Vstopna stranVsebinaArhiv

Uroš Prešern, oskrbnik živali za en dan

Besedilo: Irena Cerar
Fotografije: Petra Hrovatin

Nagrada za znanje
Lani, ko je bil osmošolec, si je naložil nalogo, da osvoji šest zlatih priznanj, da bi jih tako skupaj imel deset (štiri je namreč osvojil že v nižjih razredih). A uspelo mu je celo devetkrat: v razvedrilni matematiki, logiki, biologiji, matematiki, astronomiji, kemiji, zgodovini, fiziki in Veseli šoli.

image

Trda koža slonice
Z Urošem in njegovo razredničarko Hermino Videnič smo se srečali v živalskem vrtu, takoj po tem, ko je končal svojo »službo« oskrbnika. Da bi bili vtisi še sveži. Uroš govori hitro, tako kot verjetno preskakujejo njegove hitre misli.
Dan, ki ga je preživel v spremstvu biologinje in pedagoginje Petre Hrovatin, je bil nadvse zanimiv. Tako zanimiv, da sva iz množice vtisov le stežka izluščila največje poudarke. »Zanimivo je bilo božanje in tuširanje slonice Gange,« se odloči Uroš. »Naprej so jo pripeljali v njeno domovanje, jo privezali, nato smo jo nahranili z briketi, senom in otrobi. Potem smo ji umili podplate in jo stuširali.« Ganga si s trobcem meče mivko po hrbtu, da se shladi, zato jo je treba vsak dan umiti, da se mivka ne sprime. Se je slonice kaj bal? »Ne,« pribije Uroš, »nisva se bala drug drugega, saj je navajena človeških dotikov.«

image

Poljub morskega leva
Nato sta šla s Petro k morskim levom. Tam je najprej razrezal ribe na manjše kose, ki so morali ohraniti obliko ribe, zato da gredo morskim levom lažje po požiralniku. Manjši kosi so potrebni, da lahko oskrbnik izvede celoten trening z vsemi ukazi, ki jih ta žival pozna, kosi ribe pa so nato nagrada za dobro opravljeno nalogo. Uroš je spoznal Kalleja, starejšega in večjega morskega leva, nato pa še mlajšega Jipa. Naučil se je, kaj mora storiti, da mu morski lev da plavut in poljub. Gledal je vaje, pri katerih sta morska leva izvajale trike, denimo skakala skozi obroč in za žogico.

image

Mehka stopala sajmirijev
Naslednja postaja dneva: majhne opice, sajmiriji, ki jim pogosto rečemo kar »fickoti«. (Je sploh treba spomniti, da je bila opica, ki jo je imela Pika Nogavička, vrste sajmiri in ji je bilo ime Ficko?). Uroš je opicam dal mokarje, ličinke hroščev, ki jih jejo, piškote, bučno seme, rozine in oreščke. Hrano jim je ponudil z roke, opice pa so prišle na njegova ramena, roke in glavo. Vse tri so bile na njem! »To je bil zelo dober občutek,« navdušeno pripoveduje Uroš. »Verjetno je bilo najbolj nepozabno prav srečanje s temi opicami, ki bi jih vzel kar domov. Večina živali, ki jih prvič vidiš, je plašnih,« pojasnjuje, »te opice pa ne. Kar takoj so skakale po meni!« Petra takoj doda, da jih nekateri sicer imajo za hišne ljubljence, a to za opice ni dobro, ker potrebujejo družbo svojih vrstnikov. »Poleg tega,« hiti razlagati Petra, »bi ti moral živeti v stanovanju, ki bi bilo prilagojeno njim, ne tebi. Imeti bi moralo veliko plezal, po tleh bi bili natrošeni sekanci, da bi lahko lulale in iztrebljale kjer koli ...« No, ne zdi se ravno verjetno, da bi bile mame vesele, kajne?!

image

Prašičji sprehod
Uroš je po »službeni dolžnosti« oskrbnika obiskal tudi šimpanze, božal kamelo, kozice in ovčko, hranil žirafe in medveda, obiskal tigrovo ogrado in njegov brlog, pojedel pico, na obrazu nosil velike žuželke – avstralske paličnjake –, se rokoval s kačo in grlico ... »Tigra seveda nisem mogel pobožati,« se smeji Uroš. »Seveda, ker bi rad dosegel še kakšno zlato priznanje,« dodam jaz. Eden bolj smešnih spominov je sprehajanje getingerskega prašička. »Enemu smo okoli vratu in nog dali oprsnico in peljal sem ga na sprehod,« z nasmehom pove Uroš in me takoj poduči, da je getingenski prašiček »manjši od domačega. Ima tri centimetre dolgo trdo dlako, v Ameriki pa jih imajo kot hišnega ljubljenčka kar v stanovanjih.«
Za konec vprašam Uroša, ali bi po dnevu, ki ga je preživel kot oskrbnik v živalskem vrtu, želel delati v njem. »To bom poskusil opravljati kot študentsko delo, sicer pa me že dolgo zanima, da bi bil po poklicu zoolog.« Strokovnjaško prikimam in pozneje na internetu izvem, da je zoologija naravoslovna veda, poddisciplina biologije, ki preučuje živali. Če ne bo zoolog, se bo ukvarjal z biologijo ali kemijo. Kakor koli, dan v živalskem vrtu bo morda prevesil tehtnico ...

image

O programu Oskrbnik živali za en dan smo se pogovarjali tudi z Ireno Furlan, biologinjo in pedagoško vodjo živalskega vrta Ljubljana.

NG Junior: Kako ste se domislili tega zanimivega programa?
Otroci in tudi odrasli obiskovalci so v preteklosti izražali željo, da bi pri nas pomagali pri oskrbovanju živali. To delo je zahtevno in tudi odgovorno, vendar omogoča spoznavanje živali in njihovih potreb, zato smo se odločili za nov program Oskrbnik živali za en dan in ga ponudili našim obiskovalcem.

image

NG Junior: Kakšen je odziv otrok?
Otroci so navdušeni, še prav posebno nad tem, da lahko nekatere živali božajo in druge hranijo ter oskrbujejo. Občutijo trdo kožo slonice, mehke blazinice stopal sajmirijev in moker poljub morskega leva.


Pustolovska zapuščina

Besedilo: Irena Cerar
Fotografije: © ISTOCKPHOTO / ROBFORDPHOTOGRAPHY

image Štirje srčni možje: prvopristopniki na Triglav 26. avgusta 1778 so štirje srčni možje – nihče ne ve, od kod se je vzel ta naziv –  iz Bohinja prvič stopili na vrh naše najvišje gore, Triglava. To so bili ranocelnik Lovrenc Willomitzer, lovec Štefan Rožič, rudar Matevž Kos ter kmet in rudar Luka Korošec. Njihov vzpon je bil za tiste čase res veliko dejanje, o čemer priča dejstvo, da so Triglav osvojili kar osem let pred prvim vzponom na najvišjo goro Evrope, Mont Blanc, in 22 let pred prvim vzponom na najvišjo avstrijsko goro Grossglockner.

imageAlma Maksimilijana Karlin: svetovna popotnica, zbirateljica in pisateljica Alma Karlin (1889–1950) je bila nenavadna ženska. Ni se hotela zadovoljiti s šivanjem, kuhanjem in vzgojo otrok, temveč je odšla na pot okoli sveta. To je bilo v tistih časih, milo rečeno, skrajno čudaško. Načrtovala je, da bo pot trajala dve ali tri leta, a je v resnici potovala osem let. Ni ji bilo lahko: potovanje je bilo polno nevarnosti, stradanja, bolezni, dela in odrekanja. O svojih izkušnjah je napisala več knjig, izdala pa je tudi nekaj knjig za otroke in mladino. V Pokrajinskem muzeju Celje si lahko prav zdaj ogledaš obsežno razstavo o njenem potovanju: Alma M. Karlin – Poti.

Brata Josip in Edvard Rusjan: pionirja letalstva Mlada Goričana sta že v šoli izdelovala »letalske modele«, leta 1909 pa sta v svoji delavnici skonstruirala svoje prvo dvokrilno letalo, ki sta ga poimenovala EDA 1. Z njim je Edvard 25. novembra 1909 tudi prvič poletel, zaradi česar se je v zgodovino zapisal kot prvi slovenski letalec. Brata sta skonstruirala še šest letal, pozneje pa delo nadaljevala zunaj meja svoje domovine.  Edvardovo življenje je ugasnilo med poletom na letalskem mitingu v Beogradu. Po njem je poimenovano Letališče Edvarda Rusjana Maribor.

Nadaljevanje članka si preberi v oktobrski številki revije NG Junior.


Uresničevalci sanj

Pripravila: Irena Cerar
Fotografije: OSEBNI ARHIV ARNEJA HODALIČA; BORUT STREL; PIA PODGORNIK; MATEVŽ LENARČIČ, OSEBNI ARHIV DAVA KARNIČARJA; MAKS SUŠNIK; BENKA PULKO

Zato izbor tokratnih pustolovskih sogovornikov ni bil preprost. Nisem izbrala »najboljših«, kajti to seveda ni mogoče. Iskala sem tiste osebnosti, ki nekako premikajo meje mogočega. Ki sanjajo velike sanje in jih tudi uresničujejo. To so ljudje, ki jih odlikujejo skoraj nadčloveška volja, drznost, vztrajnost in ustvarjalni nemir.  Vsem smo postavili enaka vprašanja. Pa poglejmo, kaj se je iz tega izcimilo ...

image Arne Hodalič Arne je naš urednik fotografije, o katerem smo že večkrat pisali. A kaj hočemo – zame je nekakšen »prototip« pustolovca. Je izvrsten fotograf, pa ne samo »navaden«, marveč tudi podvodni in jamski. Kar seveda pomeni, da mora biti tudi dober potapljač in jamar ... Arne je vedno založen s sočnimi zgodbami in peripetijami. Je tudi edini med sogovorniki, ki kot fotoreporter dela na vojnih in kriznih območjih, kar na njegovo »pustolovstvo« meče še čisto neko drugo luč. Knjiga: Potovanje v navidezno ogledalo 1. Kaj ste kot otrok mislili, da boste postali, ko odrastete? Želel sem si postati kip, ker sem bil bolj lene sorte. 2. Kdaj so se začele vaše pustolovščine? Ob koncu gimnazije sem začel malo potovati, potem pa sem se posvetil jadranju in pet let preživel kot kapitan jadrnice na križarjenjih po Sredozemlju, predvsem po Hrvaški in Grčiji. 3. Se da opisati vaš vsakdanji delovni dan? Če sem v Sloveniji: vstajanje okrog petih, šestih, takoj za računalnik in potem delo do popoldneva, nato pa obvezno za dve uri na gorsko kolo. Če sem v tujini, vstajam zelo zgodaj (tudi ob štirih zjutraj) in grem na delo, ki ga moram opraviti. Skratka, ves dan delo in samo delo. 4. Kaj je najlepša plat vašega dela? Vsak trenutek, ko delam, uživam. 5. Katera je bila vaša najtežja izkušnja? Tega je kar nekaj, zagotovo pa so to izkušnje z vojnih in kriznih območij, kot so na primer Gaza, Kongo, Afganistan, Pakistan ipd. 6. Katera je vaša največja pustolovščina? Na kaj ste ponosni? Moja največja prava pustolovščina je bilo osemmesečno jadranje na 30-metrski jadrnici, posnetku kitajske džunke, po Jugovzhodni Aziji. Preživeli smo hude nevihte in napad piratov na Borneu ter se udeležili nekaj velikih odprav v Indoneziji, Papui Novi Gvineji in na Andamanih. Velike pustolovščine so bili tudi trije spusti po rekah Ganges, Nil in Sepik z res osnovno opremo v majhnem čolnu brez kakršne koli komunikacije z zunanjim svetom. Pa še marsikaj bi se našlo … 7. Imate kakšne vzornike? Katere?  Moj največji vzornik je fotograf Henri Cartier-Bresson in kar nekaj fotografov agencije Magnum. 8. Kaj bi še radi odkrili, raziskali, obiskali ...? Prav vse, česar še nisem odkril, raziskal in obiskal!

 

image Martin Strel Martin je ultramaratonski plavalec, ki s svojimi podvigi premika meje človeških zmogljivosti. Kot prvemu zemljanu mu je uspelo preplavati pet največjih svetovnih rek: Amazonko, Jangce, Parano, Misisipi in Donavo. Največji podvig je zagotovo Amazonka, saj je preplaval kar 5268 km v družbi krokodilov, anakond, piraj in nevarnih tokov! V Guinnessovo knjigo svetovnih rekordov je vpisan štirikrat. Oglasil se nam je iz Amerike, kjer zdaj živi. Knjiga: Mož, ki je premagal Amazonko 1. Kaj ste kot otrok mislili, da boste postali, ko odrastete? Kot otrok sem si želel plavati, daleč plavati, kar sem že takrat tudi velikokrat počel, čeprav nisem vedel, da bo to moje življenje. 2. Kdaj so se začele vaše pustolovščine? Že v otroštvu, saj sem veliko časa preživel v naravi z živalmi, tako divjimi kot domačimi, in veliko v vodi, ki je bila takrat popolnoma čista. Voda je bila moj svet in je še danes. 3. Se da opisati vaš vsakdanji delovni dan? Moji delovni dnevi so podobni drug drugemu: plavanje zelo zgodaj zjutraj, zajtrk, počitek – takrat kaj preberem in malo zaspim. Nato čez dan delam pri projektih, popoldan spet plavam, tečem na smučeh, če je mogoče, hodim v hribe in telovadim, zvečer spet berem in v glavi pripravljam nove stvari za prihodnost. Rad zaspim veliko pred polnočjo, s knjigo v roki. 4. Kaj je najlepša plat vašega dela? Ker zraven veliko potujem in snemam na vseh koncih sveta, po navadi izberemo lokacije, kjer mi ponujajo možnosti treningov oziroma rekreacije. Najboljši zajtrk je zame plavanje zgodaj zjutraj vsaj eno uro, najboljša večerja pa potepanje po mestu ali naravi. 5. Katera je bila vaša najtežja izkušnja? Najbolj grozljiva izkušnja je delo z ljudmi, ki ti znajo greniti življenje. Nekateri namreč mislijo, da so edinstveni, pa se žal motijo. Toda moč misli premaguje zle sile. 6. Katera je vaša največja pustolovščina? Na kaj ste ponosni? Moja največja in najodmevnejša pustolovščina je Amazonka, ki mi je odprla mnogo vrat sveta, še tisto, kar prej ni bilo mogoče. To ugotavljam na svojih številnih potovanjih in predavanjih. Naredil sem veliko projektov, vse izpeljal in na vsakega sem ponosen, tudi na Ljubljanico leta 1998, pa čeprav sem plaval samo 25 km. 7. Imate kakšne vzornike? Katere?  Ko sem bil mlajši, sem jih imel več: to so bili Miro Cerar, veliki telovadec (tudi sam sem ogromno telovadil na orodju), Johnny Weissmuller, ki je igral Tarzana, Argentinec Antonio Abertondo, prvi človek na svetu, ki je pred 50 leti dvakrat preplaval La Manche, Hrvat Veljko Rogošić, pa Mark Spitz, ki je osvojil sedem zlatih medalj na olimpijskih igrah leta 1972. Danes imam v glavi drugačne ideje, ker so se mi sanje uresničile. 8. Kaj bi še radi odkrili, raziskali, obiskali ...? Raziskal in odkril bi rad še veliko, za to se tudi vsak dan trudim. Vse, kar počnem danes, mi je v zabavo in tako tudi živim. Boste pa zagotovo o tem tudi kaj slišali v bližnji prihodnosti.

image Ruth Podgornik Reš Pravijo, da je Ruth najboljša maratonka med vrtnarji in najboljša vrtnarica med maratonci. Po poklicu je namreč vrtnarica in plodovita avtorica številnih knjig o rastlinah in vrtovih. A z njo smo se pogovarjali predvsem zato, ker je tudi ultramaratonka in prva ženska, ki je pretekla Slovensko planinsko pot, ki čez gore vodi od Maribora do Ankarana. Za 800 kilometrov je potrebovala 13 dni in pet parov tekaških copat! Knjige: Naši vrtovi: prej in pozneje, Čarobni svet buč, Cvetoče veselje na okenskih policah ... 1. Kaj ste kot otrok mislili, da boste postali, ko odrastete? Zelooo rada sem imela naravo in rastline in mami sem stalno nosila šopke. Kot najstnica sem se odločila, da ne bom imela vrta, saj je z njim toliko dela. Želela sem živeti v bloku, tako kot številne prijateljice. Sanjala sem, da bom nekoč postala turistična vodnica. 2. Kdaj so se začele vaše pustolovščine? Rodila sem se v športno-popotniški družini, in ker jabolko ne pade daleč od drevesa, tudi pri meni ni šlo brez gibanja in odkrivanja sveta. Na zrela leta sem odkrila podvige na ultrarazdalje. In povem vam, tek nad 100 ali 200 km je vedno velika pustolovščina! 3. Se da opisati vaš vsakdanji delovni dan? Vse je odvisno od letnega časa. Spomladi in jeseni je vse povezano z delom. Svetujem pri sajenju rožic, urejam vrtove, pišem članke in knjige. Poleti doma več ur zalivam in nato odbrzim na trening. Zima pa je zdaleč najlepši letni čas. Takrat me nihče, razen domačih, ne potrebuje, zato vsake primerne vremenske razmere izkoristim za turno smuko. 4. Kaj je najlepša plat vašega dela? Najslabša in obenem najlepša stran je zagotovo sezonsko delo. Pol leta sem v službi po 20 ur na dan, kar je seveda hudo naporno, preostale mesece pa lahko bolj ali manj sama gospodarim s časom. Enkratno je, da lahko delam z rastlinami, ki vedno vračajo ljubezen. 5. Katera je bila vaša najtežja izkušnja? Zagotovo trenutek, ko me je na domačem dvorišču med zalivanjem rož pičila osa in sem doživela anafilaktični šok. K sreči so me rešili, preživela sem za las in se pozneje več let zdravila zaradi hude alergije na pik čebele in ose. 6. Katera je vaša največja pustolovščina? Na kaj ste ponosni? Velika pustolovščina je imeti tri otroke, ko rasteš z njimi in se od njih učiš. Nanje sem zelo ponosna. Sicer pa je ena zadnjih pustolovščin ultramaraton po puščavi. V alžirskem gorovju sem pretekla 270 km in doživela marsikaj. Za vedno se mi bo vtisnil v spomin lanski tek po Slovenski planinski poti. V slabih dveh tednih sem premagala 800 km hribovskih poti – od Maribora do Ankarana. 7. Imate kakšne vzornike? Katere? Morda se sliši čudno, a moji vzorniki so otroci – Jan, Miha in Pia –, ki sva jim z možem podarila življenje. In ga znajo zajemati z veliko žlico.    8. Kaj bi še radi odkrili, raziskali, obiskali ...? Oh, seznam je dolg. K sreči bom vsak hip stara šele 50 let in vem, da je še veliko pred mano. Na primer ultramaratoni po džungli, po Dolini smrti, Antarktiki ... Morda me bo kmalu potegnila strast do potovanj.

image Matevž Lenarčič Če bi si lahko ogledala naš planet skozi tuje oči, bi vsekakor izbrala Matevževe. Matevž je biolog in alpinist, predvsem pa je letalec, ki je z ultralahkim letalom v 80 dneh obletel Zemljo, nato dolgo raziskoval Alpe in še vso Slovenijo. Ker je tudi izvrsten fotograf, je vse, kar je videl, shranil na številnih posnetkih. Nastale so čudovite knjige, ki jih velja prelistati.  Knjige: Okoli edinega sveta, Alpe – kot jih vidijo ptice, Slovenija izpod neba ... 1. Kaj ste kot otrok mislili, da boste postali, ko odrastete? Resnično ne vem, mogoče zato, ker sem pozabil, še verjetneje pa zato, ker o tem nisem razmišljal. Vsekakor so se mi zdeli zanimivi ljudje, ki so raziskovali skrivnosti Zemlje in življenja na našem planetu. Odprave v najvišja gorstva, osrčja pragozdov, globine morja, polarna prostranstva so me neizmerno navdihovale. 2. Kdaj so se začele vaše pustolovščine? Najbrž v srednji šoli, ko sem postavil košarkarsko žogo v kot in se vključil v alpinistični odsek. Pri 19 letih sem šel na prvo zaresno alpinistično in polarno odpravo na Grenlandijo. 3. Se da opisati vaš vsakdanji delovni dan? Bog ne daj. Če bi ga lahko opisal, bi bil to znak, da je z menoj nekaj narobe in moram življenjski ritem nujno spremeniti. Poskušam se prepričati, da je moje delo najbolj nepomembno na svetu in da zato res ni potrebe, da bi zaradi njega hitel ali zapostavil zdajšnji trenutek. 4. Kaj je najlepša plat vašega dela? Stik s prvinsko naravo, kjer ni ljudi. Naša civilizacija ubija občutek za lepoto, soljudi in druga živa bitja. Visoko v zraku ni človeške nesnage, zgolj igra lastnih čutov in občutkov. 5. Katera je bila vaša najtežja izkušnja? Najhujše je spoznanje, da je človek kot vrsta na našem planetu najbolj izprijeno in najkrutejše živo bitje, in to po etičnih standardih, ki jih je sam postavil. Naravnost grozljivo je zavedanje, da smo potomci zavojevalcev, morilcev, grabežljivcev, ki so ustvarili kulturo zahodne Evrope z ukradenim bogastvom tretjega sveta. 6. Katera je vaša največja pustolovščina? Na kaj ste ponosni? Nedvomno je največja pustolovščina z veliko neznankami družina in vzgoja otrok. Napake, ki jih storimo, so lahko strašljive. Ponosen pa sem na lastno distanco do samega sebe in stvari, ki jih počnem. Zavedanje lastne nepomembnosti je odrešujoče in ustvarja prostor za veselje do življenja. 7. Imate kakšne vzornike? Moja vzornika sta moja otroka, Živa in Luka. 8. Kaj bi še radi odkrili, raziskali, obiskali ...? Svet okrog sebe, samo zato, da se prepričam, da še obstajajo ljudje, posamezniki, ki jim še lahko rečemo Človek. Verjamem, da so takšni osebki še na svetu, vendar je lahko pot do njih precej dolga in zavita. Zato pot pod noge ali zrak pod krila.

image Davo Karničar Davo je alpinist in ekstremni alpski smučar, ki je izpeljal eno zadnjih velikih pustolovščin na našem planetu:  kot prvi na svetu je smučal z vrha Everesta. To pa še ni vse. Od leta 2000 do 2006 se je kot prvi na svetu s smučmi spustil z najvišjih vrhov vseh sedmih celin! Knjige: Alpinizem, samoljubje, ljubezen, Z Everesta (v soavtorstvu s Tadejem Golobom) 1. Kaj ste kot otrok mislili, da boste postali, ko odrastete? Mama je imela teorijo, da bodo ljudje vedno jedli, zato naj bi postal kuhar, ker sem rad pomagal pri peki piškotov. 2. Kdaj so se začele vaše pustolovščine? Starša sta bila oskrbnika gorske postojanke, Češke koče v Kamniško-Savinjskih Alpah. Okolje in njun zgled, saj sta bila smučarja in planinca, so burili domišljijo in prva raziskovanja strmin, skalnih balvanov, zapuščenih in skritih poti ... Tudi sneg vse poletje v bližini koče je opravil svoje. Kratke hlače, smuči in očetov dvogled ... 3. Se da opisati vaš vsakdanji delovni dan? Delovni dan v različnih obdobjih pustolovca? Pred velikimi podvigi predvsem trening, organizacija logistike odprave, trening, zagotavljanje prave opreme, ekipe, denarja ..., po odpravah pa nadomestitev nujnih opravil vsakdanjega življenja. Trenutno pa:  jutranja popotnica otrokom v šolo in vrtec, delo za naš družinski gorniški center (kamor ste v planinski dom, kamp ali apartma vsi pustolovci prisrčno povabljeni) in sodelovanja s proizvajalci gorniške in smučarske opreme. Skromna urica za telo, delo z otroki, pomoč v gospodinjstvu ... 4. Kaj je najlepša plat vašega dela? Najlepše od vsega je posredovanje smučarsko-planinskega znanja svojim otrokom. 5. Katera je bila vaša najtežja izkušnja? Najtežje od vsega se je posloviti od prijateljev, ki so za vedno ostali v gorah. 6. Katera je vaša največja pustolovščina? Na kaj ste ponosni? Seveda sem ponosen na vse presmučane celine, saj tega pred menoj ni storil še nihče. Prav posebno mesto in zadovoljstvo pa nosim s seboj za samotno preplezane težke skalne smeri. 7. Imate kakšne vzornike? Katere?  Le komu Nejc Zaplotnik ni ikona? Tudi meni! 8. Kaj bi še radi odkrili, raziskali, obiskali ...? Zelo rad bi odšel v prostranstva mrzle Sibirije.

image Dario Cortese Daria že leta spremljam pri njegovem klatenju, potikanju po Sloveniji. Zdi se, da je pretaknil že vsak njen kotiček, svoje »klatbe«, kakor početje imenuje sam, pa neumorno popisuje in objavlja. Je velik poznavalec naravne prehrane, o čemer je napisal kup knjig, najbolj znan pa je po knjigah o užitnih samoniklih rastlinah. Knjige: Nekaj divjega, Divja hrana, Vse v eno: enolončnice ...   1. Kaj ste kot otrok mislili, da boste postali, ko odrastete? Nič posebno določenega razen tega, da bi se klatil po gozdovih. 2. Kdaj so se začele vaše pustolovščine? Med nabiranjem gob v gozdu za hišo. Potem so prišle mimo zdravilne rastline, zatem pa še divja zelenjava. 3. Se da opisati vaš vsakdanji delovni dan? Zjutraj me trop psov (labradorka in cairn terierka) pelje na sprehod, to je edina stalnica. Sicer pa čez dan sledijo pisanje, pohajanje, nabiranje divjih rastlin, čaranje s hrano, vsaj kaj od tega. 4. Kaj je najlepša plat vašega dela? To, da je kljub enakim vsebinam vsak dan drugačen. 5. Katera je bila vaša najtežja izkušnja? Hoja ponoči po zamrznjeni ozki poti čez prepadne strmine nad Kneškimi Ravnami. 6. Katera je vaša največja pustolovščina? Na kaj ste ponosni? Potovanje z vlaki in avtobusi od doma v Ladakh in Zanskar na severu Indije pa spet nazaj. Ponosen sem pa na to, da vsakih 10 ali 12 let obhodim svet; če seštejem prehojene razdalje, ki so bolj ali manj enake, se jih v tem času nabere toliko, kot je obseg Zemlje na ekvatorju. 7. Imate kakšne vzornike? Katere?  Glasbeno skupino Ramones. 8. Kaj bi še radi odkrili, raziskali, obiskali ...? Raziskujem mlečno skrivnost, to je sirotko. Rad bi spoznal čim več užitnih divjih rastlin, ki jih je pri nas kar 1500 vrst. Pa sprehod čez Dinarsko gorstvo, od Mosta na Soči do Albanije, bi utegnil biti zanimiv.

image Benka Pulko Benka je svetovna popotnica, ki je v petih letih in pol z motorjem prepotovala svet v eni sami neprekinjeni vožnji ter obiskala vseh sedem celin. Tudi ona je vpisana v Guinnessovo knjigo svetovnih rekordov s štirimi dosežki. Je duhovita pisateljica, ki je svoja doživetja iskreno in brez olepševanj opisala v dveh knjigah. Oglasila se nam je s – od kod drugod kot – potovanja; tedaj je bila na Santorinu. Knjige: Po Zemlji okoli Sonca, Pocestnica: življenjski potopis, Dve ciklami ali Na svetu je dovolj prostora za vse 1. Kaj ste kot otrok mislili, da boste postali, ko odrastete? Nisem le verjela, ampak sem bila trdno prepričana, da bom čistilka. Voziti polavtomatsko spužvo po dolgih hodnikih se mi je zdelo strašno fino opravilo. No, vsaj pri vožnji in dolgih razdaljah je ostalo, če se že poklic ni uresničil.  2. Kdaj so se začele vaše pustolovščine? Prav kmalu po rojstvu, mama pravi, da dobrih devet mesecev po tem, ko sem »pribremzala« na svet. Takrat sem namreč začela govoriti in hoditi ter se tako zelo kmalu zanimati za vsemogoča prevozna sredstva. 3. Se da opisati vaš  vsakdanji delovni dan? Ne, na srečo je vsak drugačen; tako se težje naveličam in lahko dlje vztrajam pri vsem, kar počnem. Kadar pišem knjige, sem pred računalnik prikovana po 20 ur na dan. Kadar sem na širnih razpotjih sveta, se vsak dan žulim po sedežu motorja ali pod težo nahrbtnika tudi po 18 ur. Kadar predavam, sem ure in ure predana poslušalcem. Kadar pa lenarim, me tudi to opravilo prevzame popolnoma in me mesece ni na spregled. V glavnem so mi všeč pretiravanja. V vse smeri ... 4. Kaj je najlepša plat vašega dela? Da imam vsak dan dopust: da si dopuščam vsak dan sproti početi, kar me veseli, radosti in trenutno zanima.  5. Katera je bila vaša najtežja izkušnja? Za moj okus najbolj grozno in najbolj boleče je delati z neiskrenimi ljudmi. Vse drugo je mačji kašelj in se da prav lepo urediti. Pokvarjenci so edina reč, ki mi lahko zakisa dan. Z vsemi preostalimi izzivi življenja pa se prav rada srečujem. 6. Katera je vaša največja pustolovščina? Na kaj ste ponosni? Najbolj ponosna sem na dejstvo, da sem prepričala starše, da potrebujem sestro. In sem jo dobila. Največja pustolovščina pa se mi zdi življenje samo: da sem preživela šolo, prebrodila do visokošolske diplome, se osamosvojila. Najuspešnejši del pustolovščine pa se mi je posrečil, ko sem se otresla stereotipov in se odločila, da ne bom hodila v službo in poslušala ukazov, temveč bom živela in delala po navdihu. Svoboda je zame osebno edina pristna avantura. 7. Imate kakšne vzornike? Katere? Vzornikov imam veliko. Srečujem jih povsod. Nihče od njih ni slaven, znan. To so ljudje, ki so v življenju ostali zvesti sami sebi in drugim. So iskreni, topli, navadno preprosti ljudje z visokimi moralnimi načeli. Eden takšnih, ki ga srečujem vsak dan, je recimo moj soprog. Človek, ki je v vseh pogledih boljši od mene in od katerega se vsak dan sproti naučim kakšno novo življenjsko lekcijo. Ali vsaj dobro šalo ... 8. Kaj bi še radi odkrili, raziskali, obiskali ...? Osebni seznam je izpolnjen. Ničesar več ne potrebujem, rada bi le obdržala, kar imam: spomine, prijatelje, razum, zdravje in radovednost. Seveda to ne pomeni, da se ne veselim vseh novih dogodivščin. V naslednjih mesecih me bodo prenašali ZDA, Egipt, Indonezija, Filipini, Burkina Faso, Maldivi, Kazahstan ... Svet je čisto preveč zanimiv, da bi predolgo ždeli doma!


Ekstremna zemlja

Besedilo: Beth Geiger
Fotografija: Arne Hodalič

Vrh sveta
Mount Everest, Azija

Pokrajino bičajo divji vetrovi. Skalna tla prekrivata snežna in ledena odeja. Temperature so globoko pod lediščem. Takšen je navaden poletni dan na vrhu sveta.
Vrh Mount Everesta je ekstremni kraj. Ta azijski vrh je najvišja gora na našem planetu. Dviguje se 8850 metrov nad morjem.
Everest še vedno raste. To je zato, ker se Zemljino površje premika. Naš planet prekrivajo orjaške tektonske plošče, ki ponekod pritiskajo druga ob drugo in zato dvigajo površje. Tako je nastal tudi Everest in zato tako še danes raste.
Mogočna gora vabi plezalce. Včasih se vzpenjajo po več tednov. To je naporen, osamljen podvig. Na Everestu ni ne rastlin ne živali. Plezalce čakajo samo sneg, led in skale.
29. maja 1953 sta vrh osvojila prva človeka. To sta bila Edmund Hillary in Tenzing Norgay. Njun uspeh je navdušil ljudi po vsem svetu.
Odtlej se je na vrh povzpelo več kot 1200 ljudi. Skoraj 200 hrabrih plezalcev je pri poskusu umrlo. Zato Everestu pogosto pravijo neusmiljena gora.

image

Žgoča puščava
Sahara, Afrika

Sonce žge tla našega drugega ekstremnega kraja. To je Sahara v severni Afriki. Njena površina obsega skoraj toliko kot Evropa. Je največja vroča puščava na Zemlji.
Puščava je območje, kjer je izredno malo dežja ali snega. Sahara ima na leto povprečno komaj osemdeset milimetrov padavin, kar pomeni dvajsetkrat manj kot Ljubljana.
Sonca je veliko, dežja malo, zato je tam čez dan zares vroče. Poletne temperature se pogosto povzpnejo više od 32 °Celzija. Pravzaprav je najvišja temperatura na Zemlji zabeležena ravno v Sahari. To je 58 °C. In to v senci!
V tako ekstremnem podnebju uspevajo le redke rastline. Tam teče, leta, hodi in se plazi zelo malo živali. Toda nekatera bitja so se prilagodila tudi neznosni vročini.
Mednje sodi puščavska lisica. Velika ušesa poskrbijo za to, da se skoznje telo ohladi. Gost kožuh ščiti tace pred vročim peskom. Puščavska lisica spi podnevi. Na lov se poda v hladnih nočeh.
V Sahari živijo tudi ljudje. Večinoma so nomadi. To pomeni, da se neprestano selijo. Ko se pokrajina izsuši, odrinejo drugam. Ko zmanjka hrane, se zopet podajo na pot.

Nadaljevanje članka si preberi v oktobrski številki revije NG Junior.


20 pustolovščin za danes

Fotografija in ilustracija: © ISTOCKPHOTO / APHRODITE74; NG KIDS U.K

image1. S prijatelji zajahajte svoja kolesa in se odpravite na izlet po okolici – včasih pustolovščina čaka tik za vogalom! (Ne pozabi si nadeti čelade!) 2. Pustolovščino doživi kar doma! Prijatelji se zberite in drug drugega naučite novih veščin, na primer žongliranja ali izvajanja koles. 3. Poskusi postati izjemen arheolog. Na majhnem predelu domačega vrta začni kopati in izdelaj seznam vsega, kar najdeš. 4. Razišči nov kraj – to so lahko ruševine gradu, stara cerkev ali gozd. 5. V gozdu poišči živalske sledove in jih odtisni v modelirni masi. Kartonski obod položi okoli sledi v blatu in upoštevaj navodila za izdelavo odlitka. Ugotovi, kateri živali pripada sled. 6. Ustvari brlog ali bivak na svojem ali prijateljevem vrtu. Uporabiš lahko odpadle veje ali les, nato pa vse skupaj prekriješ z listjem. Zdaj lahko tam prirejaš tajne sestanke!

image7. Vzemi fotoaparat, daljnogled, povečevalno steklo in zvezek – in že si skrivni agent! Kdo je pojedel vse kikirikijevo maslo? Kdo je z blatom pomazal preprogo? Nadeni si detektivski klobuk in začni raziskovati! 8. Sestavi raketo. Polovico tulca starega filma napolni z vodo in dodaj šumečo tableto (na primer vitamin C). Potem hitro zapri pokrov. Tulec obrni na glavo in ga položi na tla. Umakni se in opazuj, kako poleti. 9. Iz velike kartonaste škatle izdelaj opazovalnico za ptiče. Prekrij jo z listjem in iz nje izreži luknjo. Zdaj lahko opazuješ pernate prijatelje na vrtu, oni pa tebe sploh ne vidijo! 10. Podaj se na orientacijski pohod. Preizkusi, kako dobro znaš brati zemljevid in kompas ter zbiraj dokazno gradivo na izletu po podeželju. Če ti ne gre, si pomagaj z ustreznimi priročniki, na primer s knjigo Kako preživeti v naravi.

Nadaljevanje članka si preberi v oktobrski številki revije NG Junior.


Gepardi: ustvarjeni za hitrost

Besedilo: Fiona Sunquist
Fotografiji: © ANDY ROUSE / NATURE PICTURE LIBRARY; © SUZI ESZTERHAS / MINDEN PICTURES

image

imageLegendarni jamajški tekač Usain Bolt je najhitrejši človek na svetu. 200 metrov premaga v 19,19 sekunde, torej teče okrog 37 kilometrov na uro. Toda gepardu ne seže do kolen. Te mačke so približno trikrat hitrejše od Bolta. Tečejo lahko s hitrostjo kar 110 kilometrov na uro. Ko se naslednjič voziš po avtocesti, si predstavljaj, da gepard teče ob avtomobilu. Tako si lahko ustvariš sliko, kako hiter je ta dirkač. Gepardi imajo za hiter tek veliko pripomočkov. V nasprotju z drugimi velikimi mačkami imajo podočnike, ki spominjajo na pasje. Ti zobje so premajhni, da bi bili usodni pri ugrizu plena v zadnji del vratu. Gepard plen zaduši z ugrizom v vrat. Zakaj imajo te divjinske mačke tako majhne zobe? Čeprav zveni nenavadno, morda prav majhni zobje prispevajo k hitrejšemu teku. Tekač mora globoko dihati, gepardovi drobni zobje in korenine pa omogočajo več prostora dihalnim potem.

Nadaljevanje članka si preberi v oktobrski številki revije NG Junior.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Katera žival ima na glavi rog, zato ji rečemo tudi morski samorog?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov