Vstopna stranVsebinaArhiv

Na tankem ledu

Besedilo: Paul Nicklen
Fotografiji: ISTOCKPHOTO / JAN WILL, ISTOCKPHOTO / DAVID T. GOMEZ

Snežilo je, jaz pa sem pisal. Utaboril sem se na kosu ledu na Arktiki. To je veliko območje na vrhu sveta. Tja sem se odpravil fotografirat za NATIONAL GEOGRAPHIC. To pa ni lahko početi, če te obdajata sneg in led.
Dolgočasil sem se, zato sem stopil iz šotora. Skozi snežinke sem videl, da se mi nekaj približuje. Nekaj velikega. In belega. Bil je beli medved.
Medved se je približal razpoki v ledu. Skozi razpoko sem videl vodo pod ledom. Toda to živali ni ustavilo. Zdrsnila je v ledeno vodo in zaplavala proti meni. Skril sem se za ledeno steno in začel fotografirati.
Legel sem na led, da bi posnel boljše fotografije. S tem sem pritegnil medvedovo pozornost. V trenutku je eno nogo položil na led. Nato še drugo. Nato se je pognal iz vode proti meni. Bil sem v šoku. Kaj naj bi storil?
Na srečo je pod težo medveda led počil. Žival je padla nazaj v vodo in odplavala. Takrat sem lahko pobegnil.

Morje ledu
Imel sem srečo, da je led počil v pravem trenutku. Za bele medvede pa to ni nikakršna sreča, da pod njimi poči led. Kar naprej razmišljam, kako te živali hodijo po tankem ledu. Če želiš razumeti, kaj se dogaja, moraš o Arktiki vedeti dvoje. Prvič, Arktični ocean ali Severno ledeno morje predstavlja večji del tega področja. Drugič, večino oceana prekriva led. Pozimi led oblikuje debelo, belo odejo. Poleti pa postane led tanjši in se na robovih lomi na kose. Ves ta led omogoča življenje na Arktiki. Živali so od njega odvisne. Belim medvedom, denimo, led predstavlja pomembno lovišče, saj na njem živijo kolobarjasti tjulnji.
Tjulnji živijo predvsem v vodi, a dihajo zrak. Do zraka pridejo tako, da s kremplji na prednjih plavutih izdolbejo luknje v led. Beli medvedi iščejo te luknje. Ko eno najde, čaka pri njej. Če ima srečo, se v luknji pojavi tjulenj, ki zajema zrak. Takrat plenilec napade in kmalu golta slastno kosilo. Beli medvedi že tisoče let plenijo na ledu, a zdaj se led spreminja.

image

Toplice
Kaj se dogaja z ledom? Odgovor je – topi se zaradi globalnega segrevanja. Povprečne temperature po vsem svetu naraščajo. Globalno segrevanje na vrhu sveta povzroča velike spremembe.
Na Arktiki temperature naraščajo dvakrat hitreje kakor v večini drugih predelov sveta, kar je za led zelo slabo. Samo v času od 2004 do 2005 se je na Arktiki stalilo toliko ledu, kakor je površina 34 Slovenij skupaj!
Led se spreminja tudi na druge načine. Zdaj se začne tanjšati in lomiti že v zgodnejši pomladi, zamrzne pa v poznejši jeseni. Poleti prekriva veliko manj Arktičnega oceana, kakor ga je nekoč. Plavajoči kosi ledu so manjši in redkejši. Nekateri strokovnjaki menijo, da do leta 2100 na Arktiki poleti sploh ne bo več ledu.
Zaradi teh sprememb so živi organizmi, ki živijo na Arktiki, v težavah. Izginjanje ledu prizadene tako najmanjše morske organizme kot tudi orjaške kite.

Natančnejši opis nesrečnega položaja belega medveda in drugih arktičnih živali najdeš v januarski številki NG Junior.


Po hribčku gor, po hribčku dol ...

Besedilo: Andreja Čokl
Fotografija: dokumentacija SEM

Smučaš ali se sankaš? Potem je kratka zgodovina smučanja in sankanja kot naročena zate!

Prazgodovinski smučarji
Pred 5000 leti, ko je človek prvič uporabil smuči, si najbrž ni predstavljal, da bodo cele generacije za njim plezale na griče in hribčke samo zato, da se bodo potem za zabavo spustile z njih. Smuči so namreč dolgo uporabljali le kot prevozno sredstvo lovcev, vojakov in gozdarjev po ravni zasneženi pokrajini. Lovci so se na primer z njimi hitreje premikali in se manj naprezali, ko so lovili živali. S tem namenom jih je uporabljal tudi prazgodovinski lovec na risbi v jami na severu Norveške. Upodobitev lovca z zajčjimi ušesi šteje za enega najstarejših dokazov o starosti smuči.

Smučaš? Ne, hodim!
Smuči so dolgo uporabljali le za hojo po snegu, saj preproste smuči, ki so jih »obuli« tako, da so nogo le zataknili za preprost jermen, pravega smučanja še niso omogočale. Ko so lezli v breg, so smučarji na spodnjo stran smuči pritrdili trakove iz živalskih kož, ki so preprečili zdrs nazaj v dolino. Pri hoji ali drsenju so se opirali na dolgo palico, s katero so si pomagali tudi za boljši odriv, pri zaviranju in spreminjanju smeri. Druga roka je morala biti prosta za orožje, na primer lok, zato sta se dve palici uveljavili zelo pozno.

Bloški smučarji
Zaradi dolgih in sneženih zim so smuči seveda uporabljali predvsem prebivalci severnih predelov Evrope in Azije, toda tudi Slovenci se lahko pohvalimo z dolgo smučarsko tradicijo. Si že slišal za bloške smučarje? O njih je pisal celo Janez Vajkard Valvasor v svojem znamenitem delu Slava Vojvodine Kranjske leta 1689. Še vedno ne vemo, ali so se bloške smuči razvile samostojno na Bloški planoti in v okolici ali gre za staroslovansko dediščino. Zagotovo pa so bile smuči eno najstarejših prevoznih sredstev tudi na našem območju.

imageZanimiva dediščina Bloške smuči so tamkajšnji rokodelci ali kar domačini sami izdelali iz brezovega, bukovega ali javorjevega lesa. Ker mora imeti vsaka smučka spredaj ukrivljeno konico, so smuči krivili nad ognjem ali v segreti peči, jih upogibali v vreli vodi ali celo s parjenjem v gnoju. Les se namreč na vročini ukrivi. Pomagalo je tudi, če so smuči pravilno zataknili med late v kozolcu. Da se sneg ni prijemal lesa, so spodnjo stran smučke namazali z lojem ali s čebeljim voskom. Bločani so smuči uporabljali za hojo in prevoz tovora, občasno so celo kakšnega umrlega na zadnjo pot pospremili kar na smučeh. Spretnejši so med seboj tudi tekmovali ali si privoščili kakšno igro na smučeh, recimo »vlakec«. Več o smučanju, pa tudi sankanju preberi v januarskem NG Juniorju.


Visoko v perujskih gorah

Besedilo: Meta Krese
Fotografije: Arne Hodalič

“Že tukaj? Kdaj sta pa vstala?” me zanima.
“Nimam pojma. A misliš, da imam čas še na uro gledati?” me takoj utiša Santos. Očitno mu ni do pogovora z menoj. Mlajšemu bratu Davidu je nekoliko nerodno zaradi Santosove odrezavosti, zato doda: “Poglej! Od doma do solin sva hodila vsaj eno uro, zdaj morava pripraviti še 14 bazenov za žetev soli, nato pa se vrniti domov ... Razumi, da nama ni do pogovora. In še nedelja je.”

image

Čeprav se je sonce komaj dvignilo, je že peklensko pripekalo. Soline so 3200 m visoko, v Andih, v perujskih gorah, kjer so temperaturne razlike med dnevom in nočjo nekaj povsem običajnega. Santos in David bosa stojita v bazenu v ledeni vodi, ki se je še vedno drži nočni mraz. Zdaj ju molče opazujem. Njune kretnje so premišljene, skoraj počasne. Po debeli skorji soli, ki prekriva gladino vode v nizkem bazenu, hodita s trdim, a spet ne pretrdim korakom toliko časa, da se skorja zdrobi in pomeša z vodo. Snov, ki zdaj tudi po obliki že spominja na sol, ki jo dodajamo hrani, z dvema deščicama previdno porivata na kup. Ko odkrijeta vrhnjo plast, snežnobelo sol previdno odneseta na rob bazena. Ta sol je najbolj dragocena. V naslednji, nekoliko rdečkasti plasti soli, je že slutiti sledove blatnega dna bazena. Zadnja plast pa je že umazano rdeče barve. Za to sol bodo starši dobili zelo malo denarja, če jo bo sploh kdo hotel kupiti.

image

David in Santos ponavljata gibe, ki sta se jih naučila od svojih staršev, oni od svojih staršev in še ti od … Pravijo, da se zgodovina tu prenaša z ustnim izročilom in o solinah ni zares nobenega starega dokumenta, da so sistem solin postavili Španci pred več kakor 400 leti. Španski osvajalci so ‘slani’ potok speljali v bazene in njune prednike Inke naučili pridelovati sol. A ‘slanega’ izvira niso odkrili Španci. Znanstveniki domnevajo, da so sol, ki se je nabirala na bregovih tega potoka, že tisočletja prej pobirali okoliški prebivalci. Najbrž so jo tudi drago prodajali, saj je bila včasih, ko so potovanja trajala dolgo časa, v teh krajih pravi zaklad. Morje je namreč daleč za težko prehodnimi gorami. 

Te zanima kako izgledajo šolski dnevi Davida in Santosa? Preveri v januarskem NG Juniorju.


Velikanski sesalci

Besedilo: Beth Geiger
Fotografija: © ANDREAS MEYER / DREAMSTIME.COM

Pred davnimi časi je Zemlja trepetala v objemu ledene dobe. Po našem planetu pa so stopale orjaške živali.
Predstavljaj si, da stopiš iz svoje hiše in zagledaš skoraj 200-kilogramskega bobra s 15 centimetrov dolgimi zobmi. Ali velikanskega lenivca, ki žre vrhove dreves. Ali čredo mamutov, ki topota mimo tebe. Sliši se neverjetno, mar ne? Toda te živali so resnično obstajale, živele so od dveh milijonov do deset tisoč let pred današnjim dnem.

Velika zmrzal
Velikanske živali so živele v času, ko je bila Zemlja še veliko hladnejša. To obdobje imenujemo ledena doba.
Zakaj se je Zemlja tako ohladila, je še vedno uganka, znanstveniki pa imajo več teorij. Veliko jih trdi, da se je spremenila Zemljina orbita, torej njena pot okrog Sonca, zato je na naš planet prišlo manj sončnih žarkov. Sprememba v orbiti naj bi bila majhna, toda zemeljska klima se je zelo spremenila. S klimo označujemo povprečne vremenske razmere na določenem območju. Temperature so padle, nabiralo se je veliko snega in ledu, oblikovali so se ledeniki. Te velike zaplate ledu so pokrivale večji del severne poloble. Na ledu rastline niso uspevale, pa tudi živali tam ni bilo prav veliko. Tudi območja ob ledenikih so bila veliko prehladna za večino živih bitij. Toda predeli, ki so bili nekoliko dlje, so bili toplejši in so kar prekipevali od življenja.

Super mačka
Veliko živali je živelo na toplejših območjih, daleč od ledenikov, med katerimi je bilo precej orjaških sesalcev.
Eden najkrvoločnejših živali je bil sabljasti tiger, njegovi čekani so bili dolgi skoraj 20 centimetrov! Ta mačkica je tehtala več kot 300 kilogramov in je bila prevelika, da bi lahko lovila svoje žrtve. Namesto tega je čakala, da je hrana prišla k njej. Ko je zagledala žrtev v bližini, se je kot blisk vrgla nanjo in vanjo zasadila svoje dolge ostre čekane. Bili so tako ostri, da so lahko razparali celo mamutov veliki trebuh.

imageDlakavi in topli Ena največjih živali ledene dobe je bil vsekakor mamut. Živel je na mrzlih brezdrevesnih ravninah, imenovanih tundra in je bil na videz podoben svojim sodobnejšim sorodnikom, slonom. Mamuti so bili zelo dobro prilagojeni na življenje v mrzlem podnebju. Njihova dlaka je bila dolga skoraj en meter, pokrivala je celo njihove prste. Pod dlako jih je grel še sloj tople volne, pod kožo pa debela plast maščevja. Dlake, volna in maščevje so skrbeli za to, da je bilo tej velikanski živali vedno toplo. Te ogromne živali so imele tudi temu primerne ukrivljene okle, ki so bili dolgi več kakor tri metre. Uporabljali so jih tudi zato, da so si s poti odstranjevali sneg. Misliš, da so s temi zobmi z lahkoto lovili svoj plen? Ni bilo potrebe! Bili so namreč rastlinojede živali, jedli so travo in druge rastline, ki so uspevale v tundri. Mamuti so najprej živeli v Afriki, od tam pa so se razširili tudi na druge celine. Prepotovali so Evropo, Azijo in Severno Ameriko.

V januarski številki NG Juniorja preberi še, kako so živeli ljudje v času ledene dobe.


Slovesna učilnica v indijskem mestu Ajmer

Besedilo: Meta Krese
Fotografija: Arne Hodalič

Ne vem, kako je dečku ime. Fotografu ni niti na kraj pameti padlo, da bi ga zmotil pri učenju in ga spraševal po tako vsakdanji stvari, kot je ime. Njegova učilnica je za kaj takega preveč slovesna, deček pa preveč zatopljen v svoje pisanje. Njegova šolska klop je del mošeje Dargah Sharief v indijskem mestu Ajmer (izgovori se Adžmer).

image

To je za vse Indijce zelo poseben kraj, ki ga vsako leto obiščejo številni Indijci, pa ne le muslimani. Tam je namreč pokopan imeniten mož, ki je živel pred več kot 800 leti in velja za zaščitnika siromakov. Zato se vsako leto na festivalu Urs ob obletnici njegove smrti za šest dni zbere na tisoče ljudi najrazličnejših ver. Je že tako, da je v Indiji vsak dan čedalje več revnih ljudi, čeprav Indija zadnja leta velja za državo gospodarskega napredka. In tako v teh prazničnih dneh vsi verni in neverni skupaj krasijo mesto s cvetjem, ulice dišavijo z dišečimi kadili, grobove pa prekrivajo s sladkimi darilci. Vse v upanju, da bo kdaj drugače.


Resnica o novem filmu - Beli pramen: pustolovščine malega bobra

Besedilo: Katja Puntar
Fotografiji: Javni zavod Kinodvor

Na filmskih platnih si lahko ogledaš prav poseben film. To je resnična zgodba o mladem bobru z belim pramenom na vratu. Zgodba, ujeta v naravi in prenesena na filmski trak, je prav posebna pripoved o življenju v divjini, o nevarnostih, ki jih prinaša vsakdanjik in nenehnem boju za obstanek. Predvsem pa je to zgodba o medsebojni povezanosti, ki bi jo morali posnemati tudi ljudje.

image

Beli pramen je mlad bober, ki živi v bobrišču s svojo mamo in mlajšo sestro. Sprva sta bobra svoje mladiče vzgajala skupaj, vendar je očeta Belega pramena najverjetneje pojedel volk. Tako je samica ostala sama z dvema mladičema in veliko odgovornostjo. Njeno življenje pa se je še bolj zapletlo, ko je njen sin odtaval v gozd in izginil kakor njegov oče. Bobri se le redko oddaljijo od vode več kot 10 metrov. Beli pramen pa je to storil, čeprav je še premlad, da bi se oddaljil od bobrišča. Ko zaide v gozdu, je že prepozno. Srečuje se s popolnoma neznanimi bitji. Oči gledalca nadaljujejo pot skupaj z mladim bobrom, ki pride vse do volkov, ki so nekoč napadli njegovega očeta. Le kako najti pot nazaj domov? Rečni tok ga je odnesel predaleč in naleti na tuje bobrišče. Vendar je sreča na strani Belega pramena, saj ga stari bober ne odžene. Še več, celo reši ga pred volkovi in mu pomaga najti pot nazaj v domače bobrišče. Spoznaj nenavadna prijateljstva in se prepričaj, če odnosi v naravi vedno delujejo tako kakor v filmu.

Doma in na tujem
Film Beli pramen so posneli v Kanadi, natančneje v provinci Quebec. Tamkajšnji bobri se skorajda ne razlikujejo od evropskega. Edina razlika je ta, da so bobri pri nas malce manjši in imajo ožjo lobanjo. Kaj pa bobri na slovenskih mokriščih?

Bobri v Sloveniji
Bobre so v 18. stoletju iztrebili z lovom. Ponovno so se vrnili okoli leta 1998, ker so jih začeli poseljevati po hrvaškem ozemlju. Ker pa živali ne poznajo zakonov in ne vedo, kje so začrtane državne meje, so prišli po rekah tudi v Slovenijo. Bobre so opazili ob reki Krki, Dravi in Muri. Njihovo število je zelo majhno, vendar znanstveniki niso obupali. Prepričani so, da bo z leti njihovo število naraslo, vendar pravijo, da bo potrebno veliko časa. Zato poskušajo biti čim bolj potrpežljivi.

imageDanes prijatelj, jutri sovražnik V filmu spoznamo nenavadnega prijatelja Belega pramena, mladega risa. Verjetno je imel bober veliko srečo, da je njegov dobri prijatelj tudi mladič, ki mu ne stori ničesar žalega. Če bi ga videla risja mama, bi bil bober glavna jed na jedilniku risje družine. Plenilec ali sestradan sosed? Bobri se pred mnogimi plenilci potopijo pod vodo. Sestra Belega pramena pa ni imela takšne sreče. Njeno slastno meso je zadišalo vidri. V resničnosti je vidrina najljubša hrana riba, na jedilniku se znajdejo tudi školjke. Bober je enako velik kot vidra, zato je lov veliko zahtevnejši in le redko se zgodi, da vidra upleni bobra. Pomoč prijatelju – klic nagona Beli pramen je v stiski primoran podreti svoje prvo drevo. Le tako lahko reši starega bobra, ki ne more splezati po skalah navzgor. Bobri pogosto podirajo drevesa. Tako si pridobijo gradbeni material in hrano. Najbolj mu ustrezajo mlada drevesa, katerih debla imajo premer manj kakor 10 centimetrov. Na podrtem drevesu odgrizne manjše veje, ki jih odvleče pod vodo. V bivališču jih poje ali pa shrani za zimo. Tako je pripravljena hrana v vodi, pod ledom.

Streha nad glavo in pod gladino
Bober si izkoplje brlog v breg, vhod vanj pa se odpira pod vodno gladino. Kjer podlaga ne omogoča kopanja brloga, si bober naredi značilno bobrišče, ki ga vidiš tudi na sliki. Gnezdo se nahaja pod kupom vej in debel, utrjenih z blatom. Bober ponosno stoji na svojem novem arhitekturnem dosežku. Seveda, to je jez. Marsikoga je prav dobro razjezil z gradnjo jezov. Zagotovo pa tega ni storil iz nagajivosti ali hudobije. Vse, kar si bober z gradnjo jezu želi, je to, da si zagotovi stalen nivo vode. Plavanje bo tako mnogo lažje.

Beli pramen nagrajuje
Osvoji nagrado – 4 vstopnice za ogled filma v ljubljanskem Kinodvoru, 4 vstopnice za Tuševe kinematografe v Celju, Kranju ter Mariboru. Med pravilnimi odgovori bomo izžrebali deset srečnežev, ki bodo prejeli DVD Nomadi neba.
Poznamo tri vrste sesalcev, ki jih lahko hitro zamenjamo z bobrom. Katere so to?
a) Veverica, polh in miš.
b) Nutrija, pižmovka in vidra.
c) Kuna, podlasica in dihur.
Pravilen odgovor pošlji do 15. februarja 2009 na naslov National Geographic Junior, Stegne 9b, 1000 Ljubljana, ali pa piši na .. Ne pozabi pripisati svojega imena, priimka in naslova.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Katera žival ima na glavi rog, zato ji rečemo tudi morski samorog?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov