Madame Tussaud – sta za dva odstotka večji od naravne velikosti, saj se vosek sčasoma skrči.

imageJustin Bieber Ko so izdelali pevčevo voščeno lutko, je zvezdnik spremenil svojo slavno pričesko. Newyorški umetniki je še niso preoblikovali – počakali bodo, ali se bo novi slog sploh prijel.

Le kako nastanejo voščene lutke? Preveri v marčnem NG Juniorju.


Iz prve tace

Fotografija: © Istockphoto / BrianAsmussen

imageAli lahko na kratko opišeš malega italijanskega hrta? Zarja Rustja, 10 let Mali italijanski hrt je najmanjši med hrti. Zraste do 38 cm in tehta do 5 kilogramov. Njegova dlaka je kratka in na otip svilnata, kremne do črne barve. Lahko živi v družinah z nežnimi otroki, saj je tudi sam nežen in ima rad božanje ter ljubkovanje. Je zelo dejaven in se hitro uči. Primeren je tudi za agility ali kot pes terapevt.

Doma imam mucka, ki mu je ime Tomi. A noče spati v mačji postelji in je star skoraj eno leto. Hoče spati samo na moji postelji. Kaj naj naredim?
Klemen Zidar

Tomi, čeprav je maček, ima tudi ponoči rad družbo. Še bolj pa ceni tvojo mehko posteljo in toploto, ki jo oddajaš. Če te resnično moti, mu pripravi novo ležišče, ki bo mehko, udobno in bo dišalo po tebi. Postavi ga v najtoplejši kotiček v stanovanju, najbolje na kakšno polico, ker imajo mački radi razgled.

 

Zakaj papiga vali jajca?
Anika Lahajnar, 12 let

Kot veš, se oplojeno jajčece z zametkom psička razvija znotraj telesa pasje mame na toplem in varnem v maternici. To velja za vse sesalce z redkimi izjemami.
Papiga pa nima maternice, kjer bi se razvijali mladiči, zato jajca izleže. Ker so zunanje temperature prenizke za razvoj ptičjih zarodkov, jajca vali. Na trebuhu ima papiga golo kožo brez perja, ki jo imenujemo valilna pleša. Tu toplota nemoteno prehaja iz telesa ptičje mame na jajce. Zato se zarodek v jajcu uspešno razvija. Tako je pri vseh ptičih. Ptičja mama jajca tudi obrača, da se enakomerno grejejo. Proti koncu valjenja se tudi »pogovarja« z zarodki v jajcih in po tem ve, ali se dobro počutijo.

 


image


Facebook Junior.si

Vpiši se


Ime Geslo

Anketa


Koliko mišic uporabimo ljudje, da izgovorimo en stavek?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izrada web stranica :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov