Vstopna stranVsebinaArhiv

Zakulisje novega filma: Gulliverjeva potovanja

Besedilo: Johnna Rizzo
Fotografija: Z dovoljenjem 20th Century Fox / Continental Film

Ljubo doma, kdor ga ima
Liliputanci so mojstri gradnje, zato znajo zgraditi hišo za Gulliverja iz enakega drobnega materiala, kot ga uporabljajo pri gradnji svojih stavb. Scenski delavci so poskrbeli za to, da so vse zgradbe videti tako, kot bi jih izdelali majhni ljudje, niti na pohištvo niso pozabili. »Sestavljali smo ga iz drobnih koščkov lesa,« pripoveduje scenski mojster Richard Roberts. »Gradnje smo se lotili tako, kot bi gradili most, košček za koščkom. Tako bi to počeli Liliputanci.«

image

Velika zamisel
Ko morje Gulliverja vrže na obalo, ga na stotine Liliputancev priveže in pritrdi na tla. Igralca Jacka Blacka so kot velikana prikazali tako, da so snemali s posebno tehniko z dvema kamerama, ki sta povezani med seboj. Ena leča je snemala Liliputance, druga pa je zelo od blizu snemala Blacka. »Želeli smo, da bi bil Gulliver v primerjavi z Liliputanci videti visok 40 metrov,« je pojasnil Jim Rygiel, nadzornik vizualnih učinkov.

Popoln nadzor
Majceni, a zlobni general Edward ogradi Gulliverja z nekakšnim ogrodjem. Tako ima velikana povsem pod nadzorom, kot lutko, sam pa sedi na stolu blizu Gulliverjeve glave. (Če Gulliver ne uboga, ga Edward pocuka za nosne kocine.) Snemalna ekipa je učinek dosegla tako, da je na Blackov vrat namestila droben stol. Bližnji posnetki Edwarda so nastali ločeno. Igralec je sedel na navadnem stolu, potem pa so posnetke digitalno dodali.

Nadaljevanje članka si preberi v februarski številki revije NG Junior.


Vikinška popotovanja

Besedilo: Fran Downey
Fotografija: © Istockphoto / Mpruitt

imageVsaka zgodba se nekje začne In tudi tale ni nobena izjema. Začne se 8. junija 793, ko so vikinške ladje odplule proti majhnemu otoku blizu angleške obale. Prebivalci otoka so kmalu zagledali ladje, toda bile so še daleč, zato niso mogli videti, kdo je na krovu. Nihče ni mogel vedeti, kaj se bo zgodilo. Nihče ni mogel vedeti, da se bo kmalu odprlo novo poglavje v zgodovini. Lahko so samo čakali ... in ugibali.

Veslanje proti obali
Ladje so bile čedalje bliže. Na vsaki je bilo vsaj sto mož in nekateri so v rokah držali dolga vesla, ki so se potapljala v vodo. Ladje so drsele vse bliže in bliže.
Poleg veslačev so sedeli vojaki, ki so na glavah nosili težke kovinske čelade. Nekateri so imeli pri sebi meče, drugi sekire. Bili so pripravljeni zasesti otok.
In to so tudi storili. Takoj ko so se ladje dotaknile obale, so vojaki skočili na kopno. Izropali so otok in vzeli vse, kar je imelo vsaj najmanjšo vrednost. Svoje ladje so natovorili z zlatom, nato pa so odpluli stran in naprej v zgodovino.
To je bil prvi vikinški napad, pomenil pa je začetek obdobja napadov Vikingov. Naslednjih 300 let bodo vsi prebivalci obal Evrope trepetali, kdaj se bodo na obzorju prikazale njihove ladje.

Življenje na vasi
Vikingi slovijo po svojih ladjah in drznih morskih dogodivščinah. Toda večina jih nikoli ni odšla na morje. Veliko jih je živelo v vasicah na ozemlju današnje Danske, Norveške in Švedske.
Nekatere vasi so obdajala obzidja, ki so zadrževala sovražnike. Znotraj zidov so ljudje živeli ustaljeno življenje. Veliko je bilo obrtnikov in trgovcev, kupovali in prodajali so stvari, ki so jih drugi Vikingi prinesli iz daljnih dežel.
Vaščani so gradili hiše tako, da so v zemljo zabili kole in med njimi prepletli veje. Nato so čeznje nametali blato. Za izdelavo strehe so uporabili zemljo.

Nadaljevanje članka si preberi v februarski številki revije NG Junior.


Ko se izpolnijo ledene sanje

Besedilo: Katja Puntar
Fotografiji: Stane Klemenc

Stane Klemenc je alpinist, raziskovalec in fotograf. Obiskal je skoraj vse najvišje vrhove vseh celin. Raznolikost in lepota sveta sta ga osupnila in navdušila. Vendar je na koncu spoznal, da ga pustolovska žilica najbolj vleče tja, kjer sta doma led in sneg. Zaupal nam je nekaj svojih dogodivščin in izkušenj.

image

GRENLANDIJA
Največji otok na svetu pokriva okoli 84 odstotkov ledu. Odkril ga je Viking Erik Rdeči, ki je bil z Islandije izgnan zaradi umora. Z družino in služabniki se je odpravil iskati domnevno deželo na severozahodu. Da bi privabil več ljudi, je deželo poimenoval Greenland (Zelena dežela). In tako je dobila svoje ime.
S šestimi prijatelji je leta 1981 Stane prispel v Angmagssalik, največje naselje na vzhodni obali Grenlandije. Leži ob edinem pristanišču, okoli katerega stojijo v strme bregove vsajene lesene hišice. Odpravili so se v gore na vzhodni strani Grenlandije. Prvi so v celoti preplezali kar 25 vrhov.
Po 21 dneh življenja v gorah na ledeniku, bi se morali vrniti nazaj v civilizacijo. Helikopterja, ki bi moral priti ponje, ni bilo. Takoj so omejili prehrano le na obrok dnevno, saj je niso imeli prav veliko. Kmalu so začeli brskati po lastnih smeteh! In ko so na primer našli košček čokolade, so ga razdelili na drobnih sedem delov. In še kako so bili veseli, ko so pomislili, da so si s tem podaljšali življenje. »Misel, da so pred dnevi v jamo s smetmi včasih izpraznili svoje mehurje, je vsak zadržal zase,« se danes nasmiha Stane. In kako še lahko privarčuješ z energijo? Seveda, omejiš gibanje. Kljub temu so postajali vse šibkejši. Končno je po devetih dneh prispel helikopter. Si predstavljaš, kako so sestradani prihrumeli v trgovino s hrano? Stane pravi, da so se njihovi skrčeni želodci nato malce pritoževali nad obilno pojedino. Zagotovo je bila ta predvsem psihična preizkušnja odlična šola za naslednje podvige.

image

SEVERNI TEČAJ
Severni tečaj je najzanimivejša točka na Arktiki, ki je pravzaprav 14 milijonov kvadratnih kilometrov veliko (za kar 700 Slovenij!) zaledenelo Arktično morje. Pozimi sega ledena plošča od obal Aljaske, Kanade in Grenlandije, do neskončnih sibirskih obrežij, Nove zemlje in Svalbarda. V najtoplejših mesecih pa se ledena plošča zmanjša in je morje plovno skoraj ob vseh obalah. Izjema je le tista ob Grenlandiji.
Raziskovanje ledene pokrajine in smučanje po njej je bilo za Staneta nekaj novega. Ni pričakoval razbitega ledu, polnega razpok, rebrastega ledu in različno širokih kanalov nezmrznjenega morja. Tam, kjer je morje zmrznilo, ga je nadomestil do dva metra debel led. Glavni krivci, ki oblikujejo to pokrajino, so ledeno mrzli veter, morski tokovi in morsko valovanje, ki lomijo in drobijo ledeno ploščo. Marsikje je zato pokrajina podobna poljem, ujetim v kamnite ograde. Grebeni ledu so bili tudi do pet metrov visoki, široki pa več kot deset metrov. Smuči so se zatikale, sani še bolj. »Poleg tega se moraš še izogibati dolgim vodnim kanalom in izredno pazljivo hoditi po tankem ledu, ki preko noči nastane na odprtih kanalih, sicer hitro padeš v ledeno vodo,« se spominja Stane. Kljub ledenim oviram je osvojil severni tečaj.

Nadaljevanje članka si preberi v februarski številki revije NG Junior.


Knjiga o džungli: prava paša za oči, ušesa in srca

Besedilo: Irena Cerar
Fotografije: LGL / Žiga Koritnik (slike s predstave); Peter Uhan (portret režiserke)

Nenavadno otroštvo
Si predstavljaš, da te namesto staršev vzgoji volčja družina? Namesto vzgojiteljice ali babice te čuva črni panter, tvoj najljubši prijatelj je dobrodušen star medved, občasno imaš sitnosti le z ogromnim pitonom, ki te želi imeti za malico ... No, pa tudi s starim tigrom, ki te ima prav zoprno na piki in te hoče kratko malo ubiti ... Ko prideš v najstniška leta, pa se začneš spraševati, komu pripadaš in kje je tvoje mesto: med ljudmi ali med živalmi? Približno nekaj podobnega se je zgodilo Mavgliju, dečku iz veleslavne Knjige o džungli. Že v 19. stoletju jo je napisal angleški pisatelj Rudyard Kipling, a zdi se, da njena privlačnost z leti ne bledi.

image

Od knjige v risanko
Knjiga je bila uspešnica, še preden je leta 1894 izšla v knjižni obliki. Posamezne zgodbe, ki so izhajale v časopisu, so britanski bralci namreč dobesedno požirali. Juniorji ste Knjigo o džungli najverjetneje najprej spoznali s pomočjo risanega celovečernega filma, ki ga je leta 1967 posnel studio Walt Disney. Takoj je postal izjemna uspešnica, zato so kasneje posneli tudi njeno nadaljevanje, ki smo ga pred leti lahko gledali tudi pri nas.

Še na odrske deske
Kot se za večna dela spodobi, je Knjiga o džungli našla svojo pot tudi v gledališče. V Lutkovnem gledališču Ljubljana je nastal pravi lutkovni spektakel. Predstava odpira vprašanja o človekovem odnosu do narave, okolja, živali in tudi soljudi. Režiserka Ivana Djilas je prepričana, da je zgodba o “Goli žabi”, kakor dečka Mavglija kličejo v džungli, še danes zelo pomembna. “Ta knjiga govori o pravičnosti, časti in sobivanju, in kot taka bo vedno zanimiva,” meni Ivana. “Vsako generacijo je treba naučiti, kaj je dobro in kaj je zlo, kaj je prav in kaj je narobe. Danes poveličujemo agresivnost in borbo zase, medtem ko Kiplingova džungla predstavlja svet sobivanja z drugimi.”

image

Raznovrstnost vseh vrst
Kako vse to uprizoriti? Tako kot je raznoliko življenje v džungli, tako so v uprizoritvi zastopane tudi različne lutkovne tehnike: senčne lutke, marionete na kratki navezavi, javajke in druge. Tu so tudi maske in kostumi. Prav pri tej predstavi se je režiserka Ivana prvič opogumila, da poskusi raznovrstnost, ki jo ponuja mešanje lutkovnih tehnik in fantastičen ansambel lutkovnega gledališča. “Samo s takimi sodelavci se je mogoče spustiti v tak izziv,” še občudujoče dodaja.

image Ljubljanska džungla V tropskem deževnem gozdu, kakor strokovnjaki danes rečejo džungli, živi na milijone različnih vrst živali in rastlin. Veliki oder Lutkovnega gledališča Ljubljana so ustvarjalci predstave zelo domiselno spremenili v džunglo, ki je polna visokih dreves, krošenj, živali, nenavadnih šumov in življenja. To bogato in dinamično dogajanje pa ni le paša za oči, ampak tudi za ušesa, saj je v predstavi res veliko dobre glasbe. Ker se zgodba dogaja v Indiji, se v songih mojstrsko prepletajo elementi klasične indijske glasbe s sodobnejšimi.


Likovno podobo lutk je zasnovala Jelena Proković. Navdih je seveda poiskala v indijski kulturi. Sama pravi, da je Knjiga o džungli do sedaj njena najbolj zahtevna in največja lutkovna predstava.
Ali veš?
Tropski deževni gozdovi so ogroženi. Ljudje jih krčijo, da si ustvarjajo prostor za kmetije, hiše, ceste in druge reči, ki jih potrebujejo. Živali izgubljajo svoje domove.
Knjiga o džungli je na sporedu tudi v februarju. Za natančnejši spored obišči spletno stran http://www.lgl.si.

Juniorski mini intervju z Ivano Djilas, režiserko predstave

image NGJ: Katera je bila vaša najljubša žival, ko ste bili še majhni? Ivana:  Kot otrok sem živela v glavnem srbskem mestu Beograd. Ker smo živeli v bloku, sem zelo rada gledala oddaje izobraževalnega programa za otroke. Vsak teden sem imela novo najljubšo žival. Če bi lahko takrat imela katero koli žival, bi bil to SLON! Danes pa mi je všeč jež, ki občasno rije po mojem vrtu. NGJ: Najljubša otroška knjiga? Ivana: Oboževala sem knjige o potovanjih. Najprej sem imela najraje Usodo nekega Čarlija, srbskega avtorja Aleksandra Popovića. Govori o mačku Čarliju ki postane ladijski maček in potuje po svetu. Ko sem malo zrasla, sem oboževala Pot okoli sveta v 80 dneh Julesa Verna. NGJ: Slovenski juniorji morda niso ravno v stiku z džunglo, a kako lahko spoznavajo živali in naravo? Ivana: Pozimi naj hranijo in opazujejo ptiče, poleti naj grejo na morje in z masko opazujejo svet pod vodo ... Potujejo naj in raziskujejo, kadarkoli imajo priložnost!

Nadaljevanje članka si preberi v februarski številki revije NG Junior.


Razmišljaj kot tiger

Besedilo: Aline Alexander Newman
Fotografiji: Elliot Neep / Oxford Scientific / Photolibrary in Pixtal Images / Photolibrary

image

Če bomo izvedeli, kako razmišljajo tigri, bomo morda lahko pomagali ohraniti to vrsto velikih mačk.

Indijski tigri s šapami, velikimi kot bejzbolske rokavice, tiho stopajo po gozdu narodnega parka Nagarahole v severozahodni Indiji. Skozi listje pronicajo sončni žarki, v krošnjah pa žvrgolijo in čivkajo ptice. Velika mačka ne da od sebe nobenega glasu. Samec prihaja iz gozda na prašno cesto in urno smukne naravnost k drevesu, ki ga dobro pozna, na drugi strani ceste. Dvigne glavo in povoha lubje, nato se obrne in močno upre na sprednje noge. Rep dvigne v zrak kot zastavo in deblo poškropi z urinom. Nato leže pod grm, ‘‘našpiči’’ ušesa, da ne bi preslišal kakšnega šuma, njegovo progasto telo v črni, beli in oranžni barvi pa se prikrije v visoki in suhi travi. Nihče ne ve, da je tiger tukaj, niti živinorejci, ki živijo na robu gozda. Izda ga le vonj na deblu.

imagePrazni gozdovi Anketa, ki so jo opravili v 73 državah, je dokazala, da je tiger najljubša žival ljudi po vsem svetu. So pa tako redki, da jih v divjini živi samo še približno 3500. Glavna težava ni v tem, da gozdovi izginjajo, pravi Ullas Karanth, znanstvenik iz newyorškega društva za ohranitev narave. »Na svetu je dovolj gozdov, da bi lahko v njih živelo tudi 50.000 tigrov.« Težava je v tem, da so gozdovi prazni. Človeški lovci so pregnali srnjad, divje prašiče in druge velike živali, s katerimi se hranijo tigri. Brez hrane – potrebujejo približno enega jelena na teden – tigri ne morejo preživeti in se razmnoževati. »Zato izginjajo,« opozarja Karanth. Ljudje s tigri tekmujejo za hrano, zato Karanth meni, da te mačke potrebujejo prostor samo zase. To bi lahko uredili tako, da bi našli ozemlje, primerno za tigre, tamkaj živečim ljudem pa plačali, da bi se preselili. Najprej pa morajo znanstveniki ugotoviti, koliko tigrov še obstaja in kje živijo. Karanth je odkril način štetja tigrov. V gozd je nastavil na stotine fotoaparatov, ki se sprožijo, kadar zaznajo gibanje. Fotografirajo živali, ki jih pot pripelje mimo objektiva. Trik je v tem, da je treba najti kraj, kjer se nahajajo težko opazni tigri, in Karath je pravi strokovnjak za to. Velike mačke tako dobro pozna, da lahko hodi skozi gozd in predvidi, kako se bodo odzvale. Skuša razmišljati kot tiger.

Nadaljevanje članka si preberi v februarski številki revije NG Junior.


image


Facebook Junior.si

Vpiši se


Ime Geslo

Anketa


Koliko mišic uporabimo ljudje, da izgovorimo en stavek?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izrada web stranica :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov