Vstopna stranVsebinaArhiv

Lovec na kačje pastirje

Besedilo: Keith Wilson
Fotografija: Matjaž Bedjanič

Sem lovec na pastirje. Na kačje pastirje! Ime mi je Keith Wilson. Sem odonatolog. To je znanstvenik, ki preučuje kačje pastirje. Ne lovim, da bi ubijal. Lovim, da bi odkrival in raziskoval. Doslej sem pomagal odkriti veliko novih vrst kačjih pastirjev.

Na sledi
Po svetu leta skupaj okoli 5500 vrst kačjih pastirjev. Ni jih lahko loviti. Precej vrst živi v tropskih deževnih gozdovih. Včasih se moram prebijati skozi gosto grmičevje, tako da sem ves popraskan in porezan. Prenašati moram krvosese pijavke in nadležne oblake komarjev, ki prav tako pijejo kri. Včasih se moram paziti celo krokodilov.
Zakaj tvegam življenje, da bi našel kačje pastirje? Odgovor je preprost. Obožujem jih! Letijo lahko naglo kot puščica. Zmožni so ostrih obratov in nenadnih postankov. Celo vzvratno znajo leteti. Poleg tega me navdušujejo z najrazličnejšimi čudovitimi barvami in vzorci.

Žive barve, različne velikosti
Za primer vzemimo avstralsko vrsto Diphlebia euphoeoides. Sodi med tiste, ki so mi najbolj pri srcu. Je velik kačji pastir s črnimi krili in modrim telesom. Tudi druge vrste so prav tako pisane. Nekatere imajo zelena, rdeča ali rumena telesa. Ena ima celo oranžna krila.
Kačji pastirji so tudi različnih velikosti. Najmanjši je velik približno toliko kot noht na tvojem palcu na roki. Največji pa bi ti prekril cel obraz. Starodavne vrste pa so bile še precej večje od dandanašnjih, nekatere so bile velike kot sokoli!
Pred kratkim sem iskal najtežjega kačjega pastirja na svetu – vrsto Petalura gigantea. Živi v tropskem gozdu v Avstraliji. Morda si mislite, da je tako veliko žuželko težko zgrešiti. Vendar je zelo redka. Doslej jo je videlo le nekaj ljudi. Po tropskem deževnem gozdu sem se prebijal skoraj en teden. Ampak končno sem jo opazil in jih pozneje videl še nekaj. Ves napor je bil tako poplačan.

veliki studenčarVeliki studenčar je velik okoli deset centimetrov in je največji kačji pastir v Evropi. Pri nas je razmeroma pogost, najdemo pa ga ob manjših zaraščenih potokih. Kljub zastrašujočemu črnorumenemu vzorcu je človeku popolnoma nenevaren. Rojeni lovci Tudi predstavniki velikanske vrste Petalura gigantea, ki sem jih končno zagledal, so lovili. Plenili so škržate. To so sicer velike žuželke, a lačnim kačjim pastirjem se kljub temu ne morejo postaviti po robu. Kačji pastirji so karnivori, strastni mesojedci. Prežvekujejo komarje, se mastijo z muhami in hrustajo manjše kačje pastirje. So rojeni lovci. Neizmerno lakoto potešijo s pomočjo odličnega vida, nog in kril. Oglejmo si, kako. Imajo sestavljene oči. V velikem očesu je na tisoče majhnih. Pri kačjem pastirju je vsako oko sestavljeno iz 30.000 drobnih. Ta drobna očesa žuželki pomagajo gledati v vse smeri – tudi za glavo. Odličen vid kačjemu pastirju pomaga zaznati že najmanjše gibanje. Tako lahko loči med večerjo in nevarnostjo. Okusno muho ali pa sestradano ptico opazi že z razdalje dobrih pet metrov.

Več o teh zanimivih živalih te čaka v aprilskem NG Juniorju.


Mi prineseš žabjo volno?

Besedilo: Andreja Čokl
Ilustracija: Igor Šinkovec

Ali na prvi aprilski dan pogosto nasedeš prvoaprilski potegavščini? Da se ti to spet ne zgodi, hitro preberi nekaj zanimivosti o tem »dnevu norcev«.

Prvi april kot dan za šale, bolj ali manj nedolžne potegavščine in norčevanje pozna velik del sveta. V današnji obliki smo Slovenci praznik najverjetneje prevzeli od Nemcev, »krivci« zanj pa naj bi bili Francozi, ki so v 16. stoletju praznovanje novega leta s 25. marca prenesli na 1. januar. Kljub temu je začetek pomladi ostal povezan z veseljačenjem, norčevanjem in s smehom.

prvi april

A izvor praznika niti ni tako pomemben. Pomembno je, da si lahko na ta dan »privoščiš« kogar koli. Tako so že naši predniki otroke radi pošiljali po žabjo volno, ptičje mleko, komarjevo mast, progasto barvo … Nesmiselnih zamisli ljudem ni nikoli zmanjkalo, »aprilskih norcev«, ki so jim nasedli, pa tudi ne.

Čeprav je najzabavneje nekoga »naapriliti« v živo, si ljudje po svetu prvega aprila radi pošiljajo tudi šaljive razglednice in pisma. Tudi lažni telefonski klici ali trkanje na okna in vrata so lahko del prvoaprilske potegavščine, vsekakor pa na ta dan tudi ne smeš verjeti vsemu, kar poročajo časopisi, revije, radio ali televizija. Ampak brez skrbi: vse zgoraj napisano kljub prvemu aprilu drži!

O izvoru praznika obstaja več različnih mnenj. Nekatera prvoaprilske potegavščine povezujejo s staroindijskim praznikom holi, druga z rimskim praznikom smeha. Stari Rimljani so takrat tekmovali v pripovedovanju šal, se šalili in norčevali med seboj, najbolj neslane šale pa so zbijali na račun tujcev.


Divjina - pravi obraz narave

Besedilo: Marjeta Keršič Svetel
Fotografija: osebni arhiv avtorice, Marko Masterl

medvedZame je divjina dragocenost, ki je obogatila vse moje življenje. Ko sem bila še čisto majhna, sta me v gorsko divjino naših gora popeljala moja starša. Samotni kotički, ki smo jih skupaj odkrivali, so še danes med mojimi najljubšimi na svetu. Imela sem tudi veliko srečo, da sem doživela celo tisto veliko, pravo divjino patagonskih prostranstev, Himalaje in tropskega pragozda. Doživetja divjine – tudi tiste podzemske – so med najlepšimi darili, ki mi jih je podarilo življenje. Prežeta so z osuplostjo nad lepoto narave, s spoštovanjem in hvaležnostjo. Človek na obisku Divjina je območje, ki mu vlada narava v svoji najbolj neokrnjeni obliki, brez vmešavanja človeka.  V divjini živali in rastline živijo ter umirajo v skladu z naravnimi procesi in v njej je človek le obiskovalec. Dolga tisočletja je bila divjina človekov nasprotnik. Ljudje so se morali z divjostjo, nepredvidljivostjo in silovitostjo narave nenehno bojevati za svoj obstoj. V današnjem času pa se je odnos do narave in tudi divjine zelo spremenil: spoznali smo, da brez narave ne moremo preživeti, saj smo tudi sami naravna bitja. Smo del zapletene mreže življenja na našem planetu, kjer je pravzaprav vse povezano med seboj: zemlja, voda, zrak, ki ga dihamo, živali, rastline – in ljudje.

z mamo

Za mojo veliko ljubezen do divjine in gora so – seveda! – krivi moji straši. Na potepanjih po gorah in gozdovih smo spletli smo tako trdne družinske vezi, kot jih v mestu najbrž ne bi nikoli. Na fotografiji sem z mamo Alenko v Kamniško-Savinjskih Alpah. 

Doma sem v divjini!
To povezanost vseh živih bitij so od nekdaj zelo dobro razumela ljudstva, ki si niso prizadevala narave spremeniti in ji nasprotovati. Rajši so se ji prilagajala in razvijala umetnost življenja v sožitju z naravo. Pojem »divjina« so si izmislili ljudje, ki so doma daleč od nje – pravi prebivalci divjine razmišljajo povsem drugače. »Mi nikoli nismo razmišljali o širnih prerijah in gozdovih, o deročih rekah in gorskih strminah kot o »divjini«. Samo belec vidi v vsem tem nekaj nevarnega in divjega, področje, kjer nanj prežijo divje zveri in divjaki. Za nas pa je bilo vse to dom! Šele s prihodom belega človeka je naše življenje postalo zares divje,« je leta 1933 zapisal indijanski poglavar in mislec Luter Stoječi medved.

Ali pogrešaš malo divjosti?
Prebivalci velikih mest so že pred nekaj stoletji opazili, da je v divjini nekaj, kar jih silno privlači ... nekaj, kar v svojem vsakdanjem, mestnem življenju ljudje sicer zelo pogrešamo. Čeprav je zelo težko natančno povedati, kaj tisto »nekaj« pravzaprav je. Za nekatere je to lepota neokrnjene narave, za druge pustolovščina, za tretje raziskovanje neznanega, spet za koga drugega preizkušanje samega sebe, premagovanje strahov ... Mnogi ljudje se divjine zelo bojijo in jim še na misel ne pride, da bi se podali tja. Pravzaprav imajo čisto prav – divjina je res nevarna, nepredvidljiva in tam vladajo naravne sile, ki so vsekakor močnejše od človeka. Prav zato je doživetje divjine imenitna šola za življenje danes – šola narave, ki pomaga razumeti, da ljudje še zdaleč nismo tako vsemogočni, kot bi radi bili in da ima narava še vedno zadnjo besedo.

Več o divjini preberi v aprilskem NG Juniorju.


30 načinov, kako lahko pomagaš Zemlji

Fotografiji: IstockPhoto.com/Jonas Engström (pasja posoda), Carmen Martínez (sajenje drevesa)

 

Res ni težko varovati našega planeta! Teh 30 nasvetov ti bo pomagalo ohranjati omejene vire, kot so voda in energija, preprečevati kopičenje odpadkov, ki jih zakopavamo v zemljo, in zmanjševati škodljive pline, kot je CO2, ki prispevajo h globalnemu segrevanju. Torej, postani ekofrajer oziroma ekofrajerka in jih upoštevaj!

image1 Za svojega hišnega ljubljenčka kupuj kovinske ali keramične posode. Plastične posode izdelujejo iz nafte, ki je omejen vir energije. 2 Ugasni luč vsakokrat, ko greš iz prostora. 3 Termostat nastavi tako, da poleti stalna temperatura ne bo znašala manj kot 25 °c, pozimi pa ne več kot 20 °c. 4 Pločevinke in steklenice odnesi na zbirno mesto v svoji soseščini ali pa jih v reciklažnem centru zamenjaj za gotovino. 5 V trgovino vzemi torbo za večkratno uporabo (kot je torba iz blaga), namesto da uporabljaš papirnato ali plastično vrečko. 6 Izbiraj hrano, ki raste v bližini, kjer živiš. Prevažanje hrane na dolge razdalje pomeni trošenje goriva in ustvarjanje dodatnega CO2. 7 Izključi televizor ali konzolo za video igrice in pojdi se igrat ven. 8 Žarnice z žarilno nitko zamenjaj s fluorescenčnimi žarnicami. trajajo do desetkrat dlje in lahko porabijo le četrtino energije. 9 Postrgaj ostanke hrane iz posod, namesto da jih spereš z vodo. (Posodo pa pomij kmalu potem.) 10 Namesto klimatske naprave uporabljaj ventilatorje. 11 Kupuj malce manj. Ali to res potrebuješ? Lahko to najameš ali si izposodiš? Lahko uporabiš rabljeno? 12 V šolo se vozi skupaj z drugimi. 13 Elektronske naprave priključi v podaljšek s stikalom in izklopi stikalo, ko naprav ne uporabljaš. 14 Uporabljaj akumulatorske baterije, ki jih lahko večkrat napolniš. Ko nehajo delovati, jih recikliraj. 15 Kolesari ali pešači, namesto da se voziš z avtomobilom. 16 Zagrni zavese, da se poleti obraniš pred dnevno vročino, pozimi pa čez noč zadržiš toploto v prostoru.

17 Udeležuj se čistilnih akcij v parku, ob reki ali na plaži.

18 Medtem ko čakate v avtomobilu, prosi mamo ali očeta, naj izključita motor, namesto da ga pustita teči v prostem teku.

image19 Posadi listopadno drevo na južno stran svojega doma. Njegova senca ti bo hladila hišo poleti, ko pa mu jeseni odpade listje, ti bo sončna svetloba pozimi pomagala ogreti hišo. 20 Že rabljen papir uporabi za likovno ustvarjanje ali kot star papir. 21 Na domiseln način ponovno uporabi stare ali odrabljene stvari! Prazne jogurtove lončke na primer uporabi kot posodice za barve ali cvetlične lončke. 22 Svojo pisalno mizo postavi k oknu in namesto svetilke uporabljaj dnevno svetlobo. 23 Na prostem uporabljaj smetnjake! Smeti nikoli ne meči kar na tla! 24 Zapri pipo, medtem ko si umivaš zobe. 25 Hitro se oprhaj, namesto da se okopaš. Prhaj se pet minut – še vedno dovolj dolgo, da boš dobro umit! 26 Ustvari knjižnico. S prijatelji in sosedi deli stvari, kot so knjige, dvdji ali video igrice. 27 Pošlji elektronsko voščilnico namesto papirnate.

28 O teh ekoloških nasvetih se pogovori s svojimi družinskimi člani in prijatelji.

29 Malico nosi v kovinski škatli ali v torbi iz blaga, ki je ne zavržeš – tako ni nepotrebnih odpadkov. Namesto papirnatih prtičev in plastičnih kozarcev uporabljaj prtiče iz blaga in skodelico, ki jo lahko opereš in ponovno uporabiš.

30 Prek kake dobrodelne organizacije ‘posvoji’ kakšno ogroženo žival.


9 reči, ki jih moraš vedeti o globalnem segrevanju

Besedilo: Ruth A. Musgrave
Fotografija: © IstockPhoto.com / David T. Gomez

Arktika je za ljudi ledeno mrzel in neprijeten kraj. Belim medvedom pa daje popoln dom. Vsaj doslej je bilo tako. Ledeni dom medvedov pa se zdaj tali. Razlog je v desetletjih globalnega segrevanja.
To pa se ne dogaja samo na Arktiki. Podnebje se spreminja po vsem svetu. Sicer se to dogaja tudi po naravni poti, toda zdaj spremembe povzročajo ali pa vsaj pospešujejo ljudje. Znanstveniki menijo, da je za globalno segrevanje kriva raba fosilnih goriv.
V preteklosti so se živali lahko prilagodile postopnim podnebnim spremembam. Nekatere so se prej podale na jug, druge so se preselile v hladnejše ali toplejše kraje, tretje pa so si poiskale nova prebivališča. Danes pa se mnoge živalske vrste spoprijemajo z velikih izzivom, saj je ljudi vse več in povzročajo čedalje hitrejše podnebne spremembe.
Če bodo temperature še naprej tako naglo naraščale in se bo življenjski prostor živali krčil, potem beli medvedi, pingvini, žabe in druge živali morda ne bodo preživele. Težava je v tem, da en sam človek ne more ničesar spremeniti. Dobra plat tega pa je, da na okolje lahko vplivamo, če zberemo skupne moči. Na svetu je 6,6 milijarde ljudi, od tega sta 2 milijardi otrok. Vsak med njimi – tudi ti – ima moč, da svet spremeni na bolje.
Preberi si nadaljevanje o težavah v zvezi z globalnim segrevanjem.

severni medved1. Beli medvedi Dejstvo: del ledenega domovanja belih medvedov se tali, saj temperatura narašča. Zgodba: beli medvedi živijo samo na Arktiki. Odvisni so od ledu – to je njihova podlaga, s katere na odprtem Severnem morju lovijo tjulnje. Brez ledenih površin, ki pokrivajo morje, bi medvedi stradali in mladiči ne bi mogli preživeti. Nekateri znanstveniki ugotavljajo, da poleti leta 2100 na Arktiki ne bo več ledu. 2. Žvižgači Dejstvo: žvižgači, ki živijo na vrhovih gora, izgubljajo življenjski prostor. Zgodba: žvižgači so sorodniki zajcev in pogosto živijo v gorah nad gozdno mejo. Doma so v hladnih, vlažnih in skalnih področjih. Redko se selijo iz svojega rodnega kraja. Zdaj postaja na vrhovih gora topleje, zato se življenjsko okolje žvižgačev krči. 3. Morske želve Dejstvo: dvigovanje morske gladine lahko uniči gnezdišča na obali. Zgodba: morske želve zakopljejo svoja jajca na peščeni plaži. Morska gladina bo zaradi globalnega segrevanja naraščala. Voda bo preplavila plaže in želve prikrajšala za prostor, primeren za gnezdišča. Temperatura peska vpliva na to, ali se bo iz jajca izlegla želva ženskega ali moškega spola. Če bo temperatura zraka narasla za nekaj stopinj, bo med želvami premalo samcev, da bi se vrsta ohranila. Če bo postalo še topleje, se mladiči sploh ne bodo več izvalili.

4. Črnoglavi muharji
Dejstvo: ptice, imenovane črnoglavi muharji, se na nekaterih področjih prepozno izvalijo, da bi še lahko našle hrano.
Zgodba: črnoglavi muharji ležejo jajca ob točno določenem času. Toda gosenice malega zimskega pedica, hrane mladih črnoglavih muharjev, se izležejo prej, kot so se doslej. Ko se ptice izležejo, hrane tako ni več in mladiči ostanejo lačni. Vse toplejše podnebje je nekatere živali prisililo k temu, da se parijo ob drugem času. Ravnovesje ekosistema temelji na življenjskem ritmu živih bitij. Pri črnoglavih muharjih je ta porušen, saj bi se morali izvaliti pravočasno, da bi se lahko prehranjevali z gosenicami.

Preostalih 5 dejstev preberi v aprilski številki NG Juniorja.

 


Resnica za filmom Horton

Besedilo: Jamie Kiffel-Alcheh
Fotografije: Blue Sky Studios

“Na pomoč!”
V novem filmu Horton, posnetem po knjigi dr. Seussa, lahko samo slon Horton sliši panične krike na pomoč. Moledovanje prihaja od mikroskopsko majhnih bitij, imenovanih Kdoji, ki živijo na cvetnem prahu. Horton mora prepričati ostale živali, da Kdoji zares obstajajo, in jih rešiti pred hudobno kengurujko. NG Junior se je pri strokovnjakih za živali pozanimal, v kolikšni meri so živali v filmu podobne pravim slonom in kengurujem.

Sama ušesa so jih!
Horton je edina žival, ki sliši, kako Kdoji kličejo na pomoč, zato edini lahko reši njihov svet pred padcem v vodo. Toda ali pravi sloni tudi tako dobro slišijo? »Sloni lahko slišijo veliko nižje zvoke kot ljudje,« pravi Jeff Andrews iz kalifornijskega živalskega parka San Diego Zoo’s Wild Animal Park. »Njihova ušesa in lobanje so oblikovani tako, da lažje zaznajo nižje zvoke.« Sloni lahko zvok zaznajo tudi skozi noge in trobec. »Kot veliko drugih živali tudi sloni zaznajo zvok prek vibracij v različnih delih svojega telesa,« pravi Andrews. »Te vibracije se pomikajo prek njihovih kosti in mehkih tkiv do možganov.« Morda lahko sloni prav zato slišijo druge slone do trideset kilometrov daleč.

image

Horton tvega in se poda čez majavo brv, da reši Kdoje.

Cirkuška hoja
Vedno, ko se Horton nad nečim navduši, začne hoditi po zadnjih nogah. Nekateri sloni so zdresirani tako, da se dvignejo na svoje zadnje noge – toda ali lahko tudi hodijo po njih? »Ne! Pri tem bi morali prestaviti vso svojo težo na eno nogo, povprečen samec pa tehta šest ton,« je pojasnil Andrews. »Toliko tehta pet manjših avtomobilov! Mišice na njihovih nogah ne morejo zdržati tolikšne teže na samo eni nogi.«

Sledi vodji!
Tečna Kengurujka ne verjame, da Kdoji zares obstajajo. Ko sklene, da Hortonove »zgodbice« škodijo možganom živalskih otrok, začne hujskati živali, naj ji pomagajo uničiti drobec cvetnega prahu. Čeprav pravi kenguru ne bi vodil drugih živali, pa eden od kengurujev lahko res vpliva na skupino kengurujev. »Kenguruji so družabne živali,« pravi John Warriner iz avstralskega živalskega vrta Australia’s Melbourne Zoo. »Kar naredi en kenguru, vpliva na vse druge.« Kljub temu ni verjetno, da bi kengurujka vodila vso skupino, tako kot v filmu. »Vodje so navadno veliki samci,« pravi Warriner. »Napadli bi vsakogar, ki bi utegnil ogroziti njihovo območje.«

Stroga šola
Mlade živali se zbirajo okrog Hortona, da bi izvedeli vse o Kdojih. »Horton je kot učitelj,« pravi eden od režiserjev, Steve Martino. Pravi sloni ne pazijo na mladiče drugih živali, toda odrasli sloni bodo bdeli nad mlajšimi sloni, pa čeprav si niso v sorodu. Andrews se spominja, kako je nek slonji mladič ustrahoval svojo mlajšo sestro. Toda drugi sloni – tudi tisti, ki niso bili v sorodu z malim – mu niso dovolili, da bi to počel. »Prišli so in ga potisnili stran ali »renčali« nanj. Tako so mu dopovedovali, da se ne sme vesti grdo,« pravi Andrews.

image

Nesramna kengurujka
Kengurujka prosi orla Vladikoffa, če lahko ukrade cvetni prah. »Kenguruji ne komunicirajo z orli,« pravi Warriner. Orel predstavlja za mlade kenguruje veliko nevarnost. Toda kenguruji sprejemajo pomoč od drugih živali. »Če kenguruji vidijo, da neka žival beži pred nevarnostjo, ji bodo sledili,« pravi Larry Killmar iz živalskega vrta Lowry Park Zoo iz Tampe na Floridi. Če kenguru vidi zajca, ki nenadoma odskaklja proč, bo to morda razumel kot opozorilo, da je plenilec v bližini – in tudi sam odskakljal stran.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Kolikor litrov pitne vode se uporabi za izdelavo literske plastenke za vodo?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov