Vstopna stranVsebinaArhiv

Skrivnostno življenje morskih želv

Besedilo: Ruth A. Musgrave
Fotografija: © TANYA BRUNETT / SEAPICS.COM (ŽELVA S ŠKOLJKAMI); © BIOSPHOTO / PIERRE HUGUET / PETER ARNOLD.INC. (ŽELVA IN VREČKA)

Vsiljivi gostje, zoprni sosedje, hladnokrvni tujci, pripravljeni na napad … Vse skupaj spominja na resničnostno oddajo! Toda zvezde te oddaje so orjaške črepahe, morske želve iz avstralskega zaliva Shark Bay. Znanstvenikom pomagajo spoznavati življenje teh ogroženih plazilcev. Ko se orjaške črepahe izležejo, se takoj podajo v morje, potem pa se večinoma ne vračajo več na kopno. Le samice še stopijo na trdna tla, kadar pridejo odložit jajca. Morske želve živijo pod morsko gladino, nad gladino pokukajo le na hitro, da zajamejo zrak. Kadar spijo, lahko dih zadržujejo tudi po več ur skupaj. Do pred kratkim znanstveniki niso vedeli skoraj ničesar o življenju morskih želv med dvema vdihoma. Kako naj obvarujejo ogroženo vrsto, o kateri vedo tako malo? Za spoznavanje zasebnosti orjaških črepah so znanstveniki poklicali na pomoč najboljšo napravo za snemanje podvodnega sveta – crittercam.

Crittercam je posebna kamera, ki jo začasno pritrdijo na žival. Kamera, ki je pričvrščena na želvin oklep tik za glavo, znanstvenikom za nekaj ur omogoči želvji pogled na svet. Kamera je na oklep pričvrščena s priseskom, po nekaj urah pa se odlepi. Priplava na gladino, kjer jo najdejo znanstveniki in si ogledajo posnetek.

Marsikdo bi se vprašal, ali ni morda zanimiveje gledati, kako raste trava. Dejstvo je, da so želve na kopnem počasne, okorne in kar malce dolgočasne. Toda kot v vsaki dobri resničnostni oddaji je tudi pri morskih želvah na vsakem ovinku polno presenečenj.

image

Hitri plavalci
Mnenje, da so morske želve okorne in nerodne, se pokaže za napačno, takoj ko poskuša biolog Mike Heithaus ujeti enometrsko in 160-kilogramsko želvo, da bi ji pritrdil kamero. V oceanu je Mike počasno in okorno bitje. orjaške črepahe pa so urne in spretne.

V zalivu Shark Bay mrgoli lačnih morskih psov, ki lovijo morske želve in drug plen. Ko oprezna želva zazna kakršno koli gibanje, se izstreli proč in odplava kot olimpijski športnik. »Hitre in močne so,« trdi Mike Heithaus, »pogosto mi spolzijo iz prijema in pobegnejo s pičlimi nekaj zamahi, moji prsti pa zdrsnejo po oklepu, preraščenem z algami.« Na koncu Miku vendarle uspe pritrditi kamero in predstava se lahko nadaljuje.

Skrivnost je prišla na dan
Mika Heithausa posnetki popolnoma osupnejo. Orjaške črepahe imajo presenetljivo živahna življenja. Tekmovanja v buljenju so najzabavnejši odlomki filmov. Želva s kamero počiva na dnu oceana in se ne meni za druge. Tik pred njo pristane druga želva. Nekaj minut rahlo odpirata in zapirata usta, pri tem pa ves čas buljita druga v drugo. Prej ali slej ena odplava. Znanstveniki ne vedo, kaj je namen »tekmovanj v buljenju«. Mogoče je radovedna želva samo iskala svojih pet minut slave.

image

Filmske zvezde so tudi druge prebivalke zaliva Shark Bay, to so glavate karete. So večje od orjaških črepah in na posnetkih so se trudile ustrahovati svoje sosede, tako da so grizljale njihove plavuti.
Znanstveniki so s kamerami odkrili, zakaj imajo orjaške črepahe precej čiste oklepe, v nasprotju z oklepi glavatih karet, ki so prekriti s školjkami. Posneli so jih, ko so se umivale s spužvami – z živimi morskimi spužvami (zgoraj). Orjaške črepahe se drgnejo ob morske spužve in si tako čistijo glave, plavuti, trebuhe – vse dele telesa, ki jih lahko podrgnejo po spužvah. Druga drugo celo odganjajo z najboljših čistilnih prostorov.

V junijskem NG Juniorju preveri, zakaj so plastične vrečke, ki plavajo v morju, tako nevarne za želve.


Vodomec: živobarvni kraljevi ptič

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografiji: MATEJ VRANČIČ

Vodomec je majhen ptič, a tako pisanih barv, kot bi bila njegova domovina Afrika. Tam imajo, kot vemo, mnogi ptiči perje res zelo živih barv. A vodomec, ki je komaj malce večji od navadnega vrabca, živi ponekod v Aziji, na severu Afrike in v Evropi. Živi tudi pri nas. Res pa je, da ga ni mogoče videti vsepovsod, saj je precej redek. Zato sem bil na svojega prvega vodomca, ki sem ga opazil kot otrok, zelo ponosen.

image

Tedaj sem imel devet ali morda deset let, ne spomnim se več natančno. Dobro pa vem, da sem skrbno pisal svoj »ptičji dnevnik«. Tako sem imenoval zvezek, v katerega sem si zapisoval imena ptic, ki sem jih opazil blizu doma in po okolici, kjer sem se potepal. Zapisal sem si datum in kraj, kjer sem opazil ptiča, kaj je počel in podobno. Posebno navdušen sem bil, če sem odkril gnezdo. Hodil sem gledat, kako mali pernati starši valijo jajčka in kasneje skrbno krmijo svoje mladiče, kako se ti učijo leteti, kako končno odletijo iz gnezda. Včasih sem se jim v svoji radovednosti kar preveč približal in jih po nepotrebnem plašil.

Gnezdo v rovu
O vodomcu sem bral v revijah in v knjigah o ptičih, ki sem si jih izposojal v knjižnici, zato sem dobro vedel, da teh ptic ni veliko in so se mi zdele še posebej zanimive. In eden od teh redkih vodomcev si je napravil gnezdo nedaleč od našega doma. Zato me je to odkritje navdajalo s posebnim ponosom. Na koncu vasi je sosed začel graditi hišo in zato dal najprej v hrib skopati veliko luknjo. Naslednjo pomlad pa si je v zadnjo stran te luknje skopal svoj rov še vodomec! Vedel sem, da je na koncu meter dolgega rova samička znesla jajčka iz katerih se bodo izlegli mladiči. Vhod v rov je bil nekaj metrov visoko, zato nisem mogel do njega, da bi lahko poškilil vanj. Tako je bil mali ptič varen tudi pred vaškimi mačkami.

Skrb za mladiče
Čisto blizu je tekel majhen potok, kjer sta samec ali samica lahko lovila majhne ribice, svojo hrano. Videval sem enega od njiju, kako poseda na suhi veji, ki se je iztezala nad vodo, in preži nanje. Potem je bliskovito strmoglavil v vodo in že čez trenutek spet čepel na isti veji kot prej. Malo je otresal z glavo in poletel do skoraj suhe jablane, ki je rasla nedaleč stran od gnezda z lačnimi mladiči. Z nje je potem smuknil k njim v rov.
Kaj bi dal takrat, da moj daljnogled ne bi bil le otroška igrača! Morda bi lahko ločil, kdaj je mladičem hrano prinesel oče, kdaj pa njihova mama! V eni od knjig je pisalo, da mladiče hranita oba starša in da se med sabo nekoliko razlikujeta. Pri samcu je kljun povsem črn, pri samički pa je spodnji del rdečkasto obarvan …

Kraljevi ribič

image Angleško ime za vodomca kingfisher, kar v prevodu pomeni »kraljevi ribič«, je povsem primerno. Vodomec je namreč pri lovu na majhne ribice, ki so njegova glavna hrana, zelo spreten. Nanje preži s suhe veje nad vodo in se ob primernem trenutku bliskovito spusti vanjo. Zato za življenje potrebuje vode, predvsem so mu všeč reke in potoki, v katere ljudje še nismo posegli. Kjer je vodni tok močnejši, ne lovi, raje si poišče mirnejše tolmune. V naravne bregove rek in potokov si skoplje tudi gnezdilni rov. Ta se včasih nahaja nekoliko stran od vode, vendar ni prav nikoli zelo oddaljen od nje. Urejanje potokov in rek precej omejuje njegov življenjski prostor. Ko izravnajo ovinek, ki ga dela potok, začne voda teči hitreje, kar mu za lov ne ustreza. Po takih posegih je običajno tudi manj bregov, primernih za gnezdenje.

Več o vodomcu in o tem, kaj vse je moral narediti fotograf, da je lahko posnel fotografije tega lepega prebivalca naše dežele, preberi v junijskem NG Juniorju.


Afriška princeska in sneženi mož

Pogovarjala se je: Irena Cerar
Fotografija: IZTOK BONČINA (PORTRET); OSEBNI ARHIV DRUŽINE SWANPOEL (S KUDUJEM)

imageTako kot je naša zmagovalka obiskala Južnoafriško republiko, je Slovenijo obiskala devetletna Ankia Swanepoel, zmagovalka južnoafriškega fotografskega natečaja naše tamkajšnje “sestrske” revije. Ankia je v družbi svoje družine, fotoaparata in Iztoka Bončine, priznanega fotografa in našega dolgoletnega sodelavca, v enem tednu prekrižarila skoraj vso Slovenijo. Iztok se njihovega druženja z navdušenjem spominja: “Včasih kar malce pozabim, kako lepa, nenavadna in skrivnostna je lahko Slovenija. Občudujoči občutki med vožnjo po Blejskem jezeru, metanje kamenčkov v morje pri Piranu, začudene oči v Postojnski jami, radostni vzkliki ob prvem dotiku snega v Trenti in radoživ izraz na obrazu Ankie, simpatične princeske iz Južne Afrike, pa so mi ves teden dokazovali, da te lahko Slovenija zelo hitro sprejme in nesebično osvoji.« Za bralce NG Juniorja smo ob odhodu pokramljali tudi z mlado gostjo.

Kje si dobila svoj prvi fotoaparat?
Starši so mi kupili majhen fotoaparat na potovanju, ko mi je bilo pet let. Z istim fotoaparatom (Canon Powershot A430) sem tudi posnela zmagovalno fotografijo gosenice.

imageSi poznala Slovenijo, preden si prišla sem? Si se morda kaj pripravila na potovanje, ki si ga prejela za nagrado? Na moji šoli smo izdelali simbolične antilope, pri nas jih imenujemo »kuduji«,  za vsako državo, ki se bo udeležila svetovnega prvenstva v nogometu in nas obiskala. Slovenska je bila rdeče, modre in bele barve. Državo smo poiskali tudi na Google Earthu. Oče je našel še zanimivo knjigo o Sloveniji s fotografijami Bleda in ostalih krajev, mama pa je poiskala vremenske napovedi – nujno smo morali kupiti toplejša oblačila, v Sloveniji je namreč VELIKO hladneje kot v Južni Afriki! Kaj te je v Sloveniji najbolj presenetilo? Vse stare, zgodovinske stvari! Zgradbe, mostovi, gradovi … Katera je tvoja najljubša slovenska dogodivščina in zakaj? Najboljše je bilo, ko smo z Iztokom in mojo družino izdelali sneženega moža Petra. Uživali smo, da smo se lahko igrali v snegu, saj doma snega ne vidimo nikoli. Prepotovala si skoraj vso državo. Kje ti je bilo najbolj všeč? Na Bledu! Hotel je imel bazen, gore so bile zasnežene, všeč nam je bil grad, ki stoji na skalni vzpetini, cerkev na otočku, pa vožnja na pletni in v kočiji okrog jezera. Najboljša od vsega pa je bila »kremšnita«!

Vemo, da si s seboj prinesla tudi fotoaparat. Koliko fotografij si naredila? Si se česa naučila od Iztoka? Katera je tvoja najljubša fotografija?
Posnela sem več kot 320 fotografij. Iztok je bil odličen učitelj, naučil me je, kako se fotografira v temnih prostorih, na primer v cerkvah, ali kako se posnamejo detajli čisto od blizu. Naučila sem se uporabljati bliskavico, namesto da uporabim avtomatično. Vedno pa je bilo najpomembneje preveriti, če je fotografija ostra. Najbolj mi je pri srcu fotografija Predjamskega gradu, pa tudi slika jadrnice ob sončnem zahodu v Piranu.

Kaj bi svetovala slovenskim otrokom, ki se bodo letos udeležili fotografskega natečaja?
Fotografija, ki jo boste posneli, naj bo ostra – to pomeni, da morajo biti robovi objekta, ki ga slikate, ostri. Vedno imejte pri sebi fotoaparat, brez nje slike ne boste mogli posneti!


Bodi drugačen

Pogovarjala se je: Maja Omladič
Fotografija: ŽIVA MORAVEC (NOSOROG), OSEBNI ARHIV (ŽIVA)

Z Živo Moravec, lanskoletno zmagovalko Juniorjevega fotografskega natečaja, smo se pogovarjali, kaj vse je doživela na nagradnem potovanju v Južnoafriško republiko. Pridruži se nam pri obujanju spominov na nepozabno afriško pustolovščino! 

imageŽiva Moravec je najstnica iz Ormoža. Poleg občutka za fotografijo ima še ogromno drugih talentov. Skrbi za psičko Taro in dva skakača, vsak teden pridno vadi klasični balet, igra klavir in flavto, riše, bere. Poleg tega je odlična naravoslovka. Ima ostre oči in hitre sive celice, da zna v svoj objektiv ujeti ravno pravi motiv … ter zmagati in za nagrado skupaj z očetom odpotovati v Južnoafriško republiko. Kdaj si dobila svoj prvi fotoaparat? Svojega fotoaparata nimam. Vseskozi me spremlja družinski fotoaparat. Si se osnove fotografiranja učila v praksi – s ‘’škljocanjem’’ ali si šla na kakšen tečaj, prebrala vodnik oziroma te je kdo usmerjal? Pri nas doma vsi po malem fotografiramo. Prebrala sem nekaj priročnikov, knjig in revij. Kar nekaj čas traja, da se naučiš osnov, da je svetloba tista prava … Tako na začetku več ‘’škljocaš’’ in vadiš. Na tečaj še nisem šla. Lani si zmagala na Juniorjevem fotografskem natečaju in odpotovala v Južnoafriško republiko. Kakšen je bil tvoj prvi vtis Afrike? Ob pristanku v Johannesburgu sem najprej opazila tri metre visoko betonsko ograjo z žico, ki je obkrožala letališče. Sem bila kar malce šokirana. Nato sem opazila množico ljudi in travo, ki je bila dejansko zelena! A bilo je res vroče ... Najprej si si ogledala tamkajšnji akvarij. Kakšen je ta v primerjavi s piranskim? Akvarij je res lepo urejen in je v primerjavi s piranskim akvarijem dosti, dosti večji. Prva opaznejša razlika je v samih ribah, ki so bolj pisane. Tudi tjulnjov nimajo v akvariju. Le zakaj bi jih imeli?! Ti sami pridejo v tamkajšnje pristanišče. Zanimiva je bila tudi delavnica o planktonu, za zaključek pa so nam nohte na rokah opilili s kožo morskega psa.

Na potovanjih navadno nikoli ne gre vse po načrtih. Se je pripetilo kaj nenačrtovanega?
Ja, res je. V zadnjem rezervatu Grootbos sva bila nastanjena v hišici, v kateri je začela puščati vodovodna napeljava. Teklo je iz stropa in iz pip! Vodo so zaprli, nama pa dali ključe od sosednje hišice. Tako sva spala eni hišici, umivala pa sva se v drugi.

Kaj si jedla? Si poskusila kakšno njihovo specialiteto?
Veliko njihove hrane nisva dobila. Imeli so golaž iz antilope, ki pa ga nisem poskusila. Zadnji večer sva bila na večerji, ki je trajala kar dve uri in pol. Bilo je namreč sedem jedi … In če povem po pravici, ne vem točno, kaj vse sem jedla. Bila je neka raca, pa ribe, jagnjetini podobno meso, za sladico pa nekaj čokoladnega. Vse zelo okusno.

Na črni celini lahko v naravi ali rezervatih vidimo živali, ki jih drugače srečamo samo v živalskih vrtovih. Pot te je vodila tudi v zasebni rezervat Aquila Private Game Reserve. Kako je bilo?

imageStanovala sva v enem od bungalovov, vsak od njih je narejen iz naravnih materialov. Na dan sva imela dve vožnji na safari, vmes sva raziskovala naselje ali počivala. Imela sva veliko sreče z voznico džipa. Svetovala nama je, kdaj naj greva na safari, da bova lahko videla največ. V rezervatu se vse živali prosto gibljejo, ograjeni so samo levi. Do vseh živali smo se pripeljali, ugasnili avto in fotografirali. Dokler je bilo pri neki živali kaj zanimivega, smo se zadržali tam. Pri levih ni voznica nikoli ugasnila avta. Dokler smo bili zunaj ograje, se levi niso zmenili za nas. Ko pa je voznica stopila iz avta in šla odpret vrata ograje, so levi dvignili glave in pogledali, če je ‘‘kaj užitnega’‘. Ko je sedla nazaj za volan, so levi ponovno začeli dremati. Obiskala si rezervat prostoživečih živali Grootbos. Kako se razlikuje od Aquile? V Aquili živijo živali, ki so tipične za safari. V Grootbosu pa nisva videla nobene večje živali. V njem so pomembnejše rastline, ki naj bi jih bilo več kot tisoč vrst. Najbolj mogočno je deloval pragozd ogroženih dreves, ki jih v Južni Afriki imenujejo milkwood. Šla sva šla tudi na izlet z ladjo. Tako sva videla delfine, morske pse, tljulnje, afriške pingvine … Kupila sva tudi hišico za pingvinjo družino in tako simbolično prispevala k ohranjanju te živalske vrste.

Kaj te je najbolj presenetilo v Južni Afriki? Ljudje, pokrajina, socialne razlike …?
Na poti na večerjo h gospodu du Plessisu, častnemu konzulu Republike Slovenije v Južnoafriški republiki, sem lahko hitro opazila razliko med mestom in predmestjem. Če je samo mesto Cape Town mogočno, lepo in zelo evropejsko, je predmestje z barakarskimi naselji res žalostno. Prav očitna je razlika med revnimi in bogatimi. Da bi se bogati obranili napadov tolp in revežev, imajo svoje hiše ograjene, na ograjah pa rumeno-moder napis, ki opozarja, da bodo vsiljivce ali napadalce pregnali z orožjem.

S seboj si verjetno vzela tudi fotoaparat. Koliko fotografij je nastalo?
S sabo sva imela prenosni računalnik in tako sem fotografije lahko sproti nalagala nanj. Nastalo je okoli tri tisoč fotografij. Najljubše fotografije nimam.

Kaj svetuješ juniorjem, ki bodo letos sodelovali na fotografskem natečaju?
Naj poskusijo biti drugačni. Videli smo že veliko lepih posnetkov sončnega zahoda. A to ni nič novega. Če poskusiš nekaj drugačnega, je lahko res to tisto ‘‘vau’‘! 


V zavetju smejoče se hišice

Besedilo: Irena Cerar
Fotografije: Z DOVOLJENJEM UNICEFA (LOGOTIP); ARNE HODALIČ (VSI TRIJE PORTRETI)

Si v stiski? Ti kdo teži? Ne najdeš ključev? Se na poti iz šole bojiš hudega psa? Poišči pomoč! V UNICEF-ovih varnih točkah ti bodo vedno prisluhnili in pomagali.

imageVarna točka je prostor, kamor se lahko zatečeš, če se na mestnih ulicah znajdeš v kakršnih koli težavah. V enajstih slovenskih mestih imamo več kot 200 takšnih točk. Nahajajo se lahko v različnih lokalih ali ustanovah: knjižnicah, knjigarnah, frizerskih salonih, cvetličarnah, lekarnah, mladinskih centrih, celo na avtobusni postaji in v Državnem zboru. Vse so si podobne v tem, da imajo na vratih modro nalepko s smejočo se hišico. In da so v njih ljudje, ki želijo in znajo pomagati. A vse varne točke tega sveta ti ne morejo pomagati, če zanje ne veš ali si vanje ne upaš vstopiti. Da bi ti jih predstavili, smo obiskali štiri zanimive sogovornike ...

Dr. Ivan Škoflek in Alja Otavnik, Unicef

imageNa Unicefu sem najprej srečala dva iskriva sogovornika. Alja Otavnik je zgovorna in energična gonilna sila projekta Varnih točk, dr. Ivan Škoflek pa ji s svojim strokovnim znanjem in dolgoletnimi izkušnjami stoji ob strani in je, kot v smehu pristavi, “angel varuh projekta”. Kako zavzeto opravlja svojo nalogo pove tudi to, da celo na svojem avtomobilu nosi nalepko Varna točka!

Ko ni rojstnega dne ...
Najprej me je zanimalo, kakšne so najbolj običajne situacije, ko se otroci znajdejo v stiski? “Najpogosteje gre za medvrstniško merjenje moči”, odgovarja dr. Škoflek, “ali za grožnje, izsiljevanje močnejših vrstnikov. To se lahko dogaja že na šolskih hodnikih, najpogosteje pa na poti iz šole.” Seveda je za otroka huda stiska tudi, če se izgubi, je priča kaznivemu dejanju, če se ne razume s starši ali pa odrasli nad njim kakor koli kažejo svojo premoč. Alja nam takoj postreže z zgovornimi primeri iz prakse: “V Varni točki se je recimo oglasila deklica, ki se na poti iz šole ni upala mimo hudega psa, in jo je prostovoljka iz Varne točke pospremila. V Novi Gorici je točka, kamor otroci hodijo delat domače naloge. Neka deklica se je na Varni točki oglasila z nenavadno prošnjo, če lahko tam praznuje rojstni dan, kajti doma – zaradi neurejenih odnosov – to ni bilo mogoče. Na prvi pogled simpatična prošnja je v resnici zelo žalostna. Kdo od nas se je kdaj znašel v podobni situaciji?” se upravičeno sprašuje Alja.

Ko družina razdružuje
Dr. Škoflek nam poskuša razumeti to dekličino težavo in pojasni, da otroci danes prihajajo v stisko iz dveh vrst družin. “Lahko gre za družine, kjer odnosi niso urejeni, kjer se med seboj ne razumejo in kjer družina preprosto ni varno mesto. Veliko pa je tudi družin, kjer za otroke preprosto ni časa ali pa družina nima navade, da bi se otrokom posvečala.” Zdaj mi je jasno, zakaj otroci v varnih točkah pogosto iščejo zgolj pozornost, tako kot v eni izmed ljubljanskih cvetličarn, kamor hodijo kazat svoja spričevala ...
Alja in dr. Škoflek vodita tudi izobraževanje za prostovoljce, katerih naloga je, da znajo otrokom na varni točki prisluhniti in svetovati. Zdaj jih je že 500! Vsi se za to delo odločijo preprosto iz veselja pomagati otrokom, ali kakor pravita moja sogovornika –“iz srca”.  Zato nadaljujemo raziskovanje in se odpravimo na obisk k dvema srčnima prostovoljkama ...

Bedita Mlinar, vodja otroškega oddelka v Knjigarni Konzorcij, Ljubljana
image
Gospo Bedito najdemo v njenem čudovitem delovnem okolju – sredi množice pisanih knjig, otroških ilustracij in literarnih junakov. V prostoru kar prasketa od udobnosti in prijaznosti, v veliki meri je tako prav zaradi naše sogovornice, ki je tu zaposlena že 26 let! Poleg tega, da zna za vsakega mladega bralca najti pravo knjigo, ima tudi velik posluh za stiske svojih obiskovalcev. “Že v preteklosti sem s pomočjo drugih slovenskih založnikov zbirala knjige in jih pošiljala otrokom v Afriko, pomagala sem beguncem – otrokom, ki so morali zaradi vojne zapustiti svoje domove in so se v Sloveniji le stežka znašli. Ti otroci so tako rekoč odraščali na našem oddelku, “ se spominja gospa Bedita. Zanjo odločitev, da si knjigarna pridobi naziv Varne točke, sploh ni bila nobeno vprašanje, saj je bila varna točka, še preden je dobil UNICEF-ov naziv! Mladi ji zaupajo, veliko se pogovarja z njimi. “Otroci pridejo sem”, mi pripoveduje z globokim in odločnim glasom, “tudi da se umaknejo, da imajo mir, kajti cesta je nevarna. Nevarna pa postaja tudi šola, veliko je medvrstniškega nasilja in mislim, da bi najprej šola morala postati varna točka ,” pove svoje mnenje.
Toda drobna rdečelasa gospa nam razodene še eno veliko skrivnost. Tistemu, ki bere, se bo lažje izogniti stiskam, kajti knjige nam lahko pomagajo razumeti in razrešiti marsikatero težavo. Tudi v najstniških letih, ko se otroci in starši radi skregajo, ko zmanjka besed, v družini, ki bere, ostane ena dragocena vez – in to je branje.

Polonca Strniša, Adriatic Slovenica, Kranj
image
Našo zadnjo prostovoljko najdemo v Kranju. Gospa Polona je zaposlena v zavarovalnici Adriatic Slovenica, ki je eden od glavnih sponzorjev Varnih točk. Projekt in njegovo širitev podpirajo že četrto leto. Zavarovalnica se je v mrežo Varnih točk vključila s svojimi 9 poslovnimi enotami in zaposlenimi, ki v projektu sodelujejo kot prostovoljci po vsej Sloveniji. “Pri nas smo ponosni, da lahko sodelujemo v projektu, saj je skrb za večjo varnost naše poslanstvo,” z navdušenjem pripoveduje gospa Polona. Dodaja tudi, da v njihovi hiši in poslovalnicah vsi zaposleni vedo, zakaj imajo modro nalepko in kaj morajo storiti, če se k njim zateče otrok. Sama se je za prostovoljstvo odločila, ker je mati dveh otrok in se ji zdi pomembno, da odrasli otrokom zagotovimo varno otroštvo. Kakšnih hudih primerov sicer niso zabeležili, pa tudi sicer imajo srečo, saj v Kranju deluje Škrlovec – dnevni center za mlade in družine, kamor z vseh Varnih točk usmerjajo otroke. To je najbolj obiskana točka v Kranju in šolarji jo dobro poznajo. Gospa Polona – tako kot vsi drugi sogovorniki – meni, da je o Varnih točkah treba govoriti čim več. Pravica vsakega otroka namreč je, da ima ljubeče starše, njegova dolžnost pa, da starše upošteva in spoštuje ... In kaj bi gospa Polona svetovala otroku v stiski, ki si ne upa vstopiti v Varno točko? “ Naj te ne bo nič strah, saj nismo bavbavi! Tam, kjer je nalepka Varne točke, so dobri ljudje, ki so ti pripravljeni pomagati, te sprejeti in ti svetovati.”

Mesta, kjer so Varne točke:
Celje, Domžale, Kranj, Ljubljana, Maribor, Nova Gorica, Piran, Ruše, Sežana, Trbovlje, Velenje

Ko ni Varne točke
Če ti je težko in veš, kaj je treba storiti, povej odrasli osebi, ki ji zaupaš (staršem, sorodnikom, učiteljem, svetovalnemu delavcu ali komu drugemu). Vedno lahko pokličeš tudi:
TOM – anonimni telefon otrok in mladostnikov: 080 12 34
Anonimni telefon policije: 080 12 00
Društvo za nenasilno komunikacijo: 01 4344 822
Škrlovec – dnevni center za mlade in družine: 04 23 73 515 ali 040 190 560
Peter Klepec – brezplačni telefon za otroke in mladostnike z izkušnjo nasilja: 080 15 52

 


Shrek za vedno

Besedilo: C. M. Tomlin
Fotografija: DREAMWORKS ANIMATION / Z DOVOLJENJEM KARANTANIJA CINEMAS

V Shreku za vedno si grdobec, ki je zdaj poročen in ima otroke, zaželi, da bi bil vsaj za en dan spet bitje, ki je vsem naganjalo strah v kosti. Ko pa mu zviti Špicparkeljc izpolni željo, ga prijatelji sploh ne poznajo več. Filmi o Shreku nastajajo na računalniku, vendar ne gre samo za risanje na ekran. Vsak prizor prestane štiri osnovne stopnje, pozneje pa ustvarjalci dodajo še podrobnosti. Poglobili smo se v enega od prizorov, da bi ugotovili, kako umetniki skico pretvorijo v rigajoče grdobce in blebetajoče osle.

image

Preberi kakšen je postopek nastanka prizora, v katerem je prestrašeni Osel prepričan, da je Shrek zloben, nevaren grdobec, in ne njegov prijatelj.

1 Svinčnik in računalnik
Vsak prizor se začne s skico, kakršno znaš ustvariti tudi ti. Toda animatorji si pomagajo z najsodobnejšo tehnologijo. S prosto roko skicirajo kar na računalnik. Vsaka skica posebej spominja na stripovsko sličico. Na tisoče teh skic pa predstavlja filmske prizore od začetka do konca. Že na tej stopnji posamezni liki dobivajo izraze, ki odražajo čustva in humor v posameznem prizoru.

2 Gospodarji lutk
Animatorji skicam na računalniku dodajo nov sloj osnovnih, računalniško obdelanih slik. »Kot bi se skica spremenila v nekakšno preprosto digitalno lutko, ki jo premikamo sem ter tja,« postopek opisuje Jason Reisig, vodja animatorjev. Strokovnjak like premika kot lutke in se odloča, kaj je najbolje. Pri tej stopnji lahko postavi like v prave položaje.

3 Podrobnosti, podrobnosti
Shrek zares postane Shrek šele na tej stopnji. Podoba nastaja kot kip iz kosa lesa. Umetniki začnejo vnašati podrobnosti. Likom vdahnejo čustva in energijo ter dodajo Oslov zmedeni pogled, Shrekova štrleča ušesa in očesni stik med njima.

4 Svetloba
Ko so položaji in izrazi izpopolnjeni, animatorji dodajo svetlobo in senco, da prizori dobijo globino. Strokovnjaki dodelajo Oslovo dlako in Shrekovo srajco, tako da sta videti kot pravi. Podobno tudi fotografi obdelujejo svoje posnetke. Prav na tej stopnji postane tvoj najljubši zeleni grdobec tako resničen, da se ti zdi, da bo vsak čas skočil iz ekrana in ti požrl pokovko.


Fotografske ukane

Besedilo: Jamie Kiffel - Alcheh
Fotografija: NICK VEDROS & ASSOC.(ŽELVA); WORK-BOOK STOCK / GETTY IMAGES (MAČKA)

Zakaj včasih verjameš, da so neverjetne slike prave? V resnici so namreč plod spretnega postopka – fotografske manipulacije: vse se začne s pravimi fotografijami, nato pa z računalniškimi programi naredijo osupljive spremembe. Fotografije se tako lahko zdijo bolj nore, boljše ali popolnejše (kot manekenke, ki jim spreminjajo telo) in celo resnične, kadar v resnici niso (kot igrača, ki je videti kot pošast).

Sunkovit oklep

image

Pri fotografija z reaktivnim pogonom je Vedros želvo nežno položil na rolko in ji na oklep nadel raketo. »Plamene sem fotografiral posebej na bakli in jih dodal pozneje,« je pojasnil fotograf in se še pošalil, da »želva tega sploh ni opazila«. Na njen zadek je usmeril svetlobo in tako ustvaril svetleč se učinek. Da je dobil zamegljeno sliko prometa v ozadju, je v višini želve s pločnika fotografiral promet med največjo gnečo.

imageMaček ribič Zdi se, kakor da maček v vodi lovi večerjo, a si v resnici ni zmočil niti brkov. Posnetek mačka Mila je George Caswell najprej naredil na prozorni mizi. »Fotografiral sem ga, kako hodi po mizi, medtem ko sem sam ležal pod mizo,« pravi fotograf. Uporabil je drugačen položaj repa, da je bilo videti, kot da rep plava v vodi. Voda je bila posebej fotografirana kot ozadje. Kaj pa maska? »Masko sem fotografiral na glavi iz pene, nato sem peno izrezal in vstavil Milovo glavo.« Več fotografskih ukan najdeš v junijski številki NG Juniorja.


Iz prve tace

Fotografija:  © ISTOCKPHOTO / LAURIEK

imageKako muha vidi? Muhe vidijo drugače kot mi psi pa tudi drugače kot ljudje. Gibanje vidijo kot v upočasnjenem posnetku, njihova slika je manj ostra, tudi barve so drugačne. To pa zato, ker je muhino oko sestavljeno iz številnih očesc, ki se imenujejo omatidiji. Vsako očesce posebej zbira svetlobne žarke, slike vseh očesc pa se združijo v eno. Skratka, muhin vidni svet je zelo drugačen od tvojega. Zakaj muhe ne živijo dolgo? Domača muha najraje odlaga jajčeca na gnojišče. V nekaj dneh se iz jajčec izležejo ličinke, ki jim pravimo žerke. Po tednu dni se zabubijo. V bubi poteka preobrazba, izleže se odrasla muha, ki po parjenju odloži jajčeca in nato pogine. Tako domača muha živi le nekaj tednov. Kar je za muho veliko, če pa pogledaš s človeškimi ali pasjimi očmi, pa je to res malo.

Že dve leti sem ponosna lastnica nimfe Čopi. Vendar imamo težavo, noče se nas privaditi. Ali je krivo to, da smo jo kupili v trgovini z živalmi ali nas preprosto ne sprejme?
Nimfe je najbolje kupiti od rejca, ki ljubeče ravna z njimi in jih tudi udomači. Tvoja nimfa Čopi ima verjetno slabe izkušnje z ljudmi. Razlog za to je lahko tudi večkratna selitev ptice od rejca do trgovine in nato v tvoj dom. Čopi potrebuje veliko prijazne družbe ter potrpljenja in mogoče boš nagrajena z njegovo pozornostjo.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Na kateri celini ni deževnega gozda?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov