Vstopna stranVsebinaArhiv

Kanadski ris: vrnitev mačke

BESEDILO: CRISPIN BOYER
FOTOGRAFIJA: © ISTOCKPHOTO/ANDY GEHRIG (EVRAZIJSKI RIS)

Zdi se, da je nemogoče najti skriti brlog novorojenih kanadskih risov. Raziskovalci kanadskega oddelka za prostoživeče živali pa vedo, da so blizu.
S pomočjo pilota, ki v majhnem letalu kroži visoko nad zasneženo divjino, skupina zasledi samico, ki hodi proti oddaljenemu kraju. Padla debla, nakopičeno skalovje in vse drugo, primerno za brlog, prekriva težka snežna odeja.
Za Tanyo Shenk, strokovnjakinjo za rise, je zasledovanje po globokem snegu in iskanje legla mladičev izredno pomembno. V ameriški zvezni državi Kolorado že dve leti niso našli nobenega risjega mladiča, kar bi lahko pomenilo, da zanje v tej državi ni več upanja.

imageV sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so ljudje kanadskega risa na tem območju popolnoma izlovili. Pred desetletjem pa so se odločili ujeti 200 risov v Kanadi in na Aljaski ter jih izpustiti v divjino Kolorada. Risi so se hitro prilagodili novemu okolju in vsako leto so skotili več mladičev. Zdaj strokovnjaki ne vedo, zakaj zadnja leta mladičev nimajo več. Odkriti morajo vzrok, da bodo tem divjinskim mačkam lahko pomagali preživeti v njihovem novem domovanju.

Na fotografiji je sorodnik kanadskega risa, evrazijski ris, ki ga najdemo v naših gozdovih.

Tek za večerjo
Raziskovalci menijo, da je risov v Koloradu manj, ker je upadlo število ameriških snežnih zajcev. Obstoj te mačke je povezan s preživetjem ameriškega snežnega zajca, s katerim se večinoma prehranjuje. »Ris je eden najizbirčnejših jedcev na svetu,« pojasnjuje L. Scott Mills, strokovnjak za ameriške snežne zajce. »Zajci obsegajo do 90 odstotkov njihove prehrane.«
Odnos plenilec-plen med tema dvema vrstama je izredno uravnotežen. Kanadski ris ima kot britev ostre kremplje in močne ter daljše zadnje noge, torej je odlično prilagojen za lov na zajce, zato se redko prehranjuje z drugimi živalmi. Kadar je ameriških snežnih zajcev veliko, naraste tudi število risov.
Približno vsakih deset let se število zajcev močno zmanjša. Takrat risi stradajo, zato preživi manj njihovih mladičev. Ko se snežni zajci znova namnožijo, imajo risi več hrane in tako lahko prehranijo tudi več mladičev.


Divja mačka

Besedilo in fotografije: Miha Krofel

Imate pri hiši domačo mačko? Pa veš, da v naših gozdovih živi tudi divja mačka? Še danes je mnogo ljudi ne pozna in je ne zna ločiti od domače sovrstnice. Pridruži se slovenskim biologom in spoznaj tega skrivnostnega malega plenilca iz naših gozdov.

image

Domača ali divja?
Morda si se kdaj sprehajal ob robu gozda in ti je prek poti stekla progasta mačka. Večina ljudi pomisli, da gre le za kakšnega potepuškega domačega mačka. Vendar je možno, da je bila to v resnici divja mačka.
Divja mačka je živela pri nas že v času ledenih dob še pred prihodom človeka. Nasprotno pa domače mačke izvirajo iz Afrike. Prve so ljudje udomačili v Egiptu in jih nato pripeljali v Evropo.
In kako ju ločimo med seboj? Divjo mačko najlažje prepoznaš po zelo širokem repu s črnimi kolobarji. Rep se konča topo, kakor da bi ga nekdo odsekal. Drugače je pri domači mački, pri kateri je rep običajno tanjši in se postopoma zoži v konico. Divje mačke so vedno sivo-rjave barve s črnimi progami, rožnatim smrčkom in zelenimi očmi, domače mačke pa so zelo različno obarvane.

Proučevanje skrivnostne divje mačke
Signal v radijskem sprejemniku postaja vedno glasnejši. Biolog Hubert Potočnik ustavi terenski avto ob robu gozdne ceste sredi dinarskega gozda na Kočevskem. Signal prihaja iz majhne ovratnice, ki je nameščena okoli vratu divje mačke z imenom Liza.
Liza je le ena izmed več kot desetih divjih mačk, ki jih je Hubert s sodelavci nadel ovratnice z oddajniki. Divjo mačko je v temačnih gozdovih zelo težko opaziti. S pomočjo oddajnika pa ji Hubert brez težav sledi.
Nekdaj se je o tej vrsti vedelo zelo malo. Zato je bilo spremljanje divjih mačk še toliko bolj zanimivo. »Kot da bi na novo odkrival delček sveta, ki ga pred tabo ni še nihče spoznal,« se spominja Hubert prvih dni na terenu. Zaradi raziskav s pomočjo telemetrije zdaj precej bolje poznamo njihovo skrivnostno življenje. V preteklosti so na primer mislili, da zaradi globokega snega divje mačke v naših dinarskih gozdovih ne morejo preživeti zime. Hubert je ugotovil, da jim to uspe zato, ker se v zimskem času pomaknejo na osončena južna pobočja hribov. Tam sneg zaradi sonca hitro skopni. To divjim mačkam omogoča, da lahko tudi pozimi pridejo do svojega najljubšega plena – voluharic in gozdnih miši.

Več o prebivalki naših gozdov preberi v januarski številki NG Juniorja.


Kar se Nao nauči, to Nao zna!

Besedilo: Maja Omladič
Fotografija: Arne Hodalič

»Živijo!« nas v malce polomljeni slovenščini pozdravi majhen rdeče-bel robot Nao. S fotografom se zazreva v 58 centimetrov visok plastični izum, ki je videti kot animirani junak.

imagePrvi stik Ko naredi nekaj korakov, se vprašava, ali se lahko malček pobere, če pade. Jure Žabkar, raziskovalec v Laboratoriju za umetno inteligenco na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani, robota malce porine. Pade. Ko mu hočeva pomagati, naju ustavi: »Robot se zna sam pobrati.« In res, robot z veliko natančnostjo postavi noge in roke v tak položaj, da se lahko pobere. Že razmišljam, da bi bil robot imenitno novoletno darilo, ko mi povedo, da ga ni mogoče kupiti v prosti prodaji. Kakšen je Mali Robot je izdelek francoskega podjetja. Ime mu je Nao. To ni samo njegovo ime, ampak je to ime podobnih robotov proizvajalca – kot kakšna znamka avtomobila. Izdelujejo jih v modro-beli in rdeče-beli barvi. Robotu, s katerim delajo ljubljanski raziskovalci, ljubkovalno pravijo Mali. Naovo telo je iz plastike. V notranjosti ima motorje, ki mu omogočajo gibanje, v glavi pa majhen računalnik in kameri, s katerima »gleda«, ter zvočnika, po katerih govori. Deluje izključno na elektriko. Nao lahko premika roki in nogi, se skloni ali obrne glavo. Na rokah ima tri prste, s katerimi lahko prijema majhne predmete. S programom na osebnem računalniku robotu ukazujejo, kaj naj naredi. Več o sposobnostih zabavnega rdeče-belega robotka si lahko prebereš v januarski številki NG Juniorja.


Iz prve tace - Vprašaj dr. Srečka Mercino

FOTOGRAFIJA: © ISTOCKPHOTO/KETIAN CHEN (PAPIGI)

imageZakaj se papige lahko naučijo govoriti, druge ptice pa ne? Papige in nekatere ptice pevke so v primerjavi z drugimi pticami, zelo inteligentne. Tudi v naravnem okolju posnemajo glasove drugih živali. Prav zato se lahko naučijo tudi del človeške govorice. V kljunu imajo dobro razvit jezik, ki jim pomaga pri oblikovanju glasov. Raziskovalci ugotavljajo, da imajo papige osnove jezika in intelektualne sposobnosti tri leta starih otrok. Poleg tega, da so pametne, so tudi zelo čustvene in rade se igrajo. Skozi igro pa se kar hitro naučijo veliko besed. Zelo znan je bil papagaj z imenom Alex, ki je pripadal vrsti sivi jako (izgovori se žako). Poznal je približno 800 besed. Besed pa ni samo ponavljal, temveč jih je tudi povezoval v smiselne stavke. Postavljal je tudi vprašanja, s katerimi je prosil za določene igrače.  Zakaj mačke nimajo trepalnic? Če si dobro ogledaš mačje oči, kar si jih sam ne upam, lahko opaziš, da imajo tudi mačke trepalnice. Lahko so krajše ali daljše, odvisno od pasme. Za vse pa velja, da so zelo goste in jih zato zlahka zamenjaš z dlakami. Tako kot pri nas psih, človeku in drugih sesalcih, tudi mačkine trepalnice varujejo oko pred prahom in drugimi delci, da ne padejo v oko in ne dražijo sluznice očesa. Mačke pa nimajo samo trepalnic, imajo tudi obrvi. Te pa so zlahka opazne, saj nekatere najdaljše izraščajo nad notranjim delom očesa in so precej dolge. Druge pa so krajše in goste. Daljše obrvi mačke uporabljajo v temi za tipanje, da se lažje znajdejo o okolici in hitro zaznajo ovire. Mačkam pa dajejo tudi zelo lep in ljubek izgled.

Ali lahko osa piči večkrat?
Vsekakor te lahko ena osa piči tudi večkrat zaporedoma. To pa naredi le takrat, kadar se čuti ogroženo. Recimo, da jo stisneš med obleko in kožo ali po nesreči primeš. Takrat se brani s svojim edinim orožjem – želom, ki je povezano s strupno žlezo. Prvotno so imele ose želo za obrambo pred plenilskimi žuželkami, kot so sršeni. Šele kasneje v razvoju so to obrambo začele uporabljati tudi proti sesalcem. Za razliko od ose pa lahko čebela človeka piči le enkrat in nato umre. To pa zato, ker imajo čebele na želu nazaj zavihane kaveljčke, ki zdrsnejo skozi hitin sršena, v koži sesalca pa se zataknejo in ostanejo v njej. Tako si čebela poškoduje prebavilo in pogine.

Ali so psi lahko tudi kratkovidni oz. daljnovidni kot ljudje?
Čutilo za vid pri nas psih ni tako dobro razvito kot pri ljudeh, saj se psi bolj znašamo na čutilo za voh in sluh. Psi smo normalno kratkovidni, zelo dobro pa vidimo premikajoče predmete. Okolico vidimo v črnih, sivih in belih odtenkih, ne razločimo barv. Prav tako kot pri ljudeh, pa tudi pri nas, s starostjo peša čutilo za vid. Moja prijateljica je 17-letna psička Vila, ki malo zaznava samo še svetlobo. Z leti je postala tudi gluha. Vendar se v znanem okolju dobro znajde ob pomoči tipa in voha. Previden pa moram biti pri prestavljanju predmetov po stanovanju, da je kaj ne preseneti in se ne zaleti. Sicer hodi počasi, ker je zelo stara, saj ima kar 119 človeških let. Razvila pa je tudi posebno tehniko hoje. Noge steguje zelo naprej, da pri vsakem koraku z njimi malo potipa, preden stopi.

Kateri je najstarejši konj na svetu?
Na to vprašanje je zelo težko odgovoriti, ker sem prepričan, da je že veliko konjev dočakalo zelo veliko starost, pa za njih še nisem slišal. Nekaj pa zagotovo drži, po ohranjenih zapisih je bil najstarejši konj na svetu Stari Bill, ki je živel kar 62 let (1760–1822). Danes v Ameriki živi lepotec Cuper, ki je starejši od 50 let in velja za najstarejšega konja današnjega časa. Polno delovno dobo je oddelal v policiji in sedaj uživa na zasluženem počitku v pokoju. Občasno zboli kot vsi starčki, vendar lastniki in veterinarji dobro skrbijo za njegovo zdravje v upanju, da bo dočakal še veliko let.


Beduini - puščavski popotniki

BESEDILO: CARMEN LAŠIČ
FOTOGRAFIJA: © ISTOCKPHOTO/VERA BOGAERTS (BEDUIN PRIPRAVLJA ČAJ)

image»Boš čaj?« »Prosim?!« Napol odprem oči in že zagledam veliko roko v volneni rokavici, ki mi ponuja čaj. Še preden se do konca predramim, vidim, da se mi Mohamed, moj beduinski prijatelj, spet smeji. To počne ves čas. S svojimi golimi stopali in z rokami v pletenih rokavicah, ker sonce še ni vzšlo in je tu v oazi še precej hladno, čepi ob moji spalni vreči. »Kje si potovala to noč?« me vpraša že tretje jutro zapored. Večina beduinov še vedno živi v šotorih. Ti so grajeni iz kozjih ali kameljih kož, ki jih skupaj sešijejo beduinske žene. Šotori so navadno sestavljeni iz dveh delov: v enem sprejemajo goste, drugi pa je namenjen izključno ženskam. Vendarle pa danes veliko beduinskih plemen že gradi preproste hiše, najpogosteje iz kamna ali iz opeke, na krajih, ki jih uporabljajo za bazo, kamor se vedno vračajo.

Veter v oblačilih
Mohameda vprašam, zakaj on nosi rdeče-belo ruto, če pa njegovega brata največkrat vidim v beli ... »Ta je iz debelejšega bombaža in me v njej manj zebe!« mi preprosto razloži. Kako se bodo oblekli, je tudi pri beduinih deloma odvisno od okusa ali vremena, bistvo izbire oblačila pa še vedno narekuje puščava. Njihova oblačila so sestavljena iz več plasti. Vroči sončni žarki se vpijajo v belo zgornje oblačilo, hkrati pa plasti spodaj puščajo vetru, da kroži okoli teles prebivalcev puščave. Zavita glava in vrat sta tako zaščitena pred vročinskimi udari, saj zadržujeta telesno vlago in varujeta pred včasih surovim suhim peskom. Ženske so zavite v črna oblačila, prepletene s tankimi nežnimi vzorci, modrimi za neporočene, rdečimi za že oddane.

Več o beduinskem načinu življenja preberi v janurskem NG Juniorju.


Zimski festival v Sapporu

Besedilo: Susan Blackby
Fotografija: © ISTOCKPHOTO / Caitlin Winner

Pomisli na zimski mraz, ko ti zaledeni kri v žilah. Marsikdo raje ostane doma na toplem in si privošči skodelico vroče čokolade.
V japonskem mestu Sapporo pa ljudje komaj čakajo, da se toplo oblečejo in odrinejo od doma. Nekateri prav veselo z lopatami premetavajo sneg! Toda ne zato, da bi počistili pločnike. Sneg »lopatajo«, da mesto pripravijo na slavje. Začenja se nekaj posebnega – Yuki Matsuri, vsakoletni snežni festival v Sapporu.

Na mesta, pripravljeni, sneg! imageTedne pred začetkom festivala v mesto prispejo tovornjaki, polni snega. Delavci sestavljajo ograde za kupe snega. Gradbeni odri se dvigujejo visoko v zrak. Nastajajo zgradbe. Na tisoče delavcev iz snega oblikuje tobogane, kavarne na prostem, labirinte in odre. Vse je sestavljeno iz ledu in kupov snega. Festival se začne februarja. Takrat v mesto prispejo kiparji in rezbarji snega in ledu. Sodniki izbirajo umetnike glede na njihovo delo in veščine. Tekmujejo lahko samo najboljši. Pravila in pripomočki Patricia Leguen je bila ena od izbranih srečnic. Leta 2001 je na festivalu predstavljala Kanado. »V čast mi je, da so me povabili v Sapporo,« je povedala. »Bilo je naporno, a izredno zabavno! Vodič nam je pokazal, kje bomo delali.« »Potem je vodič dejal: ‘Danes boste videli dva milijona ljudi.’ In smo jih res! Nisem mogla verjeti, da nas je pri delu opazovala tolikšna množica.« Kiparji pridno delajo. »Z lopatami je treba preložiti dve ali tri tone snega, preden vidimo kakršno koli obliko,« pojasnjuje Leguenova.

Skupinsko delo
Leguenova je tako kot drugi umetniki delala s skupino. Vsaka skupina ima vodjo in dva pomočnika. Oblikujejo kocke snega, visoke, široke in dolge tri metre. Skupina dela štiri dni po 11 ali 12 ur.
Vsaka skupina previdno kleše kocko snega, pri tem si delavci pomagajo z dleti in sekiricami. Počasi nastaja oblika kipa.
Končano delo je vredno napornega dela in razbolenih mišic. V zimskem soncu se lesketa čudovita podoba. Sneg je prav tako gladek, mogočen in mrzel kot marmor. Na žalost pa ni tako vzdržljiv!

Več fotografij in opis dela kiparjev ledenih umetnin najdeš v januarski številki NG Juniorja.


Kongo

Besedilo:  Meta Krese
Fotografija: Arne Hodalič

Leseni skiro. Kako prijazna igrača do narave! Nobene plastike, ki bi se ohranila še neskončno dolgo za tem, ko bi pozabljena, mogoče polomljena, ležala v garaži, v kleti ali na smetišču.
Pa ni zato lesena; to je pač edini material, ki je na voljo. V Kongu ni nič tako, kot smo navajeni pri nas. Zaradi več desetletij trajajočih nemirov in vojn je vsakodnevno življenje postavljeno na glavo. V Kongu zato skiro ni igrača temveč izjemno koristno vozilo. Pravzaprav taksi. Fantje s skiroji za drobiž prepeljejo težke vreče tistim kupcem, ki si njihov prevoz sploh lahko privoščijo: pomagajo redkim prebivalcem mesta Goma, ki sploh imajo denar za nakupe. Veliko prebivalcev namreč živi v begunskih taboriščih. Te družine se ob koncu tedna nikoli ne odpravijo po nakupih. Starši dobijo zgolj osnovno hrano in nekaj najnujnejši čistil enkrat na mesec v razdelilnih središčih. Ničesar ne morejo izbirati: kaj in koliko česa bodo dobili, je odvisno od tega, kaj je delavcem humanitarnih mednarodnih skupnosti uspelo zbrati. Tisti odločilni dan mame dolge ure stojijo v vrsti in čakajo, da jim s flomastrom na roke zapišejo, kaj jim pripada. In ko dobijo stvari, otroci prevzamejo odgovorno delo in jih odnesejo domov. V taboriščih so poti preslabe tudi za lesene skiroje.

image


Ledene gore

Besedilo: Luc Desjardins, glavni prognostik v kanadski službi za nadzorovanje ledenih gora (Ledene gore), Marija Babić - Milovanović (Pingvini v risanih filmih)
Fotografije: © ISTOCKPHOTO / JAN WILL (PINGVINI); Z DOVOLJENJEM BLITZ FILMA (VESELE NOGICE); Z DOVOLJENJEM CONTINENTAL FILMA (DIVJI VALOVI); Z DOVOLJENJEM KARANTANIJA CINEMAS (MADAGASKAR)

Na zahodni obali Grenlandije velikanski ledeniki počasi drsijo proti morju. Ko prispejo na cilj, zahrumijo in nato zastokajo. V ledu se zariše razpoka, dolga kot nogometno igrišče in od ledenika se odcepi velikanski kos ledu.
Orjaški kos se nagne, škriiip ... nato pa pljusk! Kos se odlomi in pade v morje. Kos ledenika postane ledena gora, gmota ledu, ki pluje po morju. Kadar se pojavi nova ledena gora, jo opazujem, ker je spremljanje ledenih gora moja služba. Če jo želim dobro opravljati, moram o njih vedeti čim več.

image

Vse velikosti
Naučil sem se, da ni tipičnih ledenih gora, saj se pojavljajo v najrazličnejših oblikah. Lahko so majhne kot človek, velike kot stanovanjska hiša ali nakupovalno središče. Lahko so celo tako gromozanske kot neka država.
Največja ledena gora, kar so jih doslej odkrili, se je imenovala B-15. Odlomila se je od ledenega pokrova Antarktike. To je zgodilo marca 2000. B-15 je bila tako velika kot polovica Slovenije! Ledene gore na odprtem morju se neprestano talijo. Koliko časa obstajajo, je odvisno od njihove velikosti. Večje ledene gore lahko plujejo po oceanu več let, preden se povsem stalijo. Nanje vpliva tudi temperatura zraka in morja.

Osupljive oblike
Spoznal sem, da se ledene gore neprestano spreminjajo. Divji vetrovi in močni valovi vanje izdolbejo luknje ali jih izoblikujejo v osupljive kipe.
Vsako pomlad se na severovzhodu Kanade zberejo množice turistov, ki si ogledujejo ledene gore v obliki gradov, dinozavrov in školjk. Lahko vidijo tudi najrazličnejša morska bitja. Ko se ledene gore talijo, morje obogatijo s prstjo, ki so jo postrgale s kopnega. Prst vsebuje minerale, ki privlačijo morske prebivalce. V bližini ledenih gora se zato zberejo skupine rakov, galebov in kitov.
Vse ledene gore, ne glede na obliko, so sestavljene iz dveh delov. Zgornji del moli iz vode, spodnji je pod vodno gladino in je približno osemkrat večji od zgornjega. To je tudi nevarnejši del ledene gore, ker ga mornarji ne vidijo. Včasih z ladjo plujejo preblizu in tako lahko zaidejo v težave.


PINGVINI na risanem platnu

VESELE NOGICE

image

On je: Fuši, edini pingvin bez glasu v koloniji cesarskih pingvinov, kar mu predstavlja težavo, ker brez Pesmi srca ne bo našel ljubezni svojega življenja.
Ima: čarobna stopala, ki topotajo v ritmu Pesmi srca.
Najboljši je, ko: s topotanjem prepriča ljudi, da pogledajo svet z njegovimi očmi.
Opozorilo: Nikar ne poskušaj odtopotati Pesmi srca doma, če imajo tvoji sosedje slabo srce.

imageDIVJI VALOVI On je: Cody, pingvin, ki bi rad bil najboljši v deskanju na valovih. Ima: vročo kri, čeprav živi na najhladnejšem kraju na Zemlji. Najboljši je, ko: ugotovi, da zmaga ni najpomembnejša, ampak da uživa v tem, kar v življenju počne najbolje. Opozorilo: Nikar ne deskaj po stopnišču!

MADAGASKAR

Oni so: Kapitan, Kovalski, Riko in Pešak, strokovnjaki za bežanje iz newyorškega živalskega vrta. Čas med kopanjem predora do Antarktike zapravljajo z žaljivimi nasmehi in nesramnimi pripombami obiskovalcem živalskega vrta. 
Imajo: popolno strategijo za beg, podkrepljeno z znanjem o dešifriranju tajnih šifer in o orožju, ki ga lahko po potrebi pogoltnejo.
Najboljši so, ko: končno prispejo na Antarktiko, kjer jim sploh ni všeč in zato raje odpotujejo na Madagaskar. 
Opozorilo: Tvoji starši ne bodo preveč veseli, če jim skuhaš kavo z ribami!

image


Zabava in igre v živalskem vrtu

Besedilo: Aline Alexander Newman
Fotografiji: RON SWAISGOOD / SAN DIEGO ZOO (PANDE); AMY HALE / POINT DEFIANCE ZOO & AQUARIUM (SEVERNI MEDVED POD VODO);

Živali v divjini imajo natrpan urnik, saj ure in ure iščejo hrano. V živalskem vrtu pa ni tako. Oskrbniki jim pripravljajo hrano, razporejajo njihov čas in celo izbirajo sostanovalce v ogradah. »Ker ne morejo živeti tako kot v naravi, se dolgočasijo in so zato pod stresom,« pravi David Shepherdson, koordinator raziskav v živalskem vrtu ameriške zvezne države Oregon. Kako lahko oskrbniki pomagajo živalim? Tako, da jim omogočijo čim bolj raznoliko življenje ter veliko novih izkušenj, poleg tega pa jim morajo dovoliti, da same sprejemajo odločitve. To na primer pomeni, da šimpanzu preoblikujejo kletko, ali pandi ponudijo igračo. Vse skupaj zahteva veliko časa, truda in domišljije, vendar se splača. »Živali so veliko bolj zadovoljne,« pravi Shepherdson. Če želiš ugotoviti zakaj, beri dalje.

imageŽoga severnega medveda Celo severni medved Boris praznuje noč čarovnic v živalskem vrtu in akvariju Point Defiance v Tacomi v ameriški zvezni državi Washington. Vendar ne tako, da se našemi v čarovnika ali vampirja. Namesto tega igra košarko v svojem bazenu … in to z bučo! Glavni oskrbnik severnih medvedov Derek Woodie mu prinese bučo in igra se začne. Medved se potopi pod vodo in zadane bučo s šapo, ki je velika kot krožnik. In ko se buča znajde spet na površju, jo vrže v zrak. Med polčasom si odpočije tako, da na hrbtu počiva na vodi in drži bučo v naročju. Čez dve uri je igre konec. Boris si bučo stlači v svoja ogromna usta in jo odnese iz bazena. Uleže se, si jo položi pod glavo in zapre oči. »V resnici je kot otrok,« pravi Woodie. »Nove igrače so vedno najbolj zabavne.« In buče so tako zabavne, da se Boris ne more ločiti od njih.

imageMedved, ki svoje igrače deli z drugimi Velika panda v najstniških letih po imenu Di Di nikoli ni imela igrač. Živela je v majhnem živalskem vrtu na Kitajskem, kjer oskrbniki niso vedeli, kako pomembno je, da živalim zapolnijo prosti čas. Ron Swaisgood, koordinator oskrbnikov pand v živalskem vrtu kalifornijskega mesta San Diego, je obiskal živalski vrt na Kitajskem. Zdolgočaseni medved se mu je zasmilil. »Resnično ni imel česa početi,« nam je povedal Swaisgood, ki je Di Diju takoj priskrbel žaklovinasto vrečo, polno suhe trave. Di Di je bil najprej sumničav. Povohal je novo stvar. Odskočil. Se je dotaknil z nogo. Nato pa jo je takoj vzel za svojo, jo zgrabil z zobmi in jo prenašal naokoli po svojem domovanju. Njegova soseda Fei Fei ga je opazovala skozi ograjo in ko jo je zagledal, je potisnil vrečo proti njej in mreža med njima se je še dolgo upogibala in zvijala, pandi sta se namreč igrali, kot se igrajo pande v divjini.

 


Sedem levjesrčnih

Besedilo: Maja Omladič
Fotografije: Arne Hodalič

»Kadar si nečesa res želiš, stremi vse stvarstvo k temu, da bi se ti sanje uresničile,« pravi kralj v domišljijski zgodbi Alkimist.

In res, z veliko poguma, volje in vztrajnosti lahko dosežemo marsikaj zase in za svoje bližnje. Mesec december je mesec veselja, upanja in načrtovanja. Naj te načrti odpeljejo v višave. Počneš lahko ogromno stvari, le začeti moraš, vztrajati in nikoli obupati!
Izbrali smo sedem levjesrčnih juniorjev in juniork – tvojih sovrstnikov, ki so zanimivi, drugačni in edinstveni v tem, kar počnejo, kako živijo in razmišljajo. Naj ti bodo za izziv in zgled, da se kakšnega zanimivega podviga v novem letu lotiš tudi sam.

Poskrbi za domače ljubljence!
Martin Furlan, 11 let

imageMartin je učenec šestega razreda, ki rad igra računalnik in obožuje živali. Za domačega ljubljenca ima podgano, poleg tega pomaga skrbeti za ostarelo psičko. Podgano Pacurisu sem spoznala v njeni kletki. Martin jo vzame v roke in takoj se začne skrivati pod njegovimi lasmi. Pove, da je to prostor, kjer je podgana najraje. Pacurisu je stara pet mesecev in je velika okoli deset centimetrov – brez repa, ki meri toliko kot trup. Hrani jo s semeni in sadeži, kot so orehi in rozine. Pacurisu pije samo vodo. Čeprav živi v kletki, jo Martin vsak dan spusti, da teka po njegovi postelji. V naravo enajstletnik podgane še ne nese – jo pa skuša navaditi tudi na ta podvig. Tako, kot je to uspelo Martinovi sestri, ki ima svojo sivo belo podgano Miko.  Poleg glodavcev v stanovanju živi 17-letna psička pasme shitzu, ki ji je ime Vila. Psička je slepa in gluha, tudi noge je ne ubogajo tako kot včasih. Vsak dan jo Martin odnese na sprehod. Tako malce pretegne kosti, a vseeno bela lepotica najraje drema. Kot drugi psi je pasje brikete, a te morajo prej namočiti, ker ima slabe zobe. Psička se ne pestuje rada. Najraje je na toplem – tudi poleti na morju najraje leži na nizkem zložljivem sedežu in se sonči. Čeprav imajo v stanovanju tri živali, bi imel Martin rad še činčilo! Za novo leto si želi še posebno arhitekturno stvaritev – sestavljiv grad, v katerem bosta železnica in vlak smrti.

Zagovarjaj svoje mnenje!
Neža Šeruga, 14 let

image

Ali veš, da v Sloveniji obstaja otroški parlament? V njem lahko osnovnošolci predstavljate svoja mnenja, ideje in vprašanja – podobno kot v pravem parlamentu. Zagovornica svojih prepričanj je tudi devetošolka Neža. Zasedanja najprej potekajo v osnovnih šolah, nato na občinski in regionalni ravni, kjer končno izberejo predstavnike za državni otroški parlament. Vsako leto določijo različne teme. Letošnje so stereotipi, rasizem in demokracija. Neža v debatah sodeluje že drugo leto. Smisel otroškega parlamenta vidi v tem, da izpostavijo kakšen problem in skušajo izboljšati življenje mladih.
Vsako leto Neži ostane kakšen lep spomin iz sodelovanja v parlamentu. Najbolj nepozaben je bil tabor v Kranjski Gori in letošnja počitniška avantura, ki jo je organizirala zveza prijateljev mladine. Najstnica je namreč v okviru projekta Mladi in Evropa odpotovala na Dansko, Švedsko in v Nemčijo!
Tudi doma govorne sposobnosti Neži pridejo še kako prav, saj ima štiri sestre. Skrbi za mongolskega skakača Skokico – jo hrani in ji menja seno v kletki. Rada bi imela še psa, ko odraste pa konja. V prostem času rešuje križanke, posluša glasbo, obiskuje glasbeno šolo in pleše hiphop.
V novem letu si želi, »da bi bila uspešna v šoli. Želim si, da bi začela lepše gledati na svet in se začela zahvaljevati za to, kar imam – družino, streho nad glavo in druge dobrine.«

Upaj si!
Gabriel Ratek, 10 let

image

Gabriela srečam v Bolnišnični šoli na Inštitutu RS za rehabilitacijo v Ljubljani. Sunkoma z invalidskim vozičkom zavije proti oblazinjenim stolom in se presede. Pripne si častno Juniorjevo priponko in začne listati novembrsko številko revije.
Gabriel je desetletnik, ki so mu kmalu po rojstvu ugotovili cerebralno paralizo*. Letos avgusta so mu v noge vbrizgali novo zdravilo; nogi sta pristali v mavcu, Gabriel pa je prva dva meseca šolskega leta preživel v bolnišnični šoli. Kot razloži, se je njegov dan začel s poslušanjem glasbe na i-podu in vožnjo s triciklom po hodnikih šole. Pred deseto uro je začel s poukom, sledila je fizioterapija**, nato učenje do kosila. Popoldne je imel prosto, preživel pa ga je ob igranju košarke in računalniških igric. S prijatelji so ‘‘odprli’’ tudi posebno detektivsko agencijo ter raziskovali kletne prostore poslopja. Čez teden je bil v Ljubljani, vikende je preživljal doma v Mariboru.
Doma se vedno najbolj razveseli psa Živka, muce Dixie, mame in babice ter drugih prijateljev. Gabriel zbira sličice avtomobilov ter pridno polni album Harryja Potterja. Čarovnika iz Bradavičarke najraje gleda tudi ob popoldnevih. In ker je zraven treba pojesti še kaj dobrega, nam hitro zaupa recept - odpreš konzervo tune. Malce olja vliješ na toast, dodaš tuno in rezino sira. Kruhek hrustljavo zapečeš in začneš uživati! Ste že uganili, kaj bo Gabriel, ko odraste? Seveda, kuhar! No, če ne bo policaj ali zdravnik.
Gabriel se od svojega rojstva sooča z večjimi in manjšimi izzivi. A se jih ne boji! Njegovo vodilo je: če si nekaj želiš in v to verjameš, se potrudi in poskušaj uresničiti svoje sanje. Tako verjame, da se mu bo za novo leto uresničila katera od mnogih želja: izlet v Legoland ali Disneyland, trije novi Action mani, novi DVD Harryja Poterja, štirikolesnik, minikroser, gokart, še več plišastih igrač …

Zgodbe in želje preostalih štirih juniorjev te čakajo v decembrskem NG Juniorju!

ZADNJA NOVOST
Naš sogovornik iz decembrske številke David Brinovec se je udeležil Svetovnega mladinskega prvenstva v šahu v Turčiji in si delil odlično 6. mesto.
Te zanima, kako je prvenstvo potekalo?


Varuhi grobnice

Besedilo: Kristin Baird Rattini
Fotografija: O. LOUIS MAZZATENTA / ARHIV NATIONAL GEOGRAPHICA

Skrivnostni glineni vojščaki so bili več tisoč let skriti v podzemlju.

Kitajski kmetje so kopali zemljo, da bi našli vodo, odkrili pa so nekaj, kar jih je močno pretreslo. Vanje je zrl obraz s široko odprtimi očmi in skoraj povsem človeškimi potezami. Toda obraz ni bil del okostnjaka; oblikovan je bil iz žgane gline, ki se imenuje terakota. Kmetje so naleteli na odkritje, ki ga ima marsikdo za osmo čudo starega sveta.

image

Pokopan zaklad
Pod skrivnostno glavo je ležala jama, velika kot dve nogometni igrišči, v kateri se je 2200 let skrivalo na tisoče glinenih vojščakov v naravni velikosti. Postavljeni so bili v vrste, pripravljeni na boj, in vsak je bil svojevrsten. »Vsak las na glavi in vsaka vrvica na čevlju sta videti kot prava,« opisuje strokovnjak za kitajske umetnine Albert Dien.
Sčasoma so arheologi odkrili vsega skupaj štiri jame. V nekaterih so kipi kočij s konji, vojščakov v sedlih in pomembnih častnikov. Ena od jam je prazna, verjetno je nedokončana.

Namigi
Le kdo je oblikoval to mogočno podzemno vojsko? Arheologom se zdi, da poznajo odgovor.
Vojščake so odkrili v bližini Xi’ana, ki je bilo pred 2000 leti glavno mesto Kitajske. To pomeni, da so kipi lahko pripadali enemu samemu človeku: prvemu kitajskemu cesarju.
Genialni, a nasilni vladar je slovel po velikih zamislih in še večji samovšečnosti. Osvajal je bližnje dežele in ustvaril prvo poenoteno Kitajsko. Delavcem je ukazal, naj mu za grobnico ustvarijo hrib, ki je večji od Kipa svobode v New Yorku. Ta orjaški grob leži le dober kilometer proč od vojščakov iz terakote. »Med tema dvema krajema gotovo obstaja povezava,« meni Dien.

Večna vojska
Starodavne kitajske vladarje so pogosto pokopavali z majhnimi figurami vojščakov, ki naj bi jih varovali v posmrtnem življenju. Odkrita vojska pa prekaša vse druge stražarje. »Cesar je ubil veliko ljudi, zato si je mogoče omislil mogočno vojsko, da bi ga zmogla ščititi pred vsemi dušami njegovih žrtev,« ugotavlja Dien.

Več o podzemnem zakladu s Kitajske preberi v decembrskem NG Juniorju.


Toplo zavetje

Fotografija: Mestna občina Maribor

Vsi pravimo, da imamo radi živali. A veliko kosmatih štirinožcev zaradi človekove neodgovornosti ostane brez doma in pristane v zavetišču. Vsaka od teh živali ima svoj značaj in svojo življenjsko zgodbo, a druži jih ista želja – biti v človekovi družbi in nekomu pripadati.  Vsaka posvojitev zavrženega psička ali muce je zato plemenito dejanje. To v mariborskem Društvu za varstvo in proti mučenju živali zelo dobro vedo. Delujejo že več kot 20 let in so do sedaj poskrbeli za več kot 7000 psov in 4000 muc, če ptic, kuncev, hrčkov, morskih prašičkov, želvic in drugih živali sploh ne štejemo!
Mariborsko zavetišče za živali je dobilo nove prostore v Teznem. V njem bodo lahko namestili 55 psov in 35 mačk 12 prostoživečih živali. Predsednik društva, dr. Erih Tetičkovič, se je ob tej priložnosti zahvalil vsem, ki so k temu pripomogli, saj »z rešitvijo problema skrbi za živali mesto izkazuje tudi svojo srčno kulturo.«

NE POZABI!
Živali so živa bitja, ki imajo pravico živeti čim lepše in čim bolje!

image
Simbolni ključ novega zavetišča je v gobčku prinesel labradorec. 

Kako lahko posvojiš žival, preberi tukaj.

 

 


Deloven in vzdržljiv - vsekakor nepogrešljiv!

Besedilo: Špela Bulc
Fotografiji: Iztok Bončina

imageSi že videl policijskega konja na mestnih ulicah? Te mogočne, a dobrohotne živali s 750 ali več kilogrami vzbudijo resnično strahospoštovanje. Pod vodstvom izurjenega jezdeca je za policijsko delo nepogrešljiv, saj učinkovito opravi veliko zahtevnih nalog. Komandir postaje konjeniške policije Ljubljana, Cvetko Možina, pojasni: » Za opravljanje delovnih nalog mora konj ostati miren, tudi ko ga presenetijo neobičajni zvoki ali pojavi. Ni pomembna njegova pasma, ampak so pomembni njegov značaj, višina, hitrost ter zdravstveno stanje. Postopek izbora je dolgotrajen in skozi »sito« pridejo le redki.« Tako kot delavnik tvojih staršev je tudi konjev osem- ali večurni delavnik navadno naporen. Ob koncu »službe« se mu policist vodnik zahvali s posladkom in zasluženim počitkom na pašniku. Po končani karieri čaka policijskega konja upokojitev. Poskrbijo, da pride v prave roke, kjer ga čakajo mirna leta brezdelja. Njegov vodnik pa ga redno obiskuje, saj prijateljstvo med njima nikoli ne zamre.

image Policisti konjeniki konje vsak dan trenirajo, da jih pripravljajo na nepričakovane delovne pogoje. V pravi policijski akciji jih opremijo z zaščitnim vezirjem za oči in ščitniki za noge.

Regina

Besedilo: Meta Krese
Fotografija: Arne Hodalič

image

15. marec 2008. Za Regino je bil čisto navaden dan. No, malce poseben, ker je bila sobota in si je stara mama lahko vzela čas za sprehod po gozdu ob njunem domu na obrobju Tirane. Potem pa je počilo. Zadonela je oglušujoča eksplozija. Po bližnjih vaseh so švigale granate, ki so uničevale hiše in morile ljudi. Nastajali so globoki kraterji, dvigovale so se vzpetine. Razneslo je smodnišnico.
Regini je del granate poškodoval glavo. Izgubila je roko. Strah se ji je za vedno zalezel v kosti. A deklica se vseeno ne da. Čeprav je zaradi številnih operacij veliko manjkala pri pouku, je najboljša učenka v razredu. In njeni medvedki in punčki niso prav nič zapostavljeni: naučila se jih je z eno roko vzeti v naročje in jih pocrkljati.


image


Facebook Junior.si

Vpiši se


Ime Geslo

Anketa


Koliko mišic uporabimo ljudje, da izgovorimo en stavek?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izrada web stranica :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov