Vstopna stranVsebinaArhiv

Izza kulis novega filma: Smrkci

Besedilo: Maja Omladič
Fotografija: © Sony Pictures International / Continental film (slike iz filma)

Avgusta so se po več kot dvajsetih letih na velika platna vrnili Smrkci. Risanka iz mladosti tvojih staršev je dobila novo in še bolj smrkastično 3D-podobo.

Modra druščina zaradi nesrečnega spleta okoliščin pristane v velemestu. Nepričakovano stopijo v življenje mladega para, ki ima že tako ali tako ogromno skrbi. V obilici podvigov in »modrih« pogovorov mora Ata Smrk družino srečno pripeljati nazaj v vas, se soočiti z Gargamelom in se znajti v čudnem človeškem svetu. Kako dolga je lahko pot domov, zveš v novem filmu, NG Junior pa se je podal v njegovo zakulisje.

image

SMRK V ZGODOVINO
Smrkci so se prvič pojavili leta 1958 v stripu. Narisal jih je belgijski umetnik Peyo. Po njegovih predlogah so nastale televizijske risanke, knjige, filmi in videoigrice. Ustvarili so lutke, knjige, zvezke in druge izdelke z njihovimi motivi.

PROFIL NA »SMRKBOOKU«
Smrkci so vedno pripravljeni pomagati, so družabni in zelo radovedni. Zato je res čudno, da si še niso omislili svojega »Smrkbooka«. Nič hudega! NG Junior je pripravil mini profile in dodal svoj »Všeč mi je«.

SMRKONIZACIJA
Kakšen jezik govorijo smrkci? Smrkaščino, seveda! Tega zapletenega jezika so se naučili tudi slovenski ustvarjalci, ki so njim in drugim likom posodili glas.

Atu Smrku je glas posodil Janez Hočevar - Rifle, Gargamelu pa je sovraštvo in srd vlil Jernej Kuntner.

Glasove so v filmu posodili tudi juniorji Nina, Katja, Jakob in Nuka.

DAN SMRKCEV
Mala modra bitja imajo tudi v našem svetu svoj dan. Svetovni dan smrkcev 25. junija letos se je vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov. V 24 urah se je na 11 krajih po svetu skupaj zbralo 4.891 ljudi, oblečenih vanje.

SMRKASTIČNO
Obožuješ modro barvo? V okviru svetovnega dne smrkcev so špansko mesto Jứzcar v celoti prebarvali modro. Za ta podvig so potrebovali več kot štiri tisoč litrov barve.

SMRKDEJSTVA
- Govoriš smrkaščino? Tu in tam dodaj kakšen »smrk« in jezik ne bo več ovira!
- Smrkec je visok kot tri v stolp naložena jabolka, v telesu pa ima skupno 115 »kosti«.
- Smrkci so vegetarijanci, njihova najljubša jed so gobe.
- Glavca je v filmu »tepen« kar 25-krat. Revež!
- Skupaj z Atom Smrkom in Smrketo sta v smrkvasi doma 102 smrkca.
- Pri snemanju filma so uporabili štiri mačke, ki so »igrale« Azraela.
- Uradna spletna stran smrkcev: http://www.smurf.com/smurf.php/www/home/en, napovednik filma najdeš tudi na: http://www.youtube.com/watch?v=hta6kXfE0Gk
- Uradna spletna stran filma: http://www.smurfhappens.com/. Na njen najdeš opise filma, igralcev, … lahko si naložiš različna smrkastična računalniška ozadja ali igraš eno od treh smrkigric. Klikni in preveri!
- Smrfalaktor (stroj, ki izsesa čarobno moč iz Smrkcev) so izdelovali približno tri mesece, ker so številne kose težko našli.
- Smrkci svoje smrkdomove gradijo in to niso prave gobe! Si predstavljaš, da bi bile njihove hiše res glive? Kmalu bi začele trohneti …Fuj!
- V smrkvasi je skupaj 532 smrkdomovanj.
- Grad Belvedere je replika prave stavbe iz Centralnega parka v New Yorku.
- V osemdesetih letih minulega stoletja smo si lahko na malih ekranih ogledali 256 krajših smrkrisank. Tudi zdaj si je te in novejše različice možno ogledati na različnih televizijskih programih.
- Leta 2008 so v Belgiji v čast petdeseti letnici Smrkcev izdali posebni kovanec za 5 evrov.
- Ali veš, da obstajajo tudi Smrktestenine (Smurf pasta)?
- V Španiji in Latinski Ameriki se Smrkci imenujejo ‘‘Pitufo’‘.

PS: Tisti gozd stoji še dandanes in če prisluhnete, slišite Gargamelov bes. Če boste pridni, boste morda ugledali Smrkce! Več v kinematografih!

Nadaljevanje članka si preberi v septembrski številki revije NG Junior.


Reševanje medveda

Besedilo: Scott Elder
Fotografija: © Heinz Plenge

Zmedena in lačna med gorečimi razbitinami išče mamo, ki se ne bo več vrnila.
Okoliški kmet je prihitel na kraj nesreče, da bi videl, ali je kdo preživel. Edina preživela je bila mala medvedka. Nemočno bitje, ki je veliko kot zelo majhen pes, je vzel s seboj domov, da bi ga vzgajal kot domačega ljubljenca. Toda po nekaj mesecih je kmet spoznal, da bo medvedka kmalu velika in močna, zato bi lahko postala nevarna. Mladičko je predal strokovnjakom za divjinske živali.
Očalarji so dobili ime po svetlih marogah, ki jim pogosto obkrožajo oči. So ogrožena vrsta in edini medvedi, ki izvirajo iz Južne Amerike.
Uradniki so se povezali z rezervatom Chaparri, organizacijo, ki je ustanovila prvo zatočišče za reševanje medvedov v Peruju. Mladičko so nežno položili v kletko in jo odpeljali prek Andov na 180 kilometrov dolgo pot, ki je trajala ves dan.

image»Bili smo veseli, saj je prispela v dobrem stanju,« pripoveduje Rob Williams, direktor zatočišča. Veliko medvedov, ki jih pripeljejo k nam, je izredno slabega zdravja.« Ko je osebje izvedelo, da je čudežno preživela letalsko nesrečo, jo je poimenovalo Milagros, kar v španščini pomeni ‘čudeži’. Milagros je bila takrat stara pol leta in je tehtala 9 kilogramov. Zaprta je bila v kletki, saj je morala ostati v karanteni, dokler veterinar ni dokončal pregleda krvi. Teden dni in pol pozneje je že smela živeti v družbi preostalih sedmih medvedjih stanovalcev. Uradniki v Chaparriju pa imajo visoke cilje. Milagros ne bo živela v ujetništvu, temveč bo prvi rešeni očalar v Peruju, ki se bo vrnil v naravo. Da bi se cilj lahko uresničil, se mora Milagros najprej naučiti vesti in razmišljati kot divjinski očalar. Preselijo jo v velikansko ogrado, ki meri dva hektara, ograjuje pa jo skoraj nevidni električni pastir. Gre za idealni življenjski prostor očalarjev: medvedka lahko raziskuje skalnato ozemlje, pleza na visoka drevesa in se prehranjuje s sadeži z grmičevja.

Nadaljevanje članka si preberi v septembrski številki revije NG Junior.


Skrivnosti Marsa

Besedilo: Jennifer Eigenbrode, NASA, Goddardov center za vesoljske polete, in Sarah Webb
Fotografija: NASA-JPL

Mars na Zemlji
To je eden od razlogov, zakaj sem s skupino raziskovalcev tukaj na Arktiki, blizu severnega tečaja. Nekateri pojavi tukaj so podobni tistim na Marsu. Še en razlog je, da sem tu: povezan je s kamninami.
Če bi se sprehajali po Marsu, bi pod rdečim peskom verjetno našli črne skale, v katerih so zeleni kristali. Nastali so, ko je stopljena kamnina iz globine planeta izbruhnila v vulkanskem izbruhu in se ohladila. Pozneje je meteorit treščil v Mars in izbil kose te kamnine v vesolje. Enemu takemu kosu je uspelo prileteti na Zemljo. Znanstveniki so ga leta 1996 našli na Antarktiki.
Ko so si s posebnimi napravami ogledali te kamnine z Marsa, so našli izjemno majhne tvorbe, podobne črvom. Zato so se znanstveniki spraševali, ali bi bil to lahko dokaz, da je na Marsu nekoč obstajalo življenje.

image

Iskanje znakov življenja
Tu, na Arktiki, stojim ob vznožju starodavnega vulkana. Obdajajo me ledeniki. Ob svojih nogah opazim nekaj temnih kamnov. Enega poberem. Po njem močno udarim s kladivom, da se kamen razcepi. V njem najdem zelene kristalčke. Tu je na Zemlji eno redkih nahajališč kamnin, podobnih slovitemu kamnu z Marsa, tako da lahko ta planet proučujemo kar na Zemlji.
Mars opazujemo tudi z Zemlje. Si ga kdaj videl na nočnem nebu? Vidiš ga kot rdečo ploščico, ki ne utripa kot bolj oddaljene zvezde, saj je planet.
Mars je četrti planet po vrsti od Sonca. Ko nam je najbliže, je od nas še vedno oddaljen približno 55 milijonov kilometrov. Njegov premer je samo približno pol tako velik kot Zemljin. Toda velikost in oddaljenost nista edini razliki med planetoma. Z Marsa je Zemlja videti kot bleda modrikasta kroglica. Če bi jo pogledali z bližnje Mednarodne vesoljske postaje, bi videli bele oblake, modre oceane, zelene gozdove in rjave puščave. Mars ni temu prav nič podoben. Na njem so le rdečkaste skale in pesek.
Tudi vreme je na Marsu ekstremno. Temperature padejo do –125 stopinj Celzija. Vsak dan sonce ogreje zrak, sprememba temperature pa povzroči močne vetrove in po planetu plešejo tornadi. Znanstveniki so videli celo peščene viharje, ki so zaobjeli polovico planeta! Taki viharji lahko trajajo več mesecev.

Odprave na Mars
Z Zemlje lahko s teleskopi merimo temperaturo Marsa in ugotovimo, kateri plini so v njegovi atmosferi. Skoraj vse preostalo smo odkrili z vesoljskimi plovili.
Prvo plovilo, ki smo ga usmerili proti Marsu, je poletelo v šestdesetih letih 20. stoletja. Od tedaj je v njegovo smer poletelo že na ducate plovil. Nekaterim ni uspelo priti do tja ali so se pokvarila. Nekaj jih je obkrožilo planet. Druga so pristala in na nekaterih od njih so bila vozila, ki so se lahko gibala po Marsu. Čeprav se rdeči planet močno razlikuje od našega, znanstveniki lahko proučujejo fotografije pojavov na Marsu in jih primerjajo s podobnimi pojavi na Zemlji. Menijo, da so enake sile oblikovale geološke značilnosti na obeh planetih. Za tako majhen planet ima Mars nekaj orjaških pojavov! Ima največji vulkan v našem Osončju. Gora Olympus mons se dviguje 26 km visoko nad okoliškim površjem. Na Zemlji ni vulkana ali gore, ki bi se lahko primerjala s tem velikanom. Trikrat višji je od Mont Everesta, najvišje gore na Zemlji.

Nadaljevanje članka si preberi v septembrski številki revije NG Junior.


Sedem grobnic prvič na ogled

Besedilo in fotografiji: Matjaž Kačičnik

Poslikave v grobnicah so dostikrat že tako poškodovane, da bi jih obisk turistov popolnoma uničil. Ali pa so najdene grobnice na težko dostopnih in zato za turistični ogled neprimernih krajih. Zato je bilo prav razveseljivo, ko je dr. Zahi Hawass, vodja egiptologov in redni raziskovalec National Geographica – naš stari znanec z nepogrešljivim klobukom – kakšnih trideset kilometrov južneje od Kaira za javnost odprl kar sedem grobnic.

image

Grobnice ležijo v Sakari, v neposredni bližini Džoserjeve ali stopničaste piramide. To je prva piramida, ki je bila zgrajena na svetu in to pred približno 4700 leti. Kasneje je v Sakari svoje piramide zgradilo še 16 egipčanskih kraljev – faraonov, na tem antičnem pokopališču pa je še več sto grobnic. 

image Na novo odprte grobnice so iz časa novega kraljestva, segajo v čas 1300 let pred našim štetjem, ko je živel najbolj znani faraon Tutankamon. Ena izmed njih pripada Maji, varuhu državnega zaklada in premoženja, druga pa Haremhebu, slovitemu neustrašnemu generalu, ki je ohranil kraljestvo in osvojil mnoga ozemlja. Nekaj let po smrti Tutankamona je tudi sam postal faraon in zavladal Egiptu. Haremhebova grobnica je zgrajena kot majhen tempelj, kakor je bilo tedaj v navadi. Tudi ostale grobnice pripadajo pomembnim uradnikom in faraonovim pomočnikom.

In vse to bogastvo je sedaj na ogled prav vsakomur, ki obišče Egipt, in ne le izbranim znanstvenikom.

Nadaljevanje članka si preberi v septembrski številki revije NG Junior.


Geografski vseved

Besedilo: Irena Cerar
Fotografiji: Mark Thiessen / NGS

National Geographic BEE je ameriško zvezno tekmovanje v geografiji, ki ga že 23 let organizira društvo National Geographic Society. Letošnji zmagovalec je 13-letni Tine Valencic, sin slovenskih staršev, ki je na svoji poti v finalno tekmovanje dejansko moral premagati skoraj 5 milijonov učencev iz 12.000 šol, ki so sodelovali v tekmovanju.

image

Tine se je za geografijo začel zanimati že v vrtcu, ko je v roke dobil atlas sveta. V četrtem razredu je prvič tekmoval na NG Bee-ju in že takrat se je odločil, da bi rad dosegel čimveč. Potem, ko je na teksaškem tekmovanju v petem razredu dosegel drugo mesto, se je začel temeljito pripravljati. V zadnjih dveh letih je veliko bral in pri tem uporabljal internet. »Spoznaval sem države in njihove geografske značilnosti, kulturo, zgodovino, gospodarske dejavnosti, tekoče dogodke. Ob tem pa sem se učil še fizično geografijo,« pripoveduje Tine. Trud se mu je zagotovo poplačal – poleg izjemne osebne potrditve je dobil 25.000 dolarjev šolnine, doživljenjsko naročnino na revijo National Geographic in potovanje na otočje Galapagos!

image Tinetova starša sta Slovenca, ki že 20 let živita v Ameriki. Vsi trije njuni sinovi so rojeni v ameriškem mestu Detroit, danes pa živijo v predmestju Forth Wortha v ameriški zvezni državi Teksas. Kaj pa stik z domovino staršev? »Prvič sem Slovenijo obiskal, ko sem bil star štiri mesece in od takrat sem bil približno že 10-krat na obisku«, nam je povedal Tine. In kaj se mu je pri nas najbolj vtisnilo v spomin? Triglavski narodni park, seveda!

Nadaljevanje članka si preberi v septembrski številki revije NG Junior.


Kdo se boji temnega neba?

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografiji: Arne Hodalič (štetje netopirjev); Peter Mlakar (nočna metulja)

Nočno nebo danes osvetljuje svetloba, ki jo oddaja razsvetljava v mestih, ob cestah, na letališčih in oglasnih tablah, pa tudi ob cerkvah in gradovih. To ima za živali lahko zelo škodljive posledice. Netopirji, nočni metulji in druge žuželke so med najbolj ogroženimi. Vendar jim ljudje, ki jim povzročamo težave, lahko tudi pomagamo. V zadnjih desetih letih se škodljivih posledic umetne svetlobe vse bolj zavedamo. Ta pojav smo tudi poimenovali svetlobno onesnaževanje.
Mnogi znanstveniki in okoljevarstveniki iščejo načine, kako to škodo odpraviti ali vsaj kar se da zmanjšati.

image Pomagajo tudi šolarji Tako se je lani začel projekt Življenje ponoči, ki se ukvarja prav s temi vprašanji. Vanj so vključeni tudi tisti, ki proučujejo netopirje. To so nočne živali, ki dan prespijo, ko se zmrači, pa se odpravijo na lov. V Sloveniji živi kar 28 različnih vrst teh malih frfotajočih sesalcev. Zimo prespijo, zazibani v globok spanec, večinoma v podzemnih jamah in rudniških rovih. Poleti pa imajo nekatere vrste netopirjev najraje cerkvene zvonike in podstrešja. Naše cerkve so ponoči, kot vemo, večinoma precej močno osvetljene. Nočni pogled na osvetljeno cerkvico na gričku je lahko prav lep, vendar svetloba njenim malim stanovalcem škodi. Najbolje je, če cerkve ostanejo neosvetljene. Ker je v mnogo primerih to že drugače, v projektu raziskujejo, ali lahko že obstoječo cerkveno osvetljavo spremenijo tako, da bo njen negativni vpliv čim manjši.

Kako svetloba vpliva na netopirje, so pomagali ugotavljati tudi Zala, Žana, Nika, Tilen, Kristjan in Matija. Vsi so učenci 8. razreda osnovne šole Antona Martina Slomška z Vrhnike in vse naravoslovje zelo privlači. Ena od raziskav, ki jih izvajajo v okviru projekta Življenje ponoči, poteka na Stari Vrhniki. Na podstrešju cerkve sv. Lenarta živi kar veliko netopirjev, kjer so naši učenci pomagali raziskovati obnašanje teh ponočnjakov.

Na lov, ko se stemni
Tistega junijskega dne so se zbrali, še preden se je zmračilo. Beležke so imeli že pripravljene in poslušali so še zadnja navodila, ki jim jih je dajala dr. Maja Zagmajster. Dr. Zagmajstrova, ki je vodila opazovanje, je biologinja in odlična poznavalka netopirjev. Pol ure pred sončnim zahodom se je opazovanje začelo. Kmalu je iz odprtin s podstrešja priletel netopir in učenci so natančno zabeležili, ob kateri uri je odfrfotal na lov in iz katere odprtine. Pa tudi vrsto netopirja. Tako kot v mnogih drugih cerkvah, tudi v cerkvi sv. Lenarta živijo različne vrste.

image

Že popoldan je dr. Zagmajstrova s kolegi odšla na podstrešje in skušala čim bolj natančno prešteti male živali. Tako so pri večernem opazovanju vedeli, koliko jih lahko približno pričakujejo. Iz cerkve je izletelo prek 80 netopirjev vrste mali podkovnjak in skoraj 30 tako imenovanih poznih netopirjev. Vendar pozni netopirji niso bili prav nič pozni. Na večerni lov so se podali prvi. Kasneje so jim sledili tudi mali podkovnjaki. Ti netopirji so pravi palčki – tehtajo le do 7 gramov in so ena najmanjših vrst netopirjev na svetu. Žal pa spadajo med najbolj ogrožene vrste pri nas. Tudi osvetljevanje cerkva jim lahko povzroči precej škode.

Nadaljevanje članka si preberi v septembrski številki revije NG Junior.


Morske vidre: superljubke, supervzdržljive

Besedilo: Ruth A. Musgrave
Fotografija: Milo Burcham / Photolibrary

Bojevnik za obstanek na morju
Morska vidra je približno enake velikosti kot enajstletni otrok, vendar je veliko močnejša. Ti sesalci skoraj vse življenje preživijo med orjaškimi valovi oceana. Naj bo vreme nevihtno ali mirno, naj bo zima ali poletje – v vsakem primeru jedo, spijo, plenijo, se parijo in kotijo na površini morja.
Ljudje bi bili lahko zadovoljni, če bi lahko kot vidre preživeli 20 minut, preden bi podlegli podhladitvi (drastičnemu padcu telesne temperature) in bi naša telesa odpovedala. Ljudje namreč 25-krat hitreje izgubimo telesno toploto v vodi kot na zraku. Drugi morski sesalci, kot na primer kiti in mroži, so zaščiteni s posebnim slojem podkožne maščobe, ki jih varuje pred izgubo toplote. Morske vidre te podkožne maščobe nimajo. Kljub temu se komaj kdaj podajo iz vode. Kako torej preživijo?

image

Najboljši kožuhasti »plašč«’
Morske vidre imajo neverjeten kožuh. Ljudje imamo na svoji glavi okrog 100.000 las, vidra pa ima na svojem telesu kar 800 milijonov dlak. Prav kožuh vidram zagotavlja preživetje v morju. Zmoči se samo zunanji del, torej konice dlak. Gosti kožuh in naravna olja poskrbijo za to, da ostane spodnji sloj dlak suh, zrak, ki se nahaja med dlakami in kožo, je toplotni izolator in vidro ščiti pred ledeno hladno vodo.
Če se kožuh umaže ali poškoduje in se njena koža zmoči, se lahko vidra hitro podhladi in pogine. In ker je kožuh edini ščit pred mrzlo vodo, preživi ta morski sesalec skoraj polovico dneva ob čiščenju, česanju in splošni skrbi za svoj kožuh.

Hrana za kožuhasti plašč
Vidram pri ohranjanju toplote pomaga tudi njihova neverjetna presnova. Ta deluje kot notranje gretje, ki je vedno nameščeno na najvišjo temperaturo. Da bi to gretje delovalo, mora vidra pojesti ogromne količine hrane vsak dan, saj njeno telo ne shranjuje maščobe, ki bi se pretvarjala v energijo. Njen plen vključuje morske ježke, rakovice, hobotnice in ribe, pa tudi polže, kot so morska ušesa, ali školjke, kakršne so dagnje. »Vidre so neverjetni jedci,« pravi morski biolog Lori Timm. »Da bi preživela, mora morska vidra pojesti kar 6750 kalorij na dan. To je trikrat več kalorij, kot jih potrebuje otrok!«
Dnevni jedilnik vidre tako na primer lahko vključuje 7 morskih ušes, 37 rakovic, 50 morskih ježkov, ali 157 manjših rakovic, oziroma neko podobno kombinacijo ulova. To je glede na kalorije približno tako, kot bi pojedel 28 hotdogov, 42 kepic čokoladnega sladoleda, 127 jabolk ali 2000 manjših bombonov.
No, pojesti 2000 bombonov se morda sliši dobro … Toda kaj, če se moraš za vsak bombon enkrat potopiti na dno morja? Vidre jedo na morski gladini in vedno samo en plen naenkrat. Če hočejo na primer pojesti 150 malih rakovic, se morajo vsaj potopiti 150-krat! In da bi iz skale izluščile samo eno školjko, se morajo potopiti kar šestkrat.

Nadaljevanje članka si preberi v septembrski številki revije NG Junior.


image


Facebook Junior.si

Vpiši se


Ime Geslo

Anketa


Koliko mišic uporabimo ljudje, da izgovorimo en stavek?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izrada web stranica :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov