Vstopna stranVsebinaArhiv

Sove - Mogočne plenilke

Besedilo: Denver Holt iz Inštituta za raziskovanje sov in Peter Winkler
Fotografiji: © ISTOCKPHOTO.COM / JOHN PITCHER (SOVA V SNEGU), © ISTOCKPHOTO.COM / JUDI LEN

imageSove sodijo med najboljše plenilce na svetu. Za svoj uspeh se morajo zahvaliti ostrim krempljem, izostrenemu sluhu in tihemu letu. Snežna sova se je divje zaganjala proti severnima jelenoma. Spet in spet ju je obletavala ter se glasno in jezno oglašala. Ni minilo dolgo in severna jelena sta razumela njeno sporočilo ter odšla.  Severna jelena sta prišla namreč preblizu sovinega gnezda. Gnezdo je bilo na tleh, v njem pa so bili sovji mladiči. Severna jelena verjetno ne bi poškodovala mladičev, lahko pa bi jih po nesreči pohodila. Vseeno pa sovji očka ni želel tvegati. Vse to sem videl, ko sem trepetal v vlažnem in hladnem poletnem dnevu na Aljaski. Nasmehnil sem se. To je bilo čisto podobno sovi, da je odgnala nekaj, kar je 140-krat večje od nje! Ob pogledu na tako veličasten dogodek sem vesel, da sem se odločil svoje življenje posvetiti preučevanju teh izjemnih ptic.

Pripomočki za lov
Ko sem gledal ta prizor, sem se spomnil, kako odločne in neustrašne so lahko sove. Te lastnosti ji zagotovo pridejo prav pri njeni najpomembnejši dejavnosti – lovu za hrano.
Vendar pa je za spretnega plenilca potrebno več kot le pogum. Plenilec se mora znati prilagoditi. To pomeni, da so se deli njegovega telesa in njegovo vedenje v razvoju spremenili tako, da mu omogočajo preživetje. Skoraj vsak del sovinega telesa ji pomaga pri lovu na plen.

image

O eni zelo pomembni prilagoditvi sem se prepričal na boleč način. Med moje delo sodi tudi to, da za kratek čas ujamem sove in jim na noge pritrdim majhen trak. S pomočjo teh trakov lahko potem znanstveniki dolgo časa spremljamo sove v njihovem naravnem okolju. Ko jih držim, mi nekatere v dlani zasadijo ostre kremplje. Ti kremplji so oblikovani tako, da z lahkoto zgrabijo žuželke, glodalce, ptice, ribe in druge živali.
Ko sem na sove pritrjeval trak, sem se naučil tudi, kako močan je njihov ukrivljeni kljun. Je odlično orodje, s katerim sova svoj plen raztrga na kose. To pa je pomembno, kajti sove nimajo zob. Ko ptica svoj plen raztrga, kose pogoltne, ali pa z njimi nahrani svoje mladiče.
Še preden pa lahko sova svoj plen ujame ali pojé, ga mora seveda najti. Na to pa se je njeno telo prilagodilo še na več načinov.

Kako se je prilagodilo sovino telo na lov, preveri v novembrskem NG Juniorju.

 


Vaja dela mojstra

Besedilo: Maja Omaldič
Fotografije: Simon Plestenjak

V časopisih, revijah in na internetu vsak dan opazimo fotografije, ki nas bodisi pritegnejo bodisi odvrnejo. Ali se kdaj vprašaš, kdo so ljudje za fotoaparatom in kako določene fotografije nastanejo? Mi smo vprašali tri juniorje, ki so vsak v svoji kategoriji zmagali na 4. Juniorjevem natečaju za najfotografijo.

imageKarin Hrovatin, 11 let, OŠ Oskarja Kovačiča Ljubljana – Podvodni zombi Sedmošolka fotografira že od malih nog. Dobro se počuti tako pred objektivom kot za objektivom; za fotografiranje jo je navdušila mama. Zmagovalna fotografija je nastala med letošnjimi počitnicami v znanih slovenskih termah. Kot pravi Karin, je bila v termalnem kompleksu velika gneča, zato so se kopali kar v hotelskem bazenu. Ker je pred kratkim dobila nov fotoaparat in vrečko za podvodno fotografiranje, sta se z mlajšim bratom zabavala v bazenu. Kakšna slika se ni posrečila, spet druga se je – kot tale Podvodni zombi, ki je oktobra kot absolutna zmagovalka med juniorjevimi fotografijami visela na razstavi v Etnografskem muzeju. Karin v prostem času vodi na sprehod svojo psičko Lady ali jezdi konje. Rada tudi bere. Všeč so ji pravljične zgodbe – takšne s škrati, zmaji in vilami. Tako je ljubiteljica Narnije, Harryja Potterja, Lovčeve lune in drugih vilinskih zgodb. Pravi, da ima rada potovanja in nekoč bi rada šla v kakšno eksotično deželo ali v Združene države Amerike. Kdo ve, morda bo njena fotografija zmagala tudi na mednarodnem tekmovanju in bo Karin naslednje leto odpotovala v Washington. Ko bo odrasla, pravi, bo znanstvenica ali fotografinja. Mladim že zdaj deli dobre nasvete: »Fotografirajte tisto, kar vidite in kar vam je blizu. Včasih tudi koga vprašajte za nasvet ali pomoč – na primer svoje starše.«

imageDaša Robič, 13 let, OŠ Antona Tomaža Linharta Radovljica – Dolga pot domov Vsakdo takoj opazi, da je Daša ljubiteljica daljnih kultur in prostranih puščav. Ko smo jo spoznali na odprtju razstave Juniorjevih najfotografij, je namreč nosila oblačila in uhane s svojega zadnjega potovanja. S starši so se že dvakrat potepali po Maroku, raziskovali Egipt, Tunizijo, Libijo in nazadnje mesec dni preživeli v Jordaniji in Siriji; tam je tudi nastala Dolga pot domov. Vozili so se po puščavi in si ogledovali zanimivosti. Ko je opazila, kako zanimivi so terenski avtomobili v puščavskem pesku, je začela ‘’šklocati’‘. Kar nekajkrat je morala pritisniti na sprožilec, saj je bila fotografija enkrat premalo ostra, drugič premaknjena … dokler ji ni uspelo narediti zmagovalnega posnetka. V prostem času bere pustolovske knjige. Njena zadnja knjižna trofeja je bila Da Vincijeva šifra, zdaj je na preži za Zadnjim templjarjem. V otroških letih je sanjala, da bo Indiana Jones. Poleti se potaplja, pozimi deska na snegu. Doma skrbi za tri želvice, ki so od šestih kupljenih na črni celini uspešno preživele menjavo življenjskega prostora. In kaj svetuje mladim fotografom? »Glejte okoli sebe in iščite zanimive stvari. Nato čim večkrat pritisnite na sprožilec. Tudi jaz naredim ogromno fotografij in med mnogimi povprečnimi so tudi odlične.«

imageRok Venturini, 14 let, OŠ narodnega heroja Maksa Pečarja Ljubljana – Muha Rok je eden tistih, ki je na Juniorjevem fotografskem natečaju sodeloval že drugič – in bil obakrat nagrajen. Lani je njegova fotografija kobilice osvojila tretje mesto, letos pa je muha zmagala v kategoriji živali. Na prvo mesto se je pripravljal vse leto. Kot pravi njegova mama, je vsako jutro zgodaj vstajal in fotografiral različne živali, pokrajino na vrtu in drugod. Po zmagovalni motiv mu ni bilo treba daleč – muho je fotografiral kar na domačem vrtu. Kot pravi, je imel srečo, da je bil dan oblačen, saj bi bile ob sončnem dnevu na fotografiji sence. Tudi jesen in hladnejše vreme sta pomagala, da se je lahko muhi bolj približal, izostril sliko, malce osvetlil in hitro pritisnil na sprožilec. Da se je Rok resno lotil fotografiranja, dokazujeta še dve nagrajeni fotografiji: pokrajina in osamljeni volk. Nad fotografiranjem se je navdušil pred leti na izletu na Golico, ko so na pobočju cvetele narcise. Prebral je nekaj knjig in se seznanil z osnovnimi fotografskimi pojmi. Ko so kupovali družinski digitalni fotoaparat, je prispeval tretjino denarja. Motive išče vsepovsod, nekako pa se je ‘‘specializiral’’ za makrofotografijo. Rok je v prostem času veliko v naravi, trenira pa tudi namizni tenis. Poleti mu je všeč morje, pozimi rad smuča. Zanj so sanjske počitnice nekje na osamljenem otočku s peščeno plažo ali odprava v kakšno še neraziskano deželo. In Rokov nasvet: »Bodite vztrajni in ne odnehajte. Vaja dela mojstra!«


Steklar iz Mesta mrtvih

Besedilo in fotografija: Matjaž Kačičnik

imageMesto mrtvih je zelo znano pokopališče v Kairu, prestolnici Egipta. Drugače kot drugod po svetu pa je kairsko Mesto mrtvih dom za žive in mrtve. V preteklosti so na pokopališču živeli stražarji grobnic, grobarji, pripovedovalci korana, duhovniki – sufiji. Danes pa je kairsko Mesto mrtvih dom revnih in tistih, ki nadaljujejo tradicijo svojih prednikov. V njem menda živi več sto tisoč ljudi. Tudi gospod Hasan je eden tistih, ki živijo na pokopališču. Ukvarja se z družinsko tradicijo – pihanje stekla in izdelovanje različnih steklenih predmetov: luči, kozarcev, krožnikov, okraskov ... Živi v hiši na robu pokopališča, zaradi pomanjkanja prostora pa svoje izdelke razstavlja kar med nagrobniki in po njih. Nedaleč stran so pokopani tudi njegovi predniki. Gospod Hasan tako nadaljuje več kot sto let staro družinsko obrt, hkrati pa skrbi za recikliranje vsaj nekaj stekla, ki ga prebivalci dvajsetmilijonskega Kaira vsak dan odvržejo v smeti ali pa kar na cesto.


Prva violina na Terazijah

Besedilo: Meta Krese
Fotografija: Arne Hodalič

imageTerazije so znamenit beograjski trg. Včasih, ampak od takrat je minilo že več kot 100 let, so Beograjčani in drugi prebivalci iz bližnje in daljne okolice Beograda redno prihajali na Terazije, saj so bili tu zbrani vsi obrtniki, brez katerih je bilo življenje takrat nemogoče: kotlarji, kovači … Počasi počasi so na trgu našle svoje mesto najimenitnejše srbske zgradbe z zvenečimi imeni: Pariz, Albanija, Moskva, Balkan … Samo tu in nikjer drugje so lahko zavrteli prvi film na Balkanu, postavili narodno gledališče in seveda največji McDonalds na Balkanu.
Na Terazijah je vedno živahno. Mlada violinistka ve, zakaj se je odločila, da bo nastopala prav tu. Veliko ljudi jo bo slišalo in marsikdo ji bo namenil kovanec ali dva. Pa vendar ji večina mimoidočih želi, da ji ne bi bilo treba tako prosjačiti in da bi violino lahko igrala v prijetnejšem okolju, recimo v urejenem domu.


10 odštekanih naravnih sil

Besedilo: Douglas E. Richards
Fotografiji: © ARCTIC-IMAGES / CORBIS (SEVERNI SIJ), © CHRIS NEWHALL / USGS (VULKAN)

Sile narave so nepredstavljivo velike. Vsi smo že slišali za orkane, snežne meteže, plazove, gozdne požare, poplave, velike valove in celo neurja. Če pa misliš, da mati narava v rokavu ne skriva več nobenih adutov, se motiš. Narava pozna še veliko ukan, sicer malce manj znanih, a zato toliko bolj srhljivih ali nenavadnih.

Igra svetlobe
Prostrane svetleče zavese, imenovane severni ali južni sij, se pogosto pojavijo nad severnim ali južnim tečajem. Ljudje, ki živijo blizu tečajev, vidijo orjaške zavese migetajoče svetlobe v najrazličnejših barvah. Ta čudoviti pojav je posledica nabitih delcev, ki jih mimo Zemlje pošilja Sonce skoraj s svetlobno hitrostjo. Delci se ujamejo v Zemljino magnetno polje, nato pa se vrtinčijo proti tečaju. Ko ti delci dosežejo našo atmosfero, se začnejo svetlikati. Ljudje, ki živijo na skrajnem severu ali jugu, lahko uživajo v najboljši naravni igri svetlobe na Zemlji.

image
Severni sij nad Reykjavikom v Islandiji

Plinski napad
Kadar izbruhne vulkan, po pobočjih pogosto začno teči žareči potoki lave, ki uniči vse, kar ji je na poti. Tok lave je neizmerno nevaren. Toda vulkan je zmožen tudi nečesa hujšega: piroklastičnega toka. To je oblak plinov in kamenja, ki lahko doseže temperature nad 500 °C. Tok udari na pobočja vulkana kot plaz. Pred lavo lahko ljudje večinoma pobegnejo, piroklastičnemu toku pa je teže ubežati. Ponavadi dosežejo hitrosti nad 80 kilometrov na uro.

image
Izbruh vulkana Mayon na Filipinih

Še več presenečenj, ki nam jih je mati narava že pripravila, te čaka v novembrskem NG Juniorju.


Mala šola bontona - Česa se lahko naučiš od živali

Besedilo: Maja Grbić
Fotografiji: © ISTOCKPHOTO / Liz Leyden (leva), © ISTOCKPHOTO (morska leva)

Bi rad imel boljše ocene ali še več prijateljev v razredu? Vse želje se lahko uresničijo! Veliko je odvisno od tega, koliko se potrudiš, pa tudi od tvojega vedenja. Rek Lepa beseda lepo mesto najde morda zveni staromodno, a še vedno deluje!

Bonton ni samo knjiga, kjer je opisano, kako se vedemo pri mizi, ko jemo, ali kako napišemo vljudno pismo. Uči nas tudi, kako se moramo pogovarjati in vesti v skupini. Ko se, recimo, dobiš s prijatelji in ti zazvoni mobilni telefon, ni lepo, da se posvetiš telefonskemu pogovoru. Ko se kdo neprimerno vede pri mizi ali pa je grob do drugih, ljudje velikokrat rečejo “Ne obnašaj se kot žival!”, ker se imamo za naprednejša in razvitejša bitja. Toda o vedenju v družbi se lahko veliko naučiš tudi od živali. Nekatere so vrhunski timski ‘‘delavci’‘, vzorno skrbijo za mladiče, si delijo hrano v krdelih, so iskrene pri svoji komunikaciji in spoštujejo starejše v skupnosti.

Poglej v oči
O lepem vedenju med ljudmi in o nekaterih primerih iz živalskega sveta smo se pogovarjali s profesorico Mirelo Španjol Marković, ki svetuje poslovnim ljudem, kako uspešno komunicirati. Odkrila nam je pomembno “zvijačo”, s katero lažje dosežeš to, kar si želiš. Zelo je preprosta – svoje sogovornike moraš le gledati v oči.

image
Levji mlaciči zbujajo pozornost staršev z gledanjem v oči oz. s fiksiranjem pogleda.

“Tudi ljudje tako zbujajo pozornost in zaupanje med sogovorniki ali občinstvom, ki ga ogovorijo,” je pojasnila profesorica Mirela Španjol Marković. Zato si zapomni: sogovornika vedno glej v oči. Tudi če ti je nerodno, zberi pogum vsaj za bežen pogled v oči. Ko vzpostaviš stik, beseda boljše in lažje steče. Gledanje v oči med pogovorom ni samo stvar bontona, temveč s tem tudi lažje »omrežiš« svojega sogovornika in dosežeš svoj cilj.

To je moj prostor
Vsak ima rad svoj prostor in ne želi, da bi drugi “brskali” po njihovih stvareh.

image
Tudi morski levi so zelo občutljivi za svoje ozemlje in ga vedno branijo pred drugimi samci.

Osebni prostor ni samo tvoja miza, stol, torba in puščica. Ko se ljudje pogovarjamo med seboj, imamo radi, da drugi spoštujejo naš prostor, ne pa da nam rinejo v obraz, nas porivajo ali udarjajo po ramenih. Vedno misli na to, ko se pogovarjaš s svojimi prijatelji, učitelji ali sorodniki.

Več o tem, kaj vse se lahko naučiš od živali, preberi v novembrskem NG Juniorju.


Barjanske mumije

Besedilo: Christen Brownlee
Fotografija: © ISTOCKPHOTO.COM / MICHAEL WESTHOFF

imageV starodavnih barjih morda ležijo odgovori na vprašanja, kako so nekoč živeli in umirali ljudje. Pred nekaj leti so na Irskem našli telo moškega z zlomljenim nosom. Njegova koža je bila temna in usnjata, lasje pa oranžnordeči in speti v visoko pričesko. Toda moški ni bil žrtev zločina iz novodobnega časa in ljudje, ki so ga našli, niso poklicali policije. Namesto tega so poklicali arheologe, saj je moški umrl pred več kakor 2300 leti. V barjih Irske,Velike Britanije, Nemčije, Nizozemske in Danske so našli na stotine takšnih nenavadnih mumij. Preučujejo jih arheologi, ki želijo izvedeti, kako so ti ljudje živeli in umirali. Pokop v močvirju Arheologi so imeli srečo, saj je bilo telo pokopano v barjanski zemlji in se je ravno zato spremenilo v neke vrste mumijo. Kako? Veliko močvirskih rastlin proizvaja kislino, ki se pomeša z močvirsko vodo in ubija bakterije, ki povzročajo razpad trupla. Kislina sčasoma spremeni kožo na telesu, da postane trda in temno rjava. Poleg tega obarva lase oranžnordeče, ne glede na to, kakšne barve so bili prej. Ko so arheologi preučili truplo, so ugotovili, da je bil moški hudo ranjen in zdi se, da so ga pred mnogimi leti ubili. V evropskih barjih, so našli že na stotine mumificiranih trupel. So iz časa železne dobe, stoletij pred začetkom našega štetja, ko so keltska in germanska ljudstva imela barja za vrata v svet duhov.


Leopardja šola

Besedilo: Dereck Joubert
Fotografija: © 2008 Jupiter Images Corporation

Leopardja mladička je bila stara komaj tri dni, ko smo jo prvič opazili na območju delte reke Okavango v Bocvani. Njene oči so bile svetlo sive. Ko je hodila, se je še malo opotekala. Toda, ko je prišla iz brloga, je bila videti radovedna in drzna.
Mladička se je zdela bolj pogumna, kot bi smela biti. Pet mladičkov pred njo je že poginilo. Napadle so jih hijene, pavijani in druge plenilske živali. Kaj se bo zgodilo z njo?

Mala raziskovalka

imageLeoparde je težko najti, ker so samotarji. Njihova življenja so skrivnostna, preživijo pa zaradi svoje opreznosti in inteligence. Zato smo se odločili, da bomo tri leta in pol spremljali mladičko. Gledali smo, kako odrašča in se uči samostojnega življenja. Poimenovali smo jo Legadema. V jeziku setswana to pomeni »luč z neba«. Že takoj na začetku je spoznala, kaj je nevarnost. Trop pavijanov je poskušal spraviti mamo in mladička iz njune votline. Lačne hijene so jo želele pospraviti za malico. Tudi levi so bili zelo nevarni. Toda Legademe vse to ni ustavilo in še naprej je raziskovala. Domača šola Mladička se je veliko naučila, ko je njena mama odšla iskat hrano. Vreščeče opice, zelene zamorske mačke, so jo velikokrat zagledale daleč od votline. Hitre veverice so se začele prestrašeno oglašati. Nevarne plenilske živali bi lahko slišale te glasove in se hitro približale. Mladička se ni želela srečati s katero od njih. Zato se je naučila, da se mora naslednjič bolje skriti. Tako je lažje našla svoj plen in se potuhnila pred živalmi, ki bi jo lahko pojedle. Kadar Legademina mama ni bila na lovu, je mladičko učila, kako naj ubije svoj plen. Kljub vsemu so leopardi mesojede živali, ki preživijo tako, da lovijo in jedo druge živali. Leopardi niso izbirčni jedci. Jedo vse, od majhnih glodalcev do velikih antilop. Najbolj so jim všeč mladiči gnujev in zeber. Hranijo se tudi z mrhovino. Mama je Legademi pokazala, kako mora plen ujeti. Naučila jo je, kako naj s svojimi močnimi kremplji plen zgrabi za vrat. To so spretnosti, ki jih mora znati vsak leopard, če želi preživeti v divjini. Šele ko se mladič tega nauči, lahko postane močan leopard – plenilec.

Več o tem kako se je Legadema pripravila za samostojno življenje preberi v oktobrskem NG Juniorju.


Ris: Nevidni gozdni kralj

Besedilo: Miha Krofel
Fotografiji: Miha Krofel, Marko Masterl

Gazim po svežem snegu globoko sredi dinarskih gozdov. Skrbno sledim stopinjam pred seboj. Široke so slabih osem centimetrov, okrogle oblike, vidni so štirje prsti, odtisov krempljev ni videti. Takoj jih prepoznam. Pripadajo največji evropski mački – evrazijskemu risu.

S težo do 30 kilogramov je evrazijski ris največji izmed štirih vrst risov, ki živijo na svetu. Poleg svoje velikosti pa se od drugih loči še po eni značilnosti. Vse druge vrste risov lovijo predvsem zajce in druge manjše živali. Nasprotno pa evrazijski ris lovi predvsem kopitarje - živali, ki so večje od njega. Po vedenju je tako bolj podoben leopardu ali tigru.

image

Na risovi sledi
Risa najlažje prepoznamo po čopkih na ušesih in po kratkem repu s črno konico. Ker ima pegast kožuh z varovalno barvo in je aktiven večinoma ponoči, ga v naravi le redko vidimo. Pa še takrat ponavadi hitro izgine med drevesi. Več o življenju risa se lahko zato naučimo, če se pozimi odpravimo v gozd in poiščemo svežo sled.

Tako tudi jaz zdaj zasledujem samico, ki je tukaj hodila prejšnjo noč. Opazim, da sta zraven njene še dve sledi z manjšimi tačkami. Torej sta bila z njo še dva mladička. Risji družini sledim preko vrhov in številnih kraških vrtač, ki so značilne za naše dinarske gozdove. Večkrat opazim, da se razdalja med stopinjami poveča in da sledi vodijo v krogih. To pomeni, da sta mladiča skakala in se igrala po zasneženem pobočju. Kdaj pa kdaj se jima je pri igri pridružila tudi njuna mama.

Risinja Snežka in njena družina
To risjo samico sicer že dobro poznam. Ime ji je Snežka in je eden izmed risov, ki jih že dalj časa opazujemo in preučujemo. Svoje ime je dobila po gori z imenom Snežnik – najvišjem vrhu dinarskih gozdov v Sloveniji. Tam smo jo namreč pozimi ujeli v zabojno past in ji nato okoli vratu namestili posebno ovratnico z GPS-om. Ta sprejema podatke o njenem gibanju in nam jih potem pošilja v obliki sporočil SMS. Takšne raziskave so pokazale, da risi za življenje potrebujejo zares ogromne površine. Na svojih dolgih pohodih prehodijo tudi po več deset kilometrov na noč.

Kot vsi risi tudi Snežka svojega širnega teritorija ne zapušča. Brani ga pred drugimi samicami, ne moti pa je prisotnost samca. Vendar se tudi njega običajno izogiba. Drugače je le v času parjenja. Tako je bilo tudi letos februarja, ko sem v mraku poslušal, kako ga je klicala. “Maaauuu, maaauuu, maauu”, je odmevalo čez temne gozdove. Po parjenju so se njune poti spet razšle in do naslednjega leta se bosta srečevala le še po naključju.

Čopko in Tačka

imageŽivo se še spominjam, kako sem potem nekega majskega dne iskal Snežkin plen. Dva dni se je že neprestano zadrževala na istem mestu. Mislil sem, da je ujela kakšno večjo žival in se zdaj z njo hrani. Vendar, kakšno presenečenje! Namesto plena sem na skriti skalni polički sredi strmega pobočja zagledal dve majhni puhasti kepici. Snežka se ni zadrževala na enem mestu, ker bi imela plen. Povrgla je mladička! Mlada risa sta bila stara komaj dva dni, brez zob in še popolnoma slepa. Snežka je večino časa preživela z njima. Zapuščala ju je le toliko, da se je sama nahranila. Skrbno ju je čuvala in ju redno umivala s svojim jezikom.

Več o Snežki preberi v oktobrskem NG Juniorju.


Zlatolasci s Salomonovih otokov

Besedilo in fotografija: Iztok Bončina

imageNa Salomonovih otokih, ki so posejani v Tihem oceanu, živijo različna ljudstva Melanezije in Polinezije. To so ljudje zelo temne polti, rjavih oči in skodranih črnih las. Vendar pa lahko na sprehodu skozi njihove vasi opaziš nekaj zelo nenavadnega. Med množico malih črnih otrok se vsake toliko pojavijo dečki ali deklice, ki nimajo rjavih ali črnih las, temveč so pravi skuštrani zlatolasci. Svetle so tudi njihove obrvi. Nekateri domnevajo, da so pred mnogimi stoletji na te otoke prišli svetlolasi belopolti popotniki, ki so se poročili z domačinkami in imeli otroke. A znanstveniki so takšne teorije ovrgli. Pravzaprav nihče zagotovo ne ve, zakaj so mali zlatolasci tako drugačni. Morda so prav zato srečanja z njimi nekaj posebnega!


Stanujem v živalskem vrtu!

Besedilo: Lucija Šušteršič Grah
Fotografije: Iztok Bončina

S predstavniki različnih mačjih vrst, ki so doma v ljubljanskem živalskem vrtu, smo pokramljali o njihovih navadah in razvadah.

imageLEOPARDINJA Moje ime je Širin, kar v perzijskem jeziku pomeni »sladka«. Oskrbniki me kličejo tudi Lava. Najraje se igram s staro razrezano krtačo iz avtopralnice. Všeč so mi tudi žoge, a prehitro podležejo mojim ostrim zobem.

imageLEVINJA Sem Simba in obožujem nogomet z žogo, s plastičnimi vedri ali podobnimi pripomočki. Sem zelo aktivna mačka! V prostem času rada pokramljam z levim in desnim sosedom, s katerima smo veliki prijatelji.

imageTIGRICA Moje ime je Ajda. Sem glavna v ogradi, ki jo delim z bratom Benom. Še vedno nama utripa prava mačja lovska žilica. Sem ter tja ob vodi upleniva raco ali čapljo. Zelo rada jeva ribe.

imageRISINJA In jaz sem Venera. Obiskovalci mislijo, da sem duh. Res me težko opazite, saj imam odlično varovalno barvo. Če me še vedno niste opazili, me obiščite v času hranjenja, ko pridem k opazovalni ploščadi. Po jedi pa počivam na kupu hlodovine, kjer sem si uredila bivališče.

 

 


Ko spregovori šolska torba

Besedilo: Andreja Čokl
Ilustracija: Igor Šinkovec

Svetovni dan otroka bomo praznovali prvi ponedeljek v oktobru. Takrat bo zagotovo večkrat omenjena konvencija o otrokovih pravicah. V tej pomembni listini je zapisano, da so si vsi otroci tega sveta enaki in enakopravni, med njihovimi osnovnimi pravicami pa je tudi pravica do izobraževanja. Kar predstavljaj si, da bi moral vsak dan namesto v šolo iti delat na polje ali v rudnik … Ko takole pomisliš, se kar naenkrat zazdi šola podobna koristnim počitnicam, ali ne?

Časi kamenčkov

imageSama šola ima sicer dolgo zgodovino, toda v preteklosti so jo lahko obiskovali samo otroci bogatih staršev in še to predvsem dečki. Šele zadnji dve stoletji je po zaslugi cesarice Marije Terezije dostopna vsem otrokom tudi na področju današnje Slovenije. Zato je tudi zgodovina šolskih pripomočkov dolga šele dobrih sto let. Prvi šolarji so pri pouku uporabljali le tablico in »štilček«, kamenček za pisanje. Si misliš, da vse, kar napišeš, potem tudi zbrišeš in tako ne moreš nikamor pogledati, kaj vse si se naučil? Po letu 1900 so se končno pojavili prvi zvezki, vanje pa so učenci učno snov zapisovali s peresi. Zato tudi prve šolske torbe niso bile velike, poleg naštetega je bila notri le še lesena peresnica.

Iz česa so narejene torbe
Sedaj si navajen, da si lahko izbereš šolsko torbo. Izbira je velika in vsak lahko najde zase takšno, kakršna mu je všeč. Včasih pa so bile nekatere šolske torbe lesene, podobne poštnim nabiralnikom, in nekatere seveda usnjene. Ker si jih mnogi starši niso mogli privoščiti, so nekateri otroci zvezke in knjige zvezali kar z vrvico. Predstavljaj si, kako bi te čudno gledali, če bi danes prišel v šolo z zvezanim kupom knjig…

Več zanimivih zgodb, ki jih nosijo šolske torbe preberi v oktobrskem NG Juniorju.


Barva sonca, cveta ali gozda

Besedilo: Aleksandra Milivojević
Fotografija: Rastko Popov

Le ponekod na Kubi živijo polži, ki jih imenujemo polimita. Obstaja šest raznobarvnih oblik iste vrste. Prebivajo na drevesih in drugih rastlinah, videti pa so kot okras. Še posebno radi “kofetkajo” oziroma živijo na steblih kavovca. Te živali živopisnih barv se prehranjujejo z glivami in lišaji, ki napadajo rastlino, in tako varujejo svojega gostitelja. Njihove hišice so tako lepo pisane, kot da bi bile poslikane s čopičem najboljšega slikarja. Pravzaprav je ta umetnik res najboljši, njegovo ime pa je – narava. Seveda so ti polži zelo ogroženi in jih je vse manj. Če jih srečaš, jih pusti, da grizljajo svojo glivo, in le občuduj njihovo lepoto. 

image

Ljubezen dela čudeže
Legenda govori o tem, da so raznobarvni polži nastali zato, ker mlad zaljubljen Indijanec ni imel biserov ali nakita za svojo najdražjo. Nabral je nekaj polžjih hišic. Vzel je rumeno barvo sonca, zeleno barvo gozda, rdečo barvo cveta in belo barvo pene valov. Ko pa je želel vzeti modro barvo neba, je bilo že pozno; stemnilo se je, in zato je vzel črno barvo noči.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Katera žival ima na glavi rog, zato ji rečemo tudi morski samorog?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov