Vstopna stranVsebinaArhiv

Moda po japonsko

Besedilo in fotografiji: Iztok Bončina

Japonska mladina danes ne želi več slediti strogim modnim pravilom svojih prednikov. Nov slog oblačenja pogosto črpa iz priljubljenih stripov Manga, kjer nastopajo simpatični fantje in dekleta, pa tudi nenavadna bitja, kot so roboti, heroji, vesoljci …

image

Če se hočeš oblačiti po zadnji japonski modi, moraš nositi različne, pogosto strgane nogavice, okraske iz čipk, ponošene torbe, razvlečene majice, nenavadne kravate, kovinske ogrlice in zapestnice. Ustvarjalno, kajne?!

image Nov stil oblačenja ni omejen s starostjo. Že majhne deklice eksperimentirajo z nenavadnimi oblačili. K pestrim oblačilom pa sodi tudi čimbolj skuštrana in neurejena pričeska.

 

 

 


Abu Simbel - 40. obletnica “preselitve”

Besedilo in fotografiji: Matjaž Kačičnik

Si že slišal za Ramzesa II., enega najbolj slavnih faraonov? Ramzes II. je staremu Egiptu pred več kot tri tisoč leti vladal kar 67 let. Zgraditi je dal mnogo templjev, med drugim tudi enega najveličastnejših, Abu Simbel. Izklesali so ga v skalnato obalo Nila tako, da sonce posije v zadnji kotiček notranjosti le dvakrat na leto. Jeseni 20. oktobra, ko naj bi bil faraonov rojstni dan in spomladi, 20. februarja, ko naj bi faraon zasedel prestol.
Ko so Egipčani za potrebe hidroelektrarne začeli v mestu Asuan graditi velik jez na Nilu, je templju grozilo, da bo za vedno “izginil” pod gladino velikega jezera. Da bi tempelj rešili, so ga razrezali na kamnite bloke, težke do trideset ton, in ga ponovno natančno sestavili 65 metrov višje. In sonce se zadnje stene še vedno dotakne le dvakrat na leto ...

image
Pročelje templja Abu Simbel krasijo štirje dvajsetmetrski kipi faraona Ramzesa II.

Abu Simbel je uvrščen na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Med mednarodno akcijo reševanja so pred potopom v Egiptu in Sudanu rešili kar 22 faraonskih templjev. Novo nastalo Naserjevo jezero je dolgo kar 550 kilometrov in je veliko kot dobra četrtina Slovenije.

imageKrokodil iz reke Nil … Včasih so krokodili živeli v Nilu, danes pa jih najdemo le v Naserjevem jezeru. Za Egipčane je bil krokodil sveta žival.

 


Nazaj v prihodnost

Besedilo: Terri L. Jones
Fotografija: © IstockPhoto / Leo Blanchette

Imate doma robota, ki kuha in pospravlja? Ali mama v službo leti z reaktivnim nahrbtnikom? Tako so si ljudje predstavljali življenje v letu 2009 še pred pičlimi 50 leti. Konec koncev je v prihodnosti vse mogoče.

imageKaj bo prinesla prihodnost? Ljudje se to kar naprej sprašujemo. Nekateri drzni misleci skušajo na vprašanje tudi odgovoriti. Če si želiš predstavljati življenje v prihodnosti, moraš vedeti, kaj je sploh mogoče. Poleg tega moraš imeti bujno domišljijo. Eden od načinov napovedovanja prihodnosti je znanstvena fantastika. Gre za pisanje, v katerem se resnična znanost zliva z domišljijo. V preteklosti so številni pisci znanstvene fantastike, umetniki in inženirji izražali svoje predstave o življenju leta 2009. Ali tvoj vsakdanjik spominja na svet, kakršnega so napovedovali? Hišni roboti V petdesetih letih prejšnjega stoletja je Ray Bradbury napisal knjigo z naslovom Marsovske kronike. V njej opisuje govorečo hišo. Glas, ki prihaja iz sten, ljudi zbudi, ko morajo vstati. Opomni jih tudi, kdaj ima kdo rojstni dan in kako se morajo obleči. V Bradburyjevi hiši vsa dela opravljajo roboti. Eden kuha, drugi pogrinjajo mizo in pomivajo posodo. Po tleh švigajo kot miške in sesajo. Nekatere Bradburyjeve napovedi so se uresničile. Res je, da danes veliko nalog opravljajo roboti. Sesajo, kuhajo, sestavljajo avtomobile in raziskujejo vesolje. Bradbury ni bil edini, ki je pisal o hiši iz prihodnosti. V petdesetih letih so imeli v Disneylandu tematski park po imenu Jutrišnja dežela (Tomorrowland). »Pametna« hiša je za vsa opravila poskrbela sama. Dandanes marsikateri dom avtomatsko nastavlja temperaturo in ozvočenje. Obstajajo mikrovalovne pečice, ki pripravijo obrok v pičlih nekaj minutah.

V septembrski številki NG Junior je še kar nekaj primerov, kako so si naš čas prestavljali nekaj desetletij nazaj. Te zanima koliko stvari se je uresničilo?


Vprašaj dr. Srečka Mercino

Fotografija: © ISTOCKPHOTO / RAMONA SMIERS

Zakaj polži za seboj puščajo sledi?
Polži se premikajo z zaporednim krčenjem mišic v »nogi«; to valovanju podobno gibanje potiska njihovo telo naprej. Takšno gibanje je zelo zanimivo opazovati, če polža položiš na steklo in od spodaj gledaš, kako se premika. Da mu gre lažje od nog, polž ob tem iz posebne žleze izloča sluz, tako zmanjša trenje, gosta plast sluzi pa ga tudi varuje pred poškodbami. Polž lahko leze tudi po zelo ostrih površinah (rezilu noža na primer), ne da bi se porezal. Sled, ki jo pušča za seboj, je v bistvu sluz, ki se je na zraku posušila in nam tako izdaja, kdo je ponoči pojedel solato z gredice.

imageZakaj morski prašički tako cvilijo? Morski prašički so zelo družabne živali in v naravi živijo v velikih skupinah. Med sabo se sporazumevajo na različne načine, nekateri so kar precej glasni. Ker imate ljudje ponavadi doma samo enega prašička, mu je pogosto dolgčas in ko cvili, ti vsekakor poskuša nekaj povedati: mogoče to, da je vesel, ker te spet vidi, lahko pa tudi, da ga je strah in te prosi, da ga nehaj mečkati po rokah. Poznam prašička, ki glasno cvili vsakič, ko kdo odpre hladilnik, dobro namreč ve, da je v njem solata, ki jo obožuje.

Zakaj kače kažejo jezik?
Kače jezika ne kažejo iz istih razlogov kot majhni otroci, ki kažejo jezik, »osle« ali zavijajo z očmi, kadar jim ni kaj prav ali se hočejo norčevati.
S svojim dolgim, razcepljenim jezikom ves čas ovohavajo oziroma okušajo zrak, saj na ta način nadomeščajo slabši vid. Kače namreč dobro zaznajo premikanje, sicer pa zelo slabo vidijo, tako da na primer ne ločijo mirujočega predmeta od okolice. Imajo pa nekatere kače sposobnost zaznavanja infrardečih žarkov (»vidijo« toploto, ki jo oddajajo toplokrvne živali), tako da svoj plen lahko ujamejo tudi v najtrši temi.

 

 


5 fotografskih pustolovščin

Besedilo: Meta Krese
Fotografije: Arne Hodalič

Arne Hodalič, fotograf, pisec, potapljač, jamar in dolgoletni sodelavec revije National Geographic Junior, razkriva pet fotografskih prigod.

imageČeprav ga vsi poznamo kot fotografa, ga v Ljubljani nikoli ne srečamo s fotoaparatom čez ramo. »Razlaga je zelo preprosta,« pove Arne. »Moj način dela zahteva pripravo. Ne lovim naključnih trenutkov kot nekateri fotografi. Zakaj bi torej brez potrebe nosil s seboj fotoaparat, ki je, mimogrede, še neskončno težak?« Čeprav velja za svetovnega popotnika, trdi, da je najlepše v Sloveniji. »Pri nas je vse, kar hočeš početi, oddaljeno le nekaj deset minut vožnje,« je prepričan. »Recimo: potapljal sem se v Ljubljanici. Dan je bil čudovit, pravljičen. Ko sem se dvignil nad gladino, sem se po naključju zazrl v nebo. Zagledal sem balon. Poklical sem prijatelja balonarja in naslednje jutro sem že letel čez zasnežene Alpe v čudovitem vremenu. Le kje na svetu lahko doživiš kaj podobnega?« In čeprav Arne nadvse ljubi pustolovščino, pri svojem delu čedalje bolj spremlja usode ljudi, ki so jih naravne katastrofe in predvsem vojne pahnile v hudo stisko in nemoč.

V kraljestvu morskega zmaja

image»V Avstralijo sem prišel zato, da bi fotografiral morskega zmaja,« je zapisal Arne v članku prav za eno izmed številk National Geographic Juniorja. Priznam, sliši se zelo impresivno. In tudi je. Pa ne zato, ker bi bila to strašna pošast, kot bi lahko sklepali iz imena; ta riba prej spominja na dolgočasno algo kot pa kaj drugega. Toda ker živi v hladnih vodah južne Avstralije, v loviščih zloglasnega plenilca, belega morskega psa, je lahko plavanje v njeni bližini precej nevarno. Uradno tej vrsti morskega konjička sicer pravimo velika avstralska algovnica, a ker tako realistično spominja na stare kitajske slikarije, ki so upodabljale mitične zmaje in kače z zmajevimi glavami, se ga je oprijelo ime zmaj. »Zaradi nekaj kratkih trenutkov, ki sem jih lahko preživel ob pogledu na nežnega morskega zmaja, je bilo vredno vdreti v kraljestvo nevarnega velikega belega morskega psa,« je prepričan Arne.

Z Arnetom in septembrsko številko NG Junior obišči še morja jugovzhodne Azije, se podaj na lov za zakladom in se odpravi na konec sveta ter se spusti globoko pod zemljo.


Izza kulis novega filma: V višave

Besedilo: Bekah Wright
Fotogarfije: © DISNEY / PIXAR. VSE PRAVICE PRIDRŽANE / Z DOVOLJENJEM CENEXA

Predstavljaj si, da prodajaš balone v živalskem vrtu in izveš, da boš izgubil dom. Kaj bi naredil? No, če bi bil Carl iz novega filma V višave, bi privezal svojo hišo na 10.000 helijevih balonov in poletel na najlepši kraj na svetu, Paradise Falls v Venezueli. Pri tem pa je samo ena težava: deček Russel se mu nehote pridruži na potovanju. Zato mora Carl preživeti v čudnem okolju in poleg tega najti način, da spravi dečka domov. Ima svet iz novega filma V višave kar koli skupnega z resničnim svetom? NG Junior se je odpravil raziskovat.

image

Mizaste gore
Carl skuša pristati, ko opazi, da je poletel z Russlom na »krovu«. Toda huda nevihta ju odpihne z začrtane poti. Pristaneta na čudni gori, zaviti v oblake, ki ima velik, raven vrh. Takšne gore v resnici obstajajo; imenujemo jih tepui, najdemo pa jih v narodnem parku Canaima v Venezueli. Te mizaste gore so tudi v resnici navdihnile ustvarjalce filma. Visoke so več kot 2500 metrov, njihova pobočja pa obraščajo bujni gozdovi, zaviti v oblake. Ozračje je tako vlažno, da so drevesa na debelo pokrita s plastmi alg, ki uspevajo samo v vlažnem okolju, nam je povedal Adrian Warren, strokovnjak za tepuije.

Slap brez vode
Carl je zmeden, saj ne more razumeti, kako je lahko goli tepui pravljična dežela, ki jo išče. Nato v daljavi zagleda čudovit slap. Slap iz filma je navdihnil pravi slap, imenovan Angelov slap, ki je v Venezueli in velja za najvišji slap na svetu. Slap je tako visok, da se voda spremeni v meglico, še preden doseže 979 metrov oddaljena tla. »Včasih lahko stojiš tik pod slapom, pa se sploh ne zmočiš,« pravi Warren.

Kamnite zvezde
Carl bi svojo hišo rad premaknil do kraja Paradise Falls, zato jo zveže nase in na Russla, tako da jo vlečeta za seboj. Pomikata se tudi med čudnimi kamnitimi bloki, ki imajo obliko želv, ptičev in ljudi. Mizaste gore imajo na svojem vrhu tudi v resnici takšne čudne kamne, ki so jih oblikovali veter in drugi vremenski pojavi. »To so ogromni kamniti bloki, ki stojijo na zelo majhnih skalah, kot bi lovili ravnotežje,« pravi Steve May, tehnični direktor filma. Te naravne skulpture so tako strašljive in skrivnostne, da so domačini mislili, da med njimi živijo zli duhovi.

Govoreči psi in plazeče se krastače
Dovolj grozljivo je, da morata Carl in Russel bežati pred krdelom psov, tako da skočita čez pečino in se nato spuščata od skale do skale. Pri tem si pomagata z baloni, ki upočasnijo njuno hitrost pri skoku navzdol. Še slabše pa je, da so bevskajoči psi opremljeni z ovratnicami, ki pasje lajanje prevajajo v prave človeške besede. V resnici na vrhu tepuija ne boš srečal ne divjega ne udomačenega psa. Te mizaste gore so tako odrezane od preostalega sveta, da živali, ki živijo na njih, ne najdemo nikjer drugje in so povrhu vsega še zelo nenavadne. Tako kot na primer mala južnoameriška krastača, imenovana Oreophrynella – namesto da bi skakala, se plazi naokrog!

Resnična pošast ali mit?
Carl je slišal za raziskovalca, ki je izginil med iskanjem orjaške mitološke ptice pri Paradise Fallsu. Bi lahko bil ptič, ki ga Russel poimenuje Kevin, pošast Paradise Fallsa? No, zanesljivo lahko rečemo, da takšna pošast v resnici ne obstaja. Pred več kot 60 milijoni let pa je po nebu Južne Amerike letala grozljiva ptica. To je bila strašljiva ptica, velika kar tri metre, letela pa je s hitrostjo skoraj 50 kilometrov na uro.


Upanje za mačjo pando

Besedilo: Crispin Boyer
Fotografiji: © CHARLES PHILIP CANGIALOSI / CORBIS, ERIC BACCEGA / PHOTOLIBRARY

Izmuzljiva mačja panda zamahne z repom in se zvije v kepo. Puf! Skrije se tako kot Harry Potter pod čarobnim plaščem. Zdaj je videti kot izboklina na deblu sredi meglenega gorskega gozda.

Zaščitnik živali Brian William je mesec dni pohajkoval po himalajskih gorskih poteh. Prav nič čudnega ni, da je srečal manj teh kot rakun velikih živali,  kakor bi jih ti v enem popoldnevu v živalskem vrtu. »V divjini redko naletimo nanje, zato se vsakega posebej živo spominjamo,« pojasnjuje Brian Williams.

image

Mačja panda tehta okrog 5,5 kilogramov in je izredno ljubka – od belih čopkov na vrhu uhljev pa do repa s svetlimi in temnimi krogi. Kadar ne drema na drevesu v obliki kepe, se oprijema bambusovih vej in žveči nežne vršičke ter listje.

Na žalost so ti ljubki prebivalci bambusovih gozdov ogroženi. Če jim ne bomo kmalu pomagali, bodo morda izginili za vedno.

imageIzgubljeni otoki Mačja panda živi v hladnih, meglenih bambusovih gozdovih, ki do tri kilometre visoko poraščajo vznožja najvišjih gora na svetu. Vrsta se je pred davnimi časi prilagodila takšnemu okolju. V zasneženih zimah sta gost kožuh in košat rep dobra toplotna izolatorja. Telo je grajeno tako, da lahko pleza tudi po tankih vejah, zato laže pobegne leopardom, psom in divjim lovcem, ki mačje pande lovijo zaradi mehkega kožuha. Mačja panda ima tudi šesti prst, podoben palcu, s katerim se oprijema stebel bambusa, njenega glavnega vira hrane. Domovanje mačje pande je bilo umaknjeno in varno. Danes se v njeno bližino naseljuje vse več ljudi, ki izsekavajo gozdove, saj potrebujejo obdelovalne površine in kurjavo. Raziskovalci ocenjujejo, da se je življenjski prostor mačje pande v zadnjih dveh desetletjih zmanjšal za 50 odstotkov. »Gozdovi, kjer živijo mačje pande, so bili nekoč med seboj povezani, danes je to drugače, in posamezne mačje pande samevajo,« ugotavlja Miles Roberts, strokovnjak za divjinske živali iz živalskega vrta National Zoo v mestu Washington. »Predstavljaj si, da mačje pande živijo na osamljenih otočkih in nimajo dostopa drug do drugega.« Vsak dan pojedo veliko bambusa – do 30 odstotkov lastne telesne teže – in vsak posameznik potrebuje okrog 5 kvadratnih kilometrov gozda. Ker je gozda vse manj, mačjim pandam zmanjkuje prostora – in hrane. »V pasti so,« razlaga Miles Roberts. Več o teh ljubkih živalicah preberi v septembrski številki NG Juniorja.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Katera žival ima na glavi rog, zato ji rečemo tudi morski samorog?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov