Vstopna stranVsebinaArhiv

Vtkani v nebo

Besedilo: Iztok Bončina
Ilustracija: Mark Jordan

Stari Grki so imeli bujno domišljijo. Prav oni so množico naključno nametanih zvezd na nebesnem svodu povezali v čudovite like, imenovane ozvezdja. Dali so jim imena in o njih pripovedovali zgodbe ali mite. Tako nas vsako jasno noč z neba “opazujejo” številni bajeslovni junaki, različna mitološka bitja, takšne ali drugačne živali in še in še. 

image

Pazi, kaj govoriš …
Pred davnimi časi sta v afriški državi Etiopiji živela kralj Kefej in njegova žena Kasiopeja. Kraljica je bila prava krasotica. Svojo lepoto je poudarjala na vsakem koraku. Nekoč je nepremišljeno izjavila, da po lepoti prekaša celo prelepe vodne nimfe nereide. Užaljene nimfe so to slišale in jo zatožile svojemu očetu, morskemu bogu Pozejdonu. Ta se je močno razsrdil in z udarcem trizoba ob morsko gladino ustvaril strašno pošast, podobno velikemu kitu. Začela je razsajati po obali Etiopije, rušiti hiše in požirati prebivalce. Prestrašeni domačini so se razbežali vse naokrog. Kefej pa se je v obupu zatekel v preročišče po nasvet. Prerokba, ki so jo oznanili svečeniki, je bila strašna: požrešnemu stvoru mora žrtvovati svojo hčer Andromedo! Le tako bi lahko potolažil besnega Pozejdona. Starša sta morala pristati na strahotno žrtev, saj je deželi grozilo opustošenje. V solzah sta odpeljala svojo hčer do obale, kjer so jo z verigami priklenili na skalo. Prestrašeno dekle se je zazrlo preko morskih valov, iz katerih se je dvignila divja pošast in se pričela bližati nemočni žrtvi ...

Te zanima kako se konča zgodba? V poletni številki NG Juniorja te čaka tudi opis ozvezdij Perzeja, Andromede, Kefeja, Kasiopeje in Pegaza.


Odkrivanje Saturna

Besedilo: Fran Downey
Fotografija: ©Istockphoto.com

Še vedno se dobro spomnim, kako sem »odkril« Saturn. Imel sem okrog deset let in dobil sem svoj prvi teleskop. Od tedaj je minilo precej let, planet s prstani pa me še zdaj navdušuje.

Bila je zima in pritiskal je leden mraz. Na vsak način sem hotel gledati skozi novi teleskop. Prepešačil sem ves vrt, pri tem pa sploh nisem opazil, da se mi čevlji ugrezajo v sneg. Končno sem prispel v najtemnejši kotiček vrta. Stojalo sem postavil v sneg in pokukal skozi teleskop. Na nočnem nebu sem iskal najsvetlejšo zvezdo – to je bila moja prva tarča. Kar hitro sem si jo izbral in teleskop usmeril vanjo. Sprva nisem videl ničesar. Teleskop sem počasi premikal in prilagajal ostrino. In nenadoma se je zalesketalo. Kmalu sem spoznal, da sploh nisem opazoval zvezde. Nebesno telo je bilo živo rumeno in obdano s prstanom. Bil je planet. Odkril sem Saturn! Čeprav sem vedel, da nisem prvi, ki je našel ta svet, sem se počutil, kot da bi bil. Odtlej so na Saturnu pristala štiri vesoljska plovila. Fotografirala so ga, odkrila njegove lune in preučila prstane. Pokazala so nam, da je Saturn svet, obdan z mnogimi drugimi svetovi.

image

Maratonski popotnik

Zadnje plovilo, ki je obiskalo Saturn, je sonda Cassini – Huygens. To je kovinski valj, velik kot manjši avtobus. S skupnimi močmi ga je sestavilo sedemnajst držav. Ob straneh je prekrit z znanstvenimi napravami, na vrhu pa ima anteno v obliki krožnika. Prek nje Cassini pošilja podatke na Zemljo, ki jih preučujejo znanstveniki z vsega sveta. Cassinija so izstrelili leta 1997. V desetih letih je prepotoval 3,5 milijarde kilometrov osončja. Sonda se je 30. junija 2004 končno približala Saturnu. Ko se je Cassini približeval planetu, je moral upočasniti vožnjo. Izstrelil je rakete, s katerimi je zmanjšal svojo hitrost, vendar je še vedno potoval izredno hitro. Skozi Saturnove prstane je pridrvel s hitrostjo 109.412 kilometrov na uro. Pri takšni hitrosti bi plovilo uničil že en sam kamenček, če bi udaril vanj. Na srečo se ni nič pripetilo in Cassini je varno dosegel cilj.

Planet s prstani

Prstani dajejo Saturnu edinstven videz. Na prvi pogled kaže, kot bi imel planet en sam prstan, a to ne drži. Šesti planet od Sonca obkroža na tisoče manjših prstanov. Vsak od njih kroži z malce drugačno hitrostjo. Premer prstanov znaša 265.500 kilometrov – toliko merita približno dve tretjini razdalje med Zemljo in Luno. Sicer pa prstani niso kaj preveč debeli, saj povprečna širina meri samo 46 metrov. Prstane sestavljajo milijarde koscev ledu, prah in kamni. Večina je majhna kot drobno zrno peska, nekateri pa so veliki kot hiša. Privlačijo jih majhne lune znotraj prstanov, zato delci ne odtavajo. Druge lune si utirajo pot skozi prstane in oblikujejo brazde z odrivanjem delcev.

Si vedel, da je Saturn le zmes plinov in da na njem ne bi mogel stati? Ne verjameš? Preveri v poletni številki NG Juniorja!


Vesoljski lovci

Besedilo: Grega Sever
Fotografija: dr. Darko Veberič

Ali veš, da se v naš planet zaletavajo kozmični žarki, ki s seboj nosijo veliko energijo? Ti delci imajo približno 400-bilijonkrat – štiristotici dodaj 12 ničel! – večjo kinetično energijo kot elektroni, ki se zaletavajo v ekran televizijskega sprejemnika in oblikujejo sliko na zaslonu. Ker pa so ti kozmični žarki zelo redki, jih odkrivajo v največjem observatoriju na svetu. Na 3000 km² sredi argentinske pampe (južnoameriške stepe) se razteza observatorij Pierra Augerja, v katerem sodeluje tudi pomembna slovenska skupina znanstvenikov z Univerze v Novi Gorici in z Instituta Jožef Stefan. Naši fiziki skupaj s strokovnajki iz drugih dežel lovijo te koščke iz vesolja, ki padejo na en kvadratni kilometer zemeljskega površja le nekajrat v 1000 letih. Od kod prihajajo? Ugotovili so, da najverjetneje iz črnih lukenj, oziroma aktivnih galaktičnih jeder. Vesolje torej ni le ena sama velika praznina!

imageNaprava LIDAR (LIght Detection And Ranging) meri lastnosti atmosfere ob vpadih kozmičnih žarkov. Sestavljajo jo laser, teleskop in sprejemnik.



Nočni raj

Besedilo: Maja Omladič
Fotografije: Iztok Bončina

     

Bi šel rad tudi ti v vesolje ali si ga vsaj ogledal pobliže? Nebesne skrivnosti, ki že od nekdaj burijo človeško domišljijo, si je v observatoriju na Javorniku v bližini Črnega Vrha nad Idrijo s pomočjo daljnogledov in teleskopov ogledalo osem juniorjev, ki smo jih povabili na potepanje po vesolju.

Že pred odhodom so mladi astronomi iz OŠ Moravče, OŠ Dob in OŠ Toneta Obregarja podružnice Kisovec povedali, da bi radi videli Sonce, planete, Luno, zvezde, meglice in druge zanimivosti. Naša vodnika, ljubiteljska astronoma Iztok Bončina in Stane Slavec sta najprej pogledala v nebo in z žalostjo povedala, da je nad našim nebom saharski pesek. To je pesek iz puščave Sahare, ki ga nad Evropo prinesejo vetrovi, in onemogoča jasen pogled v nežno nebo. A smo vseeno ostali optimistični, da se bo v trdi temi le kaj videlo.

Observatorij na Javorniku
Na poti do Javornika sem izvedela, da je observatorij v lasti najstarejšega astronomskega društva v Sloveniji. Društvo je nastalo leta 1979 in kmalu so začeli graditi observatorij, ki danes obsega manjšo stavbo, dve kupoli in še en venec za kupolo. V nebo lahko ljubiteljski astronomi gledajo s prostimi očmi, z daljnogledi, z različnimi manjšimi teleskopi, ki so že v observatoriju ali pa jih prinesejo s seboj. Imajo tudi solarni teleskop, skozi katerega opazujejo Sonce. V eni izmed kupol stoji njihov največji teleskop – premer njegovega zrcala je 25 centimetrov. Sicer pa se največji teleskop v Sloveniji, ki ima skoraj trikrat večje zrcalo kot javorniški, nahaja na Golovcu v Ljubljani in ima premer kar 70 centimetrov.

image

Sijaj, sijaj sončece!
Na Javornik smo prispeli, ko je bilo Sonce še visoko na nebu. Še pred nočjo smo si želeli ogledati zvezdo, od katere je odvisno naše življenje.
V Sonce ne smemo nikoli gledati naravnost, saj si lahko poškodujemo vid in celo oslepimo. Sploh prepovedano pa je gledati v Sonce z daljnogledom ali teleskopom. Za ta namen se uporabljajo posebni filtri, ki prepustijo le delček svetlobe. 
Ko smo postavili teleskop in nanj namestili sončni filter, smo eden za drugim pokukali skozi okular. In tam je bila žareče oranžna zvezda! Pričakovali smo tudi kakšne sončeve pege, a jih nismo videli. Pege so območja na površini Sonca, ki imajo nižjo temperaturo kot okolica. Zato so pege na fotografijah videti kot temno obarvana območja. A to še ne pomeni, da so zares hladne. Kot nam je razložil astronom Stane, »se število peg s časom spreminja in se obilneje pojavljajo v enajstletnih periodah, ki jim pravimo solarni cikli. Trenutno je njihova pojavnost na najnižji točki, zato jih ni.« Čez enajst let pa le pokukajte spet skozi teleskop in teh peg bo precej več!

Te zanima kaj vse so se juniorji še naučili in videli? Preveri v poletni številki NG Juniorja.

Astronomsko društvo Javornik vsako leto pripravi Astronomski mladinski raziskovalni poletni tabor. Letos bo potekal v začetku avgusta. S predhodno prijavo se ga lahko udeležijo vsi, ki so stari med 12 in 26 let. Več o astronomiji in astronomskem društvu Javornik zveš na http://www.adj.si.

… raziskovanje vesolja se šele začenja. Juniorjem, ki so obiskali observatorij na Javorniku, je bilo najbolj všeč …

imageDavid S. Najbolj všeč mi je bilo to, da smo lahko pogledali meglico in planete. Sploh si ne morem predstavljati, da je v eni galaksiji 100 milijonov zvezd! Rad bi videl še druge planete, pa več zvezd.

imageKatja Najbolj mi je bilo všeč gledanje planetov skozi teleskop. Ko smo gledali meglico, je najprej nisem opazila, saj je bila nejasna. Nato pa sem le zagledala majhen obroček. Rada bi videla še preostale planete, pa tudi Luno bi bilo zanimivo videti še bolj od blizu.

imageFranci Najbolj všeč mi je bila kopica zvezd. Pri nas imamo samo eno zvedo, tam pa jih je bilo veliko na kupu! Meglice na fotografijah so bile na različnih barv, kar je bilo zelo lepo.

imageNina Všeč mi je bilo gledanje skozi teleskop. Od videnih nebesnih teles sta mi bila najbolj všeč Mars in Saturn, sicer pa so mi najbolj zanimive zvezde. Nekoč bi rada videla tudi meteorit.

imageDavid I. Nisem vedel, da lahko z navadnim daljnogledom narediš projekcijo Sonca. Zanimivo. Tudi planeti so bili lepi, čeprav nismo videli vseh. Rad bi še bližje videl druge zvezde. Od fotografij so mi bile všeč galaksije in meglice, ker so bile tako različnih barv.

imageKlara Vse, kar smo videli, mi je bilo všeč. Vesolje je zanimivo, ker je v njem tako veliko stvari, ki jih še ne poznamo in ki kar čakajo, da jih odkrijemo. Skozi teleskop bi rada videla še druge planete. Planeti so zanimivi, ker so si tako različni. Eni se svetijo, drugi imajo veliko lun, Saturn ima krožnico …

imageLara Meni je bilo všeč, ker sta bila Iztok in Stane zelo prijazna in ker smo sploh bili povabljeni na Črni vrh. Predstavljala sem si, da bodo planeti skozi teleskop videti večji, kot so bili. Najbolj všeč mi je bil Saturn, saj se je od planetov zelo dobro videl, sploh njegova krožnica. Všeč mi je bilo tudi to, da smo bili v naravi, kjer nisem samo gledala v nebo, ampak sem opazovala tudi rastline in živali.

imageŽiga Meni so bili najbolj zanimivi planeti. Tudi organizacija s prevozom, hrano in pijačo je bila odlična. S prijatelji smo se zabavali in se igrali, pa še nekaj novega smo se zraven naučili. Saturn se je lepo videl, rad pa bi videl še druge planete. Sicer pa mislim, da v vesolju nismo sami in da obstaja kakšen planet, kjer je tudi življenje.

Uredništvo NG Juniorja se zahvaljuje učiteljici, gospe Katji Medija, ki je bila pobudnica izleta ter KD Finančni točki, ki je našim mladim gostom omogočila brezplačen prevoz.


Izza kulis novega filma - Wall-E

Besedilo: Sean McCollum
Fotografija: © DISNEY / PIXAR. VSE PRAVICE PRIDRŽANE / Z DOVOLJENJEM CENEXA

Wall-E je marljiv robot, ki že 700 let pridno gara kot stiskalnica za smeti na zapuščeni, onesnaženi Zemlji. Ko pa na planetu pristane čudovita robotka, ki pride v izvidnico, se Wall-E zaljubi in z njo odleti med zvezde. National Geographic Junior je raziskal znanost in fantastiko tega filma.

imagePristanek robota Wall-E-jevih 700 let samote se nenadno konča, ko na Zemlji pristane vesoljska ladja, katere edina članica posadke je robotka Eva. Kakšna je njena naloga? Išče znake življenje, ki bi človeštvu dovolili vrnitev domov. Danes ljudje z računalniki na Zemlji upravljajo vesoljske sonde, ki raziskujejo naše Osončje. Leta 2009 bo Nasa na Mars poslala plovilo Mars Science Laboratory, ki bo ugotovil, ali je bilo življenje na Marsu kdaj mogoče. Toda sonda ne bo tako čedna, kot je Eva. Kozmično smetišče Wall-E je tako osamljen, da se oprime Evine ladje, ko se izstreli nazaj v vesolje. Trdno se drži, v vesoljsko ladjo pa se zaletavajo stari sateliti, rakete in druga navlaka. Nick Woolf z univerze v Arizoni je povedal, da raziskovalce skrbi, kaj bo s smetmi v vesolju. Zemljo obkroža na tisoče delcev, vse od kamer pa do delcev barve, letijo pa s hitrostjo 30.000 kilometrov na uro. Neposreden trk bi lahko vesoljsko plovilo resno poškodoval. Na srečo je vesolja veliko več kot smeti, zato možnost trka ni kaj preveč velika. Poleg tega posadka na Zemlji predvidi, kje je možnost trka s smetmi. Mi podaš … vse Ljudje že 700 let živijo v vesolju. Spremenili so se v prave lenobe. »Naokrog letajo s plovili, ki spominjajo na ležalnike,« je povedal filmski producent Ralph Eggleston. »Namesto njih vse počnejo roboti, celo golf igrajo.« Pravi astronavti se ne spremenijo v neuporabne in zamaščene nerode. »Toda v vesolju ni gravitacije, kar močno vpliva na človeško telo,« je pojasnil astronavt Carl Walz. Ljudje lahko na primer zrastejo tudi za pet centimetrov, saj jih gravitacija ne pritiska k tlom. Telo izgubi moč mišic in kosti, saj mu ni treba kljubovati gravitaciji. »Zato astronavti v vesolju trenirajo na sobnih kolesih in tečejo na tekočih trakovih,« pravi Walz. Daleč, daleč proč V filmu ljudje z vesoljskimi ladjami pristanejo blizu meglice Konjska glava. (To je temen oblak prahu, ki spominja na – halo! – konjsko glavo.) Woolf meni, da je to privlečeno za lase. Doslej najhitrejše vesoljsko plovilo, ki pa je premajhno, da bi prevažalo ljudi, bi do meglice potovalo 39 milijonov let. Torej bi bili popotniki iz filma še vedno na milijone kilometrov proč od svojega cilja. Čudežni nahrbtnik Wall-E in Eva se nekoč znajdeta ujeta zunaj ladje in lebdita sredi vesolja. Evi to ne povzroča preglavic, saj ima vgrajeno napravo, s katero lahko šviga naokrog. Walz pravi, da tudi resnični astronavti na hrbtu nosijo takšne naprave, kadar delajo v vesolju. Če astronavta odnese s površja vesoljske postaje, se lahko brez težav vrne.

Robotščina
Preberi si, s kakšnimi vsakdanjimi zvoki je Ben Burtt ustvaril glasove robotov.

Wall-E
Wall-E-jeve zvoke je Burtt sestavil s snemanjem škrtanja policijskih lisic, dodal je ropot strojev, dvigal in električnih mešalnikov.

Eva
Evin glas nadomeščajo klaviature, zvok letenja pa je Burtt uprizoril z motorji radijsko vodenih modelov letal.

M-O
Wall-E-jev tovariš se oglaša z zvoki, ki jih sestavljajo dleto, električni brivnik in vrtanje v smučarski čevelj.

 


Izza kulis Zgodb iz Narnije: Princ Kaspijan

Besedio: Jamie Kiffel-Alcheh
Fotografija: MURRAY CLOSE / © DISNEY ENTERPRISES, INC. IN WALDEN MEDIA LLC. VSE PRAVICE PRIDRŽANE / Z DOVOLJENJEM CENEXA

Minili sta skoraj dve leti in pol, odkar so Peter, Suzana, Edmund in Lucija Pevensie rešili Narnijo v filmu Lev, čarovnica in omara. V novem filmu Zgodbe iz Narnije: Princ Kaspijan je po narnijskem času minilo več kot tisočletje. Četverica mora zdaj rešiti princa Kaspijana pred zlobnim kraljem Mirazom in njegovo vojsko Telmarcev, ki hočejo uničiti čarobno deželo. Ekipa revije National Geographic Junior se je podala za kulise, da bi izvedela, kako so čarali ustvarjalci filma.

imageSlepa pega Igralci, ki so predstavljali polljudi-polživali, so nosili mehanične glave s premikajočimi se usti, ustnicami in očmi. »V vratu smo jim napravili majhne odprtine, da so kaj videli,« je povedal ustvarjalec pravljičnih bitij Howard Berger. Toda igralci so videli samo tla, kar jim je povzročalo preglavice. Minotaver Asterius (človek z bikovo glavo) je v enem izmed prizorov tekel proti grajskim vratom. Ni videl, da so bila zaprta, zato se je z vsem telesom zaletel vanje. Vsestranski igralec Shane Rangi je nadomeščal Aslana, preden so ga digitalno ustvarili. Nosil je levjo glavo in del telesa. Rangi se pojavlja tudi drugod v filmu. »Ko zagledaš minotavra Asteriusa, veš, da ga igra Shane,« je povedal Berger. Našemljen je tudi v medveda, ki napade otroke, takoj ko prispejo, drugega medveda po imenu Bulgy in volkodlaka Bele čarovnice.« Rangija so vsak dan začeli mazati že ob dveh zjutraj. Hitrorastoča Lucija Mogoče bo kdo opazil, da je Lucija proti koncu filma drugačna. Zrasla je! »Film smo snemali sedem mesecev in v tem času je igralka, ki predstavlja Lucijo, zrasla za cel decimeter,« je povedal kostumograf Isis Mussenden. »Vsake tri mesece smo ji morali zašiti nove kostume. Rokavi so postajali vse krajši.« Nič kaj težka kovina Vojska Telmarcev nosi oklepe, ki so na videz prav takšni, kakršne so nosili srednjeveški bojevniki. Obstaja pa pomembna razlika: »V srednjem veku je oklep tehtal okrog 30 kilogramov,« je povedal Mussenden. Kaskaderji so nosili lahek plastični oklep, ki je videti kot kovina. »Sicer ne bi mogli vstati, če bi padli s konja,« pravi Mussenden.

Velikanska prevara
Igralec, ki predstavlja velikana, je visok dobra dva metra. (Povprečen moški meri okrog 30 centimetrov manj.) »Hoteli smo, da bi bil videti visok 4,5 metra, zato smo zgradili pomanjšane stavbe, mimo katerih je tekel,« je povedal Berger. Ko velikan podira stolpe, v resnici ruši komaj dober meter in pol visoko miniaturo – okrog 30 centimetrov višjo od večine sedemletnih otrok.

Kje so snemali?
Film Princ Kaspijan se dogaja v pravljični deželi Narniji, toda snemali so ga na več koncih sveta.

Češka:
V Pragi, glavnem mestu Češke, so snemali kronanje kralja Miraza. Približno uro proč je mesto Usti nad Labem; tam so se zadnjič spopadli Narnijci in Telmarci.

Poljska:
Na poljskem podeželju so snemali skrivnostne narnijske gozdove, ki so jih raziskovali Pevensiejevi otroci.

Nova Zelandija:
Ko otroci prispejo v Narnijo in vidijo, da je njihov grad, Cair Paravel, porušen, so v resnici na Novi Zelandiji.

Slovenija:
Most iz hlodov, ki ga vidiš ob koncu bitke s Telmarci, so postavili v okolici Bovca. Inženirji so ga gradili kar ves mesec! V ta namen so za nekaj časa preusmerili celo tok reke Soče.

Če si ljubitelj Zgodb iz Narnije, te vabimo, da rešiš kviz v Zavozlandjiji.


Nad prosojnimi oblaki

Besedilo: Irena Cerar
Fotografije: Arne Hodalič

imageNekega zgodnjega majskega jutra je deset juniorjev, mladih bralcev, zbralo dovolj poguma, da so se z nami dvignili pod nebo. Nismo poleteli ravno v vesolje, a bili smo, če lahko tako rečem, vsaj na poti tja. Leteli smo nad Ljubljano brez trohice strahu, enourno druženje pa porabili za klepet o marsičem. Košaro sem delila z najbolj zagrizenimi bralci Juniorja. Tako smo kovali načrte in si izmenjali zamisli za različne reportaže v naslednjem šolskem letu. Poslušali smo (ravno prav srhljive) zgodbe fotografa Arneja, ki nam je pripovedoval o najstarejši ženski lobanji, najdeni na ljubljanskem barju. Nato smo opazovali zanimive skrivalnice, ki so jih uprizarjali zajci in srne v visoki travi. Po pristanku smo z nasmehom prenesli balonarski krst, po katerem smo vsi dobili plemiške nazive barones in baronov Brezoviških.

image

Moja druščina – ki je, mimogrede za to balonarsko pustolovščino morala vstati že okoli petih zjutraj – je bila izjemna. Ne samo po neustrašnosti, ampak tudi po pismih in ilustracijah, ki smo jih na uredništvo prejeli po izletu. Ni kaj, zaradi lepe izkušnje smo bili še nekaj dni vsi majčkeno »v oblakih«!

image

image

image

image

image

image

image

image

image

image

 

 


Izza kulis novega risanega filma - Kung Fu Panda

Besedilo: Sarah Wassner Flynn
Fotografija: KUNG FU PANDA TM & © 2008 DREAMWORKS ANIMATION LLD. VSE PRAVICE PRIDRŽANE / Z DOVOLJENJEM KARANTANIJA CINEMAS

V novem risanem filmu Kung Fu Panda igra glavno vlogo zavaljeni Po. Braniti mora Dolino miru pred zlobnim snežnim leopardom. Obstaja ena sama težava: Po res ni v formi! Pri tem mu pomaga skupina borcev kungfuja, ki se imenuje Predrznih pet. To so žerjav, kača, opica, bogomolka in tigrica. Tako super lenoba Po kmalu postane kungfujevski super junak. Oglejmo si, kako jih lahko primerjamo z resničnimi živalmi, ki jih uprizarjajo v risanem filmu.

HRANA IN PLEZANJE
Po je po poklicu izdelovalec rezancev. V resnici pa jih več poje kot izdela! Neprestano malica, tudi ko bi moral vaditi kungfu. Velik trebuh ga ne ovira pri plezanju na visoka drevesa, kamor ubeži pred udarci snežnega leoparda Taia Lunga. Pravi veliki pande so prav tako izurjeni plezalci. Pa tudi veliki jedci so. Spretno plezajo na več kot 20 metrov visoke smreke. Povprečni panda na dan poje skoraj 15 kilogramov bambusa.

LOVLJENJE RAVNOTEŽJA
Tigrica se med bojem s Taiem Lungom odrine z vsemi štirimi. V zraku se zavrti in smrtonosno brcne. Nato pa nežno pristane na ozki deski. Pravi tigri so prav tako okretni, pravi Ron Tilson iz živalskega vrta v Minnesoti. Reke hitro preplavajo, ravnotežje pa lahko pri tem lovijo tudi na plavajočih hlodih. Tigri se zlahka obračajo, sedijo ali poležavajo na različnih površinah.

image

OČARLJIVA KAČA STRUPENJAČA
Gadja samica ukane Taia Lunga z dolgimi trepalnicami in prisrčnim nasmehom. Nato mu prednje noge ovije z repom. Stisne ga tako močno, da se snežni leopard s šapami udari po glavi! Resnični gadi ne stiskajo plena. Nič hudega slutečo pojedino – žabe ali miši – pokončajo z enim samim ugrizom s strupniki.

KORISTNI KREMPLJI
Predrznih pet se prvič bojuje s Taiem Lungom na visečem mostu. Vrvi majavega mostu pa se začnejo nevarno razpletati. Bogomolka reši težavo: v vrvi zapiči svoje bodice, ki spominjajo na kremplje, z zadnjimi nogami pa se upre v breg in tako drži most. Prava bogomolka ima prednje noge zelo mišičaste, poleg tega pa so opremljene še z bodicami. Z njimi zgrabijo plen, je povedal strokovnjak za bogomolke David Yager. Te živali imajo tako močne bodice, da včasih zgrabijo celo miš ali ptico.

REP ALI REZILO?
V kwoonu (to je kitajska šola borilnih veščin) opica spretno premaguje nasprotnike. To stori tako, da vihti svoj rep. Prave zlate opice z repi niso tako spretne, je povedal strokovnjak za zlate opice Yongcheng Long. Rep je dolg približno toliko kot opica sama. Uporabljajo ga samo za lovljenje ravnotežja, ko skačejo z drevesa na drevo. Z enim samim skokom lahko premagajo skoraj deset metrov.

GOSPODAR KRIL
Med treningom Predrznih pet v kwoonu se izkaže žerjav. Z izredno dolgimi perutmi ubrani leteča bodala. Tudi v naravi se žerjavi zanašajo na svoje peruti, da se rešijo nevarnosti, je povedala Claire Mirande z mednarodne ustanove za žerjave (International Crane Foundation). Kadar jim grozi plenilec, recimo volk, razprejo peruti, ki lahko od enega do drugega konca merijo skoraj 2,5 metra. Tako se pripravijo na napad s kljuni ali nogami.

Borilne veščine animiranih likov so osnovali na resničnih gibih živali, ki so jih opazovali kitajski menihi. Živali, ki so ustvarjalce navdihnile, so – bravo, res je! – tigri, kače, bogomolke, opice in žerjavi, ne pa tudi pande.

Pojev učitelj Shifu je rdeči panda. Ta dva lika sta si popolnoma različna, saj je tako tudi v naravi. Rdeči pande so podobni rakunom, veliki pa bolj medvedom. Veliki pande so tudi precej težji od rdečih, ki so majhni kot mačke. Prekašajo jih za 110 kilogramov.

Reši Po-jev nagraddni kviz, ki te čaka v ..


image


Facebook Junior.si

Anketa


Največja slana puščava na svetu je v:


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izrada web stranica :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov