Vstopna stranVsebinaArhiv

Skrivnosti snežnih leopardov

Besedilo: KAREN DE SEVE
Fotografiji: © JUAN CARLOS MUNOZ / NATURE PICTURE LIBRARY (PRIKRIVANJE); STEVE WINTER / ARHIV NATIONAL GEOGRAPHICA (DRGNJENJE);

Samica snežnega leoparda se tiho in okretno povzpne na skalno polico v mongolskih gorah. Pomladni vetrc do nje prinese omamne vonjave po slastnem plenu. Na strmem pobočju pod seboj opazi kozoroga. Med njima ni prav veliko primernih skrivališč , a nič za to, snežni leopardi so mojstri lova. Velika mačka začne zasledovati svoj plen,  kot nevidna senca se plazi po gorovju.
Nenadoma se kozorog prestraši in jo ucvre čez previse, snežni leopard pa mu je tik za petami. Zrak je na višini 3000 metrov redek, toda velika pljuča in širok nos mački pomagajo, da diha brez težav. Z dolgim in širokim repom lovi ravnotežje, medtem ko se njene ogromne šape oprijemajo tal. Čez minuto je plen v njenih šapah, zagotovila si je večerjo in že išče kraj, kjer bo lahko v miru pojedla.
Te velike mačke je skoraj nemogoče videti. Njihovi pikčasti kožuhi so kot nevidni plašč, s katerim se prikrijejo in zlijejo s skalnatim okoljem. Toda prizore, kakršnega smo pravkar opisali, so raziskovalci že ujeli na kamero po tem, ko so dolge ure čakali na priložnost in raziskovali gorovja Srednje Azije, da bi našli snežne leoparde.

image

imageRaziskovalci menijo, da živi v divjini le še od 3500 do 7000 snežnih leopardov, vendar tega nihče ne ve zagotovo. Strokovnjaki morajo nabrati več informacij o skrivnostnih življenjih teh mačk, da bi jih lahko zaščitili. V ta namen so začeli uporabljati visokotehnološke naprave, ki jim bodo pomagale spremljati življenja snežnih leopardov. Ko žival ujamejo, ji na vrat pazljivo nadenejo ovratnice s satelitskim radijskim oddajnikom, prek katerega ji nato lahko sledijo. Tudi digitalni fotoaparati, ki jih je mogoče upravljati na daljavo, delajo posnetke leopardov v divjini, ti posnetki pa razkrivajo nove podrobnosti o njihovem številu, načinu življenja in o tem, kaj jih najbolj ogroža.

Več o tej prelepi živali izveš v januarskem NG Juniroju.

 


Kragulj - Spretni gozdni plenilec

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Matej Vranič

Moji prvi spomini na kragulja segajo v čas, preden sem začel obiskovati šolo. »Franci! Marko! Tecita! Kragulj!« se je pogosto zaslišalo izpred sosedove hiše. Potem sem s sosedovima fantičema svojih let tekel še jaz. Močno me je zanimalo, ali kokošim res preti nevarnost. A Franci in Marko že kmalu nista več kazala pravega zanimanja za te preplahe. Hitro sta ugotovila, da se njuna mama moti. Kanje, ki so jadrale visoko v zraku, je zamenjevala za kragulje. Kanje pa kokošim, ki so se pasle po dvoriščih in bližnjih vrtovih, niso bile nevarne.

image

Ostri kremplji in kljun
Povsem drugače je bilo, ko se je zaslišalo značilno vreščanje preplašenih kokoši. Tedaj so bile kokodajse res v nevarnosti. Pogosto je bil za to kriv objesten potepuški pes. Včasih pa je bil res »krjul«, kot se na Primorskem, kjer sem odraščal, reče kragulju. Koliko kokoši je končalo v njegovem želodcu, ne bi ugibal. Vsekakor jih je bilo manj kot tistih, ki so včasih pribežale na domače dvorišče in se skrile v kokošnjak. Še dneve si niso upale prav daleč od hiše. Kar nekaj časa je minilo, da so se zacelile rane, ki so jih na njihovih hrbtih in glavah napravili kraguljevi kremplji in kljun.

Vendar pa je škoda, ki jo kragulj napravi človeku, zelo majhna. Na njegovem jedilniku se kokoši znajdejo le redko. Včasih se poleti kakšen mlad kragulj res približa naselju, kjer lovi podgane in tudi kokoši, ki so lahek plen, vendar navadno lovi manjše živali. Denimo ptice do velikosti vrane ali sesalce do velikosti zajca. Po trebuhu grahasto sivi plenilec računa na presenečenje. Plen bliskovito napade iz zasede. Če se mu izmuzne, ga je pripravljen dolgo zasledovati. Včasih se za njim v gosto rastje odpravi celo peš.

image

Okreten letalec
Kragulj živi in pogosto tudi lovi v gozdu. Za hiter let skozenj je odlično prilagojen. Njegove zaobljene peruti so sorazmerno kratke, rep pa je dolg. Zato je sposoben izjemno hitrega manevriranja med drevesnimi debli, krošnjami in grmovjem. Pri tem je treba vedeti, da gre za ptico, ki je dolga približno pol metra, premer njenih peruti pa je okrog enega metra. Oziroma, če gre za samico, celo več. Podobno kot pri nekaterih drugih ujedah je tudi kraguljeva samica precej večja od samca. Razlika v velikosti preprečuje njuno medsebojno tekmovanje za hrano. Manjši samec lovi manjši, večja samica pa večji plen. Taka delitev je zelo koristna. Če bi ptici, ki morata živeti skupaj, da vzredita mladiče, med seboj tekmovali, bi to za njiju pomenilo manjšo možnost preživetja. Zaradi tega bi bilo tudi manj vzgojenih mladičev.

Več o kragulju preberi v januarskem NG Juniorju.


Kit, ki je rešil tjulnja

Besedilo: Catherine D. Hughes
Fotografiji: J.  L. KLEIN & M.  L. HUBERT / PHOTOLIBRARY (kit); ROBERT PITMAN (orke)

Zgodaj zjutraj na Antarktiki. Weddelov tjulenj počiva na ledeni plošči, toda nanj z vseh strani preži nevarnost. Temne, visoke plavuti se v krogu pomikajo v vodi okrog njega.
Biolog in strokovnjak za orke Robert Pitman iz mesta La Jolla v ameriški zvezni državi Kalifornija, z raziskovalnega plovila opazuje prizor. Na svoji poti po Antarktiki proučuje orke in pravkar bo priča dogodku z nepričakovanim zaključkom.

image

Jata ork pod vodo zalezuje nemočnega tjulenja. Njihova strategija je ustvariti visoke valove, ki bi tjulenja odplavili z ledene plošče naravnost v njihova lačna žrela. Zajtrk! Orke v skupini plavajo proti plošči in ustvarijo mali cunami, ki drvi proti plavajočemu kosu ledu.
 
image

»Prestrašeni tjulenj nemočno zdrsne v vodo, natanko tako, kot so želele orke,« pravi Pitman. Toda namesto da bi se nemudoma spremenil v zalogaj za lačne orke, se tjulenj v želji, da bi se rešil iz morja, požene proti gmoti, ki plava v vodi nedaleč od njega. »Zgodilo se je že, da so tjulnji skušali splezati na ladje, da bi se rešili pred orkami,« nam je povedal Pitman.

Kako se konča zgodba s tjulnom preberi v januarskem NG Juniorju.


Iz prve tace

Fotografija: © ISTOCKPHOTO / LORDRUNAR

Imam mucka, ki mu je ime Tačko in je star skoraj 2 leti. Njegovo hiško smo prej imeli na dvorišču, sedaj pa smo jo prestavili drugam. Zakaj sedaj noče jesti v njej in niti priti do nje?
Anja Vranič, Komenda

imageKužki živimo v krdelu, zato se radi navežemo na človeka in gremo z njim, kamor koli želi in ob tem celo uživamo. Mačke pa so bolj samotarske in se bolj navežejo na svoje bivališče. Tvoj maček bo potreboval kar nekaj časa in veliko tvoje potrpežljivosti, da se bo navadil na staro hiško na novem prostoru. Lahko pa so se s preselitvijo hiške spremenili tudi pogoji v njej. Mačke imajo rade mirne in višje prostore. V hiški mora biti suho in udobno ter ne prevroče. Dobro razmisli, kaj tvojemu mačku ne ugaja pri preselitvi hiške in mu skušaj pri tem pomagati.


Dirka za južni tečaj

Besedilo: Michael E. Ruane
Fotografija: © ISTOCKPHOTO.COM / RACLRO

Poni je rezgetal, ko se mu je udiral sneg pod nogami. Robert F. Scott je opazoval, kako se je žival mučila z vsakim korakom. Težko je izvlekla nogo, nato pa je z drugo spet zarila globoko v sneg. Morda je Scott zagrešil napako, ko je pripeljal veliko ponijev namesto vlečnih psov. Poniji so že zdaj imeli težave.
Bila je zima leta 1911. Scott je upal, da bo postal prvi človek, ki bo stopil na južni tečaj. Enkrat je že poskusil. Na tisti ekspediciji se je še z dvema članoma ekipe približal južnemu tečaju, nato pa se je moral obrniti. Tedaj mu vlečni psi niso dobro služili, zato je tokrat izbral ponije.

image

Dva moža, en cilj
Scott ni bil edini, ki je skušal doseči južni tečaj. To si je želel tudi Roald Amundsen, ki je živel v bližini severnega tečaja. Tam se je naučil dresirati vlečne pse in se oblačiti mrzlemu podnebju primerno.
Oba sta sanjala o tem, da bi prva dospela do najjužnejše točke sveta. Uspeh sta hotela zase in za svojo deželo – Scott je bil iz Anglije, Amundsen pa z Norveške.
Torej je bila pot na južni tečaj dirka! Do cilja ju je ločevalo 2900 kilometrov. Vedela sta, da bosta trpela zaradi ozeblin, snežne slepote in lakote. Na koncu bo prvi en sam, drugi pa bo izgubil življenje.

Priprave
Odpravi sta prezimili vsaka v svojem baznem taboru. Načrtovali sta potovanje na tečaj in se nanj pripravili.
Ekipi sta se odločili za različni poti. Scott je načrtoval, da bo ubral isto pot kot prejšnjič. Amundsen pa se je odločil podati po ozemlju, ki še ni bilo označeno na zemljevidu.
Raziskovalni ekipi sta po tem, ko sta izbrali pot, poslali nekaj mož naprej, da so v shrambah ob poti shranili zaloge – hrano in gorivo za ogenj. Tako raziskovalcem na poti ni bilo treba vsega nositi s seboj.
Hrana, ki so jo imeli s seboj, ni bila najbolj okusna, a je popotnikom dala energijo, ki so jo potrebovali na poti do cilja.

Kako je potekala pot do zastavljenega cilja in komu je uspelo prvemu, preberi v januarskem NG Juniorju.

 


image


Facebook Junior.si

Anketa


Kolikokrat je odrasla samica pande večja od svojega mladiča?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov