Vstopna stranVsebinaArhiv

Življenje z medvedi

Besedilo in fotografije: Miha Krofel

image

Da bi bolje spoznali največjega prebivalca naših gozdov,  so slovenski raziskovalci dvajset medvedov opremili s telemetrijskimi ovratnicami. S pomočjo podatkov iz teh ovratnic so lahko natančno spremljali gibanje vsakega od medvedov. Želeli so izvedeti, zakaj nekateri medvedi prihajajo v vasi in povzročajo težave tamkajšnjim prebivalcem. Te zanima, kaj so ugotovili?

Rastlinojeda zver

April je čas, ko brloge zapustijo še zadnji zaspanci med medvedi. Po več mesecih brez hranjenja so že pošteno lačni. Zato je njihova prva naloga, da si poiščejo hrano. Čeprav medveda uvrščamo med zveri, je v resnici bolj vegetarijanec kot plenilec. Večji del prehrane medvedov namreč predstavljajo rastline (npr. žir, želod, drugi gozdni plodovi, zelišča in celo trava). Ker pa se občasno hrani tudi z živalsko hrano, je najpravilneje, če rečemo, da je medved vsejed.
Od živalske hrane se medved najpogosteje nasiti z mravljami, ličinkami os in drugih žuželk. Spomnim se, kako sem enkrat opazoval medvedko Boro, ko je razkopavala osje gnezdo, da bi prišla do njihovih ličink. Ose so jo pikale v kožuh, vendar je bila pripravljena za poslastico potrpeti tudi to. Nato pa je eni osi uspelo, da jo je pičila v trebuh. Medvedka je skočila v zrak, zarjovela in se s trebuhom pritisnila ob hladno zemljo. Nisem si mogel kaj, da se ji ne bi z vrha hriba zasmejal, ko se je tako drgnila ob tla in se hkrati z vsemi štirimi potiskala naprej.
Medvedi z veseljem pojedo tudi kakšno poginjeno srno ali drugo mrhovino, če jo najdejo. Tako je medved tudi nekakšen »čistilec« naših gozdov. Pri svojem čiščenju pa je včasih že skoraj preveč temeljit. Ko smo pred leti spremljali rise v gozdovih pod Snežnikom, se je večkrat zgodilo, da so medvedi ukradli risov plen, še preden se je ris nehal hraniti z njim.

imageMamljive dišave iz vasi Čeprav lahko poje marsikaj, pa za tako veliko žival, kot je medved, iskanje hrane ni vedno enostavno. Predstavljaj si, da živiš v gozdu in si moraš vsak dan najti 10 kilogramov hrane. Jeseni, ko z dreves pada žir, na grmih zori sadje in na tleh rastejo gobe, to morda niti ni tako težko. Spomladi pa se mora vsak medved pošteno potruditi, da najde dovolj hrane za preživetje. Še posebej to velja za medvedke, ki takrat še dojijo svoje mladičke. Zato je za medveda toliko bolj mamljivo, ko iz okolice vasi v gozd pridišijo vonjave človeške hrane. Ljudje pogosto zmečemo stran velike količine hrane. Neredko lahko v okolici nekaterih vasi najdete celo klavniške odpadke in razne druge smeti, ki medvedu dišijo tako kot nam najslajša pojedina

.

Strah pred človekom

Ljudje medvede ubijamo in jih preganjamo že stoletja. V preteklosti smo to vrsto že skoraj iztrebili. Zato so se medvedi naučili, da se morajo človeka izogibati. Če danes v gozdu srečaš medveda, jo bo ta ucvrl daleč stran takoj, ko te bo zagledal. V večini primerov se ti medved umakne, še preden sploh veš, da je bil tam.
Navadno se medvedi izogibajo človeškim naseljem. To se je lepo videlo tudi pri medvedih, ki smo jih spremljali s pomočjo telemetrijskih ovratnic. Večina od njih se vasem nikoli ni približala na manj kot pol kilometra. Vendar včasih kakšnega medveda lakota vendarle premami in v zavetju noči se približa hišam. Poišče lahko kakšne kuhinjske odpadke, ostanke od piknika ali pa prevrne smetnjak, da pride do smeti. 

PRAVILA OBNAŠANJA NA OBMOČJU, KJER ŽIVIJO MEDVEDI

Pospravi smeti za seboj.
Ne puščaj smeti v naravi ali v bližini vasi. Človeški odpadki (na primer ostanki hrane) privabijo medveda v bližino človeka in takšen medved potem izgubi strah pred ljudmi.

Ne hodi v medvedje brloge.
Pozimi večina medvedov počiva v brlogih. Zato se v tem času ne približuj jamam, v katerih bi lahko bil medved. Zaradi vznemirjenja v času zimskega dremeža lahko medvedka zapusti svoje mladiče. Ob takšnih srečanjih pa je lahko medved tudi nevaren za človeka.

Če srečaš medveda, se mirno umakni.
Če v naravi srečaš medveda, ostani miren in se počasi umakni. Zapomni si, da medved nikoli ne napade človeka, zato da bi ga pojedel. Če le ima možnost, se ti bo medved umaknil. Nevaren postane le takrat, če ga tako vznemiriš, da se te ustraši.


Če želiš bolje spoznati vseh 20 medvedov, opremljenih z ovratnicami v Sloveniji, obišči medvedjo spletno stran: www.medvedi.si in si oglej njihove osebne izkaznice.


Nadaljevanje članka si preberi v aprilski številki revije NG Junior.


Gozdni bonton

Besedilo: Tone Lesnik
Ilustracije: Marijan Močivnik

imagePešpoti v gozdu nas vodijo in nam odstirajo zanimivosti iz zakladnice narave. Uporabljaj jih in ne hodi po brezpotjih. Kažipote, oznake, mostove, klopi in druge naprave ohrani nepoškodovane za vse obiskovalce gozda.

Gozdne živali so zelo plašne in se pred človekom umaknejo.  Ne vznemirjaj jih s hrupom. Psa vodi na vrvici.

Voda je dragocena. Gozd jo čisti, zadržuje in nam jo pomaga ohranjati pitno. Sodeluj pri tem tudi ti in v vodo ali gozdna tla ne spuščaj škodljivih snovi.

Gozdno cvetje, gobe, plodove in mah so nujni za življenje gozda, zato je nabiranje omejeno s predpisi. Ne uničuj rastja, gob in mahu. Okrasna drevesca za praznike kupujmo na trgu in pazimo, da bodo opremljena s plombo – nalepko, ki jo določa predpis.

Nadaljevanje članka si preberi v aprilski številki revije NG Junior.


En gozd, številne koristi

Besedilo: Matjaž Mastnak
Fotografiji:  © Istockphoto / Mbbirdy (Logarska dolina); Matjaž Mastnak (otrok)

image

Drevo postane hlod

Ob gozdni cesti stoji velik tovornjak.  Voznik sedi na dvigalu za kabino in upravlja z dvigalno roko. S kleščami jemlje hlode z velike skladovnice in jih enega po enega nalaga na posebno prikolico .  Mož, ki stoji zraven, nekaj beleži v rokovnik. Ko je tovornjak naložen, odhrumi do skladišča, kjer odkupujejo les.
Les, ki je zrasel v gozdu, se bo na žagi spremenil v tramove, ki nosijo hišne strehe; spremenil se bo v deske, lesne plošče in furnir, iz katerih je izdelano pohištvo. Morda bo iz njega parket, po katerem hodimo. Precej lesa konča v pečeh in nam greje domove. Kuhalnica ali rezalna deska, ki ju vsak dan uporabljamo v kuhinji, sta tudi bili nekoč – hlod. Posebno dragocen les se bo prelevil v kitare, violine in druge inštrumente.  Les je pomembna in dragocena surovina.
Denar, ki ga kupec plača za les, gre lastniku gozda. Ta mora plačati sekačem, ki jim je delo v gozdu služba. Od dela z lesom živijo žage, delavci v lesarskih obratih,  mizarji in različni obrtniki ter trgovci. Vsi ti plačujejo davke. Od gozda torej živi bistveno več ljudi, kot je lastnikov gozda.

imageGozdno doživetje Ko iz poletne vročine na travniku stopiš  v gozd – je v trenutku vse drugače. Sprejmeta te hlad in svežina. Veliko stvari je, ki se jim lahko posvetiš. Opazuješ lahko mravljinčjo cesto in gledaš, kaj vse mravlje nosijo proti mravljišču. Privzdigneš kamen in pazljivo odgrneš suho listje – in spodaj se ti pokaže čuda majhnih živalic. Lahko se naučiš ločevati ptičje pesmi in spoznaš, kateri ptici pripadajo. Spoznal boš živalske podpise, ki jih pustijo v blatu – ali z iztrebki. Če vas je več, je gozd odličen za skrivanje in igro. Posebno slikovit je gozd, ko se dani. Meglice in prvi sončni žarki, ki posijejo med debla, in pomladno razgrajanje ptičev – to je treba doživeti. Si upaš iti zvečer v gozd? Takrat gozd zaživi drugače, pojavijo se glasovi, ki jih čez dan ni nikjer. Grozeče se oglasijo sove, nekaj čudno zalaja, nekdo urno steče, senca švigne. Če si pogumen, pojdi ponoči v gozd, toda ne dajaj si poguma s kričanjem ali svetilko… In boš videl, koliko te je v hlačah. Lažje bo, če greš s prijateljem. Kadar greš v gozd za kratek čas, ne pozabi: najnevarnejša žival slovenskih gozdov je klop. Ne misli, da je samoumevno, da se smeš sprehajati in zadrževati po gozdu – tudi v Evropi obstajajo države, kjer ne smeš stopiti v tuj gozd!

Nadaljevanje članka si preberi v aprilski številki revije NG Junior.


Poznali smo vonj letnih časov

Pogovarjala se je: Irena Cerar
Fotografije: Arne Hodalič

image

NG Junior: Osnovno šolo ste obiskovali v Vuzenici. Kakšni so vaši spomini na mladost – kako ste kot 9-, 10-letnik preživljali prosti čas?
Adi: Moj spomini na mladost so izjemno lepi. Živeli smo v bloku in bilo nas je deset fantov, prijateljev podobne starosti. To je bil čas Vinetouja – igrali smo se indijance, kavbojce, pa tudi partizane in Nemce. Še danes v Vuzenici poznam vse poti, vse kotičke, vse smo preiskali. Bili smo obdani z gozdovi, s travniki, reka Drava je tekla mimo, na njenih bregovih in v gozdu smo si delali različna bivališča, plezali smo po drevesih ... Večino časa smo preživljali zunaj, tudi pozimi. Otroško domišljijo smo doživljali skozi igro, ne skozi igranje računalniških igric, gledanje risank ali filmov, pač pa skozi doživljanje samo. Zato smo se tudi zelo spoprijateljili. Prijateljstva iz tistega časa so zelo globoka.
NGJ: Nič prijateljstev na Facebooku?
Adi: Dandanes vsekakor uporabljam moderne oblike komuniciranja in imam kot znana medijska osebnost odprto svojo stan na fb, na kateri se mi je pridružilo 5000 ljudi. Obveščam jih o svojem delu in nastopih, javili so se mi tudi ljudje, s katerimi sem pred leti prijateljeval, pa potem izgubil stik. To me veseli, vendar presedim pred računalnikom zelo malo časa. Življenje je čudovita stvar, dobro je, da ga živiš, ne pa, da ga samo opazuješ skozi ekran. Tudi ni dobro, da se posvečaš samo virtualnemu svetu – narava je čudovita in prav je, da jo spoznaš. Nekoč smo poznali vse letne čase, vsa obdobja, tudi po vonjih. Spomnim se, kako je dišal sneg, kako je dišala zemlja, kako je bilo poleti po nevihtah ... Moje otroštvo je bilo zaradi prijateljev in igre najlepše obdobje mojega življenja. Čeprav je bilo takrat pomanjkanje. Nismo imeli igrač, izdelovali smo jih sami. Poleti smo veliko časa preživeli v gozdu pri nabiranju borovnic, da je potem iz njih mama skuhala marmelado ali spekla zavitek.

image

NGJ: Katere knjige ste najrajši brali?
Adi: Zelo rad sem bral Karla Maya in knjige o Vinetouju, o katerem so ravno takrat posneli film. Še danes sem hvaležen, da mi je mama kupila vso zbirko, 42 knjig Karla Maya. In to sem bral že s šestimi leti.  Bral sem vse, kar se je dobilo. Rad sem imel debele in obrabljene knjige – to je bil dokaz, da so dobre. Bil sem tako pogost obiskovalec šolske knjižnice, da mi je knjižničarka dovolila, da sem se sprehajal med policami (česar se sicer ni smelo) in nosil domov kupe knjig. Prebral sem skoraj vso šolsko knjižnico, všeč mi je bil Jules Verne, vse tri knjige o Neznalčku, ki jih je napisal Nikolaj Nosov pa so me popolnoma prevzele. Spomnim se knjige Planet treh sonc, ki mi je prva dala vedeti, da poleg našega planeta obstajajo tudi drugi svetovi. Rad sem imel pravljice. Seveda sem vsa osnovnošolska leta bral za bralno značko.
NGJ: Kaj pa hišni ljubljenčki? Ste kot otrok imeli kakšnega?
Adi: V bloku smo imeli akvarij s pajčolankami in kanarčke, nekaj parčkov, tako da smo imeli tudi mladičke ... ko smo se preselili na Muto, smo kupili kužka, nato še enega, bila sta jazbečarja, ime jima je bilo Čedo in Hero. Umrla sta, ko se bil pri vojakih. Sta pa starša takoj kupila novega malega Herota, pridružil se mu je Doni, sta tudi že pokojna, sedaj živi pri mami psička Biba. V Ljubljani sem imel morskega prašička, po poroki in selitvi na Ravne na Koroškem sva z ženo imela dva morska prašička in skobčevko ... v Šmartnem pa najprej morskega prašička, nato pa muco, ki je povrgla štiri mladičke, dva smo oddali, dva pa sta z mamo ostala pri hiši.
NGJ: Kaj pa zdaj, imate kakšno žival?
Adi: Zdaj nimam nobene živali, ker sem veliko zdoma in ne poznam nikogar, ki bi ob moji odsotnosti poskrbel zanjo. Sem pa aktiven član koroškega društva za zaščito živali in sem doslej pomagal rešiti življenje čez 40 kužkom in mucam, predvsem mladičkom, ki so jih želeli ubiti. Sem jih veliko osebno odpeljal na varno. Ko so postali dovolj odrasli in primerni, da se jih odda, smo se obrnili tudi na medije. Svojo priljubljenost in prepoznavnost sem takrat lahko izkoristil za poziv ljudem, ki so se zelo hitro odzvali in živali sprejeli na svoje domove. To nameravam početi tudi v prihodnje! 
NGJ: Letošnje leto je mednarodno leto gozdov. Že prej ste omenili, da ste se v gozdu veliko igrali. Kaj vam gozdovi pomenijo zdaj, ko ste odrasli?
Adi: Gozd je čudovit prostor za pomirjanje. Na sprehodu se res lahko oddaljiš od vseh vsakdanjih skrbi in se prepustiš miru, šumenju listja ... Rad grem v gozd, tudi pozimi.  S sinovoma se odpravimo po učnih poteh, tudi gobe radi nabiramo skupaj. Seveda pa smo previdni zaradi klopov: prej se namažemo s sredstvi proti klopom in se na koncu tudi temeljito pregledamo.
Gozd zame še vedno predstavlja neko čarobnost, pravljičnost, pa tudi strahospoštovanje. Tam se hitro zaveš, kako si majhen, minljiv in nepomemben v primerjavi s starimi drevesi, ki bodo stala tudi potem, ko tebe več ne bo.
NGJ: Imate kakšno najljubše drevo?
Adi: To je jablana. V Vuzenici smo živeli v bloku. In tam je bila jablana, ki je imela zelo zanimive veje, bila je dostopna za plezanje, na njej smo s prijatelji preživeli ogromno časa. Vsako vejo smo poimenovali. Bila je čudovita, tudi obrodila je majhna jabolka, ki so bila zelo dobra; vse smo pojedli, še preden so dozorela (smeh). Na žalost so jo kasneje požagali, a v mojem spominu je še vedno ostala. Kot otrok sem rad risal jablane, še zmeraj rad rišem drevesa. Tudi plezati po drevesih je čudovito, še danes rad splezam na kakšno, če ima primerne veje.
NGJ: Zdi se, da ima naš planet ogromno težav. Ali sodite med tiste, katerim se zdi, da nima smisla migniti s prstom, ali verjamete, da šteje vsak korak?
Adi: Velika napaka človeštva je ta, da v želji po zaslužku izumlja vedno nove in nove materiale, ne da bi razmišljali o tem, kakšno onesnaženje predstavlja to za naš planet. Plastika je tak tipičen primer: je zelo praktična, dostopna, poceni, a dolgoročno dela veliko škodo našemu planetu. Da ne govorimo o kemikalijah, čistilih, s katerimi pretiravamo, čeprav bi lahko uporabljali bolj okolju prijazna sredstva. Vizijo imam, da odprave v vesolje ne bodo več prevažale ljudi, ampak bodo v vesolje začeli pošiljati smeti. To nam lahko še edino pomaga, da se bomo kot družba rešili. Zemlja ne zmore več vsega tega onesnaženja.
NGJ: Pa sami ločujete odpadke?
Adi: Seveda, dolžnost vsakega normalnega človeka je, da se potrudi po svojih najboljših močeh, da bi olajšal Zemlji to breme, ki ga prinašajo odpadki in da strogo ločujemo.  Mislim, da se je to dokaj prijelo med ljudmi; to je pomembna stvar, ki zavezuje vsakega posameznika, vsakega navadnega smrtnika, da lahko nekaj naredi. Tam, kjer lahko, moramo pomagati.

imageNGJ: V svojih pesmih pojete o mnogih življenjskih stvareh. Pesem Jaz ne grem v šolo govori o nekom, ki si domišlja, da vse ve in šole ne potrebuje. Kako pomembno se vam zdi, da smo radovedni, vedoželjni? Adi: Ljudje si prehitro domišljamo, da vse vemo. Svet, že samo naša Zemlja, je tako polna skrivnosti, tako da jo lahko odkrivaš vse življenje in vedno najdeš nekaj novega. Sam sem še vedno zelo vedoželjen in vedno bom, rad spremljam oddaje o novih odkritjih. Tudi o vesolju še ne vemo veliko, ali celo o lastnih možganih ... koliko neodkritih reči je še! Življenje je kratko, prekratko, da bi lahko potešil svojo vedoželjnost. NGJ: Mnoge vaše pesmi vejejo od posebnega optimizma – na primer pesmi Ne se bat in Tagada. Kako človek ostane optimističen v trenutkih, ki so videti črni? Adi: Že od malega je treba otroke soočati s tem, da nihče ni popoln. In da vsakega človeka vse doleti. Nikoli ne gre nikomur vse samo dobro. Ko pridejo težki trenutki, se jih moraš naučiti obvladovati. Moj sin se drži mojega nasveta: kadar se zelo razjezi, napiše na list vse grde besedi, ki jih pozna. Nato pa list raztrga in ga vrže v smeti. Otrokom moramo dopustiti, da so jezni in da to izrazijo, da se soočijo z negativnimi platmi življenja. Ampak naučiti jih moramo tudi, da bodo minile. Nato se vse obrne na bolje. Svojima sinovoma rečem tudi to, da karkoli se bo zgodilo – in to je zelo pomembno – mi morata povedati. Potem jima bom lahko tudi svetoval in pomagal. Najslabše je, če skrivaš in tiščiš v sebi, potem je problem še večji. Zaradi tega sproščenega odnosa izvem marsikaj, kar drugi očetje morda ne. NGJ: Velikokrat poudarjate pomen hvaležnosti, opevate jo tudi v pesmi Glavno, da je glava cela. A zdi se, da hvaležnost danes ni ravno v modi. Kako uživati v tem, kar imamo? Adi: Ljudje se premalo ozirajo po svetu. Primer: milijarde ljudi je žejnih, nimajo pitne vode. Mi imamo ta privilegij, da odpremo pipo in pitna voda steče; še celo stranišča splakujemo s pitno vodo. Če se tega zavedaš, potem si globoko hvaležen, ko ti voda priteče iz pipe. Če bi nam to udobje, na katerega smo navajeni, vzeli, in bi nam ga čez čas vrnili, bi čutili neizmerno hvaležnost! Da imamo elektriko, da smo na toplem, da imamo hrano ...  kakšen čudovit izum je avtomobil! Dano nam je marsikaj, kar mnogim generacijam pred nami ni bilo. Dano nam je izjemno obdobje, ki ga sploh več ne cenimo. V pesmi Glavno, da je glava cela pravim na koncu: Hudo je, pravzaprav najhuje, kar meni je na srečo tuje, bit brez pameti in brez srca. Nič ne pomaga biti zelo lep, zelo bogat, slaven, uspešen, če nimaš pameti, da bi to cenil, da bi to znal spoštovati in če nimaš srca, da bi to delil z drugimi. In da pomagaš, kjerkoli se le da. Ne z namenom, da bi kaj dobil v povračilo, ampak iz preprostega razloga, ker se to spodobi. NGJ: Hvala, ker ste postali naš letošnji ekogost! Z veseljem se bomo ponovno družili z vami na odprtju naše likovne razstave, ki bo na predvečer dneva Zemlje.

Adi v številkah
• Adi letos praznujete 30-letnico svojega glasbenega ustvarjanja.
• Posnel je 13 glasbenih albumov.
• Te dni snema nov album, na katerem bo 12 novih pesmi. Naslov bo verjetno Dnevi so kratki, noči pa dolge.
• Imel je že skoraj 3000 glasbenih nastopov v živo. 
• Je dobitnik sedmih glasbenih nagrad zlati petelin, dveh viktorjev popularnosti, dveh gongov popularnosti, Ježkove nagrade, priznanja Dobrotnik leta, ki ga podeljuje revija Naša žena in še bi lahko naštevali ...


Preberi tudi pesem, ki jo je Adi napisal posebej za našo revijo.

 


Kaj pravijo živali o svojem gozdu?

Besedilo: Matjaž Mastnak
Fotografiji: Jože Mihelič (planinski kavki); Tomaž Mastnak (zelenec)

Gozdovi niso enaki. Drugačni so ob rekah in v nižinah kot v gričevju, drugačni spet v gorah. Sestavljajo jih različne drevesne vrste. Katero drevo je glavno v gozdu, je odvisno od podnebja, strmine in od vrste kamnine v tleh. Različni gozdovi dajejo dom različnim rastlinam – in različnim živalim. Kaj pravijo nekatere značilne živali o svojem gozdu?

image

Sestre, bratje, prijatelji, prijateljice, hitro sem! Planinske kavke smo družabni ptiči. Preganjamo se sem in tja, se kličemo in prepiramo ter tekmujemo. Nobenega prepada se ne bojim! Letam nad ruševjem in nad zadnjimi macesni, zviška gledam na smrekove gozdove … uživam v visokogorju! Kjer ni več dreves in se daleč vidi.
Imaš sendvič? Ljudje imate odličen kruh, sir, salame – vse je boljše od tistega, kar moram poiskati sama. 

Kaj bi rad od mene? Na jetra mi greš. Medvedi hočemo biti sami. Kadarkoli te slišim, voham ali vidim, ti grem s poti. Si že slišal za dinarske gozdove? Južno od Ljubljane ter južno in severno od Postojne so veliki gozdovi jelke in bukve. Za medvede ni nikjer toliko hrane kot tam! Pa še: skoraj nobenih ljudi, hehe.

imageZelenec sem. Ljubim sonce! Največ sonca je v gozdu rdečega bora. Tu, na južnem pobočju, kjer je pod nogami dolomitni pesek. Iz jajca sem zlezel na pašniku. Mama je polegla deset jajc in šla po svoje. Konec poletja smo se izlegli in šli – vsak po svoje. Ko se nastavljam soncu, moram biti na preži.  Da ne zamudim kakšnega mastnega pajka, hrošča, mlade miške … Če opazim ujedo, skočim in zbežim v skrivališče kakor strela!

Nadaljevanje članka si preberi v aprilski številki revije NG Junior.

 


Nova soseda – lisica!

Besedilo: Karen de Seve
Fotografija: Wendy Shattil / Photolibrary

image

Na severu ameriške zvezne države Virginije zahaja sonce. Lisica se prebudi in pretegne, pripravljena je na lov za hrano. Lovi sama, neslišno se pomika skozi grmičevje, v sencah je skoraj nevidna. Nenadoma se ustavi: njen oster sluh zazna zvok premikanja v listju nekaj metrov nad njeno glavo. Nos pomoli v zrak, da bi ujela vonjavo. Zajec je, njen najljubši obrok. Prihuli se k tlom in se takoj nato požene nad plen, vanj zasadi svoje ostre zobe in ga v trenutku pokonča. Nato svoj ulov zakoplje, shrani ga za težke čase ali za obdobje, ko bo imela mladiče.
Nato začne lisica znova vohljati naokrog. Zdaj je zavohala nekaj drugačnega. Sledi vonju in se splazi skozi ozko luknjo v leseni ograji. Lačna je. Skoči visoko v zrak in naravnost čez rob … odprtega smetnjaka. Pregrize plastično vrečo in pograbi nekaj ostankov pečenega piščanca. Ko se splazi iz smetnjaka spet na prosto, se pokrov smetnjaka s treskom zapre. Zasliši se pasji lajež. Prižgejo se luči na vrtu hiše, toda lisica je že daleč, izginila je skozi ograjo z večerjo v ustih.

Nadaljevanje članka si preberi v aprilski številki revije NG Junior.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Na kateri celini ni deževnega gozda?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov