Vstopna stranVsebinaArhiv

Levi puščave Kalahari - Kako so se izurjeni plenilci prilagodili okolju

Besedilo: Fiona Sunquist
Fotografiji: © NIGEL J. DENNIS / NHPA (LEVA, KI PIJETA); © GRANT ATKINSKON (LEVČEK)

Lev z napol priprtimi očmi, ki kljubujejo peščenemu vetru, z gladko, črno-zlato grivo hodi vzdolž suhe rečne struge sredi puščave Kalahari. Je eden izmed levov, ki pohajkuje po opustošenih sipinah puščav v južni Afriki. Te živali živijo v pokrajini, kjer lahko pripekajoča vročina povzroči razpadanje kamenja. Več tednov zdržijo brez vode. Pogosto se morajo za večerjo zadovoljiti z noji ali ježevci.

imageŽivljenje puščavskega leva je precej drugačno od življenja leva, ki živi v afriških savanah, na primer v parku Serengeti v Keniji in Tanzaniji. Tam velika krdela, tudi po 20 levov, večinoma skupaj preživljajo čas. Krdelo živi podobno kot človeška družina. Fritz Eloff, znanstvenik, ki že 40 let preučuje leve v puščavi Kalahari, je ugotovil, da puščavski levi največkrat živijo v manjših krdelih, v katerih je manj kot šest levov. Družinske vezi so prav tako močne, toda odnosi obstajajo zgolj na daljavo. Eloff je ugotovil, da člani puščavskih krdel, za razliko od savanskih, niso neprestano skupaj. Pogosto se razidejo v manjših skupinah. Dolge noči Življenje levov v puščavi Kalahari je neprestana bitka z žejo in visokimi temperaturami. V poletnih dneh se temperatura peska povzpne na 65 stopinj Celzija. Dovolj vroč je, da bi v njem lahko skuhali jajce. Ni presenetljivo, da puščavski levi lovijo po sončnem zahodu. Eloff je odkril, da velike mačke ponavadi počivajo do sredine noči, saj čakajo na hladen puščavski veter. Preostal del noči se potikajo naokrog in iščejo hrano. V Serengetiju je hrane na pretek. Levi se skorajda spotikajo obnjo. Redko kdaj morajo prehoditi več kot pičlih nekaj kilometrov, da najdejo kaj za pod zob. Življenje v puščavi Kalahari pa ni tako preprosto. Na voljo so le posamezne živali, kot so ježevci in pasane – kot konji velike antilope. Puščavski levi morajo po plen hoditi dlje in se zanj bolj potruditi. Eloff je spoznal, da se lačni lev nikdar ne ustavi. Nekoč je sledil levinji, ki je prehodila 40 kilometrov. Osem poskusov lova zase in za mladiča se je izjalovilo. Drugič je zasledoval tri levinje, ki so hodile sedem noči, a s plenom niso imele sreče. Vse, kar so našle v tednu dni, je bilo nojevo jajce.

image
Vodna napajališča so v puščavi Kalahari izjemno redka.

V majskem NG Juniorju preberi kako so se ti levi iz puščave Kalahari prilagodili življenskim razmeram v suhem predelu sveta.

 


Modrost in trmoglavost

Besedilo: Miha Mlinar, Tolminski muzej
Fotogarfija: Fototeka Tolminskega muzeja
Zemljevid: Igor Kraševec

Te zanimajo sove ali ovni? Tokrat jih spoznaj drugače – na grški pivski posodici z motivom sove in bronasti zaponki z ovnovo glavo. Našli so ju na Mostu na Soči, v dveh grobovih. Nastala sta v času železne dobe, torej sta stara skoraj 2500 let!

Na Mostu na Soči so arheologi odkrili keramično pivsko skodelico, skifos. Krasi jo sovica, ki jo z obeh strani obdajata oljčni vejici. Že v grški mitologiji je bila sova zaščitnica pokopališč in mesta Atene. Vedno pa je tudi spremljala Ateno, grško boginjo modrosti in vojskovanja.

image

Ker te posodice izvirajo iz Grčije, so jih tam odkrili največ, na območju današnje Slovenije pa je ta najdba sovjega skifosa edinstvena. Na splošno so grški izdelki v naše kraje prihajali precej redko. Če pa jim je uspelo, so do nas prispeli po morskih poteh. Strokovnjaki mislijo, da so jih kupovali od trgovcev ali popotnikov. Nekateri srečneži so jih lahko dobili za darilo.

Fibula in skodelica sta na ogled na stalni razstavi Naplavine obsoške zgodovine v Tolminskem muzeju v središču Tolmina.

imageGremo! Če te pot zanese na Most na Soči, se s starši sprehodite po kulturnozgodovinski poti »Čez Most po modrost«. S svojimi perutmi te bo usmerjala prav sovica z grškega skifosa. Za več informacij obišči spletno stran: www.lto-sotocje.si in www.tol-muzej.si.

 

 

 


Ni maja brez mlaja

Besedilo: Andreja Čokl
Ilustracija: Igor Šinkovec

Zadnjič je naš sosed praznoval sedemdesetletnico. Na predvečer rojstnega dne so okoliški možje in fantje privlekli visoko smreko, ji odstranili veje, jo obelili, le vrh so pustili zelen. Prihodnje jutro se je na sosednjem dvorišču šopiril visok mlaj, okrašen s pisanimi papirnatimi trakovi in tablo s številko 70.

imageMlaje dandanes res največkrat vidimo pred hišami ljudi, ki praznujejo okroglo obletnico, pred hišo mladoporočencev sta ponavadi dva, med njima pa napis, denimo Živela ženin in nevesta, mlaje pa v nekaterih krajih po Sloveniji postavljajo tudi ob večjih krajevnih dogodkih in praznikih. Nekoč pa je bil mlaj, imenovan tudi maj ali majsko drevo, povezan s prihodom pomladi in značilen okras v tem času leta. Mesec maj pa je bil čas za živahna fantovska praznovanja, ko so v fantovsko skupnost sprejemali nove člane. Tako je dotedanji deček brez posebnih pravic postal enakovreden drugim polnoletnim samskim fantom. Lahko je sodeloval pri pustnih norčijah, praznovanjih in poročnih šegah, celo vasovati je smel in peti dekletom pod okni. Med Slovenci na Tržaškem je postavljanje mlaja in sprejemanje novincev v fantovsko družbo še vedno ohranjeno. Prav tako še vedno velja, da je za kraj prava sramota, če jim mlaj podrejo ali celo odnesejo fantje iz sosednje vasi. Zato je treba nanj skrbno paziti. Da je vse skupaj še bolj zabavno, so ponekod na vrh privezali meso in vino, ki ju je dobil tisti, ki je uspel po golem deblu prilesti do vrha. Na Primorskem so mlaj okrasili s pomarančami, v okolici Krškega pa so ga postavili pred hišo lepega dekleta. Si predstavljaš, kako ponosna je bila izbranka? Danes mlaj (in včasih obvezni prvomajski kres) povezujemo tudi s praznovanjem 1. maja, delavskega praznika. Na ta dan sta po starem koledarju godovala Filip in Jakob, zavetnika obrtnikov, od konca 19. stoletja pa je 1. maj v spomin na zahteve ameriških delavcev po osemurnem delavniku razglašen za mednarodni delavski praznik.

 


Reševanje ježa

Besedilo: Scott Elder
Fotografiji: Jeff Mitchel / Getty Images (jež); z dovoljenjem organizacije Hessilhead Wildlife Rescue Trust (mali ježek)

imageOsiroteli jež je cvileče klical mamo. Ni razumel, da se ne bo nikdar več vrnila. Verjetno jo je povozil avto. Mladič je več dni čakal v toplem, travnatem brlogu, nato pa se je drzno podal v svet. Bil je lačen ko volk in moral je najti kaj za pod zob. Bilo je hladno, pozno poletje na Škotskem, v Veliki Britaniji. Podhranjeni mladič ni imel toplega kožuha, zato na mrazu ne bi dolgo vzdržal.
Na srečo je mali jež zašel na dvorišče neke hiše. Lastnica je slišala cviljenje in ugotovila, da živalca nemudoma potrebuje pomoč. Ježa je zavila v brisačo in ga nežno položila v škatlo, v kateri je bila tudi steklenica s toplo vodo. Malega ježa je nato odpeljala do organizacije Hessilhead Wildlife Rescue Trust, kjer skrbijo za poškodovane in osirotele divjinske živali.

imageDva tedna star jež je bil v kritičnem stanju. Mraz mu je že prišel do živega, poleg tega pa je bil podhranjen, zato je bil izredno šibak. Ugotovili so, da je samec. Položili so ga na ogrevano blazino in mu pod kožo dajali hranilno tekočino, vitamine in antibiotike. Ustanoviteljica organizacije Gay Christie je okrevajočega ježa skupaj z osebjem poimenovala Skinny Malinky (Suhec), po junaku škotske otroške pesmi. Te zanima ali je to zgodba s srečnim koncem? Preberi v NG Juniorju!


Kdo si upa raziskovati?

Besedilo: C. M. TOMLIN
Fotografiji: CARSTEN PETER / NATIONAL GEOGRAPHIC IMAGE COLLECTION (PETER), MARTIN HARVEY / NATIONAL GEOGRAPHIC TELEVISION (MAYORJEVA)

Imaš sposobnosti velikih raziskovalcev? Preberi zgodbe sedmih velikih pustolovcev in odkrij, kako se lahko odpraviš po njihovih stopinjah.

Ekstremni fotograf
Carsten Peter o svojem prvem bližnjem srečanju z bruhajočim vulkanom: »Ko sem imel 17 let, sva s prijateljem splezala na vulkan Stromboli v Italiji, da bi posnela njegove izbruhe. Fotoaparata sva postavila na rob kraterja, toda nisva vedela, da sva veliko preblizu. Nenadoma so iz vulkana bruhnili zublji eksplozije. Ogromne vulkanske bombe – goreče skale s premerom do pol metra – so letele po zraku. Začela sva teči in se jim umikati, toda bila sva tako prestrašena, da sva pozabila vključiti fotoaparata. Bil sem na smrt prestrašen, toda takrat sem spoznal, da imam v žilah lavo. In da je prav to tisto, kar hočem početi v življenju.«

image
Služba Carstena Petersa je eksplozivna.

Si želiš postati ekstremni fotograf?
ŠTUDIJ: karkoli – ampak to obvezno fotografiraj!
POGLEJ SI: Nomadi neba, dokumentarni film Poklic: Arne
BERI: National Geographic Junior
UKVARJAJ SE: z učenjem fizičnih veščin – plezanjem, jadralnim padalstvom, rolkanjem -, ki te bodo pripeljale na čudovite kraje za fotografiranje.
NASVET: »Z digitalnimi fotoaparati je veliko lažje postati fotograf. Toda vedno morate ostati samokritični.«

Primatolog
Mireya Mayor o navezovanju stikov z družino goril: »Ko sem začela opazovati zahodne nižinske gorile v Srednjeafriški republiki, nisem spadala v njihovo druščino. Toda nekega dne je mala gorila jezila svojega očeta, orjaškega vodilnega samca, in začela sta se pričkati. Ko je mati vzela malo gorilo k sebi, me je pogledala, kot bi želela reči: »Ti gotovo razumeš, zakaj sem to storila.« Te gorile so že stoletja žrtve lovcev, toda ko pogledaš v njihove oči in vidiš, da so te sprejele, se zaveš, da si iz sovražnika postal prijatelj.

image
Mireya Mayor se je z divjimi živalmi zelo spoprijateljila.

Si želiš postati primatolog?
ŠTUDIJ: ekologija, angleščina, naravoslovje – celo matematika ti bo pri statistikah v veliko pomoč
POGLEJ SI: Madagaskar, Gorile v megli
PREBERI:  Moja knjiga o Afriki avtorice Valerie Peronnet
UKVARJAJ SE: s taborjenjem, pohodništvom in opazovanjem ptic
NASVET: »Postani zavzet in dejaven. Poskusi s prostovoljnim delom v pasjem zavetišču ali v bližnjem živalskem vrtu.«

V majski številki NG Juniorja so predstavljeni še poklici: oceanograf, astronavt,arheolog, alpinist in paleontolog.


Zvit, pogumen in močan - Martin Krpan

Besedilo: Žiga Novak
Ilustracija: Miki Muster
Fotografija: Matjaž Žnidaršič

Kaj bi Martin Krpan rekel danes, če bi ga s časovnim strojem lahko povabili na obisk? Čakalo bi ga veliko presenečenj! Tisočletnih meja ni več, sol, ki je bila v njegovih časih velika dragocenost, lahko za drobiž kupiš v vsaki trgovini, naša prestolnica pa se je z Dunaja preselila v Bruselj. Vse se je spremenilo, a duhovita zgodba o silaku z Vrha pri Sveti Trojici je ostala. Letos je stara 150 let.

Maja 1858 je izpod peresa slovenskega pisatelja Frana Levstika nastala povest o Martinu Krpanu z Vrha. Bil je »močan in silen človek«, ki mu ni bilo para, preživljal pa se je s tihotapljenjem soli. No ja, to ne bi bilo nič posebnega, če ne bi koncu zgodbe premagal hudega velikana, Brdavsa. Ker je tako rešil Dunaj pred turško nevarnostjo, mu je cesar za nagrado dovolil nekaj, kar so si Slovenci že od nekdaj želeli: pravico prenašati blago čez meje.

Največji in najglasnejši

imagePisatelj Fran Levstik je s Krpanom ustvaril lik, ki je že zdavnaj odvrgel svojo literarno suknjo in postal največji slovenski junak. Doživel je številne odrske upodobitve, kot blagovno znamko ga uporablja vrsta podjetij, kot krajana pa si ga lastijo vsaj tri slovenske občine. Med Slovenci je postal tako priljubljen predvsem zaradi svoje izredne moči, pameti, zvitosti in poguma, ki ga je pokazal v boju z Brdavsom. Prav tako pa cenimo tudi ponos, ki ga je pokazal na dunajskem dvoru. Milan Trobič, ki je družbeno ozadje Martina Krpana raziskoval v svoji doktorski nalogi, pravi: »Krpan je ljudem postal tako všeč, ker je cesarju ob koncu povesti brez strahu povedal svoje. To si je marsikdo na tihem želel storiti tudi sam, pa si ni upal. In Krpan je to povedal zanje!” Čeprav Levstik o Krpanu govori kot o resničnem človeku, se poznavalci bolj ali manj strinjajo, da gre za simbol Slovenca iz burnega obdobja med 14. in 17. stoletjem. Krpanova dežela Notranjska ni samo literarni dom Martina Krpana. Poleg zanimive zgodovine obiskovalca mimogrede začara s svojo slikovito naravo, predvsem kraškimi pojavi. Morda nisi vedel, da je večino naših najlepših jam, presihajočih jezer in naravnih mostov ustvarila reka Ljubljanica, ki izmenično teče nad in pod Krpanovo deželo? Pokrajino prekrivajo tudi največji sklenjeni gozdovi v tem delu Evrope, ki so eno zadnjih domovanj rjavega medveda, volka in risa. Notranjska sicer leži na precejšnji nadmorski višini, zato v poletnih mesecih tod vlada prijetna temperatura, kar so cenili že na dunajskem dvoru. Letoviško mesto je bila včasih celo Postojna, najvišje ležeče slovensko mesto in najvišja točka na progi med Ljubljano in Trstom.

image

Snežnik (1796 m) je najvišja nealpska gora v Sloveniji, s katere je čudovit pogled tako na deželo Martina Krpana kot na morje v Kvarnerskem zalivu. Obsežno snežniško pogorje je ogromen zbiralnik vode, ki napaja reke, ob katerih se hladijo Ljubljančani, Rečani in Tržačani. Ob vznožju pogorja v Loški dolini stoji grad Snežnik, v katerem so imele plemiške družine lovsko in počitniško rezidenco.

Še več o Martinu Krpanu ter o njegovi deželi, ki ponuja mnogo idej za zanimive izlete, preberi v majskem NG Juniorju.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Na kateri celini ni deževnega gozda?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov