Vstopna stranVsebinaArhiv

Resnica o filmu Čarobno srebro

Besedilo: Špela Bulc
Fotografija: Z dovoljenjem Kinodvora

Palčki s pomočjo čarobnega srebra skrbijo za to, da se dan prevesi v noč. Čez dan se mladi palčki v času čarobne urice brezskrbno igrajo, odrasli palčki pa gore ne smejo zapuščati. Le mala princesa, hči poglavarja, se na začetku boji oditi na prosto, saj se gora, v kateri se skrivajo, ob mraku nepreklicno zapre. Palčkom čarobno urico in prehod iz dneva v noč omogoča čarobno srebro in ko jim ga nekega dne ukradejo, svetu zavlada večna tema. Mala princesa se mora podati na razburljivo potovanje, da bi našla ukradeno čarobno srebro in rešila svet pred večno temo. Ji bo uspelo? Oglejmo si, ali so snovalci pravljičnih filmskih prigod našli navdih tudi v resničnosti.

Palčki – privid ali resničnost?
V novem filmu nastopata ljudstvi modrih in rdečih palčkov. Ljudje jih ne marajo preveč, ker jim občasno izmaknejo hrano ali ušpičijo kakšno drugo hudomušnost, zato jih preganjajo. V resnici pa palčkov in škratov ljudje ne moremo videti, saj jih najdemo le v ljudskih pripovedkah, pravljicah in filmih. Ali je sicer še kakšna razlika med njimi, smo vprašali dr. Moniko Kropej, ki se z ljudskimi pripovedmi in bajnimi bitji znanstveno ukvarja na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU. “Medtem ko so palčki v pravljicah pogosto predstavljeni kot prijazna bitja, ki včasih človeku celo priskočijo na pomoč, veljajo škrati za bolj hudobne in nevarne,” nam pojasni Kropejeva. Dodaja tudi, da gorski škratje – po ljudskem izročilu – večkrat pomagajo rudarjem, vendar za svojo pomoč tudi pričakujejo plačilo. Če ga ne dobijo, se rudarju maščujejo!
No, svet obojih lahko spoznaš le v knjigah ali filmih, zato le pogumno, saj domišljija ne pozna meja!

Nadaljevanje članka si preberi v decembrski številki revije NG Junior.

image

Dodatne dejavnosti ob filmu
• Premiera, ki jo bo pospremila zgodba o škratih iz slovenske zakladnice ljudskih pripovedi: 3. decembra ob 17. uri
• Miklavževanje: 4. decembra ob 17. uri
• Prijatelj in pol, ogled filma v družbi prijatelja za polovično ceno: med 17. in 19. decembrom
• Sezamova jelka, izdelava prav posebne jelke v Kavarni Kinodvora: 19. decembra ob 16.30 uri
• Novoletne počitnice v Kinobalonu, dopoldanske počitniške projekcije filma in brezplačne delavnice: med 27. in 31. decembrom od 10. do 14. ure
• Silvestrsko srebro, ogled filma in posebno sladko presenečenje v Kavarni Kinodvora: 31. decembra ob 17. uri

Ne spreglej nagradnega vprašanja!


Igrivo opičje slovo

Besedilo: Ruth A. Musgrave
Fotografija: Djuna Ivereigh

imageEbenovinasti langurji, vrsta opic, večino življenja preživijo visoko v krošnjah dreves. Tam brez napora skačejo z drevesa na drevo. Danes pa se je Intan prvič povzpela na pravo drevo v pravem gozdu. Trop so pravkar vrnili v naravno okolje, v gozd narodnega parka Bromo Tengger Semeru, ki se razprostira po indonezijskem otoku Java.

Opice gredo za med
Opice tega tropa so bile žrtve divjih lovcev, ki langurje prodajajo za domače ljubljence. Rešili so jih ljudje z oddelka za ohranjanje naravnega življenja v Indoneziji. Opice so pripeljali v zavetišče, tam pa so jih strokovnjaki oskrbeli in pripravili na vrnitev v divjino. Mala Intan se je skotila, ko je bil trop v zavetišču.Oskrbniki držijo pesti, da bodo opice v divjini uspešno preživele, zato so zaposleni v zavetišču z njimi prekinili vse stike. Trop mora spet spoznati, da človeku v divjini ne gre zaupati. Ko se opice vrnejo v neokrnjeno naravo, jih biologi in fotografi spremljajo s ploščadi visoko v krošnjah dreves. Toda langurji jih zlahka opazijo. »Kmalu smo se začeli spraševati, kdo koga opazuje,« pojasnjuje Djuna Ivereigh, ena od fotografinj

Nadaljevanje članka si preberi v decembrski številki revije NG Junior.


Reševanje valabija

Besedilo: Scott Elder
Fotografija: Craig Borrow / Newspix / Rex USA

»POMEMBNO JE, da imamo mladiča na toplem,« pojasnjuje Seegerjeva. »Vedno bijemo težke bitke za njihovo preživetje.« Malo siroto, samičko, je takoj položila v mehak umetni žep, izdelan iz flanele in volne, ter vanj položila še toplotno vrečko, da bi nadomestila toploto samičinega telesa.

V ZAVETIŠČU je Seegerjeva položila mladiča v inkubator. Na srečo je v tej napravi s nadzorovano temperaturo dovolj prostora za dva – v njem je namreč rasel in okreval še en mladič, samček, ki mu je mamo nekaj dni prej prav tako povozil avto.
Mladiča sta bila zelo občutljiva. Tehtala sta le nekaj več kot 500 gramov, stara sta bila komaj štiri mesece, samičino vrečo pa naj bi zapustila šele pri osmih mesecih. Skrbnica je skušala po svojih najboljših močeh posnemati razmere za rast in razvoj, ki bi jih mladičema zagotavljali njuni mami. Vsak dan jima je na vsake štiri ure dajala posebno hrano. Samičko je poimenovala Mia, samčka pa Parker.

MIA IN PARKER sta Carolyn Seeger sprejela za svojo mamo, drug drugega pa za brata in sestro. Tako sta vzpostavila medsebojni stik, ki ga potrebujejo vsi mladiči. Tedni so minevali, mladiča sta pridno pridobivala težo, njuni telesi pa sta bili čedalje bolj prekriti s sivo in rjavo dlako. Takoj ko jima je dlaka dovolj zrastla, da jima je bilo toplo tudi zunaj inkubatorja, ju je Seegerjeva položila v prenosno posteljico, namenjeno dojenčkom. Toda v njej nista ostala prav dolgo. »Valabiji dobro skačejo,« pravi Seegerjeva. »Kot za šalo skočita iz posteljice in se začneta poditi po hiši. Rada se igrata in lovita drug drugega.«
Ko sta dopolnila šest mesecev, ju je Seegerjeva začela hraniti z jabolki, s koruzo in podobno hrano, da sta se pripravila na hrano v divjini, v gozdovih in travnatih planjavah. Zdaj so živalski par preselili v večji ograjen prostor v divjini, kjer sta imela zaklonišče za spanje in ki je namenjen okrevanju. Čeprav sta bila dovolj močna, da sta lahko živela zunaj, sta bila še vedno zelo mlada in najraje sta spala v mehkih žepih iz blaga, ki so viseli v zaklonišču.
Ko se je Carolyn Seeger odločila, da je napočil pravi čas, ju je prestavila v večjo, hektar veliko ogrado. Ko sta bila stara 17 mesecev, je njuna oskrbnica odprla vrata ograde in jima omogočila, da sta prvič v življenju raziskala divjino. Okrog njenega doma so samo kmetije in gozdovi, v bližini ni nobene prometne ceste.

image

Nadaljevanje članka si preberi v decembrski številki revije NG Junior.


Nore sile v vesolju - 10 nenavadnih kozmičnih dogodkov

Besedilo: Stephen Ornes
Ilustraciji: David A. Aguilar

imageGromozanski gejzirji Gejzirji na Zemlji so osupljivi naravni vodometi, ki pršijo vodo proti nebu. Na Enkeladu, eni od Saturnovih lun, pa so gejzirji orjaški; koščke ledu in paro bruhajo naravnost v vesolje. Tako nastane največji od Saturnovih prstanov. Nasina vesoljska sonda Cassini že nekaj let fotografira Saturnove lune, med njimi tudi Enkelad in divje gejzirje. Letela je celo skozi oblak ledu.

Črno kot v rogu
Če si blizu črne luknje, je tvoja največja sovražnica težnost. Nobeno vesoljsko plovilo ali planet se ji ne more približati, ne da bi ga posrkala in raztrgala. Uiti ji ne more niti svetloba. (Spodnja slika prikazuje, kakšna bi bila črna luknja, če bi jo lahko videli.) Znanstveniki sumijo, da ima večina velikih galaksij v središču črno luknjo. Tako kot Zemljina težnost privlači Luno, tudi težnost črne luknje privlači na stotine milijonov zvezd. Zakaj je črna luknja tako močna? Telo, ki ima veliko maso, ima tudi veliko težnost. Velika črna luknja ima lahko tolikšno maso kot na milijarde sonc skupaj.

Siloviti izbruhi na Soncu
Sonce je za nas star, zanesljiv prijatelj, ki vsako jutro vzide in vsak večer zaide. Toda včasih na Soncu nastanejo mehurji z milijardami ton plazme in se dvigujejo skozi Sončevo atmosfero kot baloni z vročim zrakom, dokler z ogromno hitrostjo ne odletijo v vesolje. Ti Sončevi izbruhi so najmočnejše eksplozije v Osončju – enakovredne skoraj milijardi atomskih bomb. Ko takšen Sončev izbruh doseže Zemljo, se zaleti v njeno zaščitno magnetno polje in povzroči geomagnetne nevihte, ki lahko poškodujejo satelite.

image

Nadaljevanje članka si preberi v decembrski številki revije NG Junior.


Izgubljeni viteški grob

Besedilo: Meta Krese
Fotografiji: Arne Hodalič; © Istockphoto / Mitshu

Delo arheologov

imageKo so se nekateri mestni možje in žene odločili, da bodo pod tržnico zgradili garažo, se je med meščani vnel prepir o premišljenosti tega projekta. Ker je zgodba dolga in pravzaprav nezanimiva, se raje posvetimo delu arheologov. Ti imajo namreč prvo besedo na gradbiščih, za katera strokovnjaki predvidevajo, da tik pod površjem prikrivajo skrivnosti. Šele potem se lahko gradbinci lotijo dela. In o tem prostoru so že pisni viri zelo zgovorni, zato previdnost ni bila odveč. Zapisi pripovedujejo o tem, da je stal na mestu današnje tržnice v času srednjeveške in novoveške Ljubljane frančiškanski samostan s cerkvijo Marijinega Vnebovzetja s prizidanimi kapelami in križnim hodnikom, v neposredni bližini pa obzidje z mestnimi vrati in mestno utrdbo ali barbakanom. Za našo pripoved pa je gotovo najbolj pomembno, da je bila v eni izmed cerkvenih kapel grobnica rodbine Auersperg, katere člani so bili stoletja zelo pomembni na Kranjskem.

image

Nadaljevanje članka si preberi v decembrski številki revije NG Junior.


Popolni plenilec

Besedilo: Crispin Boyer
Fotografiji: Daniel Cox / Photo Library; © Blickwinkel / Alamy

image
Pume so pravi atleti
Pume ali gorski levi imajo več mišic kot rokoborci ter močan zadnji del telesa in široka ramena. »Tako lahko dobro upravljajo z vsem svojim telesom,« pravi Winston Vickers, veterinar, ki v ameriški zvezni državi Kalifornija preučuje pume. Tečejo lahko s hitrostjo 90 kilometrov na uro in z zaletom skočijo tudi do 15 metrov daleč. S takšno hitrostjo in močjo lahko puma, ki tehta 70 kilogramov, upleni 300-kilogramskega jelena. Pumin težki rep, ki je dolg za tretjino njenega telesa, ji pomaga spreminjati smer v zraku. »Gorski lev lahko sredi skoka spremeni smer, če zamahne z repom,« pravi Lynn Sadler, predsednica organizacje Mountain Lion Foundation.

image Premikajo se na velikih razdaljah Pume iščejo hrano na velikem območju. Življenjsko območje samca je zelo veliko, doseže lahko tudi površino mesta Ljubljane, skoraj 300 km2.  Gorski lev preišče svoje območje po dolgem in počez, če je potrebno, lahko tudi plava. Plazi se za skalami in po gozdovih ter išče svoj plen. Če zagleda žival, ki se mu zdi okusna, se priplazi in jo preseneti s hitrim tekom in odločnim napadom. Pume pa ne zmorejo dolgega in hitrega teka. »Te živali imajo zelo majhno kapaciteto pljuč,« pravi Sadlerjeva. »Ne morejo teči na dolge razdalje.«

Pume in hišni ljubljenčki
Ker pri hrani pume niso izbirčne, v iskanju plena zaidejo tudi v bližino človeških bivališč. Lahko se namreč zgodi, da ponoči na dvorišču napadejo psa ali mačko. Ljudem, ki živijo na območju, kjer prebivajo pume, strokovnjaki svetujejo, da svoje hišne ljubljenčke po sončnem zahodu zaprejo v hišo ali dobro ograjen prostor. »Puma lahko skoči zelo visoko,« pravi Vickers, »zato običajna višina ograje ni zadostna zaščita pred njo.«

Nadaljevanje članka si preberi v decembrski številki revije NG Junior.


Najfotografi

Fotografije: Tina Šket (kolibri), Simon Plestenjak, Zmago Jereb (odprtje razstave)

Razstavo vseh fotografij iz ožjega izbora smo odprli 28. oktobra 2010 v stolpnici TR3 v Ljubljani (Trg republike 3). Oglej si nekaj utrinkov s svečane podelitve nagrad.

image
Na odprtje razstave je prišla velika množica fotografov – velikih in malih.

image
Mnogi so se ponosno fotografirali pred svojo umetnino. Ni kar tako sodelovati na razstavi Nationala Geographica!

image
To je moje!

image
Obiskala nas je tudi Živa Moravec, lanskoletna absolutna zmagovalka natečaja. Iz fotografij, ki jih je posnela na zmagovalnem potovanju v Južnoafriški republiki, smo pripravili majhno spremljevalno razstavo.

image
Za posebno vzdušje so poskrbeli mladi glasbeniki z bobnarskega oddelka Plesne izbe Maribor – 15-letni trojčki Matic, Nejc in Brin ter Manja.

image
Razstavo že šest let organiziramo s pomočjo Galerije Fotografije; na sliki Barbara Čeferin, direktorica galerije in kustosinja razstave.

image
Z velikim zanimanjem smo vsi prisluhnili uredniku fotografije pri odrasli in otroški reviji National Geographic, Arneju Hodaliču, ki je pokomentiral zmagovalne fotografije.

image
Tina Šket ob svoji fotografiji Kolibri, ki ji je prinesla glavno nagrado –potovanje v Egipt v spremstvu enega od staršev.

image
Tina je Ireno Cerar, odgovorno urednico revije, presenetila s svojo sliko. Na platno ji je naslikala kolibrija, motiv, ki ji je prinesel zmago na natečaju.

image
image
image
image
imageUrednica Irena je vsem 20 nagrajencem, katerih fotografije so bile tudi razstavljene, podelila nagrade.

Nagrajene fotografije si lahko ogledaš v naši spletni galeriji.
Poglej seznam nagrajencev.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Katera žival ima na glavi rog, zato ji rečemo tudi morski samorog?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov