Vstopna stranVsebinaArhiv

Neverjetna živalska prijateljstva - 6 zgodb o pravih prijateljih

Besedilo: C. M. Tomlin
Fotografiji: FISHING4 / TAS (SRNA); THE ELEPHANT SANCTUARY, TENNESSEE (SLON IN PES)

Tudi živali skrbijo druga za drugo, prav tako kot ljudje – in to ne glede na vrsto, ki ji pripadajo. Te zgodbe so dokaz, da se prijateljstvo lahko pojavi v vseh oblikah in velikostih.

Slon, ki je pozdravil psa
Hohenwald, ameriška zvezna država Tennessee

imagePrecej pogosto je, da se v zavetišču za slone spoprijateljita – dva slona. Ampak slon in pes? To pa ni najbolj vsakdanja stvar! Čeprav je med njima ogromno kilogramov razlike, se psička Bella veselo kotali po travi in dovoli slonici Tarri, da jo s trobcem žgečka po trebuhu. Tudi sprehajata se skupaj in spita druga ob drugi. Nekoč se je Bella poškodovala in ni mogla premikati zadnjih nog niti mahati z repom. Tarra jo je vsak dan čakala pred veterinarjevo ordinacijo, dokler psička ni ozdravela. Oskrbniki so psičko vedno nosili ven, da sta se lahko »pogovorili« z mrmranjem in lajanjem, in slonica je Bello vsak dan s trobcem pobožala po mehki dlaki. Bella je bila kmalu na nogah in oskrbniki zavetišča so prepričani, da je Tarra veliko pripomogla k njeni ozdravitvi. »Bella in Tarra si 24 ur na dan in sedem dni v tednu izkazujeta brezpogojno ljubezen,« nam je povedala soustanoviteljica zavetišča Carol Buckley. Med njima je prijateljstvo, veliko kot slon!

Zajec, ki je pripravil ležišče za srno
Niedersachsen, Nemčija

image

Osirotela srna Finchen je našla zatočišče na kmetiji, potem ko so njeno mamo do smrti zadeli z avtomobilom. Ko se je Finchen nekega dne mirno pasla, se je od nekod prikazal poljski zajec, ki je od takrat ni več zapustil. »Videla sem, kako se opozarjata pred nevarnostjo in plenilci, da lahko pravočasno pobegneta,« je povedala Tanja Askani, ki je fotografirala nenavadni par. Toda srna in poljski zajec drug drugemu pomenita več kot samo telesnega stražarja. Zajec je namreč pripravil gnezdo iz trave, v katerem zdaj skupaj spita. Zvijeta se v klobčič drug ob drugem in sta zelo podobna Bambiju in zajčku iz risanke, le da sta pravi živali iz mesa in kosti!

Več zgodb o prijateljevanju med živalmi najdeš v marčnem NG Juniorju.


Neukročena voda

Besedilo: Borut Peršolja
Fotografiji: MATEVŽ LENARČIČ (CERKNIŠKO JEZERO), LUKA DAKSKOBLER (RIBE)

Za potepanje je dovolj le radovednost. Ne glede na letni čas, ne glede na količino šolskih nalog in ne glede na velikost čevlja je premagovanje razdalj s hojo nekaj najlepšega. Ko se prepustiš pokrajini in ji dopustiš, da te vódi, smo kmalu pri – vodi! Pri tisti vodi, v kateri je raztopljena vsa pokrajina in ki skače, se izmika, narašča, škropi, odriva, drvi, se skriva, bruha in celo lula!

Mladi raziskovalci – še posebej krasa – pa moramo biti za dober potep dovolj strokovno izobraženi, sicer sta hoja in raziskovalno delo zgolj turistični spominek. Skušajmo biti del razgledane in ozaveščene druščine, ki je lačna izpolnjenih doživetij, telesnih naporov in sadov narave. Zato te vabim na pomladansko odpravo k jezeru, ki izginja, k slapu, ki se skriva, in k izviru, ki se napihuje.

Cerkniško polje, kjer raste voda

image

Globoko med Javorniki, Loškim poljem in Blokami leži velika kotanja z ravnim dnom, imenovana Cerkniško polje (veliko 70 km2, kar je toliko kot 50 Blejskih jezer skupaj). Odlikuje se z vhodi v velikanske podzemne prostore. Kraško polje je brez površinskih potokov in rek, voda prihaja na dan na južnem in vzhodnem robu polja iz številnih kraških izvirov. Ob večjem deževju iz njih priteče na Cerkniško polje precej več vode, kot je lahko odteče skozi jame oziroma ponikne v tla.

Ko voda na severnem delu polja priteče z neprepustnega dolomita na prepustnejši apnenec, se začne njeno pronicanje v podzemlje. Požiralniki, ponikve in ponori se postopoma napolnijo, rečni stržen prestopi meandraste bregove in nastane Cerkniško jezero. Del jezerske vode se podzemno tihotapi proti Planinskemu polju skozi Rakov Škocjan, drugi del pa privre na dan šele čez dvajset kilometrov – pri Vrhniki. Ko je dotok vode manjši od odtoka, začne gladina jezera upadati in spet se pokaže dno, na katerem rastejo – ribe. V preteklosti se jih je nabralo tudi za dvajset kmečkih vozov, danes pa jih ribiči iz presihajočih jam rešujejo pred poginom in jih vlagajo v umetne ribnike in kasneje vračajo v jezero.

image

V Jamskem zalivu je največja ponorna jama Velika Karlovica. Njen vhod je zaradi poskusa ojezeritve do polovice zazidan. Pri požiralnikih so v suhem vidne le še špranje, če pa so še te prekrite z naplavinami, govorimo o ponikvah. Pod Dolenjo vasjo izginja jezerska voda v treh skupinah požiralnikov in ponikev z zanimivimi imeni: Rešeto, Vodonos in Retje. Ponori, ki ob določenem času bruhajo, drugič pa požirajo vodo, se imenujejo estavele.

Čeprav še danes ne poznamo natančno vseh podrobnosti, jezersko presihanje ni več takšna skrivnost kot pred tristo leti, ko ga je opisoval Janez Vajkard Valvazor. Z opisom je postal celo član angleške kraljeve akademije, najznamenitejše znanstvene družbe na svetu. Cerkniško jezero je največje slovensko jezero in v povprečju obsega do 20 km2. Močno deževje ga lahko napolni v enem samem dnevu (na najglobljem delu je globok 10 m), sicer pa v dveh ali treh dneh. Odteče pa v treh do štirih tednih.

Zaradi stalno spreminjajoče se podobe pa ga je vredno obiskati prav v vseh letnih časih. Leta 2002 je bil na tem območju ustanovljen Notranjski regijski park, ki s svojo dejavnostjo opozarja na prisotnost kar 250 vrst ptic, pomen različnih življenjskih okolij travnikov in mokrišč ter na lepo pokrajino.

S pomočjo marčnega NG Juniorja razišči še bruhajoči slap in presihajoči studenec.


Živalske pustolovščine iz Tajske

Besedilo: Rok Terkaj
Fotografiji: DAMJAN ČANŽEK

Na Tajskem ni nič nenavadnega, če na cesti opaziš gromozanskega potepuškega slona, ki gre mimo tebe in te s trobcem potreplja po ramenu, kot bi hotel reči: »Živijo, prijatelj, imaš morda kaj hrane?« Seveda je za naključne obiskovalce to zelo nenavadno, domačinom pa se zdi to nekaj povsem vsakdanjega. Z besedami ga odženejo stran in potepuški sloni se sprehajajo naprej po širnih tajskih planjavah. A v tej lepi azijski državi nisem srečal samo slonov.
Pridruži se mi pri mojih nepozabnih srečanjih s tajskimi živalmi!


Tigri
Okrog 6. ure zjutraj se v parku Tiger Kingdom (Kraljestvo tigra) na Tajskem prebudi prvi od 29 tigrov in zarjove. Seveda to lahko pomeni le eno – veliko lakoto. Kmalu za rjovenjem preostalih tigrov pridrvi tovornjak, poln kokoši, takšnih, kakršne imajo tigri najraje, saj jih odrasle živali na dan pomalicajo tudi po osem kilogramov. Tako se začne še eno jutro v zavetišču za te ogromne živali, ki jim je človek v naravnem okolju obrnil hrbet, ljudje tukaj pa jih čakajo odprtih rok.

image

Okrog sto oskrbnikov parka v Chiang Maiu skrbi, da se indokitajski, indijski in sumatranski tigri počutijo kar najbolje. Popolnoma so vajeni človeške družbe. To je seveda velika turistična atrakcija, saj se lahko obiskovalci parka slikajo in snemajo s tigri, jih božajo, če pa se bojijo, ostanejo na večji razdalji in tigre le opazujejo, kako se igrajo in čofotajo v vodi.
Ne glede na občutke, ki se porodijo, ko fotografirate in »crkljate« te velike mrcine, se je vsakomur izmed nas stopilo srce, ko smo opazili mladičke tigrov in vstopili v njihov svet igre in nedolžnega praskanja s kremplji. Dva tigrčka sta se razposajeno igrala in tekala po sobi gor in dol, vse dokler se ni zaslišalo močno rjovenje. Takrat je ves park obnemel. To je bil glas Rumbla, očeta parka in alfa samca, ki je naznanil, da se je prebudil iz spanca.
Rumble je gromozanski tiger. Ko vstane in se sprehodi mimo tebe, začutiš srh po vsem telesu in nič kaj prijetno ga ne bi bilo srečati na takšni razdalji v njegovem naravnem okolju. Njegov pogled govori, da se za na videz udomačeno živaljo še vedno skriva narava ponosnega plenilca, ki se ne bo nikoli uklonil človeškim predstavam in željam. S spoštovanjem sem se odpravil naprej in zarjul tigrom v pozdrav.

Slon
Moje zadnje živalsko popotovanje pa je vodilo globoko v džunglo, med azijske slone. Odločil sem se, da bom postal njihov gonič. In moja želja se je uresničila. Prispeli smo v majhen tabor, od koder se je že slišalo trobljenje velikanskih živali. Pripravile so nam pravi sprejem z dvignjenimi trobci. Le kako ga ne bi, saj je vsakdo izmed goničev prinesel s seboj kup banan, sloni pa jih najraje na svetu – kaj drugega kot – jedo. Najprej sem se spoprijateljil z mladičem, nato pa sem spoznal še preostalo družino. Bolj ko sem se družil z njimi, bolj umirjen sem postajal. Najbolj mi je bila všeč slonica Christine, s katero sem navezal prijateljski stik, in čas je bil, da jo zajaham. Zadrl sem se: »Yoka!« in slonica je skrčila svojo nogo, po kateri sem se lahko povzpel na njen hrbet. Noro! Bil sem presrečen, tako kot Aleksander Veliki, ko je med svojim osvajanjem prvič videl te ogromne sesalce.
Po osnovnem treningu dela s sloni smo se odpravili jahat po podeželju, ure na Christininem hrbtu so minevale precej hitreje, jaz pa sem bil kot uročen. Če bi le bilo mogoče, bi s Kristinco, kot sem jo klical ljubkovalno, prijezdil vse do naše deželice na sončni strani Alp. Po ježi je sledilo kopanje, ko sem s sirkovo krtačo drgnil prah in umazanijo z njenega hrbta, slonica pa me je zadovoljno gledala in si najbrž mislila, brezplačna masaža, tovariš človek! Sloni obožujejo vodo in kopanje jim, prav tako kot nam, ljudem, pomeni velik užitek.

image

Pravijo, da si slon za vedno zapomni človeški obraz in ga nikoli ne pozabi. Za slonji spomin ne vem, lahko pa izhajam iz sebe, da Christine, njene družine in preostalih živali iz Tajske ne bom nikoli pozabil. Če se ti kdaj zahoče spoznati nove živali in doživeti neverjetne pustolovščine, ti Tajsko priporočam z vsem svojim srcem. Sawatdee, kar pomeni zdravo in zbogom hkrati!

Oglej si filmček, ki ga je Trkaj posnel posebej za vas, juniorje!


Skrivnost v puščavi

Besedilo: Kristin Baird Rattini
Fotografija: Z DOVOLJENJEM NG CHANELL

Letiš nad puščavo v bližini Nazce v južnoameriški državi Peru, ko nenadoma zagledaš ogromne risbe v pesku pod seboj. Zdi se, kot bi se v nenavadnem živalskem vrtu zbrale skupaj ogromne živali: sinji kit v naravni velikosti ali kolibri z razponom kril, kakršnega ima letalo jumbo jet 747. Ti geoglifi (podobe, zarisane v tla, ki so najbolje vidne iz zraka) so stari 2000 let in so skrivnost že vse od njihovega odkritja pred 80 leti. V nekem obdobju so celo verjeli, da so jih ustvarili vesoljci za pristajalne steze. Spet drugič je prevladalo mnenje, da gre za nekakšen čuden koledar. Kakšna je resnica? Naski, starodavno ljudstvo, so ustvarili več kot 1500 najrazličnejših geoglifov, med katerimi so opica, pajek pa tudi ravna črta, ki se razteza kar 14 kilometrov daleč.
Znanstveniki si dolgo niso znali razložiti, zakaj so v tla zarisali te črte. Najnovejša odkritja o tej zemlji, podnebju in kulturi pa so pomagala rešiti uganko, ki se skriva za geoglifi. V resnici ne gre za umetnost. Risbe so ustvarili zaradi preživetja.

imageČrte v pesku Dom Naskov je bila puščava. Vendar so kljub temu v bližini tekle reke in veliki sistemi podzemnih kanalov so okoliška polja in vasi oskrbovali z vodo. Toda leta 500 n. št. je to območje prizadela vrsta sušnih obdobij. Reke in vodnjaki so se posušili in morda so se vasi celo spopadale med seboj v boju za vodo. Nekateri arheologi verjamejo, da so v tem obdobju ustvarili večji del geoglifov. Naski so verjeli, da dež pošiljajo bogovi gora in voda, in tako so jih prosili za vodo. Upodobili so ogromne živali, ki so povezane s temi bogovi, recimo kolibrije in kite ubijalce. In ustvarili so jih tako, da so jih lahko videli samo bogovi. »Pisali so v tla in tako bogove prosili za pomoč,« pravi arheolog Johan Reinhard, raziskovalec National Geographica. »Neverjetno je, da so ustvarili tako ogromne risbe, saj so komaj lahko videli celotno risbo.« Več o velikih slikah v pesku preberi v marčnem NG Juniorju.

NE SPREGLEJ!
Oglej si ekskluzivni enourni dokumentarec Linije Nazca, ki bo na sporedu v nedeljo, 7. marca, ob 20.00 na televizijskem programu National Geographic Channel. Vrhunska tehnologija, dramatične rekonstrukcije in računalniška animacija bodo osvetlile te nadvse skrivnostne puščavske like. 


Libanon

Besedilo: Meta Krese
Fotografiji: ARNE HODALIČ

V Libanonu so lepi kraji. Peščene plaže so kot nalašč ustvarjene za uživanje milega mediteranskega podnebja, gore so ravno prav visoke za zimsko smučanje. Bejrut, njegovo glavno mesto, je včasih veljal za Pariz Bližnjega vzhoda. A žal je v državi nekaj zelo, zelo narobe. Zadnja desetletja jo stalno pretresajo uničujoči nemiri. Seveda poznajo v Libanonu tudi obdobja miru, ampak ta so tako kratka, da ostaja za vse preveč otrok naravna lepota nedosegljiva, pravzaprav prepovedana. Tudi takrat, ko ni spopadov, težko uidejo vsem nevarnostim, ki zunaj njihovih domov prežijo nanje.

image

Brata Abbas in Husan nista rinila v težave, ampak je že tako naneslo, da sta morala nabirati dračje v bližnjem gozdu. Dolgo je bilo vse v redu in prav, potem pa sta nekega dne naletela na pisano škatlico – kasetno bombico. Desetletni Husan jo je odnesel s praskami, trinajstletni Abbas pa je bil huje ranjen in je komaj preživel nesrečo.
Sovražniki mečejo kasetne bombe z letal. Pločevinaste škatle, polne eksploziva, so opremljene s pisanimi majhnimi padali, da ob dotiku s tlemi ne eksplodirajo. Zelo veliko jih lahko naenkrat spustijo na zemljo. V zadnji vojni jih je izraelska vojska odvrgla na Libanon v samo 72 urah prek štiri milijone. Štiri milijone majhnih bombic, okrašenih s padalci živahnih barv, ki čakajo na Husana, Abbasa in njihove prijatelje …

image 10-letnega Husana Awelija, ki se na sliki igra z žogo, je ranila kasetna bomba, medtem ko sta z bratom nabirala drva in dračje v bližnjem gozdu pri mestu Sur v južnem Libanonu. Husan je utrpel le manjše poškodbe, njegov tri leta starejši brat Abbas (desno) pa je bil huje ranjen in je komaj preživel nesrečo.

 


Iz prve tace - Vprašaj dr. Srečka Mercino

Fotografija: © ISTOCKPHOTO / PK-PHOTOS

imageZakaj imajo psi pri nosu brčice? Psi imamo ob nosu res »brčice«, kar nas naredi še posebej ljubke, kajne? Resnici na ljubo so to le posebne tipalne dlake. In prav tu je naše čutilo za tip najmočneje razvito. Ko se dlake na nosu premaknejo, gre dražljaj do naših možganov in tako vemo, kaj se dogaja okoli našega nosu. To pa je zelo pomembno, saj je čutilo za voh, poleg sluha, naše najpomembnejše čutilo in s temi dlakami hitro zaznamo, kaj se okoli našega nosu dogaja. Čutilo za tip imamo dobro razvito tudi okoli ust, na jeziku in blazinicah podplatov. Drugje po telesu pa je slabše razvito kot pri ljudeh. Če nas pobožaš, pa prav hitro ugotoviš, kje nam najbolj ugaja: za uhlji, nad repom in po trebuhu. Čisti užitek!


image


Facebook Junior.si

Anketa


Odrasla morska vidra je velika kot:


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov