Vstopna stranVsebinaArhiv

Živeče barve

Besedilo: Gary Miller
Fotografija: RUDI VEROVNIK

Prhutajo in poletavajo, poganjajo se skozi zrak in s pisanimi krili obarvajo vse okoli sebe. Sledi metuljevemu letu in spoznaj, kako te barvite žuželke pomagajo rožam, da preživijo.

Metulji osatniki začnejo prihajati v maju. Najprej se jih prikaže le nekaj, za njimi pa priletijo še tisoči drugih. Nekateri so pripotovali več tisoč kilometrov in leteli na višini 3000 metrov.
Potujejo v tople kraje, kjer se pozimi razmnožujejo, in Severna Afrika je pravi kraj za to. Spomladi, če zapade dovolj dežja, se namnožijo in v velikih jatah potujejo nazaj čez Sredozemlje v Evropo.

image

Leteči dragulji
Osatniki pa so samo ena od 17.000 vrst metuljev, ki jih poznamo. Te neverjetne žuželke živijo v vsakem kotičku našega planeta, saj se lahko prilagodijo različnim življenjskim okoljem. Najdemo jih lahko ob ledenih planjavah Arktike ali v tropskih deževnih pragozdovih.
Pojavljajo se v vseh barvah mavrice, njihova krila so lahko smaragdno zelena z rumenimi vzorci, lahko so kot čipka rožnate ali vijoličaste barve. Tudi vzorci na krilih se spreminjajo od pisanih črt do drobnih pik. Nekateri metulji imajo celo vzorce, podobne velikim očem.

Osnovni podatki o metuljih
Zaradi česa je metulj sploh metulj? Za začetek naj povemo, da so vsi metulji žuželke. Zato imajo šest nog in tipalke, ki so na koncu zadebeljene kot bet.
Kaj najprej opaziš, ko zagledaš metulja? Gotovo njegova krila, ki so tanka kot papir. Zanimivo je, da so metulji simetrični. To pomeni, da so oblike in vzorci na levem krilu zrcalna podoba tistih na desnem krilu.
Metuljem dajejo barvo drobne luske, ki jih je na tisoče in pokrivajo njegova krila. Luskice imajo nenavadno zgradbo in osupljivo odbijajo svetlobo, zato se krila metuljev lahko bleščijo v najrazličnejših barvah.
Znanstveniki ta nenavadni pojav raziskujejo, da bi ustvarili nova ličila. Takšna ličila bi spreminjala barvo glede na to, kje bi bila oseba, ko bi jo kdo gledal. Metuljeve luske navdihujejo znanstvenike tudi pri ustvarjanju računalniških zaslonov in zaslonov prenosnih telefonov, ki naj bi bili svetlejši in razločnejši.

Metuljevi začetki
Metuljev življenjski cikel ima štiri faze: začne se z jajčecem, nadaljuje z gosenico in bubo ter konča z odraslim metuljem. Celotni cikel imenujemo metamorfoza. Samica najprej odloži jajčeca na hranilno rastlino. Po več dneh se iz jajčec izležejo majcene gosenice.
Hranijo se z rastlino, na kateri so se izlegle, dokler ne postanejo velike in močne. Tiste, ki se jim uspe izogniti plenilcem, se prebijejo do naslednje stopnje metamorfoze. Postanejo bube.
Znotraj bube se začne goseničino telo spreminjati, nastajajo novi deli telesa. Dobi šest nog, tipalke in krila. Nazadnje se buba odpre in iz nje zleze odrasel metulj. Posuši si krila in poleti. Pogosto se zgodi, da najprej zleti na cvetoče rože. To je začetek pomembnega odnosa.

Več o teh lepih letečih živalicah najdeš v majskem NG Juniorju.


Emona

Besedilo: Bernarda Županek
Ilustraciji: IVAN MITREVSKI
Fotografija: MATEVŽ PATERNOSTER / ARHIV MGML

Pred skoraj 2000 leti je bilo zgrajeno rimsko mesto Emona, predhodnica Ljubljane. Življenje prebivalcev Emone je bilo v mnogočem podobno našemu vsakdanu, v mnogočem pa so se tudi močno razlikovali od nas. Te zanima, ....

… koliko Emoncev je lahko hkrati sedelo na stranišču?

image

Rimska mesta so imela tudi javna stranišča, običajno nekje v bližini glavnega mestnega trga, foruma. Javna stranišča so bila različno velika; včasih je lahko drug ob drugem sedelo tudi po 16 ljudi, kramljalo in se zabavalo. Arheologi so emonsko javno stranišče odkrili v bližini mestnih term ob današnji Zoisovi cesti; verjetno je na njem lahko sedelo 11 ljudi hkrati. Po domovih večinoma niso imeli stranišč, ampak so uporabljali velike lončene vrče.


image… ali so Emonci jedli pice?
Emonci so v gostilnicah ob glavnem mestnem trgu in drugje lahko vsak dan kupili vroče pogače, obložene s čebulo, ribami in olivami, nekoliko podobne današnjim picam. Paradižniki, ki so osnova večine naših pic, so prišli iz Južne Amerike šele kakih 1500 let pozneje.

image
Krožnik oziroma pekač z nizkim robom iz Emone, morda uporabljan za peko picam podobnih pogač. Predmet hrani MGML.

Več o emonski šoli, kopanju v toplicah in bogovih najdeš v majskem NG Juniorju.


Otroci, ki bodo spomnili odrasle

Fotografije: LUKA DAKSKOBLER

Po zmagovalce Juniorjevega likovnega ekonatečaje smo morali tako rekoč “z Goričkega v Piran”, kakor pravi znana pesem. Sandi je doma iz Rogašovcev na Goričkem, Toni iz Izole, Anamarija pa se je znašla v zlati sredini, saj prihaja iz Ljubljane. Kdo so naši letošnji nagrajenci?

TONI BLAŽIČ, 10 let
image

Toni je na natečaj poslal kita iz plastenke, ki je s svojo preprosto eleganco takoj navdušil vse člane strokovne žirije. “Pred kratkim je k nam v Izolo zašel kit in nekaj dni plaval po našem morju, potem pa spet odplaval stran,« nam svoj izbor živali za natečaj pojasni Toni. »Ker ga sam nisem videl, sem se odločil, da ga izdelam, pa še največja žival na Zemlji je in je ogrožena in živi v morju, ki ga imam zelo rad.«
Toni pa nima rad samo morja, ampak tudi druge živali. Najljubša se mu zdi opica, ker zna tako dobro plezati in skakati po drevesih, česar si želi tudi sam. Doma ima psa, ki mu je ime Ice. Je borderski ovčar in po Tonijevih navdušenih besedah »zelo brihten«. Pelje ga na sprehod in se igra z njim. »Z mojo mlajšo sestrico si želiva tudi mucko, ampak mama zaenkrat še ne dovoli, « dodaja Toni.
Naš letošnji zmagovalec se rad vozi tudi s skirojem in skejtom, že drugo leto pa trenira rokomet, največkrat je v vlogi vratarja. Letos se je začel učiti še igranja na bobne. Zanje ga je očitno navdušil oče, ki je tudi sam bobnar, in Toni bi se rad naučil igrati tako kot on. 
Fanta očitno zanima in zabava veliko stvari, kaj pa meni o varovanju okolja? »Okolje varujemo tako, da recikliramo. Vrečk ne mečemo v smeti, dokler niso uporabljene do konca,« modro odgovarja desetletnik. Sicer pa ima vzor tudi v svoji družini: »Doma ločujemo odpadke. Pri nas ima vsak svoje kolo. Tako se vozimo raje s kolesom kot pa z avtom, pa še privarčujemo za bencin. Če gremo kam daleč, pa moramo seveda z avtom.«

SANDI BENKO, 10 LET
image

Za kakapa, s katerim je Sandi sodeloval na natečaju, marsikdo zagotovo sliši prvič. Kakapo je najbolj ogrožena vrsta papige na svetu, ki prihaja z Nove Zelandije. Kako ga je izbral? “Učiteljica nam je predstavila nekaj ogroženih živali. Ena izmed njih je bil tudi kakapo. Zanj sem se odločil, ker me ptiči še posebej zanimajo. Pritegnilo me je tudi njegovo ime in barva perja. Takega ptiča nisem še nikoli videl,” pove. Sicer pa ima Sandi zelo rad zajce, doma ima tudi psa, nemškega ovčarja, ki mu je ime Rex in je star 5 let. Vsak dan gresta na sprehod in se igrata, navadno z žogo.
Sandi v prostem času igra nogomet pri nogometnem klubu Goričanka, trenira pa tudi karate. In ne samo, da je ljubitelj živali in športa, zelo rad igra tudi kitaro!
Kako pa lahko po njegovem mnenju naredimo kaj dobrega za naš planet? “Ljudje lahko s svojim ravnanjem pripomoremo k manjši onesnaženosti okolja. Tako, da na primer ločujemo odpadke, ki jih nato reciklirajo, varčujemo z vodo in elektriko. Pazimo, da v okolje ne spuščamo strupenih snovi, recimo dima ali avtomobilskega olja,« meni Sandi.

ANAMARIJA CERNJAK-VIŽINTIN, 6 LET
image

V zmagovalni trojici se je znašla tudi Anamarija, ki je med vsemi tremi edina punca, pa še najmlajša. Nagrado si je prislužila s svojo črno štorkljo. Izbrala jo je zato, ker ji je všeč njeno stanje na eni nogi, ker je črna in – seveda, ogrožena. “Glavo sem ji naredila iz papirja, telo pa iz šampona. Za noge sem uporabila velike zobotrebce. Glava je kar naprej odpadala, zato sem jo pritrdila s selotejpom. Potem pa sem jo še pobarvala,” pojasni šestletna Ljubljančanka.
Sicer je njena najljubša žival muca, zato si jo tudi želi. A ker stanuje v bloku in je veliko zdoma, pravi, da to verjetno ni najboljša zamisel, saj bi bilo muci zelo dolgčas.
Anamarija ima namesto hišnih ljubljencev doma veliko zbirko plišastih živali, s katerimi se rada igra. Je tudi redna obiskovalka ljubljanskega živalskega vrta. Še posebej se rada zadržuje v ogradi za otroke, kjer lahko boža kozice, ovce in prašičke. “Imajo tudi ogrado za črno štorkljo, “ dodaja sogovornica, “vendar je ni nikoli doma.”
Anamarija strastno zbira nalepke in polni različne albume, trenira pa tudi aikido in hodi k folklori. Rada kolesari in se nasploh veliko giblje, saj je zelo težko pri miru. 
Kako pa bi reševala okoljske težave? “Mislim, da bi morali vsi ločevati odpadke in prepovedati lov na vse ogrožene živali. Mogoče ljudje ne vedo, da je že veliko živali ogroženih in da jih njihovi otroci ne bodo mogli nikoli videti. Mogoče bi z risankami naučili otroke, kako se skrbi za okolje in živali, otroci pa bi nato spomnili odrasle, kakšno je pravilno ravnanje.” Pametna zamisel, kajne!?


Resnica o filmu Žabe in paglavci

Besedilo: Špela Bulc
Fotografije:  Z dovoljenjem Kinodvora

Nov, svež, pomladanski, glasbeni film Žabe in paglavci te bo navdušil z veselo, preprosto in življenja polno zgodbo! Šestletni Max ostane pri babici na deželi, saj mora njegov starejši brat v bolnišnico v mestu, da mu bodo odstranili mandlje. Pred odhodom mu brat zaupa pomembno nalogo: najti mora žabji mrest, sicer ne bo nikoli več spregovoril. In tu se prava zabavna pustolovščina v naravi, ob spoznavanju vsega kar v njej prebiva, šele prične … Oglejmo si, kaj imajo smešne filmske živalske prigode skupnega z obnašanjem živali v resničnosti.

Čudežno zdravilo

imageMaxa njegov brat prepriča, da je žabji mrest čudežno zdravilo, ki mu bo pomagalo spregovoriti po operaciji mandljev. Biologinja Irena Furlan nam je povedala, da so žabji mrest oplojena žabja jajčeca, ki jih obdaja sluzast ovoj, zaradi katerega se ti hitro zmuzne skozi prste, če ga skušaš prijeti. Takšen pa je zato, ker so jajčeca okusna ter hranljiva in privabljajo veliko plenilcev. Žabji mrest bolezni ne zdravi, poteši pa lakoto. Želiš poizkusiti? Kam so šle vse žabice? Max dolgo časa ne najde priložnosti, da bi izpolnil dano obljubo. V bolnišnici izkoristi trenutek babičine in mamine nepozornosti in se sam poda po obljubljeno »zdravilo«. Poišče bližnjo reko in opazuje za mrestom. Mimoidoči potepuh ga ogovori in mu pojasni, da v nizozemskih rekah mresta zagotovo ne bo našel, ker žabe prebivajo na podeželju. »V mestnih rekah, ki imajo naravne bregove in niso onesnažene, živijo tudi žabe. V ožjem centru Ljubljane, kjer je Ljubljanica ujeta v betonsko korito, žab ni. Vsako noč pa jih lahko slišiš v spodnjem delu Grubarjevega prekopa in delu Ljubljanice, ki teče skozi naselje Fužine,« pojasnjuje Furlanova.

Ona ali on?
Na poti na podeželje se Max spoprijatelji z Jesse, odločno in brbljavo vrstnico. Tekata čez polja, oponašata zabavno premikanje gosenice, opazujeta travniške živali in se čudita vsemu, kar ju obdaja. Ko zagledata prelepega metulja, Jesse ugotovi, da je zagotovo ženskega spola, ker so ženske lepše. Max se z njo ne more strinjati. Po besedah biologinje je pri živalih pogosto obratno. Samice, ki ležejo jajca in skrbijo za zarod, so ponavadi ‘‘dolgočasno’’ obarvane, da se zlahka zlijejo z okolico in se tako prikrijejo pred plenilci. Lepše obarvani so samci, ki se razkazujejo pred samicami. Prav to pa je značilno tudi za nekatere vrste metuljev.

Pot pod noge
Ob iskanju mresta prijatelja pojeta in plešeta skozi obronke gozdov in uganjata vedno nove vragolije. Ob pogledu na pašnik, poln krav ju zgrabi žeja in zaželita si svežega mleka. Ko poskusita pomolsti kravo, ju čreda prežene in komaj pobegneta za ogrado. Furlanova pravi, da so v resnici krave običajno navajene na ljudi in jih le ti ne motijo, kadar pridejo na pašnik. Včasih se lahko mama krava ustraši za svojega telička, če se mu preveč približaš. Seveda pa je zgodba z biki popolnoma drugačna. Le-ti iz svojega ozemlja pogosto prepodijo vsiljivce.

»Solarni sistem«
Pastirica Maxa in Jesse opazuje pri begu, nato jima pokaže, kako pomolsti kravo. Kavalir prepusti prve požirke punci. Jesse začudeno ugotovi, da je mleko toplo. Max ji pomembno pojasni, da se krave ves dan pasejo na soncu, kar mleko ogreje. Misliš, da to drži? »Telesna temperatura krave je takšna kot naša«, razloži Furlanova. »Ko mleko pride iz krave, ima temperaturo 37 0C. Ker pa v vsakdanjem življenju mleko kupiš v trgovini in ga doma shraniš v hladilniku, te preseneti, ker je pomolzeno mleko tako toplo. Prav zato je verjetno Max mislil, da sonce pogreje mleko,« še dodaja.

Ali bosta Max in Jesse uspela najti žabji mrest, lahko izveš v Kinodvoru vsak petek, soboto in nedeljo v maju. Več na http://www.kinodvor.org/kinobalon.

Dodatne dejavnosti ob filmu
• Delavnica Kdo živi v tej mlaki?: 9. maja ob 14. uri v Botaničnem vrtu
• Glasbena ustvarjalnica Orkester živalskih inštrumentov: 15. maja ob 16.30 uri
Prijave na ..

Preveri svoje znanje o žabjem filmu in se poteguj za vstopnice!

 

 

 


Reševanje šimpanzinje

Besedilo: Scott Elder
Fotografija: Z DOVOLJENJEM JILL PRUETZ

Skupina šimpanzov skače z veje na vejo, ko išče hrano. V gozdni savani v Senegalu, državi v zahodni Afriki, se običajno sliši šimpanze, ki godrnjajo in tulijo. Nenadoma postanejo zelo pozorni, zasliši se namreč zvok pasjega laježa, ki pomeni nevarnost. Večji samci se spustijo z dreves, da bi se soočili z napadalcem, medtem ko drugi splezajo na varno. Potem pa se pojavijo vsiljivci, ki so še bolj strašni in nevarni: mladostniki s psi.

imagecPrestrašeni šimpanzi se razbežijo, med njimi je tudi samica z mladičem, ki se oprijema njenega trebuha. Psi ju napadejo in ločijo od skupine. Besna samica poskuša braniti mladiča in se znebiti psov, vendar jo ti pogrizejo in hudo poškodujejo. Dva najstnika hitro pograbita mladiča in ga zaščitita pred psi. Vendar tega ne naredita iz sočutja – mladiča sta rešila, da bi ga lahko prodala. Ko se najstniki vrnejo domov v Kedougou, obiščejo nekoga, ki se zanima za šimpanze. Ko gospoda, po imenu Johnny Kante, vprašajo, ali bi želel kupiti mladiča, jim ta odvrne: »Tega ne počnemo.« Kante je član posebne znanstvene ekipe, ki na tem območju že več let preučuje divjinske šimpanze. Kljub temu, da je Kante zelo jezen na najstnike, ker so ugrabili šimpanza, skrije svojo jezo in jih prepriča, da ga odpeljejo k mladiču. Prestrašena, devet mesecev stara samička, ima rano na hrbtu in hudo prasko čez oko.

Ker ne ve, kaj naj naredi, Kante pokliče Jill Pruetz, vodjo raziskovalne ekipe. Pruetzeva je zelo zaskrbljena in dvomi, da je šimpanzova mama še živa. To pa bi lahko močno ogrozilo možnosti za preživetje tega mladiča. Toda glede na to, da divjinski šimpanzi včasih posvojijo sirote, se Kante in Pruetzeva odločita, da bi bilo treba mlado šimpanzinjo vrniti v njeno divjinsko skupnost. Kante še enkrat obišče najstnike. Ko jim razloži, v kakšnih težavah so se znašli, ker so šimpanzi ogrožena vrsta, zahteva, da mu prestrašeno mladičko izročijo brez plačila. S tem se strinjajo.

Kako se konča zgodba reševanja šimpanzinje, pa preberi v majskem NG Juniorju.


Iz prve tace

© ISTOCKPHOTO / LLMILLERMEDIA

Zakaj psi ne vidijo barv in ali jih ne vidi še kakšna druga žival?
No, zdaj ti bom razkril svojo črno-belo skrivnost! Tako kot človeško oko ima tudi naše oko celice, ki so občutljive na svetlobo. Imenujemo jih paličice in čepki. Paličice so zelo občutljive in se vzburijo že pri slabi svetlobi, vendar zaznavajo samo črne, bele in sive odtenke. Paličice v našem očesu prevladujejo, zato psi barvno ne vidimo, ponoči pa vidimo bolje od človeka. Le redke živali vidijo barvno. Popolno barvno gledanje je razvito samo pri človeku in nekaterih opicah, ki zaznavajo barve v človeku vidnem delu svetlobe. Barve dobro zaznavajo tudi žuželke, ki vidijo barvno tudi v ultravijoličnem delu svetlobe. Barvno vidi tudi večina rib, nekateri ptiči in plazilci.

imageKaj pomeni, če maček zamijavka? Hja, verjetno je kakšen pes v bližini! smile Poleg tega je lahko zelo veliko razlogov, zakaj maček mijavka. Večinoma se želi le pogovarjati. Včasih tako pove, da je lačen. Drugič, da se dolgočasi ter si želi igre in tvoje pozornosti, ali pa, da se ne počuti dobro in ga nekaj boli. Ko spoznaš svojega mačka in nekaj časa zanj skrbiš, se naučiš prepoznavati njegovo govorico. Takrat lahko hitro ugotoviš, kaj tvoj maček v določenem trenutku potrebuje. Ali so to pogovor, hrana, božanje, igra ali pa obisk pri veterinarju. Vendar pozor, včasih mijavka tudi zato, ker je razvajen in mu prav nič ne manjka. Skušaj prepoznati tudi to. Takrat se ne zmeni zanj, hitro pa ga pohvali, ko preneha mijavkati.


image


Facebook Junior.si

Vpiši se


Ime Geslo

Anketa


Koliko mišic uporabimo ljudje, da izgovorimo en stavek?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izrada web stranica :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov