Vstopna stranVsebinaArhiv

Našli dinozavra s kostmi in kožo

Besedilo: Katja Puntar
Fotografiji: Dr. Phillip Manning / National Geographic (čiščenje kože); Julius T. Csotonyi / National Geographic (ilustracija)

Šestnajstletni Tyler je odkril mumificiranega dinozavra. Paleontologi so navdušeni, ker je to prvo srečanje človeka z dinozavrom.

Mar ne bi bilo noro, če bi odkril celega dinozavra? Mlademu Tylerju Lysonu je to uspelo! Ja, našel je zelo dobro ohranjenega hadrozavra. Pravo mumijo hadrozavra, dolgo kar šest metrov in težko tri tone! Ker so ga našli v Dakoti, so ga tako tudi poimenovali. Tyler pa je raziskovanje prepustil strokovnjakom. Med drugimi jim je pomagalo tudi društvo National Geographic Society. Tyler Lyson, ki sedaj študira paleontologijo, pa je posebej za NG Junior odgovoril na nekaj vznemirljivih vprašanj.

image
Hadrozaver, poimenovan Dakota. Glede na analizo fosila so dokazi pokazali, da naj bi bil videti takole.

NG Junior:

Najprej ste na posestvu svojih staršev našli samo kosti, Dakoto pa ste odkrili nekaj let pozneje. Je bilo to naključje ali vas je kaj gnalo k raziskovanju?

Tyler Lyson: Dakoto sem našel, ko sem iskal fosilne ostanke. Našel sem tri repne kosti, ki so molele iz griča, takšno odkritje pa ni preveč pomembno. V tistem času sem imel že precej okostij dinozavrov, s katerimi sem se ukvarjal. Zato se na kraj, kjer sem našel omenjene kosti, nisem vrnil kar nekaj let, vse do leta 2004. Dokler ne začneš z izkopavanjem, ne moreš vedeti, kako pomembno bo določeno odkritje. Nič posebnega ni bilo na tem najdišču.

NG Junior:

Kako ste se počutili ob odkritju? Verjetno niste pričakovali, da boste našli dinozavra. Kaj ste mislili, da ste odkrili?

imageTyler Lyson: Ko sem prvič našel hrbtenične kosti, sem vedel, da pripadajo hadrozavru, skupini dinozavrov (najverjetneje vrsti Edmontosaurus annectens, ker je to dinozaver, ki je v Hell Creeku v Severni Dakoti najpogostejši). Nisem vedel, da je to mumija dinozavra, dokler nisem štiri leta pozneje začel z izkopavanji. Ko sem videl, da ne gre samo za dinozavra, ampak za mumificiranega dinozavra, sem bil navdušen. Vedel sem namreč, da je to eden od samo šestih mumificiranih dinozavrov na vsem svetu.

NG Junior:

Pravijo, da je koža Dakote podobna krokodilji koži. Zagotovo ste se je dotaknili. Kakšna je na otip? Kakšne barve je? Je Dakota res podobna krokodilu?

Tyler Lyson: Dinozavrova koža je precej groba. Luske imajo šest stranic in so različnih velikosti. Koža ni podobna krokodilji, bolj spominja na luske, ki jih imajo na nogah ptice, ali na kožo kuščarjev, kakršen je na primer legvan. Na podlagi mumije se ne da razbrati, kakšne barve so bili dinozavri, vsekakor pa so bili večbarvni – luske se namreč glede na obliko razlikujejo.

NG Junior:

Zdaj študirate paleontologijo. Kaj bi svetovali desetletnim otrokom (našim bralcem), ki jih zanima paleontologija?

Tyler Lyson: Svetoval bi jim, naj si izberejo čim več naravoslovnih predmetov, čim več naj berejo, in če je mogoče, naj obiščejo območje, kjer izkopavajo dinozavra ali fosile, da vidijo, če jim je delo na terenu všeč. Na splošno pa je najbolje, če še naprej uživajo v šolanju in učenju novih stvari.

Na televizijskem programu National Geographic Channel si tudi v februarju lahko ogledaš dokumentarni film Obdukcija dinozavra, in sicer: 
7. 2.: četrtek ob 10. in 16. uri,
16. 2.: sobota ob 12. uri,
20. 2.: sreda ob 16. uri.


Dinozavri v Sloveniji

Besedilo: Irena Debeljak, Paleontološki inštitut Ivana Rakovca, Znanstvenoraziskovalni center SAZU
Ilustracija: Robert Fister (Hadrozaver in ankilozaver)
Fotografija: Jože Suhadolnik (izkopavanja)

Ali so tudi na ozemlju današnje Slovenije kdaj kolovratili dinozavri? Seveda, o tem danes ni nobenega dvoma več, saj smo njihove kosti našli kar na dveh krajih. Prvo odkritje pa nas je vse pošteno presenetilo.

Sumljivi črni drobci

Čeprav je od takrat minilo že skoraj deset let, se še vedno živo spominjam dne, ko sta kolega, geologa Adrijan Košir in Bojan Otoničar, na naš inštitut prinesla vzorce kamnine, posute z majhnimi črnimi drobci. Nabrala sta jih med geološkim nadzorom na gradbišču nove avtoceste pri Kozini na Krasu. Strinjali smo se, da gre verjetno za zdrobljene fosilne kosti. Vendar čigave?
Glede na to, da je naše ozemlje večino časa, ko so živeli dinozavri, prekrivalo plitvo morje, česa ‘večjega’ niti nismo pričakovali. Dinozavri so bili izključno kopenske živali in bi za svoje življenje potrebovali zelo veliko prostora z vsem potrebnim zaledjem, od pitne vode do hrane. Tako smo najprej precej zadržano razmišljali, da bi v poštev prišli različni vodni kuščarji, morda kakšen krokodil ... Pod mikroskopom pa nas je čakalo lepo presenečenje.

image

Dinozaver pod mikroskopom

»Sumljive« vzorce smo pripravili za mikroskopsko preiskavo še istega dne. Kamen smo razžagali in naredili nekaj prosojno tankih režnjev, ki jim geologi rečemo zbruski. Že prvi pogled skozi mikroskop je potrdil domnevo, da so črni drobci koščki kosti. Potem sem opazila drevesnim letnicam podobne prirastnice, značilne za kosti plazilcev, ki rastejo vse življenje. In končno so se v enem od primerkov pokazale še okrogle strukture, ki nastanejo samo pri hitri telesni rasti in ki sestavljajo tudi naše kosti. Uganete, za katero skupino živali je značilna kombinacija obeh lastnosti? Ja, tudi jaz sem takrat spoznala, da pod približno petdesetkratno povečavo opazujem dinozavra.

‘Izkopavanja’

imageO najdbi prvih slovenskih dinozavrov smo seveda takoj obvestili slovensko javnost. Kaj več pa takrat, konec maja 1999, o njih nismo vedeli povedati. Najbrž je tudi marsikdo podvomil o naših besedah, saj ni ravno v navadi, da bi dinozavre določali pod mikroskopom. Poročila o odkritjih dinozavrov, na primer iz Amerike in Kitajske, so opremljena s privlačnimi fotografijami celih okostij, ki jih raziskovalne ekipe počasi praskajo iz mehke osnove. Kosti naših dinozavrov pa so popolnoma ‘raztreščene’. V trdi kamnini so razpršeni drobci od velikosti zrn peska do nekaj centimetrov velikih odlomkov. Adrijan in Bojan sta organizirala izkopavanja, kar je pomenilo, da so iz najdišča odpeljali nekaj ton kamnine, garaško delo pa se je potem nadaljevalo v laboratoriju. Takoj nam je bilo jasno, da si z drobci kosti ne bomo imeli kaj pomagati. Začeli smo iskati zobe. Več o dinozavrih na naših tleh najdeš v februarskem Juniorju.


Naj živita ženin in ... bor!

Besedilo: Andreja Čokl
Ilustracija: Igor Šinkovec

Da se v pustnem času ves svet postavi na glavo, gotovo veš. Morda pa še ne veš, da se lahko na pustno nedeljo poroči celo čisto pravo drevo!

imageČe te bo torej v teh dneh kaj zaneslo v vasi na Goričkem, tam na skrajnem severovzhodu Slovenije, se nikar ne čudi, če te povabijo na gostüvanje (kar pomeni ženitev). Borovo gostüvanje, da bom natančna, saj je nevesta po navadi – bor. Čeprav zaradi velikega zanimanja ljudi zadnja leta različne prekmurske vasi borovo gostüvanje pripravljajo vsako leto, je nekoč veljalo, da se poroka z drevesom pripravi le, če se od zadnjega pusta ni nihče v vasi poročil.

Že nekaj tednov pred pustom tako naokoli hodijo pozvačini, ki vse vabijo na poroko in nabirajo darila (moko, meso, jajca …). Starešina in turbaš, ki prireditev vodita, v bližnjem gozdu izbereta drevo, ki je vse do zadnjega velika skrivnost. Kajti če bi fantje iz sosednje vasi vedeli, katero drevo bo »nevesta«, bi ga posekali, kar bi bila velika sramota za organizatorje.

Med neporočenimi fanti in dekleti v vasi izberejo ženina in snejo (nevesto, ki si vlogo deli z drevesom) ter se na pustno nedeljo v družbi različnih mask odpravijo po drevo v gozd. Ko borova mati po dolgem pregovarjanju privoli v poroko svoje »hčere«, bor posekajo, ga okrasijo s trakovi in odpeljejo v vas. Še prej borov pop, ki predstavlja duhovnika, s šaljivim obredom poroči ženina in snejo, vendar je zakon po navadi razveljavljen že na poti iz gozda, saj »mladoporočencema« dokažejo nezvestobo.

Kljub temu se slavje nadaljuje pozno v noč. Bor prodajajo na javni dražbi, denar pa namenijo na primer izgradnji gasilskega doma, šolske telovadnice ali asfaltiranju ceste v vasi.


                                                                               


Krasotci in smrdljivci: vsi zmagovalci

Besedilo: Fran Downey in Peter Winkler
Fotografija: IstockPhoto.com

Nekatere živali so na prvi pogled zelo nenavadne. Toda ko jih bolje spoznamo, ugotovimo, da so le takšne lahko preživele v divjini.

V določenih predelih sveta so lahko preživele samo živali, ki so imele na poseben način razvite dele telesa ali pa jim je preživetje omogočilo njihovo vedenjsko odzivanje na okolje. Tako lahko občudujemo nekatere ptiče z ogromnimi kljuni in druge z modro obarvanimi nogami. Čudimo se živalim z dolgim jezikom ali pa nas očara drzna barvitost njihovih teles.

Troje oči, ena glava ...

Najprej si oglejmo eno najredkejših živali na svetu. Imenuje se tuatara. Ta plazilec živi samo na majhnih otokih ob obali Nove Zelandije.
Tuataro uvrščamo med kuščarje, a se od njih precej razlikuje. Kuščarji imajo bobnič in srednje uho, tuatara pa ju nima. Tuatare so veliko bolj odporne na mraz kot drugi kuščarji. Kuščar je dnevna, tuatara pa nočna žival. Kljub temu se podnevi rada nastavlja sončnim žarkom.
To bitje pa ima še eno posebnost – tretje oko, ki je majhno in leži na vrhu glave. Pri mladičih ga prerašča koža, pozneje oko prerastejo luske.
Kako tuatara uporablja svoje tretje oko? Znanstveniki tega še ne vedo zagotovo. Ugotovili so, da z njim zaznava svetlobo. Morda s tretjim očesom boljše vidi ponoči, morda lahko z njim določi obdobja v dnevu in letne čase.
Dvorožec, ki živi v Aziji, ima na glavi roževinasto tvorbo, podobno čeladi, in velikanski roževinast kljun. Čeladasta tvorba morda podpira dolg in težek kljun te ptice. Z velikim kljunom zlahka doseže fige in druge sadeže. Dvorožci pa se prehranjujejo tudi z žuželkami, kuščarji, kačami in drugimi živalmi.

imageJezični kameleoni Mnoge prilagoditve živalim omogočajo upleniti hrano. Izvrsten primer je kameleonov jezik. Lahko je daljši od njegovega telesa! Kameleoni se večinoma prehranjujejo z žuželkami. Nekateri pa se hranijo tudi z manjšimi ptiči in kuščarji. Kameleon nepremično opazuje okolico in čaka na plen. Ko ga zagleda – puf, izstreli svoj dolgi lepljivi jezik. Nanj se prilepi plen in kameleon ga z jezikom potegne v usta. Veličastno! Osupljivi zanimivosti: - Kameleon z jezikom ujame plen v eni šestnajstini sekunde. - Kameleon lahko premika vsako oko posebej. Z enim očesom lahko gleda nazaj in z drugim naprej!    Več o nenavadnih živalih prinaša februarski NG Junior.


Dinozavrova past

Besedilo: Elisabeth Deffner
Fotografija: 442 Limited / National Geographic Televison Art and Animation

Prazgodovinsko pokopališče razkriva nove odgovore o skrivnostni preteklosti dinozavrov.

imagePribližno 100 milijonov let preden so svetu zavladali velikanski dinozavri, kakršen je bil tiranozaver, je starodavno, močvirnato ozemlje stresel vulkan. Iz kraterja je bruhala ognjena lava in pepel je prekril današnjo puščavo Gobi na Kitajskem. Ko je pepel padel na vlažno prst, je skupaj z vodo ustvaril lepljivo blatno past, podobno zelo gostemu živemu pesku. V blato je zataval majhen ceratozaver. Hodil je po zadnjih nogah, nato pa se ni mogel rešiti iz blata. Drugi, mesojedi dinozaver, je opazil lahek plen, in stekel proti nemočni živali. To kosilo pa ni bilo zastonj. Plenilec in plen sta se skupaj potopila na dno lepljivega blata. Takšen dogodek se je verjetno pripetil večkrat, saj je v treh blatnih pasteh poginilo vsaj 14 dinozavrov. Sedaj, 160 milijonov let pozneje, so znanstveniki odkopali to pokopališče. Med drugim so našli tudi ostanke doslej najstarejšega najdenega člana družine tiranozavrov. Odkritje razkriva starodavne skrivnosti iz dobe dinozavrov.

Izgubljeni v času

Fosili dokazujejo, da so najstarejši dinozavri živeli pred približno 230 milijoni let in so bili veliki le toliko kot današnji nemški ovčarji. Pred okrog 145 milijoni let so zemljo začeli teptati orjaški dinozavri, kakršen je bil brahiozaver, ki je bil visok kot štirinadstropna stavba. Kakšne pa so bile oblike teh starodavnih bitij v vmesnem času? »Blatne pasti so izjemno odkritje,« je povedal strokovnjak za dinozavre, James Clark, ki je sodeloval pri izkopavanju. »Iz prehodnega obdobja, ko so se dinozavri začeli razvijati v velikane, imamo zelo malo fosilov.«

Več o odkritjih na Kitajskem preberi v februarski številki Juniorja.

Oddajo Dinozavrovan past si lahko ogledaš na televizijskem programu national Geographic Channel, in sicer:
16.2.: sobota ob 21. uri,
19.2.: torek ob 16. uri,
23.2.: sobota ob 12 uri.


Dinolab

Besedilo: Tomislav Popit
Fotografija: Igor Lapajne

Dinolab - Laboratorij za preparacijo fosilnih ostankov dinozavrov na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU

Sodelavci paleontološkega inštituta ZRC SAZU smo leta 2002 na Ljubljanskem gradu pripravili mednarodno razstavo Dinozavri Krasa in Istre. Ogledalo si jo je več kot 22.000 obiskovalcev. In kaj so lahko videli? Vse, kar smo znanstveniki odkrili v Sloveniji, Italiji in na Hrvaškem. Pripravili pa smo tudi »dinopeskovnik«. Tvoji vrstniki so tako lahko sodelovali pri izkopavanju dinozavrskih kosti.
Za ta skrivnostna bitja se zanima veliko ljudi. Zato smo pred nekaj leti opremili paleontološki laboratorij – Dinolab. V njem v toplejših mesecih vsako leto pripravljamo Raziskovalne igralnice in delavnice. Na njih se lahko vsakdo lahko seznani z laboratorijskim in raziskovalnim delom paleontologov. Prepričani smo, da si kot mladi raziskovalec in pustolovec želiš raziskovanja, eksperimentiranja in ročnega dela. Zato smo Dinolab zasnovali tako, da vse to tudi omogoča.

imageNa naših delavnicah so se mnogi juniorji že seznanili z različnimi načini izkopavanja dinozavrov, pripravo fosilnih ostankov, izdelovanjem odlitkov in modelov. Na podlagi odtisov dinozavrovih stopinj so ugotavljali vrsto in težo živali, njihovo hitrost ter način premikanja. Lahko so tudi izvedeli, s čim so se prehranjevali. Le kako? Po obliki zob, seveda! Mladi raziskovalci na delu. V ozadju vidimo odlitek dinozavrovega okostja, ki so ga našli blizu Trsta. Poimenovali so ga Antonio. Je eden najbolje ohranjenih hadrozavrov na svetu. Manjka mu le konica repa.

Najbolj zabavno je pripravljanje fosilnih ostankov za opazovanje. Poleg tega pa si je lahko vsak junior izdelal svoj odlitek lobanje velociraptorja in ga odnesel domov za spomin. Ogledali so si našo zbirko skeletnih ostankov različnih dinozavrov. Pod mikroskopom so opazovali zgradbo kosti in jo primerjali s kostmi drugih plazilcev in sesalcev.
V našem botaničnem vrtu so spoznali današnje rastline, ki so živele že v času dinozavrov. V njem je tudi peskovnik, kjer so z navdušenjem izkopavali okostje dinozavra v naravni velikosti.

Ustvarjalne delavnice bomo izvajali tudi v prihodnje. To pomlad jih nameravamo še nadgraditi in razširiti. Če si tudi ti ljubitelj dinozavrov, bomo veseli tvojega obiska.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Na kateri celini ni deževnega gozda?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov