Vstopna stranVsebinaArhiv

Iskalec kač

Besedilo: Rom Whitaker
Fotografija: © ISTOCKPHOTO / GASPARETZ ATTILA, LUKA DAKSKOBLER (urednica s kačo)

Večina ljudi se boji kač. Rom Whitaker pa je zelo drugačen. Še nikoli ni spoznal kače, ki mu ne bi bila pri srcu.

Taboril sem v Indiji, ko sem zagledal kačo, ki se je zapodila pod grm. Večina ljudi beži pred kačami, jaz pa ne! Zgrabil sem jo za rep. Mislil sem, da sem ujel krotko podganarico. Nato sem zaslišal nekakšno stokanje ali vzdihovanje. Takrat sem se zavedel, da v rokah držim rep kraljeve kobre. Srce mi je skočilo v hlače in na smrt sem bil preplašen! Kraljeve kobre so velikanske, saj v dolžino lahko merijo do pet metrov. To je več od večine avtomobilov. Še huje je to, da je njen strup zame smrtno nevaren, če bi me ugriznila. Kraljeve kobre so ene najbolj strupenih kač na svetu, toda kljub temu sem jo hotel ujeti. Pograbil sem svojo spalno vrečo in jo na široko razprl. Kača je mislila, da je vreča dobro skrivališče, zato je zlezla vanjo. Odtlej sem ujel veliko kač. Nekatere so bile nestrupene, druge pa so bile prav tako zelo stupene kot kraljeva kobra.
Zakaj tvegam življenje z lovljenjem kač? Ker sem herpetolog – znanstvenik, ki preučuje kače. Potujem po svetu, da bi jih našel. Znanje o teh osupljivih plazilcih posredujem tudi drugim.
Na potovanjih sem srečal precej zanimivih kač. Pri svojem delu sem se poučil o različnih vrstah. Predstavil vam bom nekaj vrst kač, ki so mi najbolj pri srcu.

image

Srhljivi strupniki
Na Zemlji živi okrog 2400 vrst kač, a le 270 vrst ima strup, ki je ljudem nevaren.
S strupom kače ubijejo svoj plen in se z njim tudi zaščitijo pred plenilci. Oglejmo si, kako nekatere kače uporabljajo strup.
Trepalničarka je rumena kača, ki jo uvrščamo med gade. Živi na drevju v Srednji in Južni Ameriki in se najraje prehranjuje s pticami.
Ko se ji ptica približa, jo ugrizne. Strup iz kačinih strupnikov prepoji plen, ki zaradi tega ne more več odleteti. Kača si nato vzame čas in pernato pojedino počasi pogoltne.

Lov in zaščita
Morski krajt domuje v oceanu. Tam se hrani z jeguljami. Ta kača plava po morskem dnu in išče luknje, v katerih živijo jegulje. Ko zagleda jeguljo, jo ugrizne. Strup prepoji jeguljino telo in jo popolnoma oslabi. Kača nato izvleče plen iz luknje in ga požre.
Lovil sem tudi prerijske klopotače. Nekoč me je ugriznila. Skušal sem jo prijeti za glavo, a nekako ji je uspelo zariti zobe v moj prst. Vanj je izločila strup in prsta še danes ne morem upogniti. To je bil življenjski opomin, da moram s kačami previdno ravnati.

Več o kačah poišči v februarskem NG Juniorju.

Beseda urednice
Moj prvi kačji »safari«

V tej številki vse kar mrgoli od zmajev in kač. In ker prisegam na osebne izkušnje, sem želela pobliže spoznati ene ali druge. Z zmaji, kot je znano, slabo kaže. Zato sem odšla v ljubljanski živalski vrt k pedagoginji Petri Hrovatin.

image

Kač se ne bojim, a ko je Petra jemala ameriškega rdečega goža iz terarija, sem jo vendarle vprašala, ali je strupen. In ker ni, sem ga brez strahu vzela v roke. Presenetilo me je, kako je hladen, gladek in miren. Nato sem spoznala še kraljevega pitona Fredija (na fotografiji). Temu skoraj kilogram težkemu lepotcu takšno hecno ime pravzaprav slabo pristoji. Ko ga vzameš v dlani, se zdi precej resna kača. A Fredi je navajen ljudi; počasi se me je ogledal, se z razcepljenim jezikom dotaknil moje kože, nato pa miroljubno splezal po mojih rokah in ramenih.
Moj prvi kačji »safari« se seveda ne more primerjati s tistimi, ki jih opisuje raziskovalec Rom Whitaker v članku Lovec na kače. A bil je moj! In predvsem: bil je nestrupen ...

 


Zmaji na Slovenskem

Besedilo: Andreja Vukmir
Ilustracija: Gašper Rus
Fotografija: © ISTOCKPHOTO / MISTIKAS

Z zmaji ne gre češenj zobati, je dejala moja babica. Menda je enega srečala, ko je bila še zelo majhna deklica. Otroci smo ji seveda verjeli, odrasli pa mislim, da ne. Včasih je bilo pri nas kar nekaj zmajev, če gre verjeti številnim ljudskim pripovedim. Je pa res, da jih že dolgo nihče ni videl.

imageZmaj v Postojnski jami Pred mnogimi leti je v Postojnski jami živel strašen zmaj. Ko je bil lačen, je tulil, da se je razlegalo daleč naokoli. Ljudje so mu morali prinašati ovce, koze in teleta, da se je pošast nasitila. Razmišljali so, kako bi se ga znebili. Pod Nanosom pa je živel pastir Jakob, ki je bil zelo prebrisan. Ukazal je zaklati tele, ga odreti, nato pa je kožo nabasal z živim apnom. Tega so vrgli zmaju. Zmaj ga pogoltne in skoči v vodo, da bi se napil, saj je postal žejen. Kmalu začne od bolečine divjati in rjoveti. Iz žrela mu je uhajal dim, apno je pričelo vreti. Zmaj se je še zadnjič vzpel in se vrgel na hrbet. Tedaj pa mu je počil trebuh. Malo je še pobrcal, potem pa je bilo po njem. In ljudje so bili rešeni nadloge.

Zmajski most v Ljubljani
Ljubljana pa nima zmaja samo v grbu, pač pa kar štiri mogočne zverine čepijo tudi na slavnem Zmajskem mostu v središču mesta. Vsak od zmajev ima odprt gobec, iz katerega moli jezik ter razprta krila.

imagePrestolnico z zmaji povezuje pripovedka o grškem junaku Jazonu, ki je s tovariši z ladje Argo bežal pred zasledovalci in prišel tudi do reke, ki se danes imenuje Ljubljanica. Vožnja proti toku te reke jih je pripeljala do velikega jezera in močvirja. V tem močvirju je naletel na strašno pošast, se z njo boril in jo premagal. To je tisti zmaj, ki danes širi peruti v ljubljanskem mestnem grbu. Most, ki Ljubljano krasi od leta 1901, se je sprva imenoval Jubilejni most, a kmalu je prevladalo ime Zmajski most. Velja za izjemen gradbeni in arhitekturni dosežek tistega časa.

Ne spreglej Zmajskega likovnega natečaja!

 


Življenje v vesolju

Besedilo: Douglas E. Richards
Fotografija: © NASA

Si se kdaj spraševal, kako bi bilo, če bi živel na Luni? No, morda boš nekoč imel priložnost, da to doživiš! Po načrtih naj bi prvo oporišče na Luni zgradili leta 2020 – približno takrat, ko boš končal študij in diplomiral.

imageIzstrelitev v vesolje Drži se! Pot na Luno se začne na veliki raketi, ki te odpelje v Zemljino orbito. Tam te bo čakalo plovilo, ki so ga v vesolje poslali še pred tabo in s katerim boš pristal na Luni. Sledi 386.000 kilometrov dolga vožnja do tvojega novega doma, ki traja tri dni. Napihljivi dom Gotovo si že slišal za napihljive ležalne blazine ali žoge – toda napihljiva baza na Luni? To je samo ena od zamisli, ki jih Ameriška vesoljska agencija NASA proučuje pri načrtovanju tvojega novega doma. Materiali, ki jih je mogoče napihniti, bi bili lažji od kovinskih, pa še lažje bi jih bilo prenesti. Vendar pa morajo vzdržati težke razmere na Luni, na primer skrajno visoke ali nizke temperature. Poleg tega na Luni ni atmosfere, ki bi ščitila pred nevarnim sevanjem. NASA zato razmišlja, da bi tvoj napihnjeni dom zaščitila z Lunino prstjo in tako ustavila sevanje.

Natrpan urnik
Ne misli, da boš v svojem domu na Luni lenaril, kajti čakalo te bo veliko dela. Moral boš na primer pridelovati hrano ali kopati in predelovati Lunino zemljo za pridelovanje kisika in vodika. To sta zelo uporabni sestavini za vodo ali gorivo za raketo, pa tudi za oskrbo z zrakom, ki ga potrebuješ za dihanje. Poleg tega boš raziskoval Lunino površje in nameščal teleskope na oddaljene dele Lune. Mogoče boš moral celo zbirati vzorce Lunine prsti za raziskave o Sončevi aktivnosti v preteklih milijardah let.

Te zanima kateri predmeti, ki jih uporabljaš v vsakdanjem življenju, so bili sprva narejeni za polete v vesolje? Preveri v februarskem NG Juniorju!


Škarje

Besedilo: Andreja Čokl
Ilustracija: Igor Šinkovec
Fotografija: Marko Habič (zbirka SEM)

imageImajo moč, da ti odrežejo košček sreče.

Ob besedi »škarje« verjetno najprej pomisliš na tiste male škarjice za papir, ki jih med poukom likovne vzgoje vedno znova iščeš v žepih šolske torbe. Ali pa se spomniš frizerskih škarij ter tistih, ki jih vsake toliko uporabiš za striženje nohtov. Pa veš, da obstaja še cel kup drugih škarij?

Mama morda uporablja kuhinjske škarje, ki so tako močne, da lahko režejo celo kosti, kar pri pripravi mesnih dobrot pride še kako prav. Z njimi lahko treš tudi orehe ali celo odpreš konzervo. Kakor konzervo tudi gasilci odprejo avtomobil, kadar zaradi prometne nesreče v zviti pločevini ostanejo ponesrečenci, in sicer s pnevmatskimi škarjami. Velike in zelo močne so tudi različne vrste škarij, ki jih uporabljajo v industriji. Dedek bi se verjetno spomnil še škarij za striženje ovc ali za prirezovanje stenja pri svečah, babica pa tistih, ki jih je uporabljala za kodranje las, ali onih za raztezanje rokavic. Če te zanima, kako so videti, se oglasi v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer si lahko ogledaš vse naštete vrste škarij.

V muzejih in nekaterih starih hišah hranijo tudi posteljne škarje. Te so v 18. in 19. stoletju zatikali ob notranji rob posteljnih stranic. Po obliki so bile bolj kakor škarjam podobne šestilu in pogosto so bile poslikane z različnimi motivi, največkrat s cvetlicami. Naloga posteljnih škarij je bila, da napenjajo za robove zatlačeno posteljnino.

image
Posteljne škarje na fotografiji so iz leta 1846. Uporabljale so se zato, da posteljnina ni zlezla iz postelje, imele pa so tudi okrasno funkcijo. So iz Podkorena na Gorenjskem. 

Več o škarjah in škarjicah preberi v februarskem NG Juniorju.


Zlato, ki se ne sveti

Besedilo: Meta Krese
Fotografija: Arne Hodalič

imageV levi roki denar, v desni košček zlata, v očeh veselje? Ne, v visokogorju Papue Nove Gvineje je zlato povezano s trpljenjem, nasiljem, strahom.  V krajih, ki so odvisni od nezanesljive igre sreče, za veselje pač ni prostora. Romantiko o zlatokopih in rudnikih diamantov najdemo zgolj v filmih.    V pogorju Mount Kare so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja odkrili bogato najdišče živorodnega zlata. Takrat so zlato iskali in ga tudi našli prav vsi domorodci: otroci, njihovi starši, stari starši ...  Obogateli so neznansko, a jim ne zlato in še manj denar ni pomenil prav nič. Kupci zlata so prileteli s helikopterji, ga vzeli, plačali in odleteli. Domačini pa so še vedno živeli v napol podrtih lesenih kolibah, čeprav je tu lahko neznansko mraz in tudi dežuje neprestano. A bili so sami svoj gospodar. Potem pa se je vlada odločila, da bo rudnik vzela v svoje roke in je staroselce enostavno razlastila. Od takrat naprej v tej ozki dolini med hribi visokimi več kot 3000 metrov vlada gorje, ki ga ne poplača še tako velik kos zlata.

Tudi v afriški državi Burkina Faso otroci delajo v rudnikih zlata. Čeprav so stari od pet do štirinajst let, delajo v izjemno težkih razmerah: pogosto več kakor 12 ur dnevno, poškodbe in nesreče pa se dogajajo neprestano. Da bi lahko prekinili začarani krog revščine, ki je najpogostejši vzrok za otroško delo, pomaga tudi UNICEF Slovenija. Z zbiranjem sredstev v akciji Ko bom velik, ne bom več rudar bo otrokom, ki delajo v rudnikih zlata v Burkini Faso, omogočil izobraževanje za boljši poklic in s tem svetlejšo prihodnost.

Izza kulis novegha filma - Povest o Despereauxu

Besedilo: C. M. TOMLIN
Fotografija: UNIVERSAL PICTURES / Z DOVOLJENJEM KARANTANIJA CINEMAS

V novem filmu Povest o Desperauxu se mišek z imenom Despereaux poda iz mišjega sveta družbo hudobnih podgan, ki hočejo ugrabiti princeso. Reši jo lahko samo Despereaux. NG Junior je raziskal srednjeveško Evropo, da bi ugotovil, ali je v filmu kaj resničnega ali gre samo za pravljico.

Kraljevske navade
Princesa Pea se dotakne Despereauxove glave. Čeprav je za princeso zelo nenavadno, da se dotika miši, je Pea tako osamljena, da se temu ne more upreti. »Srednjeveške princese bi bile večinoma težko osamljene, saj skoraj nikoli niso bile same,« pravi Margaret Cole, strokovnjakinja za srednji vek med letoma 500 in 1500. Kraljice in princese so bile obdane s svojimi dvornimi damami, ki so jim delale družbo in jim služile. Te gospe niso imele veliko izbire – svojo službo so morale opravljati, ker so njihovi možje ali očetje navadno služili kralju. Tudi ženske iz kraljeve družine niso mogle veliko izbirati – princese so se pogosto poročile že pri štirinajstih letih z možmi, ki jih niso nikoli videle. Tako so se povezovale kraljeve družine.

image

Viteška čast
Ko Despereaux prebere pripoved o pogumnem vitezu, ki premaga zmaja, tudi sam najde dovolj poguma in časti ter priseže, da bo princeso branil pred podganami. Resnični vitezi so imeli svoja viteška načela. Branili naj bi ženske, se bojevali pravično in lepo ravnali z ujetniki. Toda teh načel niso vedno spoštovali, posebno med bitkami. Vitezi so bili znani tudi po tem, da so pobijali nedolžne ljudi, ropali cerkve in grdo ravnali z nasprotniki. »Ne nazadnje je bil to čas, ko so kralji pridobivali moč tako, da so bili neizprosni, in ne tako, da so bili prijazni,« pripoveduje naša sogovornica.

Knjižne miške
Despereaux kar požira pripovedi o pogumnih vitezih, toda druge miši se iz njega norčujejo, ker knjige bere, namesto da bi jih jedel. Miši seveda ne morejo brati, toda v srednjem veku tudi večina ljudi ni znala brati. V zgodnjem srednjem veku so brali samo višji cerkveni dostojanstveniki, ker je bilo knjig zelo malo. »Vsako knjigo je bilo treba ročno prepisati,« opisuje strokovnjakinja, »in vsaka je navadno obstajala samo v enem izvodu.«

Pod zemljo
Despereaux mora zato, ker želi rešiti princeso in s tem prekrši mišja pravila, v ječo, polno podgan. V srednjem veku niso bile vse ječe temne in strašljive podzemne luknje. Nekatere so bile povsem v redu. »Ujetnike so velikokrat nastanili v navadne bivalne prostore, saj so jih potrebovali za izsiljevanje denarja,« pojasnjuje Margaret Cole. Včasih so v podzemnih ječah hranili tudi nakit – navsezadnje so prostori pod zemljo, ki nimajo oken, nadvse varni.

Srednjeveška zabava
Na letnem praznovanju Royal Soup Day v kraljestvu Dor kuharji kot po tekočem traku mrzlično pripravljajo sestavine in zlivajo juho po dolgih ceveh in koritih. Prava srednjeveška praznovanja so bila prav tako veličastna, z mamljivimi slaščicami in tortami v oblikah živali in gradov (čeprav je bila hrana včasih že malce pokvarjena). Toda pozabite na srebrni pribor – ljudje so hrano nabodli kar na nože in jo nato jedli z rokami.


Resnica o novem filmu - Bolt

Besedilo: JAMIE KIFFEL - ALCHEH
Fotografija: WALT DISNEY PICTURES / Z DOVOLJENJEM CENEXA

V novem filmu nastopa Bolt, pes, ki misli, da je super heroj. Toda v resnici je samo filmska zvezda, ki ne ve, da so njegove »nadnaravne sposobnosti« samo posebni učinki pri snemanju. Ko ga nekega dne iz Hollywooda po nesreči pošljejo v New York, je prepričan, da mora z mačkovo in hrčkovo pomočjo rešiti deklico Piko, ki igra z njim v filmu. Bi se živali tudi v resnici tako vedle ali je to mogoče samo v filmu? NG Junior se je odpravil v zakulisje filma, da bi to odkril.

Mačji učitelj
Bolt ne ve, kako naj se vede brez svojih »nadnaravnih sposobnosti«, zato ga maček Štumfek uči, kako naj se igra, prinese palico in celo, kako naj se pred ljudmi dela prijaznega. Mačka psu v resnici ne bi kazala takšnih trikov, toda mama muca svoje mladiče uči, kako naj lovijo in kaj naj jejo. Prav tako jim da vedeti, ko se ne vedejo prav, ko so pri igri preveč nasilni ali se odplazijo predaleč stran.

image

Na poti
Štumfek ve, da Bolt ni super heroj, temveč samo pes, ki se je izgubil. Zato se pretvarja, da je tajni agent, in ga tako poskuša s pomočjo zemljevida spraviti domov. Seveda mačke v resnici ne znajo brati zemljevidov, imajo pa izreden čut za orientacijo. Neka mačka je mesece iskala pot do doma, ko se je izgubila na družinskem izletu več kot 550 kilometrov daleč. Ta mačja sposobnost je za strokovnjake še vedno uganka, predvidevajo pa, da se mačke orientirajo po soncu ali po Zemljinih magnetnih poljih.

Reševanje
Med snemanjem prizora, v katerem hudobni dr. Calico ugrabi Piko, Bolt pade v škatlo in odleti v New York. Prepričan je, da je njegova naloga, da se vrne v Hollywood in reši Piko. Čeprav bi veliko ljudi reklo, da so psi zelo pogumni zaradi ljubezni do svojih skrbnikov, strokovnjaki menijo drugače. »Skrbniki psu priskrbijo vse, kar potrebuje, da preživi: hrano, vodo, dom in družbo,« pravi veterinarka Emily Kinnaird. Čeprav še vedno ne vemo natančno, zakaj psi tvegajo svoja življenja, da bi rešili skrbnike, se to vsekakor dogaja.

Prijatelji ali sovražniki?
Dr. Calico v TV-predstavi ugrabi Piko s pomočjo hudobnih mačk. Zato Bolt misli, da je maček Štumfek vpleten v Pikino ugrabitev, in tudi sam ugrabi Štumfka. Pravi psi in mačke so znani po tem, da se ne razumejo preveč dobro. Eden od razlogov za to je pasji lovski nagon, ki jim pomaga loviti v divjini. »Toda psi, ki odraščajo v mačji družbi, se nanje navadijo in jih sprejmejo,« pravi Kinnairdova. Če ne želiš, da bi se tvoji hišni ljubljenčki prepirali kot psi in mačke, naj se drug na drugega navadijo, ko bodo še mladiči.

Hrček – junak!
Hrček Rajko je velik oboževalec Boltovih oddaj. Ko Bolta in Štumfka ugrabijo, hrček komaj čaka, da se skrivaj prikrade v tovornjak, ju reši in postane junak. Tudi pravi hrčki se lahko s trebuhi stisnejo k tlom in se počasi in previdno plazijo naprej. Vendar to po navadi storijo v nevarnem ali neznanem okolju – in ne zato, da bi rešili prijatelje.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Odrasla morska vidra je velika kot:


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov