Vstopna stranVsebinaArhiv

Lov za izgubljenimi majevskimi mesti

Besedilo: Maja Omladič
Fotografiji: Kenneth Garrett

Lani smo si lahko v kinematografih ogledali četrti film o pustolovcu in arheologu Indiani Jonesu. Občudovali smo njegove podvige in si po tihem želeli, da bi tudi sami odkrili kakšen delček ‘‘pokopane’’ zgodovine.
Ali veš, da imamo tudi v Sloveniji čisto pravega Indiano Jonesa? To je dr. Ivan Šprajc – arheolog, ki raziskuje in odkriva pozabljena majevska naselja v osrednjem delu polotoka Jukatan v jugovzhodni Mehiki.

imageArheologi kot Indiana Jones ali Indiana Jones kot arheologi Ivan Šprajc je ljubitelj pustolovščin znanega filmskega junaka. Ko mu omenimo, da je Indyju celo podoben, se nasmeji. No, ali ni s svojimi očali, klobukom in oblačili čisto takšen? In ko ga vprašamo, kdo je napravil kopijo: arheologi ali filmski ustvarjalci, je odgovor na dlani: »Indiana Jones je izmišljena oseba, mi pa smo resnični. Zato nismo mi podobni njemu, ampak je on podoben nam.« Arheologi so že pred desetletji raziskovali v podobnih razmerah in opravah ter predstavljali vzor pri nastajanju filmskega junaka. A ravno zaradi filmov si marsikdo delo arheologa napačno predstavlja. Delo namreč obsega tudi predavanja ter včasih suhoparno in dolgotrajno listanje po dokumentih in obdelovanje gradiva, kar je v filmih skopo predstavljeno. Zato pa je dobro prikazano vznemirjenje, ko raziskovalci odkrijejo nove, neznane ali nenavadne stvari. In te strasti Šprajcu pri odkrivanju naselbin starodavnih Majev ne manjka.

Kdo so Maji?
S tem imenom označujemo ljudstva, ki so pred prihodom Špancev v 16. stoletju živela na območju današnje južne Mehike in v severnem delu Srednje Amerike. V nasprotju s splošnim prepričanjem Maji nikdar niso izumrli. Njihovi potomci živijo v Mehiki, Gvatemali, Hondurasu, Salvadorju in Belizeju.
Izumrla pa je kultura in ljudje, ki so živeli na osrednjem delu polotoka Jukatan. Starodavni Maji so živeli v različnih državah. To so bila posamezna mesta z manjšimi ali večjimi naselbinami okoli njih. Za kuhanje in obdelovanje zemlje so uporabljali lesene, glinene in kamnite izdelke, saj kovin niso poznali. Ukvarjali so se s poljedelstvom.

image

Propad starodavne kulture
V tropskem deževnem gozdu so večinoma gojili koruzo. Kmalu jim je začelo primanjkovati obdelovalne zemlje in z njo hrane. »In česar ljudje niso več imeli doma, so skušali vzeti pri sosedu,« razloži slovenski arheolog. Prišlo je do vojn in ko so v sedmem in osmem stoletju nastopile še dolgotrajne suše, so se ljudje uprli vladarjem. Velik del prebivalcev je umrlo zaradi spopadov, lakote in bolezni. Ostali so mesta zapustili in se preselili drugam. Nekoč cvetoča naselja so postala mesta duhov, dokler jih niso začeli arheologi ponovno odkrivati.

Več o Majih in delu dr. Šprajca najdeš v marčni številki NG Juniorja!

 


Hiše iz pravljice

Besedilo: Aleksandra Milivojević
Fotografija: Rastko Popov

Za devetimi gorami in devetimi vodami obstaja kraljestvo, v katerem vsi živijo v hiškah iz čokolade. Zagotovo misliš, da gre za pravljico. Prepričaj se, da ni čisto tako.

Del Nizozemske leži pod gladino morja. Te zanima, s pomočjo katerih čarovnij so prebivalci kos tem nenavadnim okoliščinam? Gradijo jezove, nasipe, izsušujejo tla in delajo podobne čiračare. Če ne bi poznali takšnih trikov, bi morali spati v potapljaških oblekah. In to v drugem nadstropju svoje hiše!

image

Zato so nizozemske hiše narejene iz čokolade. Tudi iz piškotov in bombonov. No ja, saj veš, da ni mogoče, da bi resnično bile zgrajene iz tako slastnih stvari. Res pa je, da so takšne videti. To so ozke zgradbe z zanimivimi strehami, pisanimi fasadami in velikimi okni. Marsikatere stojijo postrani, ker se tla pod njimi sesedajo. Tudi pohištvo stoji vegasto. Vendar to nikogar ne moti. Le zakaj bi, saj vse spominja na pravljico.


Dinodruščina v Postojnski jami

Besedilo: Irena Cerar
Fotografija: Arne Hodalič

S fotografom Arnejem sva se vozila proti Postojnski jami, kjer sva imela zmenek z dinozavrom. Ne samo z enim, ampak z dvema! Računalnik in pisarna sta ostala daleč za nama, obetala pa se je dobra pustolovščina. Spet eden tistih dni, ko mi vsi govorijo, kako fino je biti urednica te revije! 

Kitajska kri
V Postojnski jami sem bila že velikokrat, a tokrat sem posebno vznemirjena. V Koncertni dvorani sta namreč do začetka maja razstavljeni dve nenavadni okostji: dinozaver mamenčizaver, ena največjih živali, ki so kdajkoli živele, in psitakozaver, eden najmanjših dinozavrov.
Kopiji okostij sta v lasti gospoda Milana Kovača, arhitekta in ljubitelja prazgodovine. Zanimalo me, kje jih je dobil – česa takšnega pač nima vsak smrtnik v svoji garderobni omari … »Že dolga leta tesno sodelujem s pekinškim Prirodoslovnim muzejem,« mi pojasnjuje gospod Kovač, »tako so mi nekoč naredili odlitke okostij svojih muzejskih eksponatov.« Kadar s svojimi koščenimi dinozavri ne gostuje v tujini ali drugih krajih po Sloveniji, si ju lahko ogledamo na stalni razstavi Življenje v milijardi let v Tržiču.

image

Orjaška selitev
»S postavljanjem mamenčizavra je bilo kar nekaj dela,« nam v obnovljenem Jamskem dvorcu pove Ksenija Dvorščak, strokovna direktorica turističnih znamenitosti. »Oštevilčene in zapakirane kosti ter razstavljeno ogrodje je bilo treba v jamo prepeljati s tovornim vlakcem. Ogrodje smo morali tudi peskati, da smo ga zaščitili, saj je v jami 98-odstotna vlaga. Nato je bilo najprej potrebno zgraditi gradbeni oder, šele nato so lahko sestavili ogrodje in nanj obesili kosti. Seveda smo morali pobarvati in popraviti, kar se je med transportom poškodovalo.«  Mamenčizaver je bil v vsej svoji velikosti postavljen v treh dneh. Kljub številnim peripetijam, ki pa jih bodo organizatorji rajši pozabili. Zdaj, ko vse to vem, pa je skrajni čas, da ga tudi osebno srečam!

Kdo je starejši?
Končno nas vlakec popelje v jamo. Ko mi kapljajo debele kaplje na glavo in hladen veter mrši lase, se sprašujem, kdo je pravzaprav starejši? Dinozavri ali kraške podzemne jame? Če njihov nastanek umestimo v geološko zgodovino, so jame veliko mlajše od dinozavrov! Današnje kraško podzemlje je začelo nastajati šele kakšnih 60 milijonov let po izumrtju dinozavrov.
V Postojnski jami so poleg dinozavrov pripravili tudi razstavo krednih fosilov in mineralov s področja Hrušice in Nanosa, ki ga je v obdobju krede večino časa prekrivalo plitvo morje. Zato je vse območje pravzaprav eno samo veliko nahajališče fosilov.
Osupljiv je tudi odlitek originala največje školjke, kar jih poznamo, saj je dolga kar 178 cm. Našli so jo v krednih plasteh na Grenlandiji, njeno starost pa ocenjujejo na 83 milijonov let!

Končno, Mamenči!
V Koncertni dvorani me pričaka moj glavni gostitelj – mamenčizaver, ki ga takoj ljubkovalno pokličem »Mamenči«.  Njegov skelet so našli pred več kakor 50 leti v Sečuanu na Kitajskem. V dolžino meri 22 metrov, njegova hrbtna višina pa meri več kakor 4 metre! Imel je enega najdaljših vratov na našem planetu, saj v dolžino meri 11 metrov. Presenetilo me je, da je tak orjak rastlinojed. Paleontologi domnevajo, da se je večinoma prehranjeval z iglavci, ki so prevladovali v njihovem naravnem okolju. S pomočjo dolgega vratu je lahko po hrano segal tudi v goste drevesne sestoje. Priložnostno pa se je mamenčizaver lahko pasel tudi po vodnih rastlinah. Pred svojimi sovražniki, mesojedimi dinozavri, se je branil z udarci močnega repa. A brez panike, njegov rep se kljub trumam obiskovalcev nič več ne premakne. Mamenči stoji prav spokojno in čaka na tvoj obisk.


Večno življenje v grobnicah Zahodne Mehike

Besedilo: po prevodu dela Entre rios y montanas sagradas: Arquelogoia en El Cajon, Nayarit priredila Saša Globačnik
Fotografija: arhiv Cankarjevega doma za razstavo Mehika pred kolumbom, večno življenje

Neodvisna in samosvoja ljudstva

imageV Mehiki, tej barviti in raznoliki srednjeameriški državi, je pred prihodom osvajalskih Špancev v 16. stoletju obstajalo veliko kultur. Za Maje in Azteke si zagotovo že slišal, saj so pustili močan kulturno-zgodovinski pečat. Manj znana pa so ljudstva in kulture Zahodne Mehike, ki so zelo posebna in se precej razlikujejo od drugih srednjeameriških civilizacij. In kaj je najzanimivejšega pri njih? Znamenite jaškaste grobnice<, ki so bile še do nedavnega zelo slabo raziskane. V času od 300 let pred našim štetjem do 600 let našega štetja so na tak imeniten način pokopavali ugledne člane družbe. Skupaj z umrlimi so vanje položili vrsto

dragocenih predmetov. Keramične figurice upodabljajo pogumne bojevnike, šamane, glasbenike, bolnike in stare ljudi, pravljične živali in podobno. Prav vsaka figurica ima svojo zgodbo.

Bojevniki iz Nayarita
V mnogih grobnicah so arheologi našli figurice bojevnikov, ki nam povedo, da so bile vojne pogost, če ne že prav vsakdanji pojav. V zadnjih letih je mehiški nacionalni inštitut izpeljal raziskovalni arheološki projekt v El Cajónu, Nayarit. S številnimi jaškastimi grobovi je bilo še posebno zanimivo najdišče La Playa na desnem bregu reke Río Grande de Santiago. Tam so med najdbami, starimi približno 2000 let, še posebno zanimivi glineni bojevniki.

Nayaritske bojevnike lahko razvrstimo med stoječe in čepeče. Stoječe figurice imajo telo v obliki trinožne posode, nosijo klobuke ali čelade z dvema izrastkoma, včasih imajo naglavni okras v obliki petelinjega grebena, oblečene pa so v zaščitno srajco ali opremljene s ščitnikom za prsi.

Po mnenju nekaterih raziskovalcev so bile te srajce v resničnem življenju narejene iz debelih plasti bombaža, ki naj bi ublažile udarce pri bojevanju. Za te bojevnike so značilne tudi debele noge in kratke roke. V rokah držijo orožje v obliki lesenega krepela. Med okrasjem so pogosti obročasti uhani, nosni zatiči in ogrlice iz školjk. Obraz, telo, orožje in oblačila so najpogosteje okrašeni z geometričnimi vzorci, ki jih sestavljajo različne črte, trikotniki, krogi, pike in križasti motivi, pretežno rumene, bele in črne barve.

Figurice, ki prikazujejo bojevnike v čepečem položaju, imajo vse ščit, ne nosijo pa prsnega oklepa. Tudi te imajo orožje v obliki krepel ali kamne, namenjene metanju. Na glavi imajo kapo stožčaste oblike, čelado z dvema konicama ali okras iz perja. Telesa čepečih bojevnikov niso okrašena z geometričnimi motivi, na orožju in naglavnem okrasju pa se pogosto pojavljajo trikotni motivi in vodoravne črte v beli in rumeni barvi. Sicer pa niso prav nič sramežljivi, saj so vse figurice gole, vendar so vsi glinasti vojščaki skrbno okrašeni z ogrlicami, uhani ter nosnimi zatiči.

V marčnem NG Juniorju preveri še kako izgledajo današnji bojevniki ljudstva Cora.


Najbolj nore hiše na svetu

Besedilo: Erin Taylor Monroney, Jill Yaworski
Fotografija: COURTESY OF JAVIER SENOSIAIN (hiša - morski pes), © RALPH FINN HESTOFT / CORBIS (letalo)

Oglej si nekaj najnenavadnejših domov na vsem svetu!

imageRibam žvižgat Mexico City, Mehika Si se kdaj spraševal, kako bi bilo, če bi te pogoltnil morski pes? Potem vstopi v družinsko hišo arhitekta Javierja Senosiaina. Na zunaj ima hiša obliko strašnega plenilca oceanov, znotraj pa predori povezujejo sobe najrazličnejših oblik, ki jih osvetljujejo rožnate, rumene in oranžne luči. Gradnja te hiše je stala 70.000 evrov, domovanje pa je tako noro, da se otroci lahko po toboganu spuščajo iz sobe s televizijo v spalnice!

imageVisoko na nebu Bencit, ameriška zvezna država Mississippi Kadar se odločiš za polet, ti ni vedno treba na letališče! Letalo Boeing 747, ki ga niso več potrebovali, so že skoraj razstavili in ga prodali za rezervne dele, ko ga je kupila Jo Ann Ussery za približno 1000 evrov. In ga spremenila v hišo. Po šestih mesecih prenavljanja je ta 40 metrov dolga in skoraj štiri metre široka hiša dobila kuhinjo, pralnico, in celo spalnico s kopalno kadjo! Zdaj je lastnica spremenila hišo-letalo v muzej. Kdo ve, morda celo postrežejo s pravo letalsko malico!

Še več zanimivih bivališč najdeš v marčnem NG Juniorju!


Poišči zaklad!

Besedilo: Tracy Przybysz
Fotografiji: WILLIAM COOLEY / NOVATO ADVANCE (srebrniki), Z DOVOLJENJEM MARKA FREEDA (slika);

Nekaj primerov, kako lahko naletiš na kaj dragocenega.

Nikoli se ne ve, kdaj lahko obogatiš z navadno kramo. Nekdo je nekoč pospravljal očetovo podstrešje in našel redek posnetek vaje Beatlov – vreden je bil 17.500 evrov. »Marsikaj dragocenega lahko odkriješ, če veš, kaj iščeš,« trdi Marsha Bemko, producentka ameriške televizijske oddaje o starinah. Preberi, kje vse lahko najdeš zaklad.

imagezaklad: slika Franka Tenneyja Johnsona Kje: v hiši starih staršev Današnja vrednost: 150.000 evrov Petletni Jacob Freed je bil nor na kavboje, zato je stara slika kavboja pristala na steni njegove sobe namesto v smeteh, ko so se stari starši selili. Jacob in njegovi starši so želeli izvedeti več o sliki, zato so na spletu iskali podatke. Odkrili so, da je slika delo slikarja Franka Tenneyja Johnsona, ki je slikal v 20. stoletju, njegova druga dela pa so vredna več kakor 76.000 evrov. »Vsi smo zijali z odprtimi usti,« je povedal Jacobov oče Mark. Sliko so pozneje prodali za 150.000 evrov.

imagezaklad: škatla srebrnikov Kje: na podstrešju Današnja vrednost: 1500 evrov Gre za pravi skriti zaklad – zakopan je bil pod plastjo izolacije na podstrešju. Matt Rodgers je popravljal napeljavo v svojem domu, ko je pod izolacijo naletel na škatlo. V njej je našel srebrnike v vrednosti 1500 evrov in pisma, ki jih je oče zapustil svoji družini. Matt Rodgers denarja ni obdržal, temveč je škatlo predal družini, ki ji je bila namenjena. »Če bi bil jaz v njihovi koži, bi si želel dobiti družinsko dediščino,« ugotavlja Matt. »Storil sem, kar se spodobi.«

 


image


Facebook Junior.si

Anketa


Odrasla morska vidra je velika kot:


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov