Vstopna stranVsebinaArhiv

Kuščarji - veliki izmuzljivci

Besedilo: Rene Ebersole
Fotografija: © Digital Vision

Iz oči v oči se gledava z najbolj nenavadnim kuščarjem, kar sem jih kdaj videl. »To je moloh,« pojasni prijatelj. V rokah drži žival, ki se ji po hrbtu vleče proga bodic. Od blizu je videti kot droben dinozaver.

Prijatelj položi kuščarja na tla. Moloh napihuje prsni koš in se trudi, da bi bil videti velik in srhljiv. Koničasti rep moli naravnost navzgor. Morda je res videti strašen, toda jaz vem, da je mali na smrt prestrašen. Opazujem ga, kako se počasi tihotapi proč, medtem ko naju pozorno gleda.
Strašen videz je samo ena izmed prilagoditev, ki kuščarjem pomagajo pobegniti plenilcem. Ko sem opazoval moloha, sem začel premišljevati o drugih čudovitih prilagoditvah kuščarjev, ki jim pomagajo preživeti v naravi.

image

Nesramno presenečenje
Puščavski krastačar se nevarnosti izogiba na svojevrsten način. To bitje se večino svojega časa masti z mravljami in opreza za ujedami, ki ga želijo požreti.
Čeprav je kuščar pokrit z bodicami in rogovi, v resnici ni nevaren. Zaradi rjavega in ploščatega telesa se v puščavi zlahka zlije z okoljem. Z varovalno barvo in obliko se prikrije. Tako si pomaga veliko kuščarjev; včasih je plenilec tik ob kuščarju, a ga sploh ne opazi!
Prikrivanje pa ne deluje vedno. Na srečo pozna krastačar izhod v sili. Če ga plenilec zagleda, kuščar počaka, da se mu približa na razdaljo enega metra. Tedaj iz kotička očesa izstreli curek krvi.
Krastačar doseže svoj namen. Verjetno si predstavljaš, da je kri ogabnega okusa. Plenilec, poškropljen s krvjo, jo navadno ucvre.

Prednosti modre barve
Nekateri kuščarji se izognejo težavam, ker so modre barve. Poglejmo na primer modrojezičnega skinka. Prav imaš – ta rjavi kuščar ima jezik živo modre barve. Kača na prvi pogled presodi, da je pred njo lahek plen. Ko pa skinka skuša upleniti, ji ta pripravi presenečenje. Nenadoma iztegne svoj živo modri jezik, se napihne in glasno sika. Preplašena napadalka jo urno ucvre in poišče lažji plen.
Modra barva pomaga še enemu kuščarju. Petoprogasti skink je rjav in ima svetle proge, njegov rep pa je živo modre barve. Modra barva privlači ujede. Namesto da bi zgrabile kuščarjevo telo, ugriznejo samo v rep. To je dobro! Ko lačen sokol zgrabi rep, ta odpade. Takšno odpadanje delov telesa imenujemo avtotomija. Medtem ko sokol požira rep, kuščar pobegne na varno. Tako kuščar z repom ukani plenilca.

Si vedel, da lahko nekateri kuščarji odvrežjo svoj rep? Preveri zakaj v februarski številki NG Juniorja.


Hiše po meri

Besedilo: Špela Kuhar
Fotografije: Arne Hodalič, Miran Kambič

Le kakšna je hiša, ki skoraj nima notranjih sten in vrat? Ali pa hiša, ki lahko spreminja svojo podobo?
Izbrali smo štiri hiše, ki so jih zasnovali mlajši slovenski arhitekti. Vsaka je zelo posebna in uresničuje želje ter potrebe lastnika, za katerega je bila zgrajena. Vsakdo si pač ne želi živeti v hiši brez sten, v leseni ali popolnoma sivi hiši ali v hiši, ki spominja na kuščarjevo kožo. Nekateri pa so si zaželeli prav to in pred vami so štiri povsem osebne arhitekturne zgodbe.

Hiša na Orlah
Arhitekt Jože Peterkoč
Leto izgradnje: 2008
Lokacija: Orle nad Ljubljano

image

Hiša – kuščar
Kdo trdi, da morajo biti hiše na vasi natančna kopija starih kmečkih domačij? Za nekatere hiše je to seveda nujno, če s starimi stavbami oblikujejo historična vaška jedra.  Če pa hiša stoji na robu vasi, si arhitekt lahko privošči kar precejšnjo svobodo.
Takšna je hiša na Orlah, le nekaj minut vožnje iz Ljubljane. Arhitekt jo je v celoti oblekel v plašč (tako stene kot streho) iz rjavih plošč, kar na daleč učinkuje kot luskinasta kuščarjeva koža. To ji zagotovo daje samosvoj značaj, kajne?!
Hiša je zasnovana v dveh etažah: v pritličju so skupni prostori s prehodom na teraso in vrt, v nadstropju pa je spalni del. Posebna je tudi zanimiva prostorska rešitev: lastniki so si želeli pokriti nadstrešek za avtomobile in nastal je zarez v hišo, ki v notranjosti dnevne sobe preseneti z leseno klančino, po kateri lahko otroci v svoje sobe pridejo kar z vrvjo! V načrtu so bili sicer predvideni manjši podesti, na katerih bi našle prostor televizija, glasbene naprave ter stvari, ki jih imamo običajno v dnevnih sobah, a lastniki so se na veliko veselje otrok odločili drugače.
Hiša je proti cesti popolnoma zaprta, z velikimi odprtinami pa se na široko odpre v pokrajino na vzhodu. Mala okrogla okna v nadstropju odpirajo poglede na sosednji hrib, v prostoru pa učinkujejo kot male, naključno obešene slike na steno. In seveda dajo zunanji strani – vrtni fasadi – zanimiv in igriv poudarek.


House R
Bevk Perović arhitekti
Leto izgradnje: 2008
Lokacija: Ribčev Laz, Bohinj

image

Hiša, ki se spreminja
Ali ob pogledu na to hišo pomisliš na počitniško hišico na Gorenjskem? Najbrž ne, a ima veliko več skupnega s tamkajšnjo stavbno tradicijo kot večina drugih okoliških počitniških hišic v tem delu Slovenije. Stoji na mestu stare kmečke hiše in od svoje predhodnice nosi v sebi njen obris, prostornino in obleko iz lesa, le vse skupaj je predstavljeno na sodoben način.
Hiša je zasnovana tako, da se lahko z lesenimi drsnimi ploščami okna in vrata poljubno odpirajo in zapirajo. Hiša se lahko, ko so stanovalci odsotni, popolnoma zapre in popolnoma odpre, ko so doma. Lahko pa stene po svojih željah prilagajajo glede na to, koliko svetlobe si želijo v hiši. Zanimivo, se ti ne zdi? Ploščami, ki zapirajo steklene površine, pa niso popolnoma neprosojni – deske, ki jih sestavljajo, so namreč pritrjene z razmiki, zato v notranjosti nastane zanimiva igra senc.
Fasada je obložena z lesenimi deskami sive barve, siva je tudi streha. Notranjost je popolnoma bela, na tleh je lesen parket, opremljena pa je zelo asketsko, le z najnujnejšim, a izbranim pohištvom. V sredini prostora so strme stopnice, ki vodijo iz pritličja v zgornje nadstropje, kjer so spalnice, in iz pritličja v klet.

V februarskem NG Juniorju si preberi še o dveh hišah, ki s svojimi posebnostmi izstopata iz okolice.


Princesa in žabec

Besedilo: Sarah Wassner Flynn
Fotografija: © DISNEY ENTERPRISES, INC. VSE PRAVICE PRIDRŽANE / Z DOVOLJENJEM CENEXA

V novem risanem filmu Princesa in žabec se kraljevič Naveen, ki ga je zlobni čarovnik spremenil v žabca, zmoti. Misli, da ga bo poljub kraljične Tiane rešil. Prepriča jo, da ga poljubi, saj naj bi se tako spremenil nazaj v kraljeviča. Toda učinek je presenetljiv – tudi Tiana se spremeni v žabo! Skupaj se odpravita na potovanje po New Orleansu in močvirnati Louisiani, da bi se rešila uroka. Oglejmo si, kaj imajo resnični prebivalci močvirja skupnega z risanimi junaki.

image

Spolzka tla
Tiana je ogorčena, ko se z žabjim telesom znajde v lepljivem močvirju. Naveen ji pojasni, da je to samo sluz, ki jo vse žabe skrivaj obožujejo. V akvariju v Baltimoru (zvezna država Maryland) pravijo, da sluzasta snov ohranja vlago na koži, kadar so žabe na suhem. Spolzka sluz tem bitjem tudi pomaga ubežati plenilcem, na primer rakunom.

Drži kot pribito
Kraljevič Naveen se je sicer preobrazil v dvoživko, vendar to še ne pomeni, da ni več modre krvi. Pa tudi ubijalski nasmeh je obdržal. Med nagovarjanjem kraljične Tiane, naj ga poljubi, neprestano kaže svoje bele zobe. »Tudi prave žabe imajo majčkene zobe,« nas pouči Rick Dietz iz živalskega vrta Sudubon v New Orleansu v Louisiani. Z njimi lahko kvečjemu zgrabijo plen, vendar bi velik žabec, kakršen je Naveen, plen tako ali tako kar pogoltnil.

Žabja prijatelja?
Tiana in Naveen se sprva ne razumeta najbolje, kmalu pa postaneta najboljša prijatelja. V resnici se žabi različnih vrst ne bi družili. Volovske žabe, na primer, se zadržujejo na bregovih rek, ob ribnikih in potokih. Drevesne žabe pa živijo … No, ja – predvsem na drevesih. In če bi se ti dve žabi vendarle srečali? Velika volovska žaba, ki se prehranjuje z mišmi, žuželkami in ribami, bi si drevesno privoščila za malico.

Luč v temi
Tiana in Naveen potrebujeta pomoč pri potovanju po močvirju. Kresniček Ray pokliče svoje sorodnike – skupaj jih je okrog 30.000 – in ustvari velikansko svetilko. »Včasih se zdi, da resnične kresničke potujejo v skupinah, vendar so samotarke,« je pojasnil strokovnjak za žuželke Cole Gilbert z newyorške univerze Cornell. Sicer pa svetleči zadki kresničkam ne služijo kot žarometi, temveč žuželke z njimi privabljajo partnerje.

Aligatorjev rep
Aligator Louis žabcema pomaga prečkati široko reko Misisipi. Rep mu služi kot motor, zato aligator urno šviga od enega do drugega brega. »Tudi pravi aligatorji si pri plavanju pomagajo z repi,« je povedal Dietz. Repi so tako močni, da aligatorji na kratke proge plavajo kar dvakrat hitreje od plavalcev na olimpijskih igrah.


Alvin in veverički 2

Besedilo: Johnna Rizzo
Fotografija: z dovoljenjem 20th Century Fox / z dovoljenjem Continental filma

V novem filmu Alvin in veverički 2 nastopajo Alvin, Simon in Theodore, ki uživajo življenje, saj so rokerske zvezde. Potem pa Alvin povzroči nezgodo, po kateri menedžer skupine pristane v bolnišnici – veverice pa se morajo vrniti v šolo. Veverice so ustvarjene računalniško, drugi deli filma pa so posneti. In kako so se umetno ustvarjeni kožuharji ujeli z resničnimi ljudmi? Junior se je odpravil v zakulisje filma, da bi izvrtal nekaj skrivnosti.

Grozljivka

imageAlvin se na koncertu tako zelo vživi, da po nesreči podre orjaško kartonsko podobo samega sebe. Zvali se naravnost proti menedžerju Davu, ta pa poleti z odra. Igralca so v zadnjem trenutku potegnili proč, tako da se je samo pretvarjal, da je nasrkal. Letenje pa je resnično. Ekipa je igralcu okrog pasu zavezala vrv in potem potegnila. Močno potegnila! Tako je igralec švignil po zraku. V kotu, ki ga kamera ni ujela, je varno pristal na mehkih blazinah. Prvi šolski dan Alvin, Simon in Theodore se pripravljajo na šolski dan, nenadoma pa se hodnik napolni z učenci, ki bratovščino skoraj pomendrajo. Ustvarjalci filma so kader posneli tako, da so hodnike napolnili z otroki, ki tekajo sem ter tja. Pozneje so animatorji zapolnili prazne prostore z digitalnimi vevericami, ki skušajo ubežati usodnim čevljem.

Veverica je lahko balon
Ko se bratje odločijo špricati vajo z rokersko skupino zaradi tekme, Alvina muči slaba vest. Po tekmi se zavleče v posteljo in globoko ter žalostno zavzdihne. Odeje so se morale ob izdihu dvigniti, zato si je ekipa za posebne efekte pomagala z balonom. Pozneje so čez odeje računalniško narisali Alvinove roke.

Trganje papirja
Alvin si nadene dres ameriških nogometašev in vodi svoje moštvo na igrišče. Ponosno raztrga šolsko zastavo. Ker pa digitalna veverica ne more raztrgati pravega papirja, so ustvarjalci filma iz naprave v ozadju izstrelili teniško žogico. Digitalnega Alvina so dodali pozneje.

Akrobacije na stopnišču
Teta Jackie, ki na letališču čaka svoje veverice, je na invalidskem vozičku. Nekdo se zaleti vanjo, zato se voziček odkotali po dveh stopniščih navzdol! John Moio je poskrbel za igralkino varnost. Svoji ekipi je naročil, naj na voziček namesti vrvi. Tako je voziček po stopnišču drsel naravnost in z ravno pravšnjo hitrostjo.

 


Iz prve tace - Vprašaj dr. Srečka Mercino

Fotografija: © ISTOCKPHOTO / RICHARD KRAAN (HIJENA)

imageZakaj je videti, kot da se hijene smejijo? Hijene imajo široka usta pogosto odprta, saj se tako kot mi psi hladijo preko jezika in sluznice ust. Prav zato se ti mogoče zdi, kot bi se stalno smejale. Hijene živijo v krdelu in se med seboj neprestano glasovno sporazumevajo. Nekateri glasovi so tako visoki, da jih zazna le pasje uho, človeško pa ne. Drugi glasovi pa so podobni krikom, tuljenju in nekakšnemu ‘‘noremu’’ hihitanju. V ustih imajo dolge podočnike in krepke derače. Same lahko uplenijo zebro ali pa se zadovoljijo z ostanki plena drugih živali. Pojedo tudi kosti, kopita in rogovje. Kosti dobro prebavijo, kopita in rogove pa ne, zato jih delno prebavljene izbljuvajo. Brrr, mi gredo že kocine pokonci! Zakaj ima nosorog rog na nosu in kaj z njim dela? Samci afriških nosorogov se bojujejo za samice ponavadi tako, da merijo moči s svojimi rogovi. Azijske vrste pri tem uporabljajo zobe. Večji samci imajo na glavi večje rogove, ki jih razkazujejo pred samicami. Za samice pa je bolj pomembna sama velikost samca in ne toliko velikost njegovih rogov. Prav zaradi teh rogov pa so nosorogi zelo ogroženi. V Afriki in Aziji ljudje verjamejo, da imajo veliko zdravilno moč. To pa ne drži, saj so rogovi sestavljeni iz snovi, ki sicer pri živalih sestavlja kremplje in dlako, pri tebi pa nohte in lase. Če rog pobliže pogledamo, vidimo, da ga sestavljajo tesno zlepljene ščetine. Zato naravovarstveniki nosoroge uspavajo in jim v spanju odrežejo rog, da niso več zanimivi za divje lovce. Ker je rog zgrajen iz ščetin, odstranitev nosoroga ne boli. Vesel sem, da tudi sam nimam rogov.

Ali krokodili res jokajo, ko jejo?
Včasih so verjeli, da krokodili med požiranjem plena jočejo, od tod tudi pregovor, pretakati krokodilje solze, vendar pa to ne drži. To so mogoče verjeli zato, ker krokodili plena ne morejo žvečiti ali odgrizniti delov. Zato plen potegnejo pod vodo, kjer ga vrtijo in tako poskušajo raztrgati na manjše kose, ki jih nato pogoltnejo. Res pa je, da imajo krokodili poleg običajnih vek, ki jih imamo tudi živali in ti, še tretjo veko, ki je prozorna in gibljiva. Ko se krokodili potopijo, jim te veke pod vodo ščitijo oko. Krokodili imajo oči nameščene na vrhu glave. Ko plavajo, iz vode molijo le oči, slušne odprtine in nosnice. Tako krokodili lahko dihajo in zaznavajo, kaj se dogaja okoli njih, sami pa so skoraj neopazni. Takrat jih res ne bi rad srečal!

 


image


Facebook Junior.si

Anketa


Na kateri celini ni deževnega gozda?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov