Vstopna stranVsebinaArhiv

Harry Potter in Svetinje smrti – 1. del

Besedilo: Sarah Wassner Flynn
Fotografije: z dovoljenjem Warner Bros Pictures / z dovoljenjem Blitz Film & Video Distribution

image

Ruševinske zagate

Zaradi večjih čarovniških bitk se veliko stavb v filmu spremeni v ruševine, vendar to niso več pravi kamni. Filmska ekipa je namreč ustvarila umetne koščke iz mavca in opeke, da bi bili igralci med rušenjem, ki se dogaja okrog njih, še vedno varni. »Kamne« so naredili tudi iz stiroporu podobnega materiala, pomešanega s kavčukom. Kose, izrezane iz njega, so prekrili s peskom in jih pobarvali v sivo, da so posnemali barvo in videz pravih stavb.

Snežni triki

Harry, Ron in Hermiona se na lov za Skrižvenom podajo pozimi, toda prizorov s snegom ni ustvarila mati narava, temveč oblikovalci filma. Del bele odeje v resnici predstavljajo sol in drobci papirja. Da bi ustvarili snežne meteže, je ekipa prižgala 1500 »sneženih sveč«, ki so med gorenjem proizvajale bel prah. »‘Sneg’ so naokrog razpršili veliki ventilatorji,« nam je zaupal John Richardson, ki je bil zadolžen za posebne učinke.

image Nore slive Domiselni čarovnik Xenofilius Liupka sprejme skupino s slabo pripravljenim urokom hromljenja, zaradi katerega lebdeče sadje, imenovano vodljive slive, eksplodira. Za oblikovanje teh sliv so filmarji uporabili … paradižnike? »Njihova struktura je zelo primerna in lepo jih raznese,« pravi Richardson. Potem, ko so jih pobarvali v oranžno, so jih s tanko žico obesili po gozdu (žice so pozneje digitalno izbrisali s pomočjo računalnika). Nekatere ‘slive’ so nato izza kamere razstrelili z majhnimi razstrelivi. Voda vsepovsod Ustvarjalcem filma ni bilo treba dolgo iskati, da bi našli primeren slap za snemanje prizora, v katerem se skupina poda skozi Roparjev padec, orjaški mistični slap, ki skriva Gringot. Slap se morda zdi resničen, vendar je v celoti izdelan s pomočjo računalnika. »Čas smo prihranili tako, da smo igralce posneli pred zelenim zaslonom in pozneje dodali slap s pomočjo računalniške grafike,« pravi oblikovalec Stuart Craig. Igralce so celo poškropili z vodo, da je videti, kot da so zares v bližini slapa.

Nadaljevanje članka si preberi v novembrski številki revije NG Junior.

 


Gremo mi po svoje

Besedilo: Luka Dakskobler
Fotografije: Cinemania group

image

Igralci

Film v režiji Mihe Hočevarja so snemali lani julija in avgusta. “Igralci so bili povečini otroci, tako da me niso ubogali. Zato smo jih neusmiljeno pretepali,” se pošali Hočevar. V resnici so se mladi igralci zelo dobro odrezali. Pohvalil jih je tudi Jurij Zrnec, ki se je zabaval v njihovi družbi: “Seveda pa je bilo treba vsak dan odgovoriti na 1000 vprašanj! Od tega, kako si zapomnim toliko teksta, pa vse do tega, koliko denarja bom zaslužil pri filmu!” 

Nadležno letališče

Glavne lokacije so bile v bližini Bovca, blizu pa je tudi letališče, ki jim je na dan snemanja dialogov v zboru precej paralo živce. “Brnelo je non stop, kar pomeni, da je snemalec zvoka nenehno prekinjal snemanje, saj ni ujel niti enega čistega zvoka,” pove Tadej Koren Šmid, ki igra Aleksa in so mu bili ti dialogi najbolj naporni. Ker snemanju ni bilo videti konca, se je ekipa odločila ukrepati. “Pušk in topov na žalost prav tisti dan nismo imeli na snemanju,” se pošali Tadej. “Tako, da se je upravičeno živčna ekipa odločila, da ubere zakonito pot in pokliče na letališče, če lahko za nekaj ur ustavijo polete.” Kar so prijazni Bovčani tudi storili.

image

Naporno snemanje

“Vse skupaj sploh ni bilo tako naporno,” pove Matevž Štular, ki igra Jako. “Seveda smo se trudili, ko smo imeli zgodnje ure, nočna snemanja itd., ampak vse skupaj sploh ni bilo tako težko.” Še več, naporno delo in snemanje 12 ur na dan celo “nenormalno” ugaja Tadeju, predvsem iz ljubezni do filma, ki jo čutijo vsi trije glavni igralci. “Stvar, ki mi je pri celotnem nastajanju filma tudi zelo všeč, je to, da kljub takšnemu delovnemu urniku še vedno najdemo čas za smeh in zabavo,” doda Tadej.

Nadaljevanje članka si preberi v novembrski številki revije NG Junior.


Ujetniki odpadkov

Besedilo: Scott Elder
Fotografija: Wildlife in Crisis

image

Lastnica takoj pokliče organizacijo za zaščito divjinskih živali (Wildlife in Crisis) iz bližnjega mesta Weston ameriške zvezne države Connecticut. Takoj ji priskočijo na pomoč. Vodja organizacije Dara Reid tja pošlje skrbnico Anno Clark, ki skunka zavije v brisačo in počasi obrača, da z njega zvleče jogurtov lonček, izčrpano bitje pa končno spet zadiha svobodno.

Toda skunk še vedno ni rešen. Nobenega znaka namreč ni, da bi bila njegova mama kje v bližini, mladič pa je še premlad, da bi lahko preživel sam. »Ljudje se ne zavedajo, da lahko odpadki povzročijo veliko škode,« pravi Reidova. »Ta jogurtov lonček je skunka skoraj pokončal, vsekakor pa je zaradi njega ostal sirota.« Pri organizaciji Wildlife in Crisis ga hranijo z mačjim mlekom in tekočo mačjo hrano, dokler mu ne zrastejo zobje, nato pa mu jedilnik popestrijo še z gozdnimi sadeži in ličinkami žuželk. Po približno štirih mesecih ga izpustijo spet v gozd v bližini mesta, kjer so ga našli.
Živali se vsak dan ujamejo v stvari, ki jih brezbrižno odlagajo ljudje. Tu je še nekaj zgodb o živalih, ki so imele srečo in ušle smrtonosnemu primežu odpadkov.

Nadaljevanje članka si preberi v novembrski številki revije NG Junior.


Zaklad - od pravljice do resničnosti

Besedilo in fotografije: Iztok Bončina

image

Gusarski zakladi

Mnogo stoletij so ladje iz različnih evropskih dežel prevažale na staro celino dobrine iz Južne Amerike, Azije in Afrike. Največkrat so bile to začimbe, svila, dragi kamni, pa tudi vredni predmeti iz zlata, srebra ali porcelana. Ladje pa niso vedno prispele na cilj. Pogosto so jih na poti domov oropali pirati, ki so nanje prežali na številnih morjih in oceanih. In ker gusarji nakradenih dobrin niso mogli shraniti v kakšni banki, so jih preprosto skrili na zapuščenih otokih ali samotnih obalah. Podobno so počeli tudi tatovi, ki so po puščavskih prostranstvih zalezovali karavane trgovcev. Le da so ti skrili svoj plen v zapuščeno votlino ali ga zakopali na skrivno mesto. Tako so se skozi čas med preprostimi ljudmi rojevale pravljice o silnih zakladih, ki čakajo srečnega najditelja.

image

Pravljice za kratek čas

Naši skromni predniki niso razmišljali o bajeslovnih gusarskih zakladih, zadovoljili bi se že s skrinjo ali loncem, napolnjenim z zlatniki. Ker nekoč ni bilo niti radia niti televizije kaj šele interneta, so si pradedki in prababice ob dolgih, samotnih večerih pripovedovali najrazličnejše zgodbe, izmišljene ali resnične. Seveda so tudi sanjarili, kako lepo bi bilo, če bi našli kak skriti zaklad, in pravljice, podobne naslednji, so jim krajšale čas in burile domišljijo:

image V naglici zakopano in skrito Pot do zakopanega bogastva tudi v zgodbah ni bila lahka. Le najbolj pogumni, pošteni in srčni iskalci so lahko prišli do njega, kajti zaklade so pogosto čuvala najrazličnejša bajeslovna bitja: v kačo spremenjene zaklete kraljične, strašni zmaji, črne mačke, okostnjaki, orjaški menihi brez glave, troglavi psi in druge čudne pošasti. Nastanek teh bajk pa ni spodbujala le bujna domišljija in močna želja, da bi se z odkritjem velike, z dragulji in zlatom napolnjene skrinje najditelj rešil siromaštva in bede. Tu in tam je posameznik resnično odkril kakšne vredne predmete ali denar iz starih časov. Številne vojne, ropanja in upori so v obdobjih burne preteklosti primorali tudi mnogo premožnih ljudi, da so v naglici zapustili svoje domove. Premoženje, kar ga je pač bilo, so dobro skrili, zakopali ali zazidali v stene. Če je lastnik ostal živ, se je vrnil in odkopal svoj zaklad, če pa je nesrečnik umrl ali izginil neznano kam, je morda njegovo imetje še zdaj skrito in je v dolgih stoletjih prešlo v legendo. In ker čas pogosto zabriše vse sledove, danes odkrijejo pravi zaklad res samo največji srečneži.

Nadaljevanje članka si preberi v novembrski številki revije NG Junior.

 


Velike selitve

Besedilo: Scott Elder
Fotografiji: NG Channel

image

Ko v afriški ravnini Serengeti nastopi sušno obdobje, zebre vedo, da je čas za selitev. Dež pada nekje drugje, torej tam raste trava, na kateri se pasejo. Okrog 200.000 zeber se poda dežju naproti. Na leto prepotujejo okrog 500 kilometrov v eno smer, da preživijo.
Levi, gepardi in hijene zasledujejo zebre, da bi poskočne živali postale njihova hitra hrana. Zebre se zavarujejo tako, da potujejo v čredah po več tisoč živali. Ko so progasta telesa drug ob drugem, se na videz zlijejo v veliko gmoto črt, ki plenilce zmede. Tako težko izberejo posamezno žival in jo napadejo.

image

Družine zeber se v čredi držijo skupaj, saj tako laže varujejo ranljive mladiče – malčki so namreč najljubše tarče mesojedcev. Kadar močni plenilci napadejo, jim zebre običajno pobegnejo, saj tečejo s hitrostjo do 65 kilometrov na uro. Če pa se mladič znajde v pasti, začno starši gristi, hoditi po plenilcu in ga brcati, dokler ni malček na varnem.

Nadaljevanje članka si preberi v novembrski številki revije NG Junior.


image


Facebook Junior.si

Vpiši se


Ime Geslo

Anketa


Koliko mišic uporabimo ljudje, da izgovorimo en stavek?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izrada web stranica :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov