Vstopna stranVsebinaArhiv

Od volka do psa

Besedilo: Ruth A. Musgrave
Fotografiji: © Tim Fitzharris / Minden Pictures (volkova), © Allison V. Smith / Workbook Stock / Jupiterimages (valižanski ovčar)

Zakaj si med sprehodom v parku ne podajamo frizbija z udomačenimi noji? Ali pa ne čohamo losa po trebuhu? Zakaj pasavcev ne oblačimo v puhaste puloverje in skled ne polnimo s hrano za mrože? Zakaj filmi ne pripovedujejo o dečkih in njihovih sipah? Zakaj prav psi?
Morda ne bomo nikdar izvedeli, kako se je začelo, toda prijateljstvo med človekom in psom je eno od najstarejših na Zemlji. Preberi, da izveš, zakaj.

imagePsi so idealni domači ljubljenčki. Kako staro je prijateljstvo med človekom in psom? Arheologi so naleteli na pasje ostanke v 12.000 let starem grobišču. Nekateri znanstveniki menijo, da so bili psi naši prijatelji že pred 135.000 leti! Zakaj so psi boljša družba od drugih živali? Prvič, psi živijo na kopnem, lignji, recimo, pa ne. Človeku lahko sledijo v katero koli okolje, za mroža pa tega ne bi mogli trditi. Psi so sorazmerno majhni, zato jih lahko vzamemo s seboj na pot, losa pa malo težje. Nekateri psi so celo pripravljeni nositi puloverje, kadar je zunaj hladno, česar pasavec zagotovo ne bi hotel. Nekatere zgodbe pripovedujejo, da so psi izbrali nas. Na svoj način so nas res. Volkovi, predniki psov, so morda začetniki prijateljstva, saj so počeli nekaj, kar današnji psi počnejo še vedno. Po smeteh so brskali za hrano. Drznejši volkovi so se pritihotapili bliže človeškim naseljem in jedli ostanke hrane ter smeti.

imageKraja ostankov hrane je bila morda lažja od lova. Nekateri volkovi so se začeli zadrževati na obrobjih človeških naselbin. Parili so se z drugimi, manj opreznimi volkovi. In tudi njihovi mladiči so se parili z drugimi drznimi volkovi. Skozi tisočletja se je oblikovala nova, samozavestna žival – starodavni pes. In tako se je pojavilo tudi prijateljstvo med tema dvema vrstama. Ljudje in psi so izbrali drug drugega. Ljudje so psu nudili toplo in varno zavetje. Živali so spale pri ljudeh in jih v hladnih nočeh grele ter jim delale družbo. »Prvi ljudje in psi so najprej drug drugega samo izkoriščali, pozneje pa so postali partnerji,« je povedal antropolog Colin Groves z univerze v Avstraliji. Starodavni psi so prežali na nevarnost, ki so jo predstavljali plenilci ali drugi ljudje. Dandanes pa nas psi opozorijo, kadar pred vrati stoji dostavljavec pic. Pred več tisočletji so bili ljudje lovci in volkovi plenilci. Tako eni kot drugi so bili vajeni lova v skupinah ali krdelu, zato so se zlahka povezali. Ljudje so prispevali svoje spretnosti in orodje, volkovi pa izostren voh in sluh. Tako so ljudje in psi, ki so se razvili iz volkov, drug drugemu malce olajšali življenje.

V junijskem NG Juniorju preberi zakaj nam prija družba psov ter preveri katera pasma bi najbolj ustrezala tebi.

 


O kresi se dan obesi

Besedilo: Andreja Čokl
Ilustracija: Igor Šinkovec

Veš, katera je najbolj čarobna noč v letu? Menda naj bi bila to božična, a hudo konkurenco ji dela kresna noč.V tej noči med 23. in 24. junijem naj bi človek lahko postal celo neviden in razumel govorico živali!

imageMed ljudmi še vedno velja tudi prepričanje, da je na kresno noč  dan najdaljši, noč pa najkrajša. Ker se dan po poletnem sončnem obratu spet začne krajšati, so ljudje želeli ohraniti moč Sonca s kurjenjem kresov, spuščanjem gorečih koles po pobočjih, sami pa so svojo moč preizkušali tako, da so skakali čez ogenj in celo gnali živino po žerjavici. Poleg ognja je imela to noč čarobno moč tudi voda, ki naj bi zdravila številne tegobe. Posebno moč pa je kresna noč naklonila tudi kresnim rastlinam: ivanjščicam, šentjanževkam, kresničevju in seveda praproti. Slednjo so polagali po tleh v hiši in hlevu ter po dvorišču. Na njej naj bi počival sv. Janez Krstnik, ki goduje 24. junija in se ponoči ustavi pri hiši. Praprot so zatikali tudi za vrata, okna in na njive, da bi ljudi, živino in pridelek obvarovala pred nevihto, ognjem in kačami. Najbolj znana vraža je, da praprotno seme v čevlju pomaga, da na kresno noč človek postane ljudem neviden in sliši, kaj govorijo živali. A za seme ne sme vedeti! Če pa ga namerno nosimo v žepu, všitega v klobuk, ruto, krilo ali hlače, naj bi nas obvarovalo pred udarci, vbodi in strelo. Menda je najboljše tisto seme, ki ga na kresno noč malo pred polnočjo naberemo na razpotju.

Vendar previdno, na kresno noč naj bi se okoli podile tudi coprnice! Morda tudi one iščejo zaklad, ki naj bi se pokazal le v tej noči. Če ga želiš najti tudi ti, stara vraža priporoča, da se z bedrom zelene žabe, tremi zrnci blagoslovljene soli in dlako devetih mačk v žepu odpraviš na bližnji hrib. Če zagledaš zeleno lučko, ji sledi. Ko prideš do nje, ugasne, ti pa začni tam kopati in morda najdeš pravi zaklad …

 


Indiana Jones in kraljestvo kristalne lobanje

Besedilo: Elisabeth Deffner
Fotografiji: DAVID JAMES / © LUCASFILM LTD & TM / ALL RIGHTS RESERVED

Indiana Jones pričakuje, da se bo srečal z jeznimi bojevniki, živim peskom in s številnimi nastavljenimi pastmi.

imageNič čudnega, saj bo vendar po dolgem in počez prečesal južnoameriški tropski deževni gozd, da bi našel kristalno lobanjo. Ta je nekakšen starodavni računalnik, v katerem so se ohranili podatki o skrivnostnem ljudstvu. Toda v novem filmu Indiana Jones in kraljestvo kristalne lobanje, četrtem iz serije filmov o znamenitem Indyju, se mora arheolog spopasti z vsemi omenjenimi nevšečnostmi, hkrati pa še rešiti starega prijatelja. Indyju vedno uspe pasti v težave. Toda ali je v njegovih dogodivščinah tudi kaj resničnosti? NG Junior je z malce brskanja poskušal to odkriti. Indy in njegov pomočnik Mutt sta naletela na nepričakovano sled. Pogled v notranjost

imageKo Indy in njegov prijatelj Mutt raziskujeta notranjost starodavnega templja, Mutt sproži vzvod nastavljene pasti – in navadno stopnišče postane smrtno nevarno. Kaj takega se resničnim arheologom po navadi ne dogaja. Templji – zgradbe, v katerih so častili bogove – v resnici nimajo pasti. In čeprav se Kristalna lobanja dogaja v Peruju v Južni Ameriki, so filmski templji izdelani po vzoru majevskih templjev iz Mehike. Ljudje niso mogli v notranjost teh templjev, ker so bili trdno zgrajeni. Namesto tega so se lahko nanje povzpeli po terasastih, piramidi podobnih stranicah, da so lahko na vrhu molili.

Nekateri prizori filma so bili posneti na slapovih Iguazú Falls v Argentini, ki se spuščajo 80 m globoko.

Zidne pisarije
Indy na steni templja najde hieroglife (sličicam podobne znake, ki pomenijo določeno besedo ali zvok), ki naj bi ga po lažji poti pripeljali do cilja. Tudi Maji so na kamnite plošče, ki so jih polagali na stene templjev, zapisovali hieroglife. Toda pripadniki starodavnih kultur so, tako kot Maji, pisali o svoji zgodovini in mitologiji, ne pa o tem, kako prideš do zaklada, skritega v templju. »V templjih v resnici ni znakov X, ki bi označevali mesto, kjer se skriva zaklad,« pravi strokovnjak Marcello Canuto z univerze Yale, ki proučuje Maje.

Živio, uničevalec!
Indy skozi tropski deževni gozd beži pred velikanskimi hrošči, ki jedo ljudi. Tako velike žuželke v resnici ne obstajajo, toda arheologi morajo kljub temu paziti na gomazečo golazen na območjih, ki jih raziskujejo. Deževni gozdovi Srednje in Južne Amerike so polni navadnih suličark, ene najnevarnejših kač tega območja. Potem so tu tudi muge dermatobije, katerih ličinke se lahko naselijo pod kožo, se hranijo s tkivom in se nato »prežrejo« na površino. Celo rastline so nevarne: sok strupenega črnega drevesa je tako dražeč, da lahko povzroči boleče izpuščaje.

Dobrodošli v templju!
Indy želi raziskati še enega od starodavnih templjev, toda napadejo ga besni bojevniki, ki se ga želijo znebiti. Čeprav na zidovih resničnih templjev velikokrat najdemo rezbarije straž, je skoraj gotovo, da resnične straže niso nikoli varovale templjev. Ti so bili zgrajeni v mestih ali na gosto naseljenih krajih, namenjeni pa so bili vsem, ki so želeli častiti bogove. Zato ni bilo potrebe, da bi templje kdo stražil.

Zgodovina ali potegavščina?
Indy z zlobnimi ruskimi pustolovci tekmuje, kdo bo prej našel kristalno lobanjo. Lobanja, ki jo vidimo v filmu, je izdelana po pravih kristalnih lobanjah, ki naj bi jih uporabljali majevski svečeniki. V muzejih lahko celo vidimo njihove ostanke. Toda zadnje raziskave so pokazale, da so te lobanje stare nekaj več kot 150 let in nikakor ne spadajo v čas Majev. Poleg tega so izdelane iz kristala, ki ga ne najdemo na območju, kjer so živeli Maji. »Nobenega dokaza nimamo, da so te lobanje zares iz antičnega časa,« pravi Marc Zender z univerze Harvard, strokovnjak za Maje. Lobanja iz filma je torej bolj izmišljotina kot resnično dejstvo.


Podvodni sprehod - Skrivnosti Piranske punte

Besedilo: Tom Turk
Fotografiji: Borut Furlan

Si se že kdaj s sladoledom v rokah sprehajal po obali starodavnega mesta Piran? Verjetno. A danes te vabim na drugačen sprehod. Zakorakala bova v morje in se potopila v globino. Si pripravljen? Prav, pojdiva! Ker pa se pod vodo ne bova mogla pogovarjati, mi najprej prisluhni. Temu potapljači rečemo posvet pred potopom.

Podvodni naravni spomenik
Delčku slovenskega morja, v katerega se bova potopila, rečemo Piranska punta. Območje je zaradi svoje izjemnosti razglašeno za podvodni naravni spomenik. Ko bova z masko pokukala v zelenkasto globino, se ti na prvi pogled vse skupaj verjetno ne bo zdelo nič posebnega. Nobenih živopisnih koral, nobenih marogastih rib in tudi vidljivost je navadno bolj slaba. A če boš nekoliko bolj pozoren, boš opazil raznoliko življenje pod vodo. Morda boš opazil morskega konjička, ki se z repom oklepa alge ali spužve! Zlasti med rumenimi spužvami žveplenjačami lahko najdemo rumeno različico dolgonosega morskega konjička, ki je zelo redek. Pravzaprav smo srečneži, saj so morski konjički na Piranski punti stalni prebivalci, medtem ko so drugje v Jadranu redkejši. Dobro oko in nekaj mojih izkušenj ti bodo pomagali pri odkrivanju majhnih živali. Si upaš obrniti kak kamen? Presenečen boš, kaj se vse skriva pod njim! Ko boš potešil svojo raziskovalsko žilico, bova kamen spet vrnila v prvotno lego. Sicer bi živali, ki so pritrjene pod njim, poginile, saj ne prenesejo premočne osvetlitve.

Potopljeni flišni prag
Si pripravljen iti še malo globlje? Seveda si, ampak za to bova potrebovala potapljaško opremo z jeklenko, v kateri je stisnjen zrak. Le tako boš lahko nemoteno občudoval kakšnih sedem do deset metrov visok kamniti prag, ki se razteza od Piranske punte do Fiese. Flišni prag sestavljajo veliki skalni kvadri in manjše medsebojno sprijete skale, med katerimi so številne luknje in razpoke. Tu je pritrjenih veliko spužev, mahovnjakov in plaščarjev, med njimi pa lazijo polži, morski ježki in razni črvi. Med skalami plavajo ribe najrazličnejših vrst, ki si brez težav najdejo ustrezna skrivališča. Če boš imel srečo, boš lahko občudoval tudi jato kavalov, ki imajo tod mir pred podvodnimi lovci, saj je ribolov tu prepovedan.

image

Privošči si takle polpodvodni pogled na Piransko punto. Na kopnem je priljubljeno sprehajališče, poleti pa eno od dveh uradnih kopališč mesta Piran. V morju pa je vzporedno, a nekoliko globlje še bolj priljubljeno »sprehajališče« za potapljače in podvodne fotografe. Dno je v plitvini kamnito in preraščeno z algami, ob severni strani pa je znamenit skalni prag, ki se dokaj strmo spušča v globino. Zaradi edinstvenega podmorja je to območje zaščiteno z zakonom. Označeno je s petimi rumenimi plavajočimi bojami. Tu sta prepovedana plovba in ribolov.

imageMorski konjički so tu še vedno dokaj pogosti, a je rumena različica dolgonosega morskega konjička prej izjema kot pravilo. Večinoma se zadržuje med spužvami žveplenjačami, s katerimi se barvno izvrstno ujame. Morske konjičke je lahko fotografirati, a težko najti, saj se dobro prilagajajo svoji okolici. V slovenskem morju živi poleg dolgonosega tudi kratkonosi morski konjiček, ki ima krajši gobček in na glavi nima izrastkov. Ta vrsta večinoma živi med algami ali morskimi travami na peščenem dnu.

Z junijskim NG Juniorjem se spusti še malo globje v Piranski zaliv in spoznaj še nekaj njegovih prebivalcev!


Osem norih počitnic

Besedilo: Ruth A. Musgrave, Iztok Bončina
Fotografija: Iztok Bončina (beduinski pes, Šanghaj), ©IstockPhoto.com / Andreas Karelias (Provansa)

 

Preden se podaš v svet, obišči z nami naslednje zanimive kraje.

PROVANSA

Zanimivost
Starodavna srednjeveška mesta in romantična reka Rona.
Osupljiva bitja
Galebi, ki priletijo z morja.
Pustolovščina
Vožnja s kajakom ali kanujem po delti reke Rone. Raziskovanje gradov, palač in cerkva starih provansalskih mest.

image

Zgodba
Provansa slovi po pestri zgodovini, prelepih srednjeveških mestih in slavnih umetnikih, kot so Paul Cezanne, Vincent van Gogh in Paul Gauguin. Doživiš jo lahko tako na neskončnih poljih, posejanih s sončnicami in sivko, kot med mogočnimi obzidji mestnih trdnjav. Mesto Avignon se ponaša z veliko papeško palačo, v Arlesu se bohoti slikovita rimska arena, Marseille pa je še danes pomembno pristanišče. Obuj udobne čevlje, saj vsa ta mesta najlažje raziskuješ peš. To ne velja edino za reko Rono, kjer se lahko s kanujem podaš na ogled številnih rečnih rokavov, ki jih oblikuje pred izlivom v Sredozemsko morje.

JORDANIJA - PUŠČAVA WADI RUM

imageZanimivost Puščavske gore, ki rdeče obarvane žarijo v sončnem zahodu. Osupljiva bitja Simpatični beduinski psi in karavane kamel. Pustolovščina Vožnja s terenskimi vozili ali jahanje kamel prek puščavskih sipin. Zgodba Eno najlepših puščav na svetu, jordansko Wadi Rum, je najbolj primerno raziskovati na konju, kameli ali med vožnjo s terenskimi vozili po številnih sipinah. Obiščeš lahko beduinski tabor, kjer ti skuhajo skodelico čaja, njihovi otroci pa pokažejo kakšno zanimivo igrico. V puščavi naletiš na zapuščene ostanke starodavnih ljudstev. Zvečer uživaš ob tabornem ognju, če pa se zazreš v nebo, opaziš nešteto svetlih zvezd, ki jih v naših krajih, zaradi moteče razsvetljave ni mogoče videti. V tej puščavi resnično lahko spoznaš, kaj pomeni “igrati se v pesku”.

ŠANGHAJ

Pogled na nekatere od najvišjih nebotičnikov na svetu, ki jih lahko tudi obiščemo in mesto občudujemo z vrha.
Osupljiva bitja
Majhni ptički na tržnicah, ki jih kupiš in “za srečo” spustiš iz kletke.
Pustolovščina
Vožnja z motornim čolnom do ustja Dolge reke (po kitajsko Chang Jiang, sicer pa jo poznamo kot Jangce).

image

Zgodba
Šanghaj najprej spoznavaš v starejših, bolj kitajsko obarvanih predelih, kjer so številna svetišča, tržnice ali starodavne hiše z vrtovi. Nato se podaš po bolj sodobnih ulicah, z zahodnjaškim stilom življenja. Mesto lahko občuduješ tako z obale reke Jangce (oziroma njenega pritoka Huangpu), kot tudi s številnih ladjic, čolnov in drugih plovil, ki se vozijo gor in dol po reki. Pri uličnih prodajalcih kupiš papirnatega zmaja in ga spuščaš v katerem od parkov ali na velikem trgu. Zabavno je!

Te bolj mikata London in New York, ali pa si pustolovska duša in bi ti bolj dišala potapljanje na Velikem koralnem grebenu in rafting po reki Kolorado v Velikem kanjonu. Podaj se po svetu z junijskim NG Juniorjem!


image


Facebook Junior.si

Anketa


Katera žival ima na glavi rog, zato ji rečemo tudi morski samorog?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov