Vstopna stranVsebinaArhiv

Vrnitev volkov

Besedilo: Gary Miller

Volkovi so že skoraj izumrli, zdaj pa se na nekaterih območjih Združenih držav Amerike ponovno pojavljajo. Ali gre za veliko vrnitev?

imageVerjetno poznaš pravljico o Rdeči kapici. Volk požre babico – in skuša pomalicati tudi njeno vnukinjo! Zaradi takšnih zgodb so volkovi na slabem glasu. Pa si to res zaslužijo? Nekoč so bili ljudje prepričani, da so volkovi hudobni. Bali so se jih in jih sovražili, za kar so imeli več razlogov: volkovi so plenilci, s svojimi čeljustmi lahko zdrobijo kosti in celo pokončajo losa. Dejstvo pa je, da v resnici redkokdaj napadejo človeka. Zdaj že marsikdo ve, da so volkovi pomemben del narave. V večini ameriških združenih držav so volkovi ogroženi. Ponekod jim ljudje pomagajo, da bi se njihovitropi znova povečali. Mogoče bo po teh deželah kmalu spet odmevalo volčje tuljenje. Ljudje proti volkovom Volkovi so največji divjinski člani pasje družine. Pred davnimi časi so naseljevali večino Severne Amerike in Evrope. V razbeljenih mehiških puščavah so zalezovali jelenjad. Po ledeni Arktiki so lovili severne jelene. Zapleti z volkovi so se pričeli, ko so belci prvič prispeli v Ameriko. Volkovi so občasno napadali živino, na primer govedo in drobnico. Plenili so tudi jelene in druge divjinske živali, ki so jih ljudje lovili za hrano in kožuhe. Zaradi tega so se naseljenci teže preživljali in so hoteli volkove iztrebiti. Ubijali so jih s puškami, lovili s pastmi in zastrupljali. Za pobijanje volkov so celo podeljevali nagrade. Lahko si predstavljaš, da so bili volkovi ogroženi. Do leta 1940 jih je v Združenih državah, razen na Aljaski, ostala le še peščica. Preživelo je samo približno 300 volkov, ki so vsi živeli v severnem delu zvezne države Minnesota. Preživetje v divjini je vedno izziv. Volkovi se s temi izzivi spopadajo tako, da lovijo v skupinah, ki se imenujejo trop ali krdelo. Skupaj lovijo in si delijo hrano; tako člani tropa laže preživijo. Tuljenje in zavijanje »Trop volkov spominja na človeško družino,« meni znanstvenik L. David Mech. »Trop sestavljata dva odrasla partnerja in njuni mladiči. Odrasla samec in samica sta glavna, kar velja tudi pri ljudeh, saj so starši glava družine.« Mech že ve, o čem govori, saj preučuje volkove že več kot 50 let. Spoznal je, da imajo volkovi in ljudje marsikaj skupnega. Kakor se ti pogovarjaš s člani svoje družine, se tudi volkovi sporazumevajo med seboj. Kako? Eden od načinov je telesna govorica. Mladič morda poliže odraslega po gobcu, s čimer mu sporoči, da je lačen. Takrat odrasli volk izbljuva nekaj hrane. Fuj! Verjetno se tebi obrača želodec, lačen volk pa se tako okrepča. Volkovi se sporazumevajo tudi na drug, bolj znan način – tulijo. Mech pravi, da se s pomočjo tuljenja najdejo, kadar se njihove poti razidejo. Na ta način tudi drug drugemu sporočajo, kdaj nastopi čas za lov. Včasih se zberejo tik pred lovom in tulijo. Vse skupaj spominja na ekipno spodbujanje pred začetkom tekme.

Več o volkovih ter njihovem življenju preberi v novembrskem NG Juniorju.

 


Volkovi naših gozdov

Besedilo in fotografije: Miha Krofel, biolog in raziskovalec na Biotehniški fakulteti v Ljubljani

Po dolgoletnem zatiranju se volkovi vračajo tudi v Sloveniji. Mlada volkulja Tina je lansko leto celo prišla do praga Ljubljane. Jim bomo pustili, da ostanejo in vrnejo naravno ravnovesje v naše gozdove?

Skoraj iztrebljeni
Tako kot v Severni Ameriki so volkove v Sloveniji ljudje nekdaj močno preganjali. Streljali so jih s puškami, zastrupljali, lovili v pasti, pobijali mladiče v brlogih. Pred tridesetimi leti so bili volkovi pri nas na robu izumrtja. Le malo je manjkalo pa bi za vedno izginili, tako kot se je zgodilo drugod po Evropi.
Preživeti je uspelo le dvema tropoma v najglobljih dinarskih gozdovih pod Snežnikom in na Kočevskem. Tudi njim bi se slabo pisalo, če se ljudje počasi ne bi začeli bolje zavedati pomembne vloge, ki jo imajo volkovi v naravi. Najprej je država prenehala plačevati nagrade za ubijanje volkov. Nato je leta 1993 volk v Sloveniji postal zavarovana živalska vrsta.

image

Volkulja Tina
Do sedaj nas je največ naučila volkulja Tina. Tina se je po naključju ujela v past za risa, ko je bila stara 5 mesecev. Opremili smo jo z GPS ovratnico z oddajnikom. To nam je omogočalo, da smo lahko natančno spremljali njeno gibanje.
Prve mesece se je večino časa zadrževala ob brlogu v manjši kotlini na Notranjskem. Takrat se je veliko igrala z drugimi mladiči. Jeseni pa se je že pridružila očetu in mami ter starejšim bratom in sestram na dolgih pohodih po gozdovih okoli Snežnika, Postojne in Cerkniškega jezera. Naučila se je tudi loviti in postala pomemben član v tropu.
Vsak volk mora sčasoma zapustiti trop, v katerem se je skotil. Ko odide, se nekaj časa sam potepa po širnih gozdovih. Išče si svoje lovišče in družico, s katerim bosta ustanovil svoj trop in vzredila mladiče. Tako je spomladi svoj rodni trop zapustila tudi Tina. Takrat je bila stara komaj slabo leto. Za takšen podvig je bila še precej mlada. Večina volkov namreč odide, ko so stari dve ali tri leta.

Več o volkovih na slovenskih tleh preberi v novembrski številki NG Junior.


Izjemna zamisel, ki je spremenila pogled na živi svet!

Ilustracija: Maja Šubic

Se kdaj vprašaš, kako so lahko živali tako dobro prilagojene svojemu okolju? Zeleno drevesno žabo le stežka opaziš, ko ždi na listu, žirafe imajo neverjetno dolg vrat, da lahko osmukajo sočne liste z vrha dreves, in kamele lahko brez vode več dni hodijo po vročih puščavah, ki so njihovo domovanje.
Dandanes je na svetu na milijone rastlinskih in živalskih vrst – kar težko je verjeti, kajne? Toda, kako so te vrste nastale in kako so si med seboj v sorodu? In zakaj se današnje živali tako zelo razlikujejo od tistih, ki so živele na Zemlji pred več milijoni let?

imageRazvozlana skrivnost Ljudje so si več tisočletij postavljali takšna vprašanja, vse dokler ni naravoslovec Charles Darwin prišel na dan z odgovori ... Leta 1858 je s svojo teorijo evolucije z naravnim izborom razložil, kako se živali prilagajajo okolju, da lahko preživijo. Naslednje leto je objavil knjigo O izvoru vrst, ki je za vedno spremenila pogled na živi svet. Potovanje odkritij Leta 1831 se je mladi naravoslovec Charles Darwin vkrcal na kraljevo ladjo Beagle (ime pomeni »pes slednik«), se odpravil na čudovito potovanje okoli sveta ter pet let preučeval in zbiral primerke živali, rastlin in kamnin. Na tej veliki pustolovščini je Darwin videl številne tujerodne živali in se navdušil nad raznolikostjo vrst. Z Beaglom je obiskal tudi odročno Galapaško otočje, ki leži vzporedno z obalami Ekvadorja, in prav tam je videl živali, zbral primerke in ustvaril zapiske, ki so spremenili človekov način dojemanja sveta.

V reviji NG Junior preveri kakšno je bilo Darwinovo potovanje z ladjo Beagle in kaj je tako posebnega v njegovi teoriji o evoluciiji.


Začarani otoki

Fotografija: © ISTOCKPHOTO / JOHN FRINK
Zemljevid: Igor Kraševec

Želve velikanke, plavajoči morski kuščarji in ptiči z modrimi nogami! Dobrodošli na neverjetnem GALAPAŠKEM OTOČJU ...

Predstavljaj si skrivnosten kraj daleč stran, kjer tlijo številni vulkani in živijo nenavadno čudovite živali, ki jih ne najdeš nikjer drugje na Zemlji. No, ko je naravoslovec Charles Darwin 16. septembra 1835 prvič stopil na Galapaško otočje, se mu je pred očmi odprl prav tak svet. Stvari, ki jih je tam videl, so za vedno spremenile znanost ...

imageGore v morju Galapaško otočje sestavlja 19 otokov in 107 čeri v Tihem oceanu, približno 1000 kilometrov od obal Ekvadorja v Južni Ameriki. Najstarejši otok, Española, se je izoblikoval pred tremi do petimi milijoni let. Tedaj je tekoča kamnina, ki ji pravimo magma, predrla morsko dno in postopoma izoblikovala vulkan, ki se je vzdignil iz morja. Takšni vulkanski otoki nastajajo še danes! Otočje je na ekvatorju, tako da ga obkrožajo različni morski tokovi; nekateri so topli, drugi mrzli, in prav zato je podnebje tod edinstveno. Nekateri otoki imajo bujno rastlinje, drugi so kamniti in redko poraščeni. Brezmejno potovanje Zanimivo je, da so vse živali in rastline na Galapaškem otočju potomke tistih, ki so pred več milijoni let prišle sem z južnoameriške celine. Netopirji, žuželke, ptiči in rastline so prileteli ali pa jih je prinesel veter. Druge živali – tudi nekatere od 23 vrst plazilcev, ki naseljujejo otoke – so prišle tja naključno, na splavih iz plavajočih vej in listja! Ker ni bilo plenilcev, ki bi jih napadali, so se živali privadile na nov dom in se prilagodile življenju na Galapaškem otočju. Pridi in pobliže spoznaj nekaj neverjetnih živali s teh otokov ...

image

Galapaški pingvin
Pingvini imajo radi ledeno mrzlo morje, kajne? No, za galapaške to ne velja. Ti mali predstavniki tretje najmanjše vrste pingvinov na svetu so edini pingvini, ki živijo na ekvatorju.
Njihovo perje je zelo kratko, tako da se ne pregrejejo, poleg tega pa se držijo tistih delov morja, kjer so tokovi hladnejši. Pametno!

Z novembrsko številko NG Junior spoznaj še druge živali galapaškega otočja.

 


Vprašaj dr. Srečka Mercino

Fotografija: © ISTOCKPHOTO / TAMARA BAUER (DEKLICA S PODGANO)

Moj sošolec se je naveličal akvarijske ribice. Kaj lahko z njo stori?
Ribica tvojega sošolca se mi zelo smili. Veliko domačih ljubljencev konča na tak način, ker se jih otroci prehitro naveličajo. Ponavadi takrat, ko spoznajo, da je z njihovo oskrbo kljub vsemu kar nekaj dela. Ko sprejmeš žival na svoj dom, prevzameš odgovornost, saj sama zase ne more skrbeti. Preden si omisliš domačega ljubljenca, se pozanimaj, koliko let živi, saj moraš za toliko let v naprej načrtovati svoje življenje. Vedeti moraš, ali imaš dovolj časa za njegovo oskrbo, mu lahko zagotoviš ustrezno hrano, imaš dovolj denarja za veterinarja in ne nazadnje, kaj boš z živaljo, ko greš na počitnice? Če tvoj sošolec ribice res ne more obdržati, naj ji skuša poiskati nov dom. Pred tem pa naj preveri, ali bodo tam zanjo odgovorno in ljubeče skrbeli.

image

Rada bi imela takšno opico, kot je gospod Ficko. Ali jo lahko kupim pri nas in kako moram zanjo skrbeti?
Gospod Ficko je opica vrste sajmiri. Kapitan Nogavička jo je Piki prinesel iz svojih potovanj po Južni Ameriki. Včasih so ljudje lahko le na ta način spoznavali tujerodne živali, ki pa so jih pogosto počlovečili, kot Pika, ki je oblačila svojo opico. Danes so sajmiriji ogroženi v naravi in jih ni več dovoljeno loviti. Žal ljudje še vedno nezakonito lovijo sajmirije za hišne ljubljence, verjamem pa, da ne želiš biti del te trgovine. Prijateljica iz Živalskega vrta Ljubljana mi je prišepnila, da so zgradili novo ogrado prav za sajmirije. Prvotnim trem so se pridružili štirje prišleki iz Gaja parka na Nizozemskem. Ali veš, kakšne so sodobne Pike Nogavičke? Nekatere so oskrbnice v živalskem vrtu, druge pa na svojih ramenih namesto opic prenašajo podgane.

Zakaj nosijo kenguruji svoje mladiče v vreči?
Pasje mame mladiče prenašajo v ustih, človeške v nahrbtnikih in vozičkih, kengurujeve pa v vreči na trebuhu. Kenguruje uvrščamo med vrečarje, ker imajo samice na trebuhih kožne vreče. Samica po enem mesecu skoti centimeter dolg zarodek, ki se splazi od rodne odprtine do materine vreče. V vreči zarodek poišče enega od seskov, ki mu v ustih nabrekne, da ga ne more izpustiti. Samica mu skozi sesek sprva sama vbrizgava mleko. Šest mesecev star prvič zapusti vrečo, vendar se še nekaj mesecev vrača na toplo in varno. V tem času samica skoti drugega mladiča in ima v vreči kar dva. Skratka, njena trebušna vreča je vsestransko uporabna.

 

 


Pravice niso pravljice!  20. november – svetovni dan otrokovih pravic

Besedilo: Nina Konvalinka
Fotografija: © UNICEF / Estey

Otroci se smejijo na poti iz šole domov. Živijo v samotni vietnamski provinci in obiskujejo osnovno šolo, ki jo podpira UNICEF. Tistim iz etničnih manjšin nudijo dvojezično izobrazbo – v vietnamskem in njihovem maternem jeziku. To je velika redkost!
image

Najibina zgodba
Najibin dan se začne zelo zgodaj zjutraj, ko se odpravi do več kilometrov oddaljenega vodnjaka po vodo. Pot je naporna in vrč z vodo težak. Paziti mora, da ga ne razbije. Če se to zgodi, jo doma čaka zaušnica. Najiba ima tudi tri brate, vsi obiskujejo šolo, kjer se učijo brati in pisati, najstarejši Aaron pa gre letos že v srednjo šolo. Rad bi postal zdravnik in starša sta zelo ponosna nanj. Deklicam, pravita starša, pripada mesto doma, kjer se vedno najde delo in zaposlitev. Čeprav bi Najiba z veseljem tudi sama hodila v šolo, mora ostati doma.
V njeni deželi deklice nimajo enakih pravic kot fantje. Namesto da bi hodile v šolo in se popoldne igrale, skrbijo za gospodinjstvo, mlajše bratce in sestrice ter pomagajo odraslim pri delu na njivi. Če kateri izmed otrok zboli, zanj skrbijo družinski člani, saj je pot do zdravnika predolga in predraga.
Najiba nima nikogar, s katerim bi se lahko pogovorila o svojih stiskah, saj njeni starši menijo, da je treba svet sprejeti tak, kakršen pač je. Misliš, da imajo prav?

Vsi otroci imajo pravice
Čeprav je Najiba majhna deklica, ne pomeni, da so njene pravice manjše ali da jih celo nima. Prav zato, ker je majhna, potrebuje veliko zaščito. Letos obeležujemo dvajseto obletnico sprejetja Konvencije o otrokovih pravicah. Združeni Narodi so 20. novembra 1989 v enem samem dokumentu strnili pravice, ki naj bi jih uživali vsi otroci po svetu, ne glede na svojo narodnost, raso ali spol.

Konvencija o otrokovih pravicah vsebuje 54 pravic, ki jih lahko razdelimo v štiri velike skupine:

1. Pravice do preživetja
Obsegajo pravice do preživetja in dostojnega življenja, primernega življenjskega standarda, socialne zaščite, zdrave prehrane in dostopa do zdravniške oskrbe.

2. Pravice do razvoja
Vključujejo zadovoljevanje tistih potreb, ki jih otroci potrebujete za svoj razvoj: pravica do izobraževanja, igre in počitka, kulturnih aktivnosti,  informacij, svobode govora, vesti in vere.

3. Pravice do zaščite
Vključujejo pravico, da ste otroci zaščiteni pred vsemi oblikami nasilja, zanemarjanja in izkoriščanja. Obsegajo tudi področja, kot so posebna skrb za otroke beguncev, preprečevanje zlorab v postopkih na sodiščih ali zlorab otrok v vojaške namene, prisilnega dela, spolnega izkoriščanja in zlorabe drog.

4. Pravice do sodelovanja in udeležbe
Otrokom se mora zagotoviti aktivno sodelovanje v okolju, v katerem živite. Te pravice vključujejo tudi svobodo izražanja mnenja in stališča pri odločitvah, ki zadevajo vaše življenje ter pravico do združevanja z drugimi, da se tako vključite v družbo in pripravljate na odgovorno odraslost.

Konvencija o otrokovih pravicah se dotika izključno otrok, torej oseb mlajših od 18 let. Do danes je Konvencijo o otrokovih pravicah priznalo in potrdilo kar 193 držav, izjema pa sta le Somalija in Združene države Amerike.

UNICEF spremlja položaj in blaginjo otrok ter spodbuja in zagovarja uresničevanje otrokovih pravic. Vsem otrokom po svetu želi zagotoviti zdravje, osnovno izobrazbo, enakost in zaščito. V Sloveniji UNICEF med drugim organizira številne delavnice po vrtcih in šolah, kjer se lahko bolj podrobno seznaniš z življenjem otrok doma in po svetu, izraziš svoje mnenje in aktivno prispevaš k spreminjanju sveta.

Pomembno!
Če se ti zdi, da so tvoje pravice kršene, se obrni na osebo, ki ji lahko zaupaš. To je lahko eden od tvojih staršev, starejši prijatelj ali učitelj.
V Sloveniji pa je na pravni ravni za pravice otrok zadolžen namestnik varuha človekovih pravic Tone Dolčič. Varuha lahko pokličeš na brezplačni telefon: 080 15 30.

V novembrski številki revije NG Junior najdete vsi bralci poster otrokovih pravic v sliki in besedi! 

 


Letalski pogum

Besedilo: Špela Bulc
Fotografija: Rafael Marn

Brata Edvard in Josip Rusjan sta bila pustolovca in raziskovalca v pravem pomenu besede. Prav novembra praznujemo stoto obletnico njunega prvega poleta z motornim letalom. Imenovalo se je Eda in je ime dobilo po Edvardovem vzdevku. Brata sta nato izdelala še sedem podobnih letal in to v rekordno kratkem času – desetih mesecih! Si lahko predstavljaš, da sta jih upravljala kar z vrvicami, navezanimi na svoje telo? Marsikdo se še danes čudi, kako je to letalo sploh lahko letelo. V spomin na njune dosežke so ljudje, ki jim ni vseeno za našo letalsko dediščino, izdelali dosleden posnetek izvirne Ede 5. In ta je iz Lesc poletela na goriško letališče. Zaradi močne burje pilotu žal ni uspelo pristati.  Vseeno pa smo na ta način oba brata vsaj simbolično vrnili na letališče, od koder sta pred stoletjem zletela v svet in se tako poklonili njunemu pogumu in vizionarstvu.

Oživljena Eda 5 na poti »domov«.
image


Skrivnost belega leva

Besedilo: Fiona Sunquist
Fotografije: Karine Aigner

Beli lev Malaka se vse bolj približuje. Plen, ki si ga ogleduje: fotografinja divjinskih živali Karine Aigner, ki čepi v travi in čaka na popoln posnetek. Ko se ji lev približa, otrpne. Malaka zamahne s svojo veliko šapo – in Aignerjeva bruhne v smeh. Zakaj? Ta beli lev živi v ujetništvu in je povsem udomačen. Pravzaprav jo vedenje te velike mačke spominja na njeno domačo muco. Ta prelepa bela bitja so priljubljena po vsem svetu, vendar imajo strokovnjaki tudi kar nekaj pomislekov. Beri naprej in odkrij resnico o belih levih.

Resnične barve

imageKaj so pravzaprav beli levi? »So pravi levi, le druge barve – niso posebna živalska vrsta, le albini ali beličniki, torej imajo pomanjkanje pigmenta,« pojasnjuje William Swanson, direktor raziskav v živalskem vrtu Cincinnati v ameriški zvezni državi Ohio. »Poleg tega niso ogrožena vrsta.« Beli levi so posledica redke mutacije gena, ki določa barvo kože, dlake, krempljev in oči. Kadar tako samec kot samica nosita v sebi gen za belo barvo, obstaja velika možnost, da bosta imela vsaj enega ali več mladičev z belim kožuhom. Takšno mutacijo ima zelo majhno število levov v naravi, saj takšne živali teže preživijo. Zaradi belega kožuha se težko skrijejo v okolici, kadar zasledujejo plen. Mutacija lahko povzroči tudi telesne nezmožnosti in različne bolezni, zato takšne živali ponavadi ne živijo dovolj dolgo, da bi spolno dozorele in se razmnoževale. V divjini pa se kljub temu včasih skotijo beli levji mladiči, še posebej na dveh območjih v Južnoafriški republiki. Leta 1975 so v rezervatu v Južnoafriški republiki opazili dva bela levja mladiča. Ujeli so ju in poslali v živalski vrt. Danes je na svetu okrog 500 potomcev teh dveh levov in tudi nekaterih drugih, ki živijo v živalskih vrtovih, cirkusih, na farmah in pri posameznikih, ki imajo doma nekatere divjinske živali.

Več o belih levih preberi v oktobrskem NG Juniroju.


Življenje ob ognjeniku

Besedilo: Tom O’Neill
Fotogarfija: © ISTOCKPHOTO / MICHAEL CHEN

Bum! Pred približno 2000 leti je ognjenik Vezuv oživel. V zrak so se dvignili oblaki plinov, goreče skale so švignile v nebo, iz žrela je bruhal vroč pepel. Ob vznožju je ležalo nesrečno mesto, ki ga je pokrila debela plast pepela. Mesto se je imenovalo Pompeji.
Toda pepel ni bil edina nadloga, ki je doletela mesto. Iz ognjenika je prihrumela poplava vrelega blata in zrak so napolnili strupeni plini. Kilometre in kilometre okrog ognjenika je bilo vse uničeno in kdor ni uspel zbežati iz mesta, ni preživel.

image

Koščki sestavljanke
Kaj je povzročilo opustošenje? Odgovor je skrit globoko pod zemljo, tam, kjer je središče ognjenika. Tudi Vezuv ni nikakršna izjema.
Zemlja ni tako trdna, kot se na prvi pogled zdi. Njeno površje je sestavljeno iz več plošč – velikih delov zemeljske skorje, ki so skupaj zloženi kot sestavljanka.
Toda plošče niso pri miru, vsaka se namreč premika v različne smeri, včasih pa celo pritiskajo druga na drugo. In prav to se je zgodilo pod Pompeji, kjer se že več milijonov let stikata dve zemeljski plošči.

Vroča točka
Plošče, ki so se trle druga ob drugo pod Pompeji, so ustvarile razpoko na zemeljski površini. Magma, raztaljena kamnina, se je dvigala proti odprtini in izbruhnila na zemeljsko površje. Okrog odprtine so se nalagale plasti pepela in lave – tako imenujemo magmo, ko pride na površje. Plasti so se počasi strjevale in izoblikovale mogočen ognjenik.
Ognjenik, ki nastane iz plasti lave in pepela, se imenuje sestavljeni ognjenik. Zanj so značilna strma pobočja in krater na vrhu. Tudi Vezuv je sestavljeni ognjenik. To pa je samo ena izmed vrst ognjenikov; spet drugi so nastali pretežno iz lave, tretji pretežno iz pepela.
Nekateri od teh ognjenikov bruhajo počasi in lava počasi polzi iz njihovih žrel. Sestavljeni ognjeniki pa eksplodirajo. In prav to se je leta 79 zgodilo tudi na Vezuvu in ustvarilo enega najbolj znanih izbruhov v vsej zgodovini.
Pompeje je dva dni zasipal pepel, ki se je nalagal kot sneg. Na nekaterih mestih je bila plast pepela visoka tudi štiri metre. Istočasno je reka blata drvela po pobočju ognjenika. Pepel in blato sta pod seboj pokopala tako Pompeje kot tudi bližnja mesta.

V oktobrski številki NG Juniorja preveri, kako se je življenje v Pompejih zaradi izbruha Vezuva ustavilo v trenutku. Zaradi tega lahko še danes točno vidimo, kako so živeli prebvalci Pompejev.


Slepi (so)potnik

Besedilo: Po pripovedovanju Matthewja Cooperja zapisala Rachel Buchholz.
Fotografije: Karine Aigner

Slep človek in njegov pes vodnik vstopita v prodajalno. Slepi zgrabi psa za glavo in mu jo začne obračati na vse strani. »Želite?« vpraša prodajalka. Slepi odvrne: »Samo gledam, hvala.«

imageKadar povem ta vic, so ljudje včasih malce v zadregi. Verjetno si mislijo, da slepi ljudje ne bi smeli stresati takšnih šal. Takole bom rekel: če se človek ne more smejati na svoj račun in s tem pokazati, da sprejema, kar mu je bilo dano, potem ne more zadovoljno. Nikoli ne obračam glave svoje Twyle, psa vodnika. To je samo vic, saj psi vodniki ne ‘gledajo’ namesto svojega lastnika. V resnici pa mi je Twyla v večjo pomoč, kot si sploh lahko predstavljate. Pomaga mi prečkati cesto in me ustavi, če se bliža avto. Z njeno pomočjo obidem ovire na pločnikih in v natrpanih šolskih hodnikih. Po njeni zaslugi grem lahko kamor koli in lahko počnem, kar se mi zljubi. Twyla je moja spremljevalka in prijateljica, z njo se lahko pogovorim, kadar imam vsega skupaj dovolj. Pravzaprav sva partnerja.

Moj osebni superjunak
Ne spominjam se časov, ko sem še videl. Pri treh letih so odkrili, da imam tumor na možganih, ki pritiska na optični živec. Postopoma sem oslepel. Najprej sem hodil s palico, ki pa so včasih nerodne. Prvega psa vodnika sem dobil pri 11 letih. Pred približno letom in pol pa sem dobil Twylo.
Marsikdo misli, da Twyla prečka cesto, ko zagleda zeleno luč. Pa ni tako. Jaz ji dam povelje. Ko prispeva na rob ceste, moram poslušati promet. Ko je čas, da prečkava cesto, ji dam povelje. Če je na pločniku kolo ali druga ovira, je naloga Twyle, da me pelje okrog ovire.
Ljudje sprašujejo, ali ves čas trepetam pred tem, da bi stopil v luknjo sredi pločnika. Sploh ne. Zaupati moram psu. Če Twyla začuti, da ji ne zaupam, postane živčna in pozabi tisto, kar so jo naučili. Zato ji moram zaupati.
S Twylo sva sodelavca. Ve, v kateri razred me mora kdaj peljati. Če grem kam drugam, ji moram dati ustrezno povelje. Če rečem ‘desno’, ko še nisva pri stičišču hodnikov, Twyla takoj pomisli: »Dobro, zavila bom, ko bova prispela do hodnika.« V nasprotnem primeru bi se zaletel v omarice na steni.

Kadar vidiš človeka s psom vodnikom …
- Če je pes pripet s povodcem, kakršnega ima Twyla, veš, da ‘‘dela’‘. Zato ga upoštevaj in z njim ravnaj spoštljivo.
- Če želiš psa božati, najprej za dovoljenje vprašaj lastnika.
- Psa ne hrani.
- Psa nikar ne draži ali preusmerjaj njegove pozornosti.
- Osebi, ki ima psa vodnika, lahko ponudiš pomoč pri prečkanju ceste tako, da ji ponudiš roko v oporo. Nikar pa je ne zgrabi za roko in odvleci čez cesto!

Več o Twyli, Matthewu Cooperju ter nejgovih hobijih, kot je golf, preberi v oktobrski številki NG Juniorja.


Reševanje pingvinov

Besedilo: Ruth A. Musgrave
Fotografiji: © International fund for animal welfare / Michael Booth

Na obale severovzhodne Brazilije v Južni Ameriki s težavo priplava ogromno število magellanovih pingvinov. Izgubili so se. S poti so skrenili za več kot 1500 kilometrov. Ptice, stare od osem do devet mesecev, niso samo izčrpane in sestradane, v resnici umirajo. Dogajalo se je julija lani, njihova dogodivščina pa se je začela več mesecev prej, takrat, ko so prvič zaplavali v oceanu.

image

Boj za obstanek

imagePingvini prvo leto življenja težko preživijo. Ko se izležejo, jih starši varujejo, dajejo jim hrano in zavetje. Štiri do pet mesecev stari mladiči pa se morajo sami znajti in osamosvojiti. Takoj so se prisiljeni spopasti z življenjem, naučiti se morajo plavati, iskati hrano in se izogibati plenilcem. Vsako leto marca se mladiči in odrasli magellanovi pingvini selijo severno od Čila in Argentine. Pri tem sledijo toplemu oceanskemu toku, ki je poln hrane: sardel, sardin in lignjev. Pingvini ves čas plavajo, jedo in se redijo, premaknejo pa se za kar 1500 kilometrov. Ko tok izgubi moč ali ko zmanjka hrane, se vrnejo domov. Leta 2008 pa so neizkušeni mladiči iskali hrano preveč severno, zato je niso našli. Ribe in lignji, s katerimi se hranijo, so se že vrnili, z njimi pa tudi odrasli pingvini. Čez nekaj mesecev se je 2500 sestradanih mladih pingvinov privleklo na obale Brazilije. Bili so zelo daleč od doma.

Preveri ali ima zgodba srečen konec v oktobrskem NG Juniorju.


Je 500 let stara hiša prijeten dom?

Besedilo in fotografiji: Sašo Leber

imageV Harazu, gorovju bližnjevzhodne države Jemen, je polno življenja. Čeprav do nekaterih gorskih vasi vodijo le ozke poti in je do njih mogoče priti samo peš, je na njihovih ulicah vedno gneča. V naši državi bi na takih višinah našel samo še ostarelo prebivalstvo, medtem ko v Harazu mladi prevladujejo, šolske klopi pa so polne učencev. Ljudje živijo v visokih, kamnitih zgradbah, starih več kot petsto let. Njihovo starost, predvsem pa ohranjenost, bi jim zavidal marsikateri slovenski grad. Zanimivo je, da ima kljub skromni vaški infrastrukturi skoraj vsaka stavba elektriko. Priključek za internet pa kljub temu ni napeljan v vsak dom. Bi morda zato težko zamenjal s katerim od jemenskih sovrstnikov?

Motor je v Jemnu zelo pogosto prevozno sredstvo, saj do nekaterih vasi z avtom ni mogoče priti. Lahko prešteješ, koliko koz možaka peljeta na tržnico?

image
Al Hajjara – stara judovska vas iz enajstega stoletja je ena lepših v gorovju Haraz.

 


Vpršaja dr. Srečka Mercino

Fotografija: © IstockPhoto.com / Joop Snijder

Zakaj ima škotski ovčar tako dolgo in lepo dlako?
Danes imate ljudje pasemske pse v glavnem za družbo in si škotskega ovčarja izberete predvsem zaradi videza, včasih pa so bili ovčarji in tudi pastirski psi nepogrešljivi pomočniki pri paši ovčje ali goveje črede. Pastirjem so pomagali zganjati čredo na kup in jo varovali pred volkovi. Gosta in dolga dlaka jih je v mrzlih nočeh varovala pred mrazom, ščitila pa jih je tudi v spopadih z volkovi – skozi gost kožuh je pač teže ugrizniti. Ovčarji in pastirske pasme psov so pogosto bele ali svetlih barv, da jih je pastir tudi v temi laže ločil od volkov.

imageKako psa navaditi higiene? Za navajanje psička na higieno potrebuješ nekaj časa in seveda potrpljenja. Mladiča sprva navajaš, da opravi potrebo v stanovanju na določenem prostoru, kamor nastaviš časopisni papir. Takoj ko mu uspe, ga pohvališ z besedo »priden«, ki jo prijazno izgovoriš, in psička pobožaš. Kadar pa se mu ponesreči, izrečeš »fuj« jasno in odločno, večkrat ponoviš in ga ne pobožaš. Ko psiček obvlada opravljanje potrebe v stanovanju in malo zraste, ga po enakem postopku navajaš, da potrebo opravlja zunaj na zelenici, sprva približno na tri ure. Pomembno je, da mladiča opazuješ in prepoznaš znake, ko postane nemiren. Paziti moraš, da ga po hranjenju pravočasno odpelješ na sprehod. Vedno imej s seboj vrečko ali papirnate robčke, da za njim iztrebke tudi pobereš.  Ali pasji mladič grize, ker si brusi zobe oziroma ker mu še rastejo? Tako kot človeški otroci se tudi psi skotimo brez zob. Pri treh do petih tednih nam najprej zrastejo mlečni zobje. Ko smo stari štiri mesece, pa nam začnejo rasti stalni zobje. Takrat se dlesni rahlo vnamejo in zatečejo, ker stalni zobje pritiskajo na korenine mlečnih zob. Vsak mladič je takrat nemiren, se bolj slini, ima manjši apetit in grize trde predmete. Zaradi grizenja nam mlečni zobje prej izpadejo, zato ne pritiskajo več na korenine mlečnih zob in bolečine prenehajo. V tem času mladiču ponudi igrače, ki jih lahko grize, da ne povzroča škode na pohištvu, čevlje pa rajši redno pospravljaj v omaro.


Hej, dobro me poglej!

Besedilo: Špela Bulc
Fotografije: Iztok Bončina

Tako so me s pogledi nemo nagovarjale bolne, poškodovane, zastrupljene in oslabele živali, ki sem jih obiskala v njihovem začasnem pribežališču. Med njimi sem uzrla lesno sovo, ki je z velikimi očmi pozorno opazovala vsak moj gib. V zavetišču je preživela dolgo okrevanje po hudi poškodbi letalne peruti. Imela je prometno nesrečo in ni mogla leteti in loviti hrane. Ljudje, ki so jo našli, so pomoč poiskali v Zatočišču za prostoživeče živali Golob na Mlaki pri Kranju. To je edina tovrstna ustanova pri nas, ki pa imena ni dobila po golobih, kot ste morda pomislili, pač pa po priznanem veterinarju dr. Golobu.
Ob našem obisku smo lesno sovo izpustili v njeno naravno okolje in njena zgodba je dobila srečni konec. Toda mnoge živali nimajo te sreče. Njihove žalostne zgodbe so različne in ne moreš se izogniti občutku krivde, ker smo za večino njihovih poškodb in bolezni krivi ljudje. Avtomobili, kosilnice, strelno orožje ter objestno delovanje človeka poškodujejo vsako leto vse več živali, ki ne živijo med štirimi stenami.

image
Po sedmih mesecih zdravljenja biologinja Nina Orehar spušča lesno sovo v naravno okolje.

Prebivalci zatočišča
Zatočišče oziroma azil je prostor za začasno oskrbo oziroma zdravljenje bolnih in poškodovanih živali ter osirotelih mladičev, ki sami ne bi bili sposobni preživeti v naravi. Sprejema pa tudi živali, ki so bile lastnikom odvzete zaradi nedovoljenega zadrževanja v ujetništvu ali trgovanja. V njem najdemo različne vrste ptic, ježe, želve, srne, polhe in celo medvede. Včasih pa se tu znajdejo tudi po domovih ali na carini zaplenjene eksotične živali. Veliko večino živali, ki v njem najdejo zavetje, uspejo pozdraviti in jih vrniti nazaj v naravo. Oskrbnica zatočišča, biologinja Nina Orehar, razloži, da »zatočišče deluje že od leta 2004. Delujemo v Kranju in na Muti na Koroškem. Naš cilj je živali v najkrajšem času vrniti v naravo. Do danes smo sprejeli že več kot 2000 bolnih in poškodovanih živali in jih od tega več kot 70 odstotkov tudi uspešno izpustili. To se nam zdi zelo lep uspeh!«

imagePot do okrevanja Vsaka nastanjena žival mora skozi dolgotrajen postopek okrevanja. Z njimi ima oskrbnica Nina res veliko dela, saj ima v »najslabših časih« v oskrbi hkrati preko 150 živali. Kljub trdemu delu z nasmehom odvrne, da ji »ni težko skrbeti za bolne, poškodovane in oslabele živali.« Oskrba ji sicer vzame res veliko časa, še posebej takrat, ko imajo živali mladiče. »Takrat jih moram hraniti vsake tri ure, kar pomeni zame veliko noči brez spanca. Vendar je vse poplačano, ko žival izpustimo v naravo,« pojasni požrtvovalna oskrbnica. Živali preživijo v azilu približno tri mesece ali več, nekatere zaplenjene eksotične živali pa ostanejo v njem za vedno. Divjadi v zavetišču skoraj ne vidimo, ker spremenjen lovski zakon ne omogoča zadrževanja živali v ujetništvu, kamor sodi tudi azil.

V oktobrski številki NG Juniorja preberi zgodbo o srečnem izpustu lesne sove in ugotovi kje živi slovenski dr. Doolittle, ki z vsem srcem pomaga živalim v stiski.

 


image


Facebook Junior.si

Anketa


Na kateri celini ni deževnega gozda?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov