Vstopna stranVsebinaArhiv

Pridruži se igralcu Benu Stillerju na podvodnem safariju

Intervju: Rachel Buchholz
Besedilo: Crispin Boyer
Fotografija: © HIROYA MINAKUCHI / MINDEN PICTURES

V filmu Noč v muzeju 2 igra Ben Stiller vlogo Larryja, ki skuša rešiti svet pred zlobnim faraonom, ki mu je življenje ponovno vdihnila čarobna zlata plošča. Tudi v resnici si Ben Stiller želi rešiti naš planet in eden od načinov, da to stori, je skrb za oceane. Zato je privolil, da bo kot gostujoči urednik sodeloval pri ustvarjanju te številke, ki je namenjena varovanju oceanov. Priložnost imaš, da se vkrcaš na namišljeno podmornico in se podaš na podvodni safari, kjer lahko srečaš vidre, pingvine in druge zanimive živali. Si želiš izvedeti kaj več o reševanju oceanov? Preberi spodnji intervju.

NATIONAL GEOGRAPHIC JUNIOR: Zakaj je pomembno, da zaščitimo oceane?

BEN STILLER: Oceani so zelo pomemben del našega planeta in prvi pogoj za zdravo Zemljo so zdravi oceani. Naš način življenja zares vpliva na ves planet, tudi na oceane, saj so vsi ekosistemi med seboj povezani. Zato moramo za Zemljo dobro skrbeti.

NGJ: Toda obstaja še en razlog, zaradi katerega so oceani zate res nekaj posebnega.

BEN: Ja, ukvarjam se tudi s potapljanjem.

NGJ: Kaj ti je pri potapljanju najbolj všeč?

BEN: Ko se potapljaš, je tako, kot bi lebdel v vesolju. Čudovito je odkrivati svet, ki je tako drugačen od našega.

NGJ: V tvojem novem filmu te lovi orjaški ligenj. Si med potapljanjem že kdaj videl lignja?

BEN: Ne, toda videl sem jegulje in nekaj morskih psov. Bilo je zares napeto!

NGJ: Če bi se lahko spremenil v morsko žival, katero bi si izbral?

BEN: Rad bi bil modri kit. Noro bi bilo, če bi lahko videl, kar v globinah morja vidijo te živali. Čudovita bitja, kot so modri kiti, so še eden od razlogov, da zaščitimo vode na Zemlji.

NGJ: Kako pomagaš zaščititi vodovja, ko se potapljaš ali preživljaš čas na plaži ali ob jezeru?

BEN: Uporabljam zdrav razum, ničesar ne puščam za seboj in ne mečem smeti naokrog.

NGJ: Poleg tega ne smemo hraniti ali se dotikati živali, saj smo samo gostje v njihovem okolju.

BEN: Tako je, to je njihov življenjski prostor.

NGJ: Ali tudi doma skušaš varčevati z vodo?

BEN: Seveda! Vedno, ko si ščetkam zobe, sproti zapiram pipo. In ta je zabavna: straniščno školjko moramo splakniti samo takrat, ko je zares potrebno.

NGJ: Še kaj?

BEN: Ne smemo pozabiti, da vse, kar naredimo, vpliva na okolje – tudi na vodo. Zato moramo s planetom lepo ravnati – tudi če samo ugasnemo luči, ko gremo iz sobe, je to že veliko.

NGJ: Lahko otroci res pripomorejo k boljšemu okolju?

BEN: Otroci lahko naredijo zelo veliko. Odrasli vedno vidijo, ko otroci varčujejo z vodo – to jih opominja, da bi morali tudi sami tako ravnati. Zato otroci, pokažite odraslim, kako to gre!

NGJ: Zakaj je pomembno, da se stvari lotimo s skupnimi močmi?

BEN: Vsak mora opraviti svoj del naloge. Če vsak posameznik naredi nekaj za okolje, to pomeni, da vsi na planetu počnemo nekaj za izboljšanje okolja.

CILJ POTOVANJA: ARKTIČNI OCEAN

image

Beluge
Zadnji zvok, ki ga pričakuješ pod plavajočimi ledenimi ploščami v Arktičnem morju, je ptičje čivkanje. Zaradi zvokov, ki jih slišiš skozi trup svoje podmornice, radovedno pokukaš skozi okno v podmorski svet. Zagledaš jato belih kitov ali belug, ki plavajo v ledeni vodi. Mornarji so te živali poimenovali »morski kanarčki«, saj se oglašajo zelo podobno kot te ptice. Beluge se s petjem sporazumevajo med seboj.
Tu, samo nekaj sto kilometrov od severnega pola, bi se bilo smrtno nevarno samo za nekaj trenutkov spustiti v ledeno mrzlo vodo. »Toda beluge so zelo dobro prilagojene življenju v Arktičnem morju,« pravi Roderick Hobbs, znanstvenik v ustanovi National Marine Laboratory. »Beluge vse življenje preživijo ob ledu, včasih pa so od ledene odeje nad morsko gladino celo odvisne.«
Za razliko od večine delfinov in kitov imajo beluge gibčen vrat, ki jim omogoča, da svoje dihalne odprtine molijo skozi razpoke v ledu, da pridejo do zraka. Pred mrazom jih v najhladnejših mesecih varuje do 15 centimetrov debela plast podkožne maščobe, ki je dober toplotni izolator, poleg tega pa oblikuje njihova telesa tako, da se lahko kar najhitreje pomikajo po vodi – vse skupaj je podobno najnaprednejšim kopalkam olimpijskih plavalcev. »Plavalci in atleti to dosežejo s treningi in sodobno tehnologijo, beluge pa so si takšno lastnost pridobile skozi evolucijo,« pravi Hobbs.
Kot lahko vidiš na svojem podvodnem safariju, onesnaževanje in globalno segrevanje ogrožata zdravje oceanov in vsega, kar živi v njih. Proti domu se odpravimo odločeni, da bomo pomagali po svojih najboljših močeh. K sreči se beluge na pot odpravijo s teboj, saj vsako zimo potujejo na tisoče kilometrov proti jugu, da ostajajo na robu ledene površine, ki postaja vse večja. Del poti jim slediš in poslušaš njihovo petje, podobno petju kanarčkov.

Zanimivo!
Če bi vzeli vso sol iz vseh oceanov na našem planetu, z njimi napolnili 100-litrske posode ter jih postavil eno vrh druge, bi segle do planeta Plutona in nazaj … in to kar 1000-krat!

S poletno številko NG Junior se podaj na podvodni safari še v druge oceane našega planeta!


Gološkrgarji

Besedilo: Lucija Šušteršič Grah, Tom Turk
Fotografija: Borut Furlan

Majhni, malo večji, pisano kričeči, popolnoma molčeči, vpadljivi, bojazljivi, nenavadni in navadni, plazeči, ne hiteči … Še veliko besed bi potrebovali, da bi opisali živa bitja, ki so na prvi pogled videti kot naše glavno mesto ponoči. Kajti njihovo telo premore mnogotere bleščeče barve, ki svetijo kot lučke. Nagajivo pestrost nakazujejo tudi njihova uradna imena: obročkarji, kuštravci, kljukci … Govorimo o skupini, ki so jo naši biologi z objektivom zasačili v Piranskem zalivu: to so goli polži. Pa ne tisti, ki bi se pozabili obleči v kopalke. Beseda »goli« opisuje njihovo »dodatno opremo«, hišico, ki je seveda nimajo. Imenujemo jih tudi gološkrgarji. Spoznaj jih!

image

Kuštravi prebivalci iz Pirana
Naša obala premore kar lepo število omenjenih krasotcev. Študent biologije Borut je profesorju sporočil, da mu je uspelo fotografirati dolgolasega kuštravca. Seveda ni bil govor o naključnem dolgolasem prebivalcu Pirana, temveč o redki vrsti golega polža. Avtor fotografije je sprva pomislil, da mu pozira prekrasna morska vetrnica. A ker je izpit iz morske biologije opravil z odlično oceno, je bil popolnoma prepričan, da se morske vetrnice ne premikajo sem in tja ter gor in dol. Znova je prelistal zapiske in ugotovil, kdo zre v njegov fotografski objektiv. To je bil čisto pravi »dolgolasec«, res nenavaden polž, ki so ga biologi poimenovali s slovenskim imenom dolgolasi kuštravec. Dogodka in posnetka je bil študent nadvse vesel, saj je omenjena vrsta zelo redka; obstaja le nekaj fotografij te živali. Borutov posnetek sicer ni bilo prvo odkritje tega redkega polža v slovenskem morju, saj ga je kako leto prej v morju ob Piranski punti že fotografiral avtor fotografij, ki jih lahko občuduješ na teh straneh. Nova najdba pa je še en dokaz, da so »dolgolasi kuštravci« doma tudi v Jadranskem morju. Izjemno najdbo je potrdil tudi eden največjih svetovnih strokovnjakov za gole polže, dr. Bill Rudman, kustos v avstralskem muzeju v Sidneyju. Posnetki iz slovenskega morja dokazujejo obstoj vsaj še 50 drugih vrst, v Piranskem zalivu pa jih verjetno prebiva še veliko več!

Mali in veliki, skrivnostni, raznoliki
Kaj misliš, kako veliki so gološkrgarji? Najmanjši v skupini je polžek, imenovan oranžnolisi kljukec, ki meri skromen centimeter, največji pa je veliki morski zajček s kar 30 centimetri. Gološkrgarji so večinoma majhne živali, ki jih kljub kričečim telesnim vzorcem zlahka spregledamo. Med potapljači (torej nanje ne boš naletel, ko boš v morje zabredel le do kolen) velja skupina morskih polžev za čudovit prizor. Seveda so navdih tudi za vsakega pravega podvodnega fotografa. Opisujejo jih kot podvodne metulje živih barv, ki te s svojimi hipnotičnimi gibi popeljejo v popolnoma drug svet. Goli polži pa niso tako barviti zaradi bivanja v tropskih morjih, saj so s tem darom ozaljšani prav vsi. Gološkrgarje torej lahko srečaš le pri podvodnem sprehodu. Toda če bi jih rad našel, moraš dodobra poznati njihove življenjske in prehranjevalne navade, čas razmnoževanja in bioritem. Nekateri obožujejo svetlobo, drugi pa na plan pokukajo le v temi.

Te zanima še več o pisanih prebivalcih Piranskega zaliva? Najdeš jih v poletni številki NG Juniorja.


Astronavti z morskega dna

Besedilo in fotografija: Arne Hodalič

imageJe na sliki astronavt ali potapljač? S takšno opremo so se potapljali poklicni potapljači v prvi polovici 19. stoletja. Potapljaško obleko je izumil in izdelal nemški inženir August Siebe daljnega leta 1837. Prvi raziskovalci rek in morja so potrebovali skafander, zaprto suho obleko, svinčene čevlje, pasove, nož, vrvi … Opreme je bilo za okoli 85 kilogramov! Nespremenjena je ostala v rabi več kot naslednjih sto let. Zrak za dihanje so potapljaču dovajali po ceveh s tlačilko, ki sta jo ročno poganjala dva pomočnika. Stara oprema pa kljub novejšim izumom še ni za v staro šaro. V njej se na slovenski obali še danes potapljajo nekateri potapljaški navdušenci. Več o stari potapljaški opremi lahko izveš v Muzeju podvodnih dejavnosti na Župančičevi ulici 24 v Piranu ali na http://www.muzejpodvodnihdejavnosti.si.


Veličastni morski konjički

Besedilo: Twig C. George
Fotografija: © Istockphoto / Scott Cartwright

Glavo ima kot konj, rep kakor opica in plava. Kaj je to? Morski konjiček! Predstavljaj si, kako vesel sem bil, ko sem stopil v laboratorij, poln teh neverjetnih živali. V prostoru so brenčale vodne črpalke, voda je klokotala. Vohal sem lahko nenavadno mešanico slane vode in blata iz barja.

imageZnanstvenik iz baltimorskega akvarija v ameriški zvezni državi Maryland, se je ponudil, da mi razkaže svoj laboratorij. Tu Jorge Gomezjurado skrbi za stotine teh nenavadnih rib. Vzgajanje morskih konjičkov v akvariju mu omogoča, da živali opazuje od blizu. V naravi jih je težko najti in proučevati, saj z obliko in barvo posnemajo morske alge okolja, v katerem živijo. Iz vsakega akvarija v laboratoriju so strmeli vame morski konjički. No, vsaj nekaj njihovih očes me je opazovalo. Te ribe lahko namreč oči obrnejo v dve različni smeri hkrati, tako da z enim očesom gledajo v eno, z drugim pa v drugo smer. Tako lahko hkrati iščejo hrano in oprezajo za plenilci, kot so na primer lačni raki ali večje ribe. Zaradi vseh morskih konjičkov, ki so strmeli vame, najprej sploh nisem vedel, kam naj najprej pogledam! »Kaj pa, če začneva tukaj?« je predlagal Gomezjurado. Pokazal je na akvarij. »Poglej te trebušaste morske konjičke.« Vsi so imeli sklonjene glave, majhne plavuti pa so hitro premikali. Zdeli so se kot igračke, ki jih naviješ, da se premikajo.

Očetovska dolžnost
Pogled se mi je ustavil na velikem trebuhu enega od morskih konjičkov. »Njegov trebuh je večji, ker je noseč,« mi je razložil moj vodič. Sem prav slišal? Da, on je noseč. V svetu morskih konjičkov rojevajo samci; so torej edini samci v kraljestvu živali, ki rojevajo.
Izvedel sem, da samica izbere samca, preden izleže jajca, nato pa jih odloži v trebušno vrečko samca. Oče jajca nosi, dokler se mladiči ne izležejo.
Naslednja dva do štiri tedne se samica samcu približa le vsako jutro. Živali se primeta za rep in ‘plešeta’ – ob tem se živo rdeče ali oranžno obarvata.
Število mladičev je različno. Ko se izležejo, so mali morski konjički na las podobni staršem, le da so manjši. No, v resnici so zelo majhni. Mladiči nekaterih vrst so tako drobni kot kovanec. Takoj, ko se izležejo, so že prepuščeni samim sebi; starši ne skrbijo zanje.
Takoj, ko se mladiči izvalijo, samica samcu v trebušno vrečko odloži nova jajčeca. Samec in samica ostaneta skupaj vse obdobje parjenja, pri nekaterih vrstah pa kar vse življenje. Morski konjički odvisno od vrste lahko živijo od enega do petih let.

Te zanima kako se morski konjički prehranjujejo? Si vedel, da sploh nimajo želodca? Vse o tem in še čem te čaka v poletni številki NG Juniroja.

 


Koralna mavrica

Besedilo: Maxine Rose Schur
Fotografija: © DIGITALVISION

Potopi se v koralni greben, ki kar prekipeva od najrazličnejših barv. Po vodi, ki jo osvetljuje sonce, švigajo rdeče, rumene in modre ribe. Po oranžnih koralah se plazijo škrlatni morski polži. Greben pa skriva še marsikaj osupljivega. Skoči v mavrico barv in razišči ta podvodni svet.

Kako nastane?
V plitkih vodah oceana živijo drobni organizmi, ki jih imenujemo koralni polipi in ustvarjajo velike čudeže – gradijo namreč koralne grebene. Vsak polip okrog sebe postavi zid, ki spominja na okostje. Ko polip pogine, ostane samo zid in na njem si ustvarijo dom drugi polipi, ki s svojim okostjem prispevajo h gradnji koralnega grebena.
Sčasoma se koralni greben razraste v osupljive oblike. Nekateri spominjajo na gradove, drugi na zeljnate glave, tretji na jelenovo rogovje in četrti na človeške možgane!
Koralni grebeni ne glede na obliko nudijo domovanje številnim živobarvnim organizmom. Barve se začnejo že s polipi. Ti organizmi so lahko zeleni, modri, rožnati, zlati ali pa celo vijoličasti. Močne barve imajo zaradi alg, drobnih rastlin, ki živijo v njihovih mehkih telesih.

image

Varovalne barve
V mavričnem svetu so žive barve lahko namenjene maskiranju. Veliko rib je živo rumene ali modre barve. Takšne so zato, ker so tudi korale in rastline, ki uspevajo na grebenih, živo rumene in modre. Tako se ribe kar zlijejo z ozadjem.
Tudi vzorci na telesih živali nudijo zaščito, na primer črte in pike jih uspešno skrivajo. Tako preživi kraljevi cesarček, ki ima po telesu rumene in modre črte, zato ga med rumenimi in modrimi koralami težko opazimo. Plenilci ne vedo, kje se konča korala in začne kraljevi cesarček!

Svarilni znaki
Voda v koralnem grebenu je plitka, čista in oblita s sončno svetlobo. V tako svetlem življenjskem okolju zlahka opaziš barve. Zato se prebivalci koralnih grebenov sporazumevajo s pomočjo barv. Kaj si sporočajo?
Veliko živali z barvami opozarja. Za primer vzemimo šopastega morskega ježka. Sveti se kot neonski napis. Verjetno je ena najbolj živobarvnih živali na svetu. Samo nikar se je ne dotikaj!
Ta morski ježek ima na koncu bodic živo modre blazinice. V vsaki je strup. Modra barva druge živali opozarja, naj se mu ne približujejo. Sporoča jim: »Ne približuj se, ker sem strupen!«
Bodičasti morski vrag se prav tako varuje z barvo – ampak samo, kadar je potrebno. Večinoma je ta riba samo rjava plošča na dnu oceana. Komaj opazna je. Povsem mirno čaka, da mimo priplava hrana.
Ko pa morski vrag zasluti nevarnost, razširi svoje živobarvne plavuti. Nenadoma postane oranžen. Močne barve plenilce opozarjajo, da je riba nevarna. Plenilci tako sklepajo, da morski vrag ni kaj preveč okusen; razumejo sporočilo in odplavajo.

V poletni številki NG Juniorja preveri na kakšen način živali na koralnem grebenu še uporabljajo čudovite barve in zavajajo tako plenilce kot svoj plen.


O morskih psih

Besedilo: Rene Ebersole
Fotografija: © Istockphoto / Amanda Cotton

Morski psi nimajo ravno najboljšega slovesa, toda ali vse, kar si mislimo o njih, res drži?

»Morski pes napada!« To je gotovo nekaj, česar si na plaži ne želimo slišati, toda morski psi in plavalci se srečujejo zelo pogosto.
Aaron Perez, na primer, je imel enajst let, ko se je od blizu soočil z morskim psom v vodi Mehiškega zaliva. Nenadoma ga je napadel morski bik. Ta vrsta morskega psa živi v nizki vodi in včasih napade ljudi.
Hop! Napadalna riba je hlastnila po fantovi roki. Aaron je odgnal bolečino in takoj ukrepal. Vedel je, kaj mora storiti. Morskega psa je mahnil naravnost po škrgah in žival ga je izpustila. Nato je srečno priplaval do obale. Aaron je imel srečo, preživel je napad. Čez nekaj dni je povedal: »Morski pes je bil velik in grd, večji od mojega očeta.«
Napadi morskega psa so zelo hudi, toda tudi zelo redki. Te živali napadejo po vsem svetu samo okrog sto ljudi na leto in samo šest od njih jih umre.

image

Strah pred morskimi psi
Večina napadov se zgodi v vodah, za katere je znano, da v njih živijo morski psi. Ljudje se teh plaž običajno izogibajo, zaradi česar je napadov manj.
Zaradi strahu ljudje včasih ubijejo morskega psa, pobijajo pa jih tudi zaradi delov telesa, ki jih lahko uporabijo. Morda bi se morali bolj morski psi bati človeka kakor človek morskih psov.

Lov na morske pse
Vsako leto ljudje pobijejo 60 milijonov morskih psov. Glavni razlog za to je hrustanec teh rib, mehka, prožna snov njihovega ogrodja.
Veliko ljudi po vsem svetu uporablja hrustanec morskih psov za zdravljenje raka, čeprav nihče še ni dokazal, da je snov res učinkovita.
Poleg tega morske pse lovijo tudi zaradi njihovih plavuti. Kuharji v veliko azijskih državah uporabljajo plavut morskega psa za kuhanje juhe iz plavuti morskega psa. Takšna juha je zelo draga, na Kitajskem lahko en sam krožnik stane tudi 70 evrov (mesečni dohodek kitajskega delavca).

Bolj podrobno lahko morske pse spoznaš v poletni številki NG Juniorja.


Resnica o novem filmu: Ledena doba 3 – zora dinozavrov

Besedilo: SEAN McCOLLUM
Fotografija: BLUE SKY STUDIOS / Z DOVOLJENJEM CONTINETAL FILMA

Spremembe so tik pred vrati, vsaj za mamuta Mannyja, lenivca Sida in sabljastega tigra Diega. Pa ne samo tiste, povezane z izgubljenim podzemnim svetom dinozavrov, na katerega trojica naleti po naključju. V novem filmu Ledena doba 3 -  zora dinozavrov namreč Manny in njegova punca Ellie pričakujeta mladiča, Sid si tako močno želi otroka, da celo ukrade nekaj jajc dinozavrom, Diego pa se trudi krotiti svojo divjo plenilsko naravo. Koliko resničnega je v teh prazgodovinskih junakih? NG Junior se je odpravil za kulise, da bi to odkril.

Preživeli dinozavri?
Scrat, ki je kar naprej na lovu za želodom, po nesreči pade skozi led in pristane naravnost v izgubljenem tropskem svetu dinozavrov. V resnici pa ni nobene možnosti, da bi dinozavri lahko živeli v istem obdobju kot Manny, Diego in Sid. Zadnja poledenitev se je končala pred 10.000 leti, dinozavri pa so izumrli 65 milijonov let pred tem! »Vemo, da bodo otroci rekli: to že ni mogoče!« pravi soustvarjalec filma Yoni Brenner. »Toda odločili smo se malo prikrojiti resnico, da bo film zabavnejši.«

image

Skrbni očka
Ponosni bodoči očka Manny v skrbi, da bi se kaj zgodilo njegovemu mladiču, ves čas počne traparije: umika vsako najmanjšo vejico, ki mu pride na pot, ter vsak kamenček, ki se mu zdi oster ali nevaren. »Manny želi narediti naravo varno za mladiča,« pravi producentka Lori Forte. Toda resničnega mamuta ne bi tako skrbelo, pravi strokovnjak Jeff Sunders. Podobno kot sodobni sloni so tudi mamuti – samci živeli ločeno od samic in mladičev. Če bi Ellie v resnici živela, bi skupaj z ostalimi samicami odpotovala na sever, kjer je bilo manj plenilcev. Toda to bi pomenilo, da bi izgubila svojo varuško – Sida!

Klic divjine
Diego ima zelo rad svojo novo družino, toda kljub temu ne more povsem utišati plenilskega instinkta v sebi. Nekega dne se celo požene za gazelo v želji, da bi jo pokončal. »To je zelo hiter lov,« pravi producent John Donkin. Bi sabljasti tiger tudi v resnici lovil tako? To bi bilo odvisno od vrste, pravi strokovnjak Larry Martin. »Če bi bil tiger iz rodu Homotherium, bi to pomenilo, da ima daljše noge in bi se lahko pognal za gazelo,« pravi. Toda Diego je bolj čokat, podobno kot tigri rodu Smilodon. S kratkimi nogami ne bi mogel ujeti tako hitre živali, kot je gazela. Čakal bi v zasedi in se vrgel na žival, ko bi prišla mimo.

Kdo je moja mama?
Sid si tako močno želi postati očka, da si prisvoji tri zapuščena jajca. Toda, ko se mladiči izležejo, ima lenivec naenkrat ob sebi tri male dinozavre, ki mislijo, da je njihova mama. Pravi dinozaver pa bi težko zamenjal drugo žival za svojo mamo, pravi strokovnjak za dinozavre Peter Makovicky. Nekateri današnji ptiči pa v resnici sledijo prvi živali, ki jo zagledajo, ko se izležejo, in jo prosijo za hrano. In večina strokovnjakov se strinja, da so bili mali mesojedi dinozavri predniki današnjih ptičev. Obstaja samo ena težava: Sidovi ‘otroci’ bi morda za kosilo želeli kaj več kot samo črve …

Ubijalski rep
V svetu dinozavrov trdoglavi ankilozaver s svojim repom udriha naokrog in v beg požene celo Mannyja. Makovicky pravi, da je ta dinozaver tudi v resnici uporabljal svoj rep kot orožje. Paleontologi mislijo, da se je dinozaver branil tako, da je z repom opletal sem ter tja. Manny mu gotovo zavida!


Resnica o novem filmu - Harry Potter in princ mešane krvi

Besedilo: Sarah Wassner Flynn
Fotografija: Jaap Buitendijk / z dovoljenjem Blitz filma

Seveda obožuješ filme o Harryju Potterju, vendar tokrat za mlajše od 13 let brez spremstva ni primeren. Zato le glej, da prosiš starše za dovoljenje, preden si ga ogledaš.

Najnovejša upodobitev Harryja Potterja je najbolj napeta doslej, saj predstavlja nove uroke, nova prijateljstva in nove skrivnosti. Film je nastal po šesti knjigi o Haryju Potterju, ki jo je napisala pisateljica J. K. Rowling. V Princu mešane krvi se Harry Potter poda za zlobnim Mrlakensteinom in razvozlava njegovo nenavadno preteklost. Podali smo se v zakulisje, da bi razkrili, kakšne čarovnije so uporabili pri nastanku filma.

Orjaški pajek
Ubogi Aragog! Hagrid svojega preminulega osemnožnega prijatelja pokoplje v velikansko jamo. No, vrže ga v jamo. »V scenariju je pisalo, da moramo Aragoga zalučati v globoko jamo,« je pojasnil nadzornik posebnih učinkov Nick Dudman. »Odločili smo se uporabiti pravi model, ne računalniškega.« Dudmanova ekipa je ustvarila orjaško bitje iz jeklenega okostja in materiala, iz katerega ustvarjajo preskusne lutke za nesreče. Rezultat? Pajek, skoraj tako velik kot severni medved in tako težak, da so ga morali prestavljati z žerjavom.

image

Volkodlak
V Princu mešane krvi sicer ne nastopajo koze, kozjih dlak pa je na pretek. Kar vprašaj Davea Legena, ki igra volkodlaka Fenrira Siwodlacka. Pred vsakim snemanjem so mu po tri ure lepili kozje dlake na obraz, roke in noge. »Belo kozjo dlako smo obarvali črno, da bi bila videti pristnejša,« je pojasnil Dudman. »Tako smo dobili volkodlaka, ki je bil videti veliko »resničnejši« od vsake računalniške stvaritve.«

Pomanjšana Katie
Katie Bell je letela po zraku kot punčka iz cunj, ko je bila začarana. V resnici v filmu poleti izložbena lutka, ne prava deklica. »Prav grozljivo je bilo videti lutko Katie, ki je ležala na tleh,« se spominja Rupert Grint, ki igra Rona. »Bila ji je na las podobna.« Edina razlika? Lutka je bila samo malce manjša od igralke. Tako je Katie videti še drobnejša v rokah velikanskega Hagrida, ki ji pride na pomoč.

Filmska čarovnija
Harry s srhljivim urokom Malfoyju razpara prsni koš. Toda Tom Felton, ki igra Malfoya, ni prelil niti kaplje krvi. Na prsnem košu je imel dolge cevi, ki so bile polne umetne krvi. (Cevi so pozneje odstranili z računalniško obdelavo). Po pritisku na gumb se je kri razlila iz cevi po igralčevih oblačilih. »Na enem izmed snemanj sem se moral preobleči najmanj sedemkrat,« se spominja Tom Felton.

Ognjeni obroč
Ko se jedci smrti spustijo nad domovanje Weasleyjevih, se vname požar. Vendar pa hiša ni zares gorela. Snemalna ekipa je okrog scene napeljala obroč, ki je pozneje zagorel. Šestmetrski zublji so dajali vtis, da je Weasleyjeve zajel požar, v resnici pa je celotna scena ostala nedotaknjena. »Ko je obroč zagorel, so se plameni dvigali visoko v nebo!« je povedala Bonnie Wright, ki igra Ginny Weasley. »Zares je bilo videti, kot da hiša gori, čeprav sploh ni.«


image


Facebook Junior.si

Anketa


Katera žival ima na glavi rog, zato ji rečemo tudi morski samorog?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov