Vstopna stranVsebinaArhiv

Reševanje ujetega psa

Besedilo: Kitson Jazynka
Fotografiji: Metereološki in vodni inšitut (pes na ledu); AP PHOTO / Maciej Czoska (portret)

image
Izgubljen na morju
Tok reke je ob izlivu v temno, razburkano Baltsko morje vse hitrejši. Pes se skuša še bolj obupano obdržati na svoji plošči ledu, medtem ko se voda okrog njega vrtinči, dviga in spušča. Naenkrat pade med valove in se nato znova skobaca na ploščo. Žival je utrujena, lačna in premočena do kosti. Ko se znova prikaže januarsko sonce, začne tok odnašati ploščo stran od ustja reke. Pes na njej preživi še en dan. Ure bežijo in zdaj je že 25 kilometrov daleč na odprtem morju.

imageObris na morski gladini Na poljskem raziskovalnem plovilu Baltica eden od častnikov zagleda obris, ki se premika na ledu. Pogleda skozi daljnogled. Ali vidi prav? Je to tjulenj? Ne, prestrašen pes je! Častnik pokliče kapitana, ki posadki ukaže, naj začne z reševanjem. »Nič nismo razmišljali o svoji varnosti, temveč samo o bitju, ki je kar naprej drselo v vodo in se skušalo znova povzpeti na ploščo ledu,« pravi inženir Adam Buczynski. Medtem ko posadka vodi ladjo proti psu, Buczynski spremlja prestrašeno žival. Sam obožuje pse, je tudi reševalec in inšpektor pri eni od poljskih organizacij za zaščito živali. Natančno ve, kaj mora storiti. V vodo, polno ledu, se spusti na napihljivem čolnu. Drug mornar skuša psa doseči z veliko mrežo, toda žival se umika. »Celotna posadka je delovala skupaj,« pravi Buczynski. S pomočjo vrvi pomaknejo čoln bliže psu. Buczynski ga zgrabi za kožo na vratu, toda žival mu zdrsne iz rok. Poskusi znova in tokrat mu uspe – pes je na varnem v čolnu! Buczynski z olajšanjem objame psa, ki je že skoraj zmrznil, in ga stisne k sebi. Žival je sicer na smrt prestrašena, toda mirna.

Nadaljevanje članka si preberi v januarski številki revije NG Junior.


Reševanje primera

Besedilo: Dana Jensen in Natasha Metzler
Fotografija: © Istockphoto / jillvhp

Oči na peclje
Ne smeš tratiti časa. Globoko vdihneš in zavihaš rokave. Policistka je že zavarovala kraj zločina. To pomeni, da je območje ogradila s trakom, ki bo radovednežem preprečeval dostop. Pri tem je pazila, da se z golimi rokami ni ničesar dotaknila. Začenja se zbiranje dokazov. Dokazi so vse, kar pomaga pri raziskovanju zadeve. Prispejo policijski fotografi in dokumentirajo kraj zločina. Iščeš očividce. To so ljudje, ki so videli kaj v zvezi z zločinom. Očividec ti lahko pove kaj o storilcu. Kako je bil oblečen? Kako visok je? Lahko ti celo pove, kdaj se je pripetil zločin.

Vroč namig
Približaš se skupini ljudi. Morda je kdo od opazovalcev kaj videl ali slišal. Pokaže se, da je res. Možak je delal v sosednji pekarni. Slišal je, da se je razbilo steklo in videl avto, ki je ob štirih zjutraj oddrvel proč.
Zdaj si predstavljaš, kdaj približno se je pripetil vlom. Nato ti pek pojasni, da je za volanom sedel moški s temnimi lasmi. Na sovoznikovem sedežu ni bilo nikogar. Zdaj domnevaš, da je bil tat moškega spola, vlomil pa je sam. Dober začetek, a to žal ni dovolj. Zavedaš se, da podatkom očividcev ne moreš vedno zaupati. Ljudje včasih pozabijo podrobnosti ali se zmedejo. Iskati moraš materialne dokaze – prstne odtise, oblačila ali lase. Ti dokazi se v nasprotju s človeškim spominom ne spreminjajo.

image

Dokazi so vsepovsod
Pomembno je odkriti materialne dokaze, ker ti lahko pomagajo ugotoviti, kdo je osumljenec in ga včasih povežejo s krajem zločina. Ljudje namreč vedno, kjer koli že so, pustijo kaj za seboj. Košček oblačila, delček lasu – vse to so materialni dokazi. Natančneje si ogledaš blatni odtis podplata, sledi gum in razbito steklo pred prodajalno. Ti dokazi ti pomagajo povezati dogodke. Po velikosti in obliki odtisa podplata lahko ugotoviš, kakšne in kako velike čevlje nosi tat. Nato se odločiš izmeriti razdaljo med odtisoma. Zdaj veš, kako dolge korake dela tat; tako lahko sklepaš, kako velik je.

Na pravi sledi
Čevlji lahko razkrijejo še več, saj ima marsikateri podplat vzorec. Fotograf dokumentira odtis, da ga lahko primerjaš s tistimi, ki jih policija že ima v bazi podatkov. Če se novi odtis s katerim ujema, izveš, katero znamko čevljev nosi tat. Potem se posvetiš sledem gum. Tako lahko ugotoviš, kateri avto vozi tat in v katero smer je odpeljal. Pomembni so lahko tudi čisto drobni dokazi. Nekoč ti je uspelo razvozlati, kje so tatovi ukradli avto. Izdale so jih mrtve žuželke na vetrobranskem steklu! Zdaj se sprašuješ, ali je seme v blatnem odtisu morda del rastline, ki uspeva samo v nekem predelu mesta. Morda je prav to tisto, kar bo izdalo, kje je bil tat pred zločinom.

Nadaljevanje članka si preberi v januarski številki revije NG Junior.


Pretresi v svetu pand

Besedilo: Ruth A. Musgrave
Fotografija: © Istockphoto / miflippo

Središču za vzrejo in proučevanje velikih pand je največje tovrstno središče. Pomeni dom polovice vseh pand na svetu, ki ne živijo v divjini. V divjini jih namreč živi samo še 1600. Prenova centra je torej izjemno pomembna za ohranitev pand, zato so načrti za obnovo zelo hitro pripravljeni. Strokovnjaki, ki sodelujejo pri obnovi, čutijo, da je potres še poudaril pomen tovrstnega programa za vzrejo in proučevanje pand.

image

Napredovanje
Novo središče bo večje in boljše od starega, ki ga je uničil potres, v njem bo svoj kotiček našlo več kot 100 pand. V oddelku za mladiče bodo pande mame in njihovi človeški oskrbniki skrbeli za novorojene mladiče. Ko bo mladič star eno leto in pripravljen, da se loči od samice, bo napočil čas, da vstopi v vrtec za pande. Tu se bo naučil, kako najti hrano in raziskati novo okolje. Tako bo čez nekaj časa pripravljen, da sam zaživi v divjini.
Novo središče bo tudi poskrbelo za oblikovanje ogromnih območij, namenjenih pandam. To bodo zaprte gozdne površine na bližnji gori, obdane z električno ograjo. Površine, bogate z bambusom in velike kot 200 nogometnih igrišč, bodo pandam omogočile, da zaživijo življenje na prostosti, strokovnjaki pa bodo lahko še naprej spremljali njihovo zdravje in poskrbeli za varnost.

Nadaljevanje članka si preberi v januarski številki revije NG Junior.


Koconoge kure

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Tomaž Mihelič

Danes so zelo redke
Vse štiri vrste so bile v času zadnje ledene dobe razširjene skoraj po vsej nižinski Evropi. Na takratno hladno vreme so bile dobro prilagojene. Ena od teh prilagoditev so tudi s perjem poraščene noge. Ko se je pred približno 10.000 leti zadnja ledena doba končala, je marsikje postalo zanje prevroče. Zato so se ohranile le na evropskem severu, drugod po Evropi pa le na majhnih območjih. Preživele so v hladnih, senčnih gozdovih in višje v gorah. Žal smo jih ljudje v preteklosti pogosto lovili in tako še zmanjšali njihovo število.

image

Danes te ptice, ki rabijo mir, moti zlasti hrup, ki ga ljudje povzročamo z gozdarjenjem ter obiskom gozdov in gora, kjer živijo. To je še eden od razlogov, zakaj ob obisku narave ne smemo po nepotrebnem povzročati nemira. Slovenija ima srečo, da vse štiri vrste pri nas še vedno živijo. Ker jih je le malo in ker živijo svoja skrita življenja daleč stran od človeških bivališč, jih navadni ljudje lahko vidimo le izjemoma.

image

Poznavalke razmer
Še najpogosteje nam pred oči pride belka. Tisti, ki se pozimi večkrat podajo visoko v gore, jo bodo morda videli. Ali pa vsaj sledi njenih nog na nepomrznjenem snegu. Belke so na mraz in sneg, ki v gorah, kjer živijo, vladata precejšen del leta, dobro prilagojene. So najbolj ‘koconoge’ med vsemi kurami, ki sodijo v to družino – njihove noge so porasle s še posebej gostim perjem. To jim tudi pomaga, da se jim v snegu, po katerem navadno hodijo, ne vdira.

imagePrav tako se prilagajajo barvi okolja, kar jih ščiti pred plenilci, predvsem ujedami. Zato je poleti njihovo perje grahasto obarvano, tako da jih je med skalami le težko opaziti. Pozno jeseni pa v kratkem času postanejo skoraj povsem bele. Tako se skoraj zlijejo z belino snega. Od tod torej izvira njihovo ime.

Za belke bi lahko rekli, da so prave poznavalke razmer v svojem okolju. O tem zna Tomaž Mihelič, ki je avtor vseh posnetkov v tem članku, povedati marsikaj zanimivega. Vedno bolj je prepričan, da na snegu svoje gibanje prilagajajo soncu oziroma senci. »Ko je sončno, skrbno pazijo, da ne bi prišle na sonce, saj bi jih njihove sence na snegu izdale sovražnikom,« pojasnjuje. »V oblačnem vremenu jih to očitno ne skrbi.«

imageZato pri zimskem proučevanju belk spremlja vremenske napovedi in uporablja sodobne računalniške programe. Tako lahko ugotovi, kje bo v določenem delu dneva teren osončen in kje ne. Nato se napoti tja, kjer se bodo belke verjetno zadrževale. Tomaž je namreč zaposlen pri Društvu za proučevanje in opazovanje ptic Slovenije.

Nadaljevanje članka si preberi v januarski številki revije NG Junior. 


10 zanimivosti o grenlandskih tjulnjih

Besedilo: Sharon Thompson
Fotografiji: Doug Allan / Photolibrary; © Lisa Husar / Team Husar

Prozorni plašči
Ko se mladič grenlandskega tjulnja skoti, je njegov kožuh rumenkaste barve, a že čez nekaj dni postane popolnoma bel. Njegova tenka, svilnata dlaka je skoraj prozorna, kar omogoča mladičevi koži, da dobro vpije sončne žarke, saj tako malega tjulnja ne zebe. Ko ljudje pomislimo na grenlandske tjulnje, si največkrat predstavljamo mladiče, ki so bele barve, toda v resnici malim tjulnjem že čez dva tedna odpade bela dlaka in zraste nova, ki je sive barve.

image

Samostojni že po dveh tednih
To pa res pomeni zrasti hitro: mladič grenlandskega tjulnja je samostojen že po samo dveh tednih! Do takrat mama dobro skrbi zanj. Njeno mleko je tako hranljivo (desetkrat bolj od kravjega), da mladič hitro raste in se zredi. V prvih nekaj tednih se lahko njegova masa poveča kar za štirikrat – veča se mu tudi plast podkožnega maščevja. Ko ga mama za vedno zapusti, mu maščevje zagotavlja vso energijo in toploto, ki jo potrebuje. V tednih, ki sledijo, se nauči plavati in iskati hrano. Takrat je pripravljen za življenje v morju.

10.000 kilometrov dolgo popotovanje
Vsako leto grenlandski tjulnji prepotujejo kar 10.000 kilometrov. Poletja preživljajo ob hranjenju v severnih arktičnih obalnih vodah, nato pa se jeseni spet vrnejo proti jugu, ko je čas za parjenje. Potujejo v manjših skupinah, ki štejejo po 20 živali. Proti koncu februarja se začnejo zbirati v večje skupine. Nič manj kot en milijon jih sestavlja ogromno skupino, ki so jo na plavajočih ledenih ploščah opazili v zalivu sv. Lovrenca v Kanadi. Ko bo obdobje parjenja mimo, se bodo spet odpravili proti severu, kjer bodo preživeli poletje.

image

Zabava pod ledom
Med polnočjo in peto uro zjutraj se vse odvija pod ledom. Tu se namreč zbirajo odrasli grenlandski tjulnji na »klepetu«. Znanstveniki so ugotovili, kako lahko prisluškujejo tjulnjem, da bi izvedeli, kako se sporazumevajo. Da bi jih lahko poslušali, zvrtajo luknje v led in v vodo spustijo naprave za snemanje.
»Sliši se kot velika glasna zabava, z deset tisoči tjulnji, ki kar tekmujejo, koga bo bolje slišati,« pravi strokovnjak za grenlandske tjulnje John Terhune. »Ko se želijo sporazumevati na daljavo, je njihovo oglašanje drugačno kot takrat, ko so bliže drug drugemu.«

Nadaljevanje članka si preberi v januarski številki revije NG Junior. 


image


Facebook Junior.si

Anketa


Katera žival ima na glavi rog, zato ji rečemo tudi morski samorog?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov