Vstopna stranVsebinaArhiv

Zimska preoblačenja

Besedilo: Joe Levit
Fotografiji: © JORDI BAS CASAS / NHPA (LISICA POLETI); © MICHAEL QUINTON / MINDEN PICTURES (ZAJEC POZIMI)

Verjetno se pozimi oblačiš drugače kot poleti. To počnejo tudi živali. Polarnim lisicam in nekaterim drugim živalim, ki imajo poleti temen kožuh, pred zimo temne dlake odpadejo in zrastejo jim gostejše bele dlake. Zaradi belega kožuha se v snegu prikrijejo pred očmi plenilcev in plena.

Zvita prehranjevalna veriga

Žival: polarna lisica
Življenjski prostor: tundra na meji gozda, pozimi pa plavajoči led
Velikost: samci lahko v dolžino zrastejo skoraj en meter, tehtajo pa okrog štiri kilograme

Kdaj ima varovalna barva dvojni pomen? Kadar je žival plenilec, pa tudi plen. Kožuh polarne lisice se pozimi obarva belo, da se lahko žival približa lemingom, zajcem in pticam. Ko pa pritisneta strupen mraz in veter, lisice teže same najdejo plen. Pogosto zasledujejo belega medveda in upajo, da se bodo lahko nahranile z ostanki njegovega plena. Takšen način preživljanja pa je lahko nevaren. Beli medvedi z veseljem pohrustajo tudi polarne lisice, kadar jih dobijo v šape. Zasnežena pokrajina polarni lisici pomaga, da se prikrije v okolici.

image
Poleti

Odvisnost od svetlobe
Pred prihodom zime, ko postajajo dnevi krajši, postaja polarna lisica bolj in bolj bela. V čedalje krajši dnevni svetlobi lisičje telo proizvaja manj temnega barvila melanina. To je snov v dlaki in perju, ki ju temneje obarva. Zato ji pred zimo zrastejo bele dlake. Spomladi se zgodi obratno. »Ko se dnevi daljšajo, telo proizvaja več melanina in zrastejo dlake rjave barve,« je povedala raziskovalka Terri Lee Reid.

Ne tukaj ne tam

Žival: ameriški snežni zajec
Življenjski prostor: severni gozdovi
Velikost: v dolžino meri do 45 centimetrov; tehta pa do 1,3 kilograma

imagePovsem beli videz lahko sredi zime dela čudeže. Kaj pa, ko se pomladi začne sneg taliti in nastajajo velike površine blatnih tal? Takrat pride v poštev vzorec rjavih in belih lis. Ameriški snežni zajci slovijo po izvrstnem prikrivanju. Zimski kožuh raste po zaplatah in ne ves hkrati. Plenilci tako zajce težko zaznajo, saj je okolica prav tako rjava in bela. »Pri večini vrst traja dva meseca, da zamenjajo kožuh, najsi gre za jesensko barvanje na belo ali spomladansko na rjavo,« je povedal biolog Frank Mallory.


Murčki proti zlim pogledom

Besedilo: Andreja Čokl
Fotografije: Arne Hodalič

Se kdaj zgodi, da te čisto brez pravega razloga boli glava? Ali pa imaš težave z očmi? Morda lahko bolečine odpraviš z uhani! Tako vsaj pravi stara vraža, saj so nekoč predvsem moški nosili uhane (ponavadi le enega) za dober vid in proti glavobolu.

Nasploh so imeli uhani nekoč predvsem simbolni pomen, povezani so bili z verovanjem, šele pozneje so postali modni dodatek. Najstarejše znane uhane so arheologi odkrili v kraljevskih grobovih v Mezopotamiji, na ozemlju današnjega Iraka. Stari naj bi bili okoli 5000 let, saj znanstveniki menijo, da izvirajo iz obdobja od 3000 do 2500 let pr. n. št. Takrat so premožni prebivalci plemiške krvi nosili obročke in viseče uhane. Stari Egipčani so imeli raje majhne uhane, podobne čepkom. Nosil naj bi jih tudi Tutankamon. V času rimskega imperija so uhane nosile le ženske iz premožnih družin, ker si nakita iz dragocenih kovin, okrašenih z dragimi kamni revnejši seveda niso mogli privoščiti.

V srednjem veku so bile priljubljene zapletene pričeske in visoki ovratniki, zato so uhani za nekaj stoletij utonili v pozabo. Tudi obdobja, ko je moda zapovedovala različna pokrivala, uhanom niso bila najbolj naklonjena. Prebadanja ušes pa niso odobravali niti v začetku 20. stoletja, takrat so namreč luknje v ušesih veljale za znak barbarstva. Zato so velik uspeh dosegli uhani, ki se jih je dalo na uho le pripeti. Take s sponko so izumili v 20. letih prejšnjega stoletja in za skoraj 50 let so izpodrinili uhane, ki so zahtevali prebodene ušesne mečice.

imageNa Slovenskem so uhane nosile predvsem meščanke. Med kmečkim prebivalstvom so se v večji meri razširili šele konec 19. stoletja, ko so se pojavili enostranski uhani z vdelanimi kamenčki ali cvetlicami iz belega emajla. Ti so znani kot »nakit za narodno nošo«. Še bolj priljubljeni so bili »murčki«, zlati uhani z upodobljeno glavo temnopoltega dečka. Nosili so jih tudi otroci obeh spolov in odrasli možje. Ti so poleg murčkov nosili tudi obroček ali uhan v obliki zvezdice ali polkrogle, kar naj bi jih ščitilo pred zlim pogledom, boleznimi ušes in slabovidnostjo. Zato so jih še posebej radi nosili mornarji in ribiči.


Prav na koncu sveta

Tekst: Meta Krese
Fotografiji: Arne Hodalič

Ker zadnje čase sneg tako redko zamete naše kraje, nas nehote zamika, da bi Aleksiju zavidali njegovo pustolovsko življenje. Njegova družina se od aprila pa tja do novembra s sanmi, ki jih vlečejo jeleni, še pogosteje pa peš, premika po sibirski tundri, prostranem svetu onstran polarnega kroga, kjer drevje ne raste več. Tako iščejo pašo za številno čredo jelenov. Pet tisoč jih ima njegov oče in vsakega posebej dobro pozna.

image

Ko se po dolgih urah, navadno pravzaprav dnevih, ustavijo, postavijo čum, šotor, prekrit s težkimi jelenovimi kožami. Takrat se tudi spravijo k jedi: to so po navadi veliki kosi surovih rib, včasih pa tudi nekoliko kuhanega jelenjega mesa. Za poobedek si privoščijo prepečenec. Ko se odpočijejo in jeleni popasejo vso travo, ki jo lahko izkopljejo izpod snega in ledu, gredo spet naprej.

imageČeprav Aleksij živi na polotoku Jamal, ki v jeziku Nencev, torej njegovega ljudstva, pomeni ‘prav na koncu sveta’, se ne more izogniti šoli. Na začetku šolskega leta pridejo ponj in ga skupaj z nenskimi prijateljicami in prijatelji s helikopterji prepeljejo v bližnje mesto, ki pa je še vedno nekaj sto kilometrov oddaljeno od staršev. Tako večji del leta preživi brez staršev v internatu, in to vse od svojega šestega leta. Tega dela njegovega življenja pa mu najbrž ne zavidamo več, mar ne?

 

 


Madagaskar 2 - Resnica o novem risanem filmu

Besedilo: Jamie Kiffel – Alcheh
Fotografija: MADAGASKAR 2 TM & © 2008 DREAMWORKS ANIMATION LLC. VSE PRAVICE PRIDRŽANE. / Z DOVOLJENJEM KARANTANIJA CINEMAS

Minila so že tri leta, odkar so se lev Aleš, povodni konj Slavka, zebra Martin in žirafa Milko znašli na otoku v risanem filmu Madagaskar. V nadaljevanju Madagaskar 2 se končno vračajo domov v newyorški živalski vrt. Težava je samo v tem, da so popravilo letala zaupali pingvinom – nato pa strmoglavili sredi Afrike! Prijatelji iz živalskega vrta se morajo naučiti shajati s sorodniki iz divjine. Ekipa revije National Geographic Junior se je podala v zakulisje in povprašala, kaj imajo živali v filmu skupnega z resničnimi.

Povodnokonjska ljubezen
Slavka pri bližnjem napajališču zagleda postavnega povodnega konja po imenu Moto Moto, kar v afriškem jeziku pomeni vroče vroče. Zaljubita se na prvi pogled. Žal pa Slavka ne bi bila Moto Motova edina izbranka. »Povodni konj ima cel harem,« je pojasnil Randy Rieches iz živalskega vrta v San Diegu v Kaliforniji. To pomeni, da ima samec skupino samic. Moto Moto je svoje ozemlje obdal z iztrebki, da bi drugim samcem povedal, naj se njemu in njegovim samicam ne približujejo. Nič kaj preveč romantično!

image

Kriza identitete
V Afriki se uresničijo Martinove sanje, da bi nekoč tekal z divjinskimi zebrami. Ko pa se znajde v gneči živali, ki so mu na las podobne, ga zgrabi panika. Še sam sebe ne loči od preostalih! V resnici pa ima vsaka zebra drugačen črtast vzorec. Živali pa se med seboj ločijo tudi po vonju in vedenju, je dejal Rieches. Če bi bil torej Martin kul kot vedno, bi zagotovo izstopal iz črede.

Na poziv
Milko je zgrožen. Izve, da se njegovi novi prijatelji, če zbolijo ali so ranjeni, zavlečejo v jamo in tam umrejo. Na vse pretege jim želi pomagati, zato postane veterinar. Napravi deščico in z njo pozdravi zlomljeno nogo, hkrati pa je tudi živalski psiholog! Resnične žirafe se sicer ne zavlečejo v jamo, toda Rieches pravi, da čredo zapustijo, kadar zbolijo. »Bolna ali ranjena žival bi k čredi privabila plenilce,« je še dodal.

V prvem filmu so živali na zaslonu izstopale, saj je bilo ozadje močne zelene barve. »V drugem delu pa se nekatere živali zlijejo z okoljem, saj so v rjavkasti afriški savani,« je opisal režiser Tom McGrath.
Zato so morali animatorji trave posvetliti, da gledalci sploh lahko vidijo živali.

Mali kralj
Lemur kralj Julijan se je na Madagaskarju ponašal z nazivom kralja. V celinski Afriki pa ta naslov pripada levu. To kralja Juliana ne ustavi. Kljub temu nosi krono in živali prepričuje, da bi on moral biti kralj. »Resnični lemurji so preveč plašni, da bi se približali drugim vrstam,« je povedal Rieches. Če bi se kakšen lemur vendarle postavljal, bi se kvečjemu pred drugim lemurjem. Kdor bi izzival, bi nasprotniku kazal zobe in ga morda podrl na tla, ne bi pa nosil krone.

Družinsko snidenje
Aleš postane navaden boječ mucek, ko spozna glavnega leva Zubo. Alfa samec napade Aleša, saj misli, da ga novi prišlek izziva. Toda vse je drugače, ko Zuba ugotovi, da je Aleš njegov dolgo izgubljeni sin. Resnični lev sinu ne bi izrekel takšne dobrodošlice, smo izvedeli v kalifornijskem živalskem vrtu. Samci, kot je Zuba, ozemlje branijo do konca, pogosto celo na življenje in smrt. »Vsak samec – pa čeprav je sin – je v očeh glavnega leva tekmec,« je še dejal Randy Rieches.


Lipicanski žrebički - Se skotijo beli ali črni?

Besedilo in fotografije: Simon Plestenjak

Le kdo nima dedka in babice s sivimi lasmi! To je vendar nekaj normalnega. Vendar – ali nimata na slikah iz mladosti svetlih, rjavih ali črnih las? Glej glej, njuni lasje so spremenili barvo! Ali so se lasje prebarvali kar sami od sebe? Kdaj pa? In zakaj?

imageIz temnega v belo Podobno kot dedek in babica osivijo tudi konji lipicanci. Osivijo tako močno, da postanejo beli. Razlog za to pa je pri človeku in konju enak – gen za sivenje. Temu se torej nikakor ne moremo izogniti. Sivenje je zapisano v naših genih že ob rojstvu. Naša koža ostane vse življenje obarvana, saj barvilo varuje naše telo pred sončnim sevanjem; s starostjo pa v dlaki in laseh barvilo ne nastaja več. Lipicanski žrebički se skotijo črni ali temno rjavo obarvani. Prav vsi so taki. V prvih letih svojega življenja pa postajajo čedalje bolj sivi in končno značilno beli. Vsako leto je dlaka, ki jim na novo zraste, za odtenek svetlejša. Zelo redko se zgodi, da zaradi kombinacije nekaterih genov kakšen lipicanec ostane barvast, tak, kot je bil ob rojstvu. V Lipici trenutno živi žrebec, ki je popolnoma črne barve.

imagePlemenita tradicija Pred 18. stoletjem so bili lipicanci različnih barv, celo lisasti. Potem pa si je takratni lastnik kobilarne, habsburški cesar, zaželel imeti na svojem dvoru le bele konje. Zato so začeli sistematično izločati barvaste in vzgajali le bele. Lipicanec, ki je tako nastal, ni samo ena mnogih pasem konj. Je nekaj posebnega. Pa ne zato, ker iz črnega postane bel, marveč zato, ker je to ena najstarejših načrtno vzrejenih pasem konj, doma iz ene najstarejših kobilarn na svetu – Lipice. Konje v Lipici načrtno vzrejajo že od leta 1580 in vzreja še danes poteka enako. Pomemben del vzreje je žigosanje žrebičkov. Z razbeljenih železnim žigom posmodijo povrhnjico kože in tako označijo vsakega konja s simbolom Lipice in zaporedno številko. Lipicancev žigosanje ne boli, ker se požge le vrhnja plast kože, ki je mrtvo tkivo. Tako podobne konje ločijo med seboj po številkah, saj vseh ne poznajo po imenih. Čeprav vzreja v Lipici poteka na tradicionalen način, pa moderna znanost vendarle malce pomaga. Vsakemu žrebetu pri žigosanju vzamejo kri in jo v laboratorijih na ljubljanski biotehniški fakulteti genetsko pregledajo. Tako lahko odkrijejo genetske napake, ki na zunaj niso vidne. Za nadaljnjo vzrejo so namenjeni le genetsko najboljši žrebički, preostali pa postanejo domače živali za jahanje.

Več o teh čudovitih in elegantnih živalih lahko prebereš v decembrskem NG Juniorju.

 


Fotoutrinki s fotosafarija

Besedilo: Katja Puntar
Fotografije: Iztok Bončina

Najboljših devet fotografov Juniorjevega natečaja za najfotografijo smo na lepo oktobrsko nedeljo popeljali na prav poseben fotosafari. Z biologinjo in vodičko Petro Hrovatin ter fotografom Iztokom Bončino smo v ZOO Ljubljana doživeli nepozabno dogodivščino. Obiskali smo tigre in volkove v času njihovega hranjenja. Spoznali smo tudi slonico Gango in pomagali oskrbnikom pri hranjenju. Te zanima, kako je potekal naš skupni fotodan?

image

Prav od blizu smo spoznali zelo nenavadne živali – bradato agamo in kačo! Ena izmed prijaznejših pa je bil tale beli korenjak. Vsak ga je lahko prijel in fotografiral. V rokah pa ni ostal preveč dolgo, ampak je takoj poletel na glavo. In še prav ima! Razgled je tam najlepši. 

image

Obiskali smo tudi mladega morskega leva. Pokazal nam je razne spretnosti, ki se jih je naučil. Mladim fotografom je dovolil, da so ga fotografirali, a ni izgubljal časa samo s poziranjem – hkrati je glasno pozdravljal svoje obiskovalce!

image

Umetniki na delu. Vsak primeren trenutek so izkoristili za nastanek dobre fotografije. Teh pa res ni manjkalo. O tem smo se prepričali na kratki projekciji, ki smo jo za starše pripravili ob koncu fotosafarija. Posvetili smo se vsakemu fotografu posebej in občudovali njegovo delo.

image

Fotografiranje medvedov je bilo zelo zahtevno delo, saj smo lahko videli le njihove hrbte. To pa že ne more biti dobra fotografija. Kje pa je glava? Nekaterim pa je vendarle uspelo narediti pravo umetnino.


Dobri mož izpod Triglava

Besedilo: Gregor Sever
Fotografija: Peter Kocjančič / Muzej novejše zgodovine Slovenije

Najbrž poznaš pesmico Janeza Bitenca „Siva kučma, bela brada“ in veš, kdo se ob njej rad pridruži otrokom. Seveda, to je dedek Mraz!

imageSpet je prišel tisti čas leta, ko se veselimo novoletnih daril. Najbolj neučakani ste morda že poslali pismo kateremu od dobrih decembrskih mož. Nekatere bo obiskal Miklavž že prav kmalu, do božiča se bo oglasil Božiček, do novega leta pa še dedek Mraz. Morda pa te pridejo obiskat vsi trije! Medtem ko Miklavž hodi po Sloveniji okoli 170 let, nas je dedek Mraz prvič obiskal kmalu po drugi svetovni vojni. Sprememba oblasti je takrat prinesla nove običaje in Miklavž se je vsaj v javnosti umaknil pravljičnemu možu iz Sibirije. Da, dedek Mraz je svoj decembrski pohod začel pred mnogimi leti v mrzli Rusiji!. Pri nas je hitro našel svoje poslanstvo – obdarovanje in razveseljevanje otrok, še posebej revnih in sirot – toda tudi on se je moral potruditi za svoj prostor pod soncem. Na začetku je bil namreč ves bel in brez veliko značilnosti, po katerih ga vsi poznamo. Nekateri v Sloveniji so ga hoteli kar zamenjati. V vrsti so čakali drugi junaki: oča Triglav, babica Zima in celo Sneženi mož. A ko je slikar Maksim Gaspari leta 1952 dedku Mrazu na glavo poveznil slovensko polhovko (značilno notranjsko pokrivalo iz polhovih kožuščkov), se je dedek Mraz slovenskim otrokom dokončno usedel v srce. Dobil je škornje, ovčji kožuh s slovenskimi vzporci, popotno palico z zimzelenom, koš z darili in dom pod Triglavom. Odtlej vsako leto razveseljuje otroke vseh starosti po vrtcih, šolah in tudi v novoletnih sprevodih. Hkrati pa mu družbo v decembrskih dneh delata Miklavž in Božiček. Kdo bi se branil darov od treh dobrih mož!


image


Facebook Junior.si

Anketa


Odrasla morska vidra je velika kot:


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov