Vstopna stranVsebinaArhiv

Projekt Panda

Besedilo: Dana Jensen
Fotografija: © DIGITALVISION

Xiang Xiang je zares prava panda. Čeprav se mladiček ni skotil v divjini, so se znanstveniki zelo trudili, da bi tak postal. Zakaj?
Veš, pande so v škripcih. V divjini jih živi samo 1600 in morda bodo izumrle. Pomagamo jim lahko tako, da jih vzrejamo in nato spustimo nazaj v naravo.

Divja zamisel

imageXiang Xiang se je skotil v parku na Kitajskem. Bil je močan mladič, prav zato so ga znanstveniki izbrali za posebno nalogo. Njegova divja pustolovščina se je začela, ko je dopolnil dve leti. Takrat so ga odpeljali iz parka in poučili o življenju v divjini.

Prvo renčanje
Znanstveniki so pandi dodelili ozemlje, da bi se laže privadila novemu življenju. Namestili so jo proč od ljudi, a še vedno ne v popolno divjino. Xiang Xiang je sam našel hrano, si izkopal brloge, v katerih je spal in naučil se je paziti nase. Celo izuril se je v renčanju! Ko ga je znanstvenica obiskala, ni bil več vajen ljudi in jo je nagnal, česar so se vsi zelo razveselili. Minila so skoraj tri leta in oskrbniki so se odločili, da je pripravljen. Nastopil je čas, da ga izpustijo v pravo divjino.

Te zanima kako se je na novo življenje pripravil Xiang Xiang? Preveri v septembrski številki Juniorja.


Vse za dober posnetek

Besedilo: Robyn Raymer in Dan Pine
Fotografija: Joel Sartore

Fotograf Joel Sartore ni strasten hribolazec, toda vsak človek bi ob ogledu njegovih fotografij mislil, da je. Ko opravlja svoje delo, se znajde v divjih krajih. Fotografiral je divjino severne Aljaske in težko dostopne pragozdove Južne Amerike.

image»Sovražim gore,« pravi Sartore. »Niti hribov ne maram, pa tudi stopnice mi niso pri srcu.« Po njegovem mnenju bi morale biti strme gorske poti označene z opozorilom: »Debelušnim fotografom prehod prepovedan.« Zakaj torej Sartore obiskuje takšne kraje in se izpostavlja nevarnosti? Obožuje divjino. Upa, da bodo njegove fotografije ljudi ganile, da jim ne bo vseeno za določene živalske vrste in to, kar se z njimi dogaja. Fotografiranje je njegova strast.

V nevarnosti na Aljaski
Na Aljaski se je Sartore približal tako majhnim kot velikim bitjem. Na Severni strani, kot domačini preprosto imenujejo divjino severne Aljaske, so nebo prekrivali roji komarjev. Sem ter tja so se spustili niže. Sartore je želel pokazati, koliko žuželk ga je obdajalo, zato je storil nekaj nenavadnega.
»Sezul sem si čevlje in nogavice,« nam je povedal. Komarji so ga napadli, saj so iskali kri. »Ni dolgo trajalo.« Predstavljaj si, da niti trzneš ne, medtem kot te zbada na ducate drobnih žuželk. Še več ur ga je srbelo, a mu za to ni bilo mar. Najpomembneje je bilo, da je napravil dober posnetek.

V septembrski številki NG Junior preberi kako zanimiv pa tudi nevaren je poklic fotografa, ki dela za National Geographic.


Reševanje morskih želv

Besedilo: Sean Price
Fotografija: © DIGITALVISION

Kako ljudje rešujejo ta ogrožena bitja?

Orjaške črepahe so bile pomembne za ribiče z otoka Mafia ob tanzanijski obali v Afriki. A teh velikih plazilcev niso cenili zgolj zato, ker so ogrožena vrsta. Cenili so jih, ker so te morske želve lahko prodajali zaradi njihovega mesa.
Odnos do orjaških želv se je začel spreminjati leta 2002, ko so ribiči potegnili iz morja petdeset let staro orjaško črepaho, katere oklep je bil velik kot avtomobilska pnevmatika. Ta želva na prvi pogled ni bila nič posebnega. Ribiški čolni z otoka Mafia so ulovili že na tisoče prav takšnih. Bolj izjemno je bilo, kar se je zgodilo zatem: namesto da bi ribiči želvo pokončali, so jo pustili pri življenju – zaradi prizadevanj šolarjev na otoku Mafia.
Ti učenci so se zelo trudili, da bi morski biologinji Catharine Muir pomagali pri ozaveščanju lokalne skupnosti o tem, zakaj so morske želve pomembne. »Ko smo rešili to želvo, se je prvič zdelo, da imamo vpliv,« pravi Muirova.

image

Življenje v morju potrebuje morske želve
Morske želve imajo pomembno vlogo v verigi življenja v vodah okoli otoka Mafia. Orjaške črepahe so kot naravne podmorske kosilnice. Ribe in druga morska bitja uporabljajo z morskim rastlinjem poraslo morsko dno blizu otoka. To je varno zatočišče z obilico hrane za vzrejo svojih mladičev. Morsko rastlinje potrebuje morske želve, da se hranijo z njim, zato da ostane zdravo.

V septembrskem NG Juniorju preberi še kako tvoji vrstniki prispevajo k varovanju morskih želv.


Skrivnostni Stonehenge

Besedilo: KRISTIN BAIRD RATTINI
Fotografija: © ISTOCKPHOTO.COM

Bo novo odkritje pomagalo razvozlati starodavno uganko?

Ko sonce tone za obzorje, se na krog velikanskih kamnitih blokov spušča rožnata svetloba. Nekateri kamni se dvigajo tudi do šest metrov visoko, spet drugi ležijo na travnatih tleh. Ta orjaški spomenik, imenovan Stonehenge, že 4500 let kraljuje na angleški planoti Salisbury in ostaja ena največjih skrivnosti našega planeta.
Zakaj so starodavni narodi vlekli okorne kamne kilometre daleč od svojih bivališč na ta kraj? In kaj jim je ta čuden prazgodovinski krog predstavljal? Tega po vsej verjetnosti ne bomo nikoli zagotovo vedeli. Toda nova teorija bi lahko prinesla zanimive odgovore na ta vprašanja.

image

Nepojasnjeno
Ljudje skušajo že stoletja razvozlati skrivnosti, ki jih skrivajo angleški orjaški kamni. Ena od legend iz 12. Stoletja pravi, da so velikani postavili Stonehenge na neki gori na Irskem, nato pa je čarovnik po imenu Merlin spomenik s čarovnijo prestavil v Anglijo.
Pozneje so ljudje mislili, da je bil Stonehenge astronomski observatorij, saj najvišji kamni označujejo sončni vzhod na najdaljši dan v letu (poletni solsticij) in sončni zahod na najkrajši dan v letu (zimski solsticij).
Nekatere teorije predpostavljajo, da je bil to kraj za zdravljenje, ali celo nekakšen ‘računalnik’ iz kamene dobe, ki je napovedoval sončne in lunine mrke, ali morda tempelj bogov sonca in lune.
Nekaj prav gotovo drži: Stonehenge so uporabljali kot pokopališče. Strokovnjaki mislijo, da je tu pokopanih okrog 200 ljudi, a nihče ne ve, zakaj in koga so pokopali prav tu.

Arheolog Mike Parker je prišel do presenetljivega odkritja, ki bo morda razrešilo uganko Stonehenga. Septembrski NG Junior ti prinaša možno razlago skrivnosti.


Od počenega piskra do viteškega meča

Besedilo: Grega Sever
Fotografiji: Arne Hodalič

Vsake toliko se vendarle pripeti. Saj ga poznaš – tisti dan, ki se začne z dežjem, tega pa nato prepodi sonce. Ali pa tisti dan, ko se pripraviš, da te bo lep čas zeblo, opravka pa boš imel le z zarjavelimi kolesi, počenimi zračnicami in preluknjanimi piskri, na koncu pa se ti v rokah znajde pravi pravcati viteški meč.

image

Dragocena »šara«
Nekaj takšnega (mraz in počene piskre, namreč) je od prve letošnje aprilske sobote pričakovala skorajda 18-letna Ana Schweiger iz Črnomlja, ko se je odpravila na potapljaško čistilno akcijo reke Lahinje. Njen prvi potop se je že skoraj zaključil, začenjalo jo je že mraziti in na plano je že privlekla nekaj šare, takrat pa je na motnem rečnem dnu zagledala značilno obliko. »Takoj sem vedela, kaj sem našla,« se spominja trenutka, ko je iz večstoletne pozabe potegnila nekaj manj kot 120 centimetrov dolg meč, ki ga je v svojem času brez dvoma vihtel kak vitez.

imageDijakinja črnomaljske gimnazije, ki je pravkar vstopila v četrti letnik, je meč prinesla na površje, nato pa nadaljevala s čiščenjem struge. »Saj smo bili vendar na akciji!« pripomni. Potaplja se že šesto leto in ima za seboj že kar nekaj razburljivih izkušenj, kakršna je bila denimo nočni obisk potopljene ladje pri Šilu na otoku Krku. Toda najti tak meč, to je res nekaj posebnega!

Te zanima, komu je meč pripadal in kako se je znašel na dnu Lahinje? Preveri v septembrski številki NG Juniorja!


Dom v kamnu

Besedilo: Carmen Lašič
Fotografija: © IstockPhoto.com / Darren Booy

imageSi predstavljaš, da bi vsako jutro pred začetkom pouka zaklenil vrata kamnite hiške sredi velike gore, kjer bi živel s svojo družino in živalskimi prijatelji? Čudno? Za juniorje iz Irana, čudovite dežele ob Perzijskem zalivu, to ni nič nenavadnega. Živijo namreč v kamnitih hišah kar 2300 metrov nad morjem v vasi po imenu Kandovan. Pravijo ji tudi ‘iranska Kapadokija’, saj po oblikah hiš zelo spominja na eno od svetovnih znamenitosti v Turčiji – Kapadokijo. Do vasi prideš po strmi cesti, ki te pripelje v povsem drugačen, oddaljen svet. Da juniorjem tam ni dolgčas, se igrajo s kamenčki na majhnem trgu, barvajo okna in vrata kamnitih domov ali pomagajo staršem pri skrbi za živino. Ovce in koze imajo pogosto kar v sosednji sobi, pod isto kamnito streho. Greje jih še vedno ogenj iz ognjišč, nimajo tekoče vode, toda v vsaki hiši je elektrika. »Lahko vsaj gledam televizijo,« mi smeje pove eden od kandovanskih juniorjev.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Katera žival ima na glavi rog, zato ji rečemo tudi morski samorog?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov