Vstopna stranVsebinaArhiv

Bratovsko zavezništvo

Besedilo: Aline Alexander Newman
Fotografije: © IstockPhoto.com / David Schrader

Je živalim vseeno za njihove brate in sestre? Preberi nekaj osupljivih zgodb in se odloči sam.

Imaš rad svoje brate in sestre? Se počutiš bolje, ko so ob tebi, ali celo skrbiš zanje? Če je tako, imaš z veliko živalmi nekaj skupnega. Raziskave so pokazale, da hrčki, ki živijo z bratom ali sestro, hitreje ozdravijo kot tisti, ki živijo sami. Ko jim grozi nevarnost, tekunice , naši veverici podobne živali, svoje brate in sestre opozorijo s cviljenjem, za tuje pa jih ne skrbi. Veliko živali se vse življenje druži z brati in sestrami. Kaj misliš, zakaj?

Izgubila sta se in se spet našla
Cooper, labradorec Cyndy Lamb, se ob drugih psih ne počuti dobro. »Ko sreča drugega psa, se mu vedno naježi dlaka,« pravi Lambova. »Zelo je boječ.«
Toda v centru Diggity Dog v mestu La Crosse v ameriški zvezni državi Wisconsin, kjer čez dan skrbijo za pse, se Cooper do nekega psa vede čisto drugače, pravi Pat Kucera, vodja centra. Cooper se tam veselo igra z drugim labradorcem, ki mu je ime Levi. Skupaj skačeta po blazinah in se lovita v krogih.
Ko sta se lastnika Cooperja in Levija pogovarjala, sta odkrila, da sta labradorca enako stara, poleg tega pa so ju pred nekaj meseci vzeli iz istega zavetišča. Lambova se spominja tudi, da je imel Cooper bratca. Zapuščena kužka sta bila tako navezana drug na drugega, da se v zavetišču nista igrala z nobenim drugim psom ali človekom.
Nič čudnega, da sta bila Cooper in Levi tako navdušena. Nista namreč samo prijatelja, ki se skupaj igrata, temveč brata!

Sledi vodji

morska leva»Daj, uspelo ti bo!« Zdelo se je, kot bi šest pustolovskih mladičkov kalifornijskih morskih levov tako spodbujalo drug drugega, ko so našli že pripravljeno skakalnico. Čez njihovo jezero v safari parku Longleat v Wiltshiru v Veliki Britaniji je namreč padlo drevo. Že po naravi zvedava Poppy in Lola sta se opletajoč splazila na deblo in se prekucnila v vodo. »Mislim, da jima je prvič mogoče zdrsnilo,« pravi Michelle Stevens, ki dela v parku. Kakor koli je že bilo, morska leva sta začela namenoma skakati v vodo. Njuni polbratje in polsestre so ju posnemali in dokler jih niso premestili v drug živalski vrt, so mladički vsak dan plezali na drevo in skakali v vodo. Včasih se je kateri med njimi začel prerivati, odločen, da bo skočil prvi. Spet drugič so v vodo skakali izmenično. Ko so čakali, da pridejo na vrsto, so se mladički včasih dolgočasili, včasih pa se je zdelo, da drug drugemu ploskajo tako, da udarjajo z eno plavutjo ob drugo. Toda kakršno koli je že bilo njihovo razpoloženje, mladički so vedno imeli ob sebi nekoga, da se je z njimi igral.

Iskanje in reševanje
Cashew in Macadamia, lisasti hijeni dvojčici, sta bili neločljivi. Toda nekega dne je Cashew izginila. Je mladičko ujela kakšna žival? Hijenji mladiči skrbijo drug za drugega, medtem ko je njihova mama na lovu za hrano, zato bi imela Mac brez svoje dvojčice in zaščitnice le malo možnosti za preživetje. Zoologinja Sofia Wahaj, ki je proučevala hijene v Afriki, natančneje v Keniji, je bila zaskrbljena. Nenadoma pa je zagledala nekaj nenavadnega. Zakaj sta Macadamia in njena mama, Chip, s šapami brskali okrog luknje v tleh? »Chipin rep je bil naježen, renčala je in z glavo drezala v luknjo,« pravi Wahajeva. Končno se je iz luknje prikazal velika svinja bradavičarka – sledila pa ji je Cashew! Mladička je raziskovala podzemni rov, bradavičasta svinja pa je prišla za njo in ji zaprla pot na prostost. Mac in Chip sta vedeli, da Cashew potrebuje pomoč, ker sta slišali njen pridušen jok. Zdaj je imela Mac svojo zaveznico spet ob sebi in vdana dvojica se je od takrat le redko ločila.

Preostale tri zgodbe iz živalskega sveta čakajo nate v marčni številki NG Juniorja.


Vratarja Amonovega templja v Ljubljani

Besedilo: Matjaž Kačičnik
Matjaž Kačičnik (fotografija na zemljevidu); Arne Hodalič (ljubljanska mumija); Igor Kraševec (zemljevid); © The Trustees of the British Museum, London (Djed-montu-efankh)

Egipčanski mumiji očeta in sina bosta po mnogih stoletjih spet združeni. In to v Ljubljani! Le kako ju je pot pripeljala k nam?

Zgodba se je začela v Karnaku

zemljevid EgiptaDa bi lažje razvozlali ozadje tega nenavadnega “družinskega srečanja”, se moramo najprej preseliti v Karnak, kjer stoji največji tempelj v Egiptu. Tako velik je, da so za njegovo gradnjo potrebovali več kakor tisoč let. Glavna zgradba tega najbolj svetega, spoštovanega in izbranega kraja, kakor so Karnak imenovali včasih, je bil tempelj, posvečen bogu Amonu. Ta je veljal za kralja med egipčanskimi bogovi in tempelj naj bi ponazarjal njegovo zemeljsko domovanje. Si lahko predstavljaš  bogastvo, ki se je skrivalo za tempeljskimi vrati, ki so bila pokrita z zlatimi in bronastimi ploščami? Iz starih zapisov lahko preberemo, da so v času vladavine faraona Ramzesa III. templju darovali 31.833 kilogramov zlata, 997.805 kilogramov srebra in skoraj dva in pol milijona kilogramov bakra, 880.000 mernikov žita ter 3722 bal blaga! Kakšno bogastvo, čeprav drugih darov, kakršni so meso, vino, olje, sadje in zelenjava sploh nismo omenili! Seveda je v notranjost templja, kjer so hranili kip boga Amona, lahko pokukala le peščica izbranih ljudi. To so bili visoki svečeniki, kralji in kraljeva družina. Si misliš, kakšna čast in odgovorna naloga je biti vratar takšne zakladnice?

image

Dolga pot v Ljubljano
Si vedel, da Narodni muzej Slovenije v Ljubljani hrani poslikano krsto s pravo egipčansko mumijo, ki pripada prav vratarju Amonovega templja? To je muzeju podaril Anton Lavrin, ki je bil pred 150 leti avstrijski generalni konzul v Egiptu (tako se je takrat reklo veleposlanikom). Lavrin, ki je bil sicer doma iz Vipave, je najprej služboval v Aleksandriji, nato pa v Kairu. V tistih časih se je lahko izkopavalo in raziskovalo brez omejitev. Tako so se starodavne umetnine in drugi predmeti prodajali kar na tržnicah. Tudi Anton Lavrin je postal vnet zbiralec starin in si je nakupil kar precej predmetov. Večino je pozneje podaril muzeju na Dunaju, nekaj pa jih je prinesel tudi domov. In izmed teh je najbolj zanimiva skrinja z egipčansko mumijo nekdanjega svečenika, ki je skrbel za zakladnico v svetišču boga Amona. Mumijo imenujejo Isahta, v resnici pa je njeno pravo ime A-keswy-ta (izgovori se A-kesvui-ta). Hieroglifi z imenom so zelo težko berljivi in zato je prvi prevajalec ime prevedel in napisal narobe. Od takrat se A-keswy-ta imenuje Isahta. A-keswy-ta je živel v času 25. dinastije, to je približno 670 let pr. n. št. Krsto krasijo čudovite poslikave. Na notranji strani krste je upodobljena boginja Nut, ki je boginja neba. 

image

V marčni številki Juniorja preberi konec nenavadne zgodbe dveh mumij, očeta in sina, ki bosta po 160 letih spet združena. Ogledal si ju boš lahko tudi v ljubljanskem Cankarjevem domu v okviru razstave Faraonska renesansa.

Več o avtorju članka, fotografu in sodelavcu pri razstavi preberi v prispevku Kraljevsko!.

 


Izza kulis novega slovenskega filma - Tea

Besedilo: Katja Puntar
Fotografija: © Gustav film / Guillaumè Cailleau

Si tudi ti želiš gledati kakšen dober slovenski film? Ki bi bil namenjen tebi in tvojim vrstnikom? Želja uresničena! V kino je po dolgem času prispel film z naslovom Tea. Navdušil bo še posebej tiste juniorje, ki imajo radi gozd.

To je zgodba o desetletnem Martinu, ki s starši živi v gozdu. Lahko bi rekli, da živijo z gozdom. Zelo ga imajo radi. Kmalu njihov mir prekine prihod deklice Tee in njene mame. Sprva Martin in Tea nista navdušena drug nad drugim. Vse pa presenetijo znaki na drevesih. Zaradi gradnje avtoceste grozi posek gozda, družina pa bi se morala odseliti. Otroka sta ogorčena, ker si želita ostati v gozdu. S skupnimi močmi ga poskušata rešiti.

Morda je bil film posnet v bližini tvojega doma?
Ustrezne lokacije za snemanje so iskali kar dve poletji! Pri tem so jim pomagali gozdarji. Ekipi so pokazali skrite in čarobne kotičke v gozdovih, takšne, ki jih najde le, kdor ima rad gozd in živi z njim. Končno so se odločili, da bodo snemali na Kozjaku, in sicer v Svetem Duhu na Ostrem vrhu. Znašli so se tudi v Trnovskem gozdu v Smrečju in v naravnem parku. Obiskali so tudi Trdinov vrh, izvir Kamniške Bistrice in Črno jamo. Najprej niso nameravali snemati ob izviru Kamniške Bistrice, temveč so hoteli iti v Rakov Škocjan. Ker pa je takrat padlo veliko dežja, so bili prisiljeni ubrati drugo pot. Tako so obiskali izvir pod kamniškimi planinami.
Nekaj dni so snemali tudi v Ljubljani, v filmskem studiu Viba film. Poleg tega so eno od hiš na grajskem hribu preuredili posebej za potrebe tega filma. Tako so naredili hišo, v kateri je stanoval Martin z družino.

Tea

Kostanj je Martinov najboljši prijatelj
Martin rad obiskuje kostanj in se z njim pogovarja. V filmu slišimo tudi kostanjevo govorico, ki je podobna grmenju. Žal tega v resničnosti ne moremo doseči. Kreatorka tona pa je kostanjevo govorico ustvarila z računalnikom iz različnih zvokov narave.
Lahko pa si pogledamo zanimivosti. To drevo dočaka zelo visoko starost. Kostanj v filmu je star okoli 400 let, najdebelejši in najstarejši na svetu pa je star več kot 2500 let! Najstarejše kostanje najdemo najbrž na pobočjih vulkana Etna na Siciliji. Slovenski kostanji spadajo tudi med najdebelejša drevesa. Najmogočnejši kostanj je Gašperjev kostanj, ki raste na Močilnem pri Radečah. Obseg njegovega debla je kar 1057 centimetrov, visok pa je 15 metrov.

Več o filmu Tea preberi v marčnem NG Juniorju.

Si tudi ti prijatelj gozdov? Potem te bo zagotovo razveselilo to, da si lahko s kinovstopnico za film Tea ogledaš razstavo Skrivnosti gozda v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Po ogledu filma vstopnice ne zavrzi, ampak z njo odkorakaj v muzej!

Z odgovorom do nagrade!
Odgovori na nagradno vprašanje: »Katero drevo je Martinov najboljši prijatelj?« Med poslanimi odgovori bomo izžrebali 20 bralcev, ki bodo prejeli 2 vstopnici za ogled filma Tea. Svoj odgovor pošlji do 15. marca 2008 na naslov National Geographic Junior, Stegne 9b, 1000 Ljubljana. Ne pozabi pripisati svojega imena, priimka, naslova, mobi številke ali pa e-naslova.


Izza kulis novega filma - Pošast iz vode

Besedilo: Johnna Rizzo
Fotografija: © 2007 REVOLUTION STUDIOS DISTRIBUTION COMPANY, LCC. VSE PRAVICE PRIDRŽANE, Z DOVOLJENJEM CONTINENTAL FILMA

Čudno jajce se razpoči in ven pokuka nenavadno bitje. Telo ima kakor konj, njegove plavuti pa so podobne plavutim morskih sesalcev. Zanj skrbita Angus in njegova sestra Kirstie, ki ga hranita v kadi. Toda ‘vodni konj’, ki mu je ime Crusoe, postane prevelik, da bi ga še lahko obvladala, poleg tega pa se začnejo zanj zanimati hudobni odrasli. Da bi ga obvarovala, morata otroka odtihotapiti Crusoeja do jezera Loch Ness. NG Junior se je odpravil za kulise filma, da bi se prepričal, koliko je pošast iz Loch Nessa v resnici podobna pravim vodnim bitjem.

Zrasti čez noč?
FILM
»Ko preživi noč v vodnjaku, se Crusoe do sitega naje rib,« pravi producent Charlie Lyons. V nekaj urah postane kar trikrat večji!
RESNIČNOST
Mladiči sinjega kita ne rastejo tako hitro kot Crusoe, čeprav ne zaostajajo veliko za njim. Ko se rodijo, tehtajo namreč skoraj tri tone, v naslednjih sedmih do devetih mesecih pa lahko pridobijo tudi 100 kilogramov na dan. V čem je njihova skrivnost? Posesajo skoraj 200 do 400 litrov mastnega kitovega mleka na dan. »To mleko je kot stopljen sladoled,« pravi poznavalec kitov Jim Covel iz kalifornijskega akvarija Monterey Bay.

Pošast iz vode

Jasno in glasno sporočilo
FILM
Crusoe se pred buldogom Churchillom pretvarja, da je eden od kipov v vodnjaku in se tako skrije pred njim.
RESNIČNOST
Tudi sivi grebenski morski pes se v nevarni situaciji postavi v poseben položaj. Ko ga ogroža večji morski pes, se zvije, spusti rep in plavuti ter se med plavanjem obrača z boka na bok. To v jeziku morskih psov pomeni: »Umakni se!«

Piškotna pošast
FILM
Ko se Crusoe izvali iz jajca, se začne takoj ozirati za hrano. Ugrizne celo v par čevljev, ker misli, da so okusen priboljšek.
RESNIČNOST
Morda je Crusoejev način prehranjevanja res nekaj posebnega, toda tudi morski psi svetlikavci počno stvari na svoj način. Zaženejo se proti plenu, ki je večji od njih, ugriznejo in se začnejo vrteti kot električni vrtalnik. Ko tako vrtijo svoje telo, odtrgajo iz svoje žrtve kos mesa, ki je približno takšne oblike in velikosti kot piškot, pravi izvedenec za morske pse Bob Hueter iz floridskega raziskovalnega in izobraževalnega inštituta Mote Marine Laboratory. Mali morski psi se nasitijo že z enim zalogajem, zato njihov ‘napad’ za žrtev ni usoden.

Več o novem filmu te čaka v marčnem NG Juniorju, v rubriki Zavozladnija pa zanimiv nagradni kviz.


So ptički se ženili …

Besedilo: Andreja Čokl
Ilustracija: Igor Šinkovec

Na gregorjevo, dan, ko se po ljudskem izročilu ženijo ptički, lahko menda v grmovju najdeš cel kup dobrot, ki so ostale od svatbe. Če si sladkosned, si na koledarju že zdaj označi 12. marec!

Sv. Gregor je po starem, julijanskem koledarju godoval na prvi pomladni dan, papež Gregor XIII. pa je konec 16. stoletja god prestavil na 12. marec. A za ljudi je gregorjevo ostalo začetek pomladi: dan, ko obrtniki za svoje delo ne potrebujejo več umetne svetlobe. Zato spustijo »luč v vodo«, kar lahko danes vidiš ob številnih rekah in potokih, po katerih otroci spuščajo gregorčke – hišice s svečami. To pa je tudi dan, ko se ženijo ptički. Ti si svoje »neveste« in »ženine« izberejo že kak mesec prej, ob valentinovem, poročna gostija pa naj bi bila prav na gregorjevo. V tem času je namreč nemogoče preslišati njihovo žvrgolenje!

gregorčki

In ker so bogato obložene svatbene mize prevelik zalogaj za ptice, lahko v grmovju najdeš sladice in suho sadje. Predvsem na Gorenjskem in v Beli Krajini so gospodinje polagale v grmovje posebej za to priložnost spečene potičke. Ta šega je žal že pozabljena, ampak morda je na gregorjevo vendarle vredno iti na vrt ali v gozd preverit, ali so ti ptičji svatje kaj pustili!

Če boš letos izdelal svojega gregorčka, nam ga pokaži! Preden ga spustiš v vodo, ga fotografiraj in nam fotografijo pošlji na naslov National Geographic Junior, Stegne 9b, 1000 Ljubljana ali po elektronski pošti .. Fotografijo bomo objavili na spletni strani revije. Pri tem pa ne pozabi pripisati svojega imena, priimka, starosti, naslova in šole, ki jo obiskuješ.


Piramidne uganke

Besedilo: Zahi Hawass, vodja izkopavanj pri piramidah v Gizi in v dolini zlatih mumij ter raziskovalec pri National Geographicu
Fotogarfija: Matjaž Kačičnik

Iz egiptovske puščave se dviga približno 140 piramid. V njih ležijo neštete skrivnosti, povezane z zgodovino Egipta. Kot arheolog že dvanajst let proučujem te čudovite zgradbe in raziskal sem jih odznotraj in odzunaj. Opravljal sem tudi izkopavanja na območju okrog njih – tako sem ugotovil, kaj vse leži skrito pod peskom in kamenjem. Našel in raziskal pa sem tudi grobove delavcev, ki so gradili piramide.
Mislil boš, da po vsem tem raziskovanju vem o piramidah čisto vse. Kje pa! Zdaj poskušam odkriti skrivnost največje piramide v Egiptu – Velike piramide.

piramide

Izginula mumija

Tako kot veliko drugih piramid je tudi Velika piramida grobnica. Zgrajena je bila za faraona po imenu Keops, ki je živel pred približno 4500 leti. Ker je ta piramida Keopsova grobnica, si verjetno pomislil, da je v njej tudi faraonova mumija. Toda v Veliki piramidi niso nikoli našli mumije! Morda so jo že dolgo tega ukradli plenilci grobov, mogoče pa je tudi, da je nismo iskali na pravih mestih.
Kmalu bom o tem povedal še kaj več. Toda najprej bi rad dokončal zgodbo o mumijah in ti razložil, zakaj so stari Egipčani delali mumije. Stari Egipčani so verjeli v posmrtno življenje. Ko je faraon umrl, so se zelo trudili, da bi ga na posmrtno življenje dobro pripravili. Poleg tega so bili prepričani, da se človekova duša po smrti vrne v njegovo telo. Zato so delali mumije – tako so telo ohranili v dovolj dobrem stanju, da se je duša lahko vrnila vanj.     

Kako se pripravi mumija
Postopek za pripravo mumije je zahteval veliko dela. Mumije so izdelovali svečeniki, ki so bili za to posebej usposobljeni. Najprej so odstranili človekove možgane. Stari Egipčani so mislili, da možgani niso pomembni, zato so jih vrgli stran. Nato so odstranili želodec, jetra, pljuča, črevesje in druge organe ter jih položili v posebne posode, imenovane kanopske žare.
V telesu je ostal samo en organ: srce. Verjeli so namreč, da so misli in spomini shranjeni v srcu. Ko so odstranili organe, so svečeniki telo natrli s soljo, dali pa so jo tudi v notranjost telesa. Nato so ostanke en mesec pustili – v tem času se je telo zaradi soli posušilo. 

Bo Zahi Hawass našel mumijo Keopsa? Preberi v NG Juniorju!


Kraljevsko!

Fotografije: Matjaž Kačičnik

Avtor reportaže o vratarjih Amonovega templja, Matjaž Kačičnik, zadnje štiri leta živi in ustvarja v Egiptu. Kot fotograf dela za arheološke odprave in je tako eden izmed redkih, ki sme fotografirati notranjost faraonskih grobnic, saj mnoge verjetno ne bodo nikoli odprte za javnost. Kar dve leti je potreboval za fotografiranje grobnic v Dolini kraljev. Fotografirati je bilo treba vsako steno, strop, steber, vsako poslikano površino. Prav te fotografije bodo marca prikazane na razstavi Veličastnost kraljevih grobnic v ljubljanskem Cankarjevem domu.

Zanimalo nas je, ali se Matjaž nič ne boji prekletstva faraonov, ki naj bi prizadelo nepovabljenega obiskovalca grobnice. “Ah, prekletstvo faraonov,” je v smehu odgovoril Matjaž, “je nastalo zato, da bi grobnice zavarovali pred tatovi. Mene takšne zgodbe ne motijo, še zlasti če bodo pomagale ohraniti grobnice pred današnjimi roparji in plenilci. Sem si pa med fotografiranjem v njih prvič v življenju zvil gleženj, pa še elektrika me je stresla. Hmm, mislite, da to šteje?!”

Grobnica Horemheba“Fotografiranje v grobnicah je nekaj posebnega,” pravi Matjaž, “saj je v notranjosti tesno, precej toplo, vlažno ter polno prahu. Najbolj pomembno pa je, da se nikdar ne smeš dotakniti kakšne stene ali stropa in tako poškodovati poslikav.” Grobnica Horemheba je nekaj posebnega. Je ena od največjih in najlepših v Dolini kraljev. Vklesana je tako globoko, da na njenem koncu primanjkuje svežega zraka. Grobnica je že skoraj deset let zaprta za javnost. Na fotografiji faraon Horemheb daruje vino boginji Hator.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Na kateri celini ni deževnega gozda?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov