Vstopna stranVsebinaArhiv

Narava je navečje igrišče na svetu

Pogovarjala se je: Maja Omladič
Fotografija: LUKA DAKSKOBLER

Ena najodmevnejših izjav z letošnjih zimskih olimpijskih iger je bila: »Če sem zmogla jaz, zmore vsa Slovenija.« Naša najboljša smučarska tekačica je kljub resnim poškodbam s svojim pogumom, požrtvovalnostjo in srčnostjo osvojila bronasto medaljo. Dokazala je, da lahko s trudom in željo sežemo po zvezdah. Tudi pri varovanju okolja Petra meni, da se moramo zavestno odločiti in pomagati pri reševanju problemov.

imageNG Junior: Odraščali ste na podeželju. Verjetno je bilo okoli vas polno živali in narave. Ste imeli kakšnega domačega ljubljenčka?
Petra: Doma smo imeli ogromno živali. Otroci smo oboževali rjavo pasjo mešanko Kalo. Sicer smo imeli še mačke, krave, prašiče, bike, teleta … vedno se je kaj dogajalo.

NG Junior: Se vam je pripetila kakšna zanimiva dogodivščina?
Petra: Zanimivo je to, da smo gojili noje. Takrat vzreja teh ptičev še ni bila razširjena in smo zato težko dobili nasvete. Majhni, komaj izleženi noji so občutljiva bitja, zato smo bili vsi zelo žalostni, če je kakšen poginil.
Bilo pa je pestro, kadar je kakšen teliček ali bik ušel iz hleva. Morali smo prestavljati avtomobile in druge stvari, da jih žival ne bi uničila … hkrati pa smo jo morali zvabiti nazaj v hlev.

NG Junior: Letošnje leto je leto biotske raznovrstnosti. Po mnenju znanstvenikov vsako leto izumre med 20.000 in 50.000 živalskih in rastlinskih vrst. Menite, da naredimo dovolj za preprečevanje izumiranja?
Petra: Pri izumiranju vrst je treba upoštevati dve dejstvi. Prvo je evolucija, zaradi katere žival ali rastlina izumre brez poseganja ljudi ali se prilagodi na drugačne naravne razmere. Drugo je izumiranje zaradi posegov ljudi ali podnebnih sprememb, ki bi jih lahko omilili. Popolnoma nepotrebno pa ljudje zaradi prestiža iztrebljajo živali ter uporabljajo njihove kožuhe in organe. Premalo naredimo, da bi zavarovali te ogrožene živali.

NG Junior: Ste podporna članica društva Planet Zemlja, ki ga poznamo po organizaciji okoljsko ozaveščevalnih dogodkov, kot so na primer koncerti Rock za prihodnje generacije. Zakaj ste se odločili za članstvo?
Petra: Večino časa preživim v naravi in na lastne oči opazim mnogo sprememb. Ena opaznejših je spreminjanje zime. Letos je bila po dolgih letih spet prava zima. Še vedno pa ni takšna, kot je bila včasih. Svet se spreminja. Mislim, da se moramo zavestno odločiti in pomagati pri reševanju teh težav.

NG Junior: Voda je vir življenja, a poraba pitne vode je dvakrat večja od njenega naravnega obnavljanja. Kako varčujete s porabo vode?
Petra: Na vse možne načine. Večinoma pijem vodo iz pipe in ne ustekleničene. Pri porabi večkrat pomislim na varčevanje. Tako krajšam čas tuširanja, pri pomivanju voda ne teče neomejeno in podobno.

NG Junior: Sedemnajstega aprila bo potekala velika očiščevalna akcija Očistimo Slovenijo. Se kdaj udeležite kakšne čistilne akcije?
Petra: Že pozimi sem slišala za to akcijo in že takrat sem si rekla, da se je bom udeležila, če bo le mogoče. Sodelovala bom v čistilni akciji v domači okolici. Sicer sem se v otroštvu v sklopu šole in gasilskega društva rada udeleževala očiščevalnih in podobnih akcij.

NG Junior: Povprečen Slovenec po nekaterih informacijah letno proizvede osem ton ogljikovega dioksida – največ zaradi transporta, ogrevanja in porabe električne energije. Kakšen je vaš odnos do porabe teh energij?
Petra: Rada imam sonce, vendar ne maram preveč prižganih luči v stanovanju. Na cesti dostikrat opazim veliko avtomobilov, v katerih je samo voznik – kar ni ravno smotrno. Če bi na primer uredili več kolesarskih poti, sem prepričana, da bi več ljudi hodilo v službo in po opravkih s kolesom. V tujini je tega veliko več in menim, da je to ena od stvari, ki bi jih morali urediti v bližnji prihodnosti tudi pri nas.

NG Junior: Nakupovalni centri so postali vir zabave, predvsem pa prostor potrošništva. Tudi to je neke vrste onesnaženje … kaj menite?
Petra: Nakupovalnim centrom se izogibam. Potrebujem veliko miru, poleg tega sem navajena na naravo in grem raje vem kot po nakupih. S prijatelji se raje dobim na čaju doma ali gremo na sprehod. Res pa je, da centri marsikomu predstavljajo edini vir zabave, ker druge zabave na znajo najti ali je ne poznajo. Mladi veliko časa preživite tudi za računalnikom.

NG Junior: Vaš nasvet?
Petra: Hodite čim več v naravo, saj nas ta zabava in ogromno nauči. Hkrati se v njej umirimo. Narava je največje igrišče na svetu! Drugi nasvet je šport. Z njim je vse lažje, združuje in omogoča druženje podobno mislečih ljudi.


Pojasnjene skrivnosti slavnega vladarja

Besedilo: Matjaž Kačičnik
Fotografiji: MATJAŽ KAČIČNIK (DR. HAWASS); © ISTOCKPHOTO / ASSALVE (TUTANKAMONOVA MASKA)

imageKdo še ni slišal za Tutankamona, najslavnejšega faraona? Vladal je starodavnemu Egiptu pred več kot tri tisoč leti, njegovo grobnico pa so arheologi leta 1922 v Dolini kraljev v Luksorju odkrili popolnoma nedotaknjeno. Bila je polna zakladov, sam faraon pa je bil pokopan z zlato masko na glavi, v krsti, narejeni iz čistega zlata. Dr. Zahi Hawass pri vitrini z mumijo starejše ženske, ki so jo našli v grobnici Amenhotepa II. v Dolini kraljev. Rezultati raziskav so razkrili, da gre za mumijo Tutankamonove babice, kraljice Tiye. Ker je slavni vladar umrl zelo mlad, dočakal je le 19 let, in ker so pri prvih raziskavah odkrili, da ima vladarjeva mumija počeno lobanjo, so egiptologi sprva domnevali, da je bil Tutankamon umorjen. Kar dve leti je skupina znanstvenikov, ki jih je vodil slavni egiptolog dr. Zahi Hawass, porabila za podrobno proučevanje Tutankamove mumije. Z najnovejšo tehnologijo so ugotovili, da je bil mladi vladar precej šibkega zdravja. Zaradi kostne bolezni je imel tako imenovano podvito stopalo in je lahko hodil le s palico, poleg tega pa je bolehal zaradi malarije. Predvidevajo, da si je pred smrtjo zlomil nogo in je zaradi težkega zloma ter bolezni umrl.

Poleg Tutankamonove so znanstveniki analizirali se šestnajst drugih mumij in ugotovili, kdo so bili faraonovi starši in stari starši. 

image
Tutankamonova posmrtna maska iz čistega zlata. Mladi faraon ni bil umorjen, ampak je umrl zaradi zdravstvenih težav.

 


Kako izuriti svojega zmaja

Besedilo: C. M. Tomlin
Fotografija: Z DOVOLJENJEM DREAMWORKS ANIMATION SKG / Z DOVOLJENJEM KARANTANIJA CINEMAS

V novem filmu Kako izuriti svojega zmaja želi mladi Viki premagati zmaja, da bi se dokazal kot pravi Viking. Ko pa se spoprijatelji z ranjenim zmajem, ki mu je ime Brezzobi, izve skrivnost, s katero lahko za vedno spremeni vikinško mnenje o zmajih. Pa to sploh kdo hoče? Resnični Vikingi, ki so živeli v Skandinaviji (na ozemlju današnje Danske, Švedske in Norveške) pred več kot 1000 leti, so zaradi svoje krutosti in surovosti na slabem glasu. NG Junior se je podal v zakulisje filma in preveril, koliko so filmski junaki podobni resničnim Vikingom.

image

Vsemogočni zmaji
V filmu zmaji varujejo svoje ozemlje tako, da Vikingom kradejo hrano in jo nosijo svoji kraljici na Zmajski otok. Zmaji seveda ne obstajajo, toda pravi Vikingi so verjeli vanje. Zanje so bili zmaji zlobni in strašni – raziskovalci so imeli njihove kipe na ladjah, da bi jih varovali pred morskimi pošastmi. Včasih so zmaje celo krivili za uničujoče pojave, ki si jih niso znali pojasniti. Nekatera ljudstva pa zmajev niso imela za slaba bitja. Starodavni Kitajci so verjeli, da zmaji prinašajo srečo.

Posebna čelada
Viki se je izkazal na usposabljanju za boj z zmaji. Njegov oče, Stoik – poglavar vikinškega plemena – mu je podaril posebno čelado z dolgima, ukrivljenima rogovoma. Resnični Vikingi so nosili preprostejše čelade. »Vikinške čelade so bile pogosto gladke, izdelane iz kovine ali usnja,« pripoveduje Theresa Gross-Diaz, profesorica zgodovine na univerzi Loyola v Chicagu v ameriški zvezni državi Illinois. »Čelada z rogovoma ni bila praktična.« Sovražniki, ki so mahali z meči, bi rog zlahka zadeli. Majhna čelada je bila boljša zaščita pred udarci.

Ladja plava …
Stoik pošlje vojsko Vikingov v čolnih na Zmajski otok. Toda zmaji v skalnatem labirintu pripravijo zasedo. Tudi resnični Vikingi so osvajali daljna ozemlja in pluli v podolgovatih čolnih. Približno 60 mož je veslalo v istem ritmu, včasih tudi po 23 ur skupaj, preden so prispeli na cilj.

Nočne luči
Vikijeva sošolka Astrid ugotovi, da se fant druži z zmajem, zato takoj opozori pleme. Viki želi dokazati, da zmaji niso zlobni, zato poleti na hrbtu Brezzobega in ugrabi Astrid. Nato vsi trije poletijo visoko v nebo in opazujejo auroro borealis ali severni sij. Ta osupljiva naravna svetloba se pojavi, ko sončni vetrovi sovpadajo z Zemljino atmosfero in ustvarijo različne barve. Toda Viking jih je lahko videl le, če je potoval po svetu. V času Vikingov se je severni sij le redko pojavil nad Skandinavijo.

Bojna oprava
Vikingi nameravajo s katapulti obstreljevati kraljičino gnezdo na Zmajskem otoku. »Toda Vikingi so katapulte le redko uporabljali,« pojasnjuje Gross-Diazova. »Bili so veliki in nerodni, Vikingi pa so radi urno izvedli napad.« V resnici so se Vikingi bojevali z orjaškimi sekirami z enim samim rezilom, meči s srebrnimi in zlatimi roči ter ostrimi kopji. Uporabljali so celo drsalke, da so prek zamrznjenih jezer in rek hitreje prišli do sovražnika.


Človeški odtis

Besedilo: Barbara H. Seeber
Fotografija: MARUŠA KMET

Ne sodim med ljudi, ki veliko smetijo. Nasprotno, prepričana sem, da je zelo pomembno, če se zavedamo, da se moramo truditi ohranjati naše okolje čisto. Toda do zdaj se mi še sanjalo ni, kako se stvari v resnici kopičijo.
Govorim o svojem človeškem odtisu. Odtis je vse, kar kupim, uporabim ali odvržem. Kar koli naredim, vpliva na zdravje našega planeta. In to ima svojo dobro in slabo plat.

Odpadki potujejo

imageNaj začnem s slabo platjo. Glede na raziskave vsaka oseba v Združenih državah Amerike proizvede več kot dva kilograma odpadkov vsak dan! V Sloveniji je nekoliko boljše, vsak človek odvrže 1,2 kilograma odpadkov na dan. Večino odpadkov odložijo na odlagališčih in jih prekrivajo z zemljo. Tam ostanejo, dokler ne razpadejo. Toda nekateri predmeti potrebujejo na stotine ali na tisoče let, preden razpadejo. Spet druge odpadke zažgejo. S tem procesom pa pošljejo v zrak ogromne količine dima in kemikalij. Tisti odpadki, ki jih odplaknemo v kanalizacijo, pristanejo v rekah in morjih. Celo hribolazci puščajo smeti za seboj, ko premagujejo strmine v gorah. Mount Everest je tako najvišja gora na svetu, pa tudi najvišje ležeče smetišče! Odpadki so samo ena plat težave. Drugo plat pomenijo naravni viri, ki so v Zemlji. Teh porabimo ogromno. Tako na primer iz nafte pridelujemo gorivo in plastiko. Premog kopljemo za energijo in aluminij za konzerve. Ustvarjamo namakalne sisteme za pridelavo hrane in gradimo vodovodne sisteme, da se lahko umivamo. Slovencev sicer ni veliko, a kljub temu vsak prebivalec Slovenije na leto izpusti v zrak več kot deset ton toplogrednih plinov, vsak Švicar pa samo sedem ton.

Vroč zrak
In ne nazadnje je tu še ogljični odtis. To je količina ogljikovega dioksida (CO2), ki ga vsak človek pošlje v ozračje. S tem ne mislim na majhne količine tega plina, ki ga izdihnemo, temveč ogljikov dioksid, ki se izloča s porabo energije.
Največ se ga izloči pri izgorevanju premoga, naftnih derivatov ali plina. Te snovi uporabljamo za vse, od pogona avtomobilov do razsvetljave stanovanj. Povprečna slovenska družina vsak dan pošlje v zrak 32 kilogramov ogljikovega dioksida.

Opazujmo svoja dejanja
Vse to se mogoče zdi skrb vzbujajoče, toda obstaja tudi dobra novica. Veliko lahko pripomorem k temu, da se stvari izboljšajo. Ni treba, da mečem stran tako veliko odpadkov. Lahko porabim veliko manj energije. Ni nujno, da je moja sled na tem planetu velika kot odtis stopinje dinozavra, lahko je čisto majcena.
Toda najprej moram ugotoviti, kako velik je moj ogljični odtis. Opazovati moram svoje vsakodnevne navade in spoznati, kako so povezane z odpadki, energijo in naravnimi zalogami. Kaj počnem vsak dan? Koliko moje ravnanje vpliva na naš planet? Občutek imam, da me čaka še veliko presenečenj!

Začnimo že zjutraj
Ko se zbudim, vsak dan najprej pogledam elektronsko pošto. O ne! Računalnik sem pustila prižgan vso noč. To porabi veliko energije.
Računalnik porablja energijo celo takrat, ko je izključen. Veliko naprav na skrivaj porablja energijo, pa čeprav so samo povezane v električno napeljavo in izklopljene. To lahko popravimo: na primer tako, da računalnik pa tudi polnilnike za mobilne telefone in druge podobne naprave odklopimo iz vtičnice.
Naslednja točka: prhanje. Všeč so mi dolge in vroče prhe, kopeli pa še bolj, toda kljub temu sem se danes oprhala na hitro in z mlačno vodo. Medtem ko sem se milila, sem zaprla vodo. Sploh ni bilo tako slabo, obenem pa sem s tem prihranila veliko vode in energije.
Odločila sem se tudi, da bom v službo šla s kolesom. Navaden avtomobil izpusti približno kilogram ogljikovega dioksida na pet kilometrov. Če namesto goriva uporabljam svojo energijo, je to veliko bolje zame pa tudi za okolje.

Več o malih stvareh, ki jih lahko spremeniš, da bolje vplivaš na naš planet, poišči v aprilskem NG Juniorju.

 


Biotska raznovrstnost – Slovenija je ‘‘vroča točka’’ Evrope

Besedilo: Irena Furlan
Fotografije: ARNE HODALIČ (ČRNI MOČERIL); MARKO MASTERL (GOZD); PETER SKOBERNE (KRANJSKI JEGLIČ)

Rada grem na sprehod v gozd, na pohod po bližnjih planinah, rada raziskujem mrtvice Mure in opazujem ptice na Cerkniškem jezeru, rada se potapljam v morju in si ogledujem podvodni svet. Vse to lahko počnem na razmeroma majhnem prostoru Slovenije. Vesela sem, da imamo ohranjena naravna okolja ter da pri nas živi veliko različnih živih organizmov.

image

Ali morda veš, kaj pomenita izraza biotska raznovrstnost in ‘‘vroča točka’’ (hot spot)?

Biotska raznovrstnost je raznolikost življenja na Zemlji. 
Vroča točka ali točka zgostitve je območje z velikim številom vrst, predvsem endemitov.
Endemit je vrsta, ki živi samo na določenem območju in nikjer drugje na svetu.

Bogastvo vrst Slovenije prikažemo kot število vrst na neki površini. Če primerjamo Slovenijo z Evropo, je Slovenija najbogatejša po številu različnih vrst na enoto površine. Zato pravimo, da je vroča točka Evrope. Nekateri znanstveniki jo imenujejo kar biotski park Evrope. Na to smo lahko ponosni in si moramo prizadevati za ohranitev našega naravnega bogastva.

Vzrokov za takšno pestrost je zelo veliko. Slovenija ima raznoliko kamninsko sestavo tal, zato so se razvili zelo različni tipi prsti. Slovenija ima razgibano površje od nižin do vršacev. Od tega je odvisno tudi podnebje, ki je ponekod primorsko, drugje alpsko ali pa celinsko z vsemi prehodi. Velik del Slovenije se razprostira pod površjem, kjer je kraško podzemlje. Vse to je vplivalo na razvoj in veliko raznolikost živega sveta.

Vendar smo tudi v Sloveniji povzročili, da so nekatere vrste izumrle. Izumiranje vrst se začne kot zmanjševanje števila živali neke vrste, ki privede do izumrtja. Vrste so izumirale tudi v preteklosti, vendar se je v zadnjem času hitrost izumiranja zaradi vplivov človeka povečala. Človek uničuje naravna okolja, vnaša vrste, ki prvotno tam niso živele, ter lovi živali.

Ponosni smo lahko na naravna bogastva Slovenije, številčno rastlinstvo in živalstvo ter pestra naravna okolja. Vendar vse to ni samo po sebi umevno. Prizadevati si moramo za varovanje narave v najširšem pomenu besede. Ohranjanje rastlin in živali ter njihovega naravnega okolja je naša dolžnost. Živi organizmi so sestavni del tega okolja in so kot taki zelo pomembni. Če ohranimo naravno okolje, da bodo v njem preživele rastline in živali, ga bomo ohranili tudi za nas, ljudi.

imageV Sloveniji so znanstveniki odkrili 24.000 različnih vrst živih organizmov, verjetno pa jih živi celo med 50 in 120 tisoč. Od tega je 850 živalskih in 22 rastlinskih vrst endemitov. Kranjski jeglič je endemit med rastlinami, saj raste samo v 70 km dolgem in 25 km širokem pasu južno in vzhodno od Ljubljane. Najbolj pogost je v okolici Idrije.

 

image
Črni močeril je endemit med živalmi, saj živi le v kraškem podzemlju majhnega dela Bele krajine.

V mednarodnem letu biotske raznovrstnosti bo v Sloveniji potekalo veliko akcij, razstav in predavanj. V mesecu aprilu bo med drugim tudi:
01. 4. 2010 Predavanje Živi svet ribnikov v dolini Drage
13. 4. 2010 Botanični sprehod po Mišji dolini in okolici
15. 4. 2010 Predavanje Raznolikost živalskih glasov
22. 4. 2010 Predavanje Mikroorganizmi, nevidni delci sveta

Več o akcijah v Sloveniji in popoln seznam dogajanja si lahko ogledaš na http://www.biotskaraznovrstnost.si!

 


6 ogroženih živali iz naših krajev - Jim bomo pustili preživeti?

Besedilo: Miha Krofel
Fotografiji: MATEJ VRANIČ

Tudi v Sloveniji so nekatere vrste prišle na rob izumrtja. Nekatere živali so v preteklosti celo povsem izginile iz naše države. Spoznaj, kako jim ljudje škodujemo in kaj moramo storiti, da bi jih ohranili. Brez njih bi bil naš svet zagotovo precej bolj pust in dolgočasen.
O izjemnosti, pomenu ali usodi vsake od šestih ogroženih živali smo povprašali tudi priznane slovenske poznavalce in raziskovalce.

Vidra

imageVidra je vodna vrsta kune. Živi v rekah, potokih in jezerih, kjer se hrani z ribami in raki. Ker se izogiba človeku, je aktivna predvsem ponoči. Vsaka vidrina družina za svoje preživetje potrebuje približno 20 km vodotokov. S človeškimi posegi so mnoge naravne struge potokov in rek zamenjali betonski kanali. Zato so vidre izginile iz večine naših voda. Negativne posledice je imelo tudi onesnaženje voda zaradi industrijskih odplak ter pretirana uporaba gnojil in strupov v kmetijstvu. Kune so tudi pretirano lovili in mnogo jih je končalo pod kolesi avtomobilov. V zadnjih letih se je kakovost naših voda spet nekoliko izboljšala. Zato se počasi vračajo tudi vidre. Še vedno pa njihov življenjski prostor ogrožajo vedno novi človekovi posegi, kakršna je gradnja novih cest, sekanje obvodnega rastlinja in regulacije vodotokov.

Zakaj ste za svoje preučevanje izbrali ravno vidro?
»Iskala sem privlačno, a skrivnostno žival; našo, avtohtono, o kateri ne vemo skoraj ničesar, a vendar sobiva z nami. Našla sem vidro, pravzaprav je ona našla mene. Čez nekaj let sem jo prvič srečala v živo – v raziskovalni ogradi. Očarala me je. Nato sem srečevala samo njene sledi, iztrebke, ostanke plena. Šele po treh desetletjih sem dve vidri prvič opazovala v naravi, na zimskem jezeru, pri belem dnevu. Zadrževala sem dih – bilo je fantastično, nepopisno doživetje. Zdaj vem, da presenečenj pri vidri nikakor še ni konec.«
Marjana Hönigsfeld Adamič, LUTRA, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine, http://www.lutra.si

Kozača

imageKozača je vrsta sove, ki živi predvsem v odmaknjenih dinarskih gozdovih. Njen glavni plen so polhi in drugi manjši gozdni glodavci. Gnezdo si kozače naredijo v duplih velikih starih dreves. Tam samica znese jajca, samec pa ji med valjenjem pomaga s prinašanjem hrane. Zaradi sečnje je v naših gozdovih precej manj starih dreves, kot jih je bilo nekoč v naravnem gozdu. Ostajajo samo mlajša drevesa, ki pa so manj primerna za izdelavo gnezd. V prihodnje bi bilo potrebno v gozdovih puščati več starih dreves, ki nudijo domovanje tudi številnim drugim gozdnim živalim. Kozača z veseljem uporabi tudi gnezdilnice, ki jih namestimo v njeno okolje.

Kakšna je prihodnost kozač?
»Nekatere študije kažejo, da se kozačam zaradi segrevanja ozračja pri nas ne pišejo dobri časi. Ta predvidevanja so morda nekoliko pretirana, gotovo pa je obstoj te lepe, velike in ob gnezdu tudi zelo srčne sove ogrožen. Posebnost te sove pri nas je še ta, da imamo poleg normalno sivo obarvanih še povsem črno obarvane sove, ki jih drugod ne najdemo, česar strokovnjaki še vedno ne znamo pojasniti!«
dr. Al Vrezec, ornitolog, Nacionalni inštitut za biologijo

V aprilskem NG Juniorju preberi še o preostalih štirih ogroženih živalih, ki jih predstavljamo.


image


Facebook Junior.si

Vpiši se


Ime Geslo

Anketa


Koliko mišic uporabimo ljudje, da izgovorimo en stavek?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izrada web stranica :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov