Vstopna stranVsebinaArhiv

Reševanje v deževnem gozdu

Besedilo in fotografije: Helene Alonso

Ko so se na otok izkrcali ljudje, se je v ozelotovih očeh zrcalih strah. Nekaj dni pred tem se je prebudil in spoznal, da je povsod naokrog voda. Postal je ujetnik – bil je lačen in sam.

image

Ozelot je skušal pobegniti, saj so ga obkolili ljudje, ki so kričali in udrihali po travi. Divja mačka je skočila v vodo in skušala odplavati, a so jo prestregli ljudje. Za njo so se podali z motornim čolnom. Mačka pa je bila že tako izčrpana, da ni mogla pobegniti. Ljudje so jo ujeli in zaprli v kletko. Prestrašeni ozelot se ni zavedal, da so mu ljudje, v resnici reševali življenje. Reševalca Ivo Bortolussi in Jorge Novoa sta bila presrečna. Ozelota sta rešila komaj nekaj ur, preden je otok popolnoma poplavilo. Venezuelska vlada je dala zgraditi nov jez na reki Caroni, da bi na milijone ljudi oskrbela z elektriko. Zajezena reka je naglo poplavila okolico in pri tem ogrozila življenje živali v dolini. Organizacija reševalcev je skušala rešiti čim več prostoživečih živali, ki jih je presenetila voda. Rešili so mnoge sesalce, ptice, plazilce in dvoživke.

Reševalci so iskali vsepovsod

imageTistega jutra, ko so ujeli ozelota, so rešili tudi pasavca, mravljinčarja in cel trop opic. Vsako živo bitje posebej je bilo težko ujeti. Mravljinčarji imajo močne kremplje, s katerimi bi lahko ranili ljudi. Zato so jih reševalci lovili s posebno palico. Pasavci so se skrili v podzemne rove. Reševalci so jim morali poplaviti domove, da so jih izvabili na plan. Najbolj težavne so bile opice. Okretne in gibčne so, zato jih je bilo treba loviti v skupinah. Reševalci so jih pregnali na kraj, kjer so se lahko rešile le s skokom v vodo. Takrat pa so jih prestregli in jih nežno posadili v vreče. Včasih se je zdelo, da se opice reševalcem posmehujejo. Ljudje so bili utrujeni in prepoteni. Skušali so jih ujeti čim več. Večinoma pa so bili tudi reševalci nasmejani. Kako se je zaključilo reševanje živali iz poplavljenega območja, preberi v novembrski številki Juniroja.


Tvoji neverjetni možgani

Besedilo: Douglas E. Richards
Fotografija: © ISM / Phototake

Superračunalnik tvojega telesa

imageV glavi nosiš 1400 gramov težko naguban organ, ki nadzoruje prav vse, kar počneš. Omogoča, da razmišljaš, se učiš, ustvarjaš in čutiš, hkrati pa nadzoruje vsak tvoj pomežik, dih in srčni utrip. To neverjetno središče so tvoji možgani. Imajo osupljivo zgradbo, ki jo je neki slavni znanstvenik nekoč poimenoval »najzapletenejša stvar, ki smo jo doslej odkrili v vesolju.« Za gubanje možgančkov št.1 Tvoji možgani so hitrejši in močnejši od superračunalnika. Tvoj maček čepi na kuhinjskem pultu. Vsak čas bo stopil na vroč štedilnik. Odzvati se moraš v pičlih nekaj sekundah. Oči prenesejo podatke možganom in ti naglo izračunajo, kdaj, kje in s kakšno hitrostjo moraš ljubljenca prestreči. Nato možgani ukažejo mišicam, kaj morajo storiti. Vse se dobro izteče in tvoj ljubljenec je živ in zdrav. Računalniki še zdaleč nimajo tako osupljivih zmožnosti sprejemanja podatkov, njihove obdelave in odziva na poplavo vsega, kar mu posredujejo oči, ušesa in drugi organi. Veš, da možgani proizvedejo toliko energije, kot jo potrebuje žarnica? To in še več preberi v novembrskem Juniroju.


Buče? Ah, ne. Prešce!

Besedilo: Andreja Čokl
Ilustracija: Bojan Jurc

Ko se s tvojimi vrstniki pogovarjam o praznikih pozne jeseni, beseda hitro nanese na noč čarovnic. Kot pravi junior ali juniorka pa gotovo veš, da Slovenci 31. oktobra praznujemo dan reformacije,
1. novembra pa dan spomina na mrtve ali vse svete. Anglosaški Halloween ali noč čarovnic se je zadnja leta pri nas uveljavil predvsem s pomočjo ameriških filmov in trgovskih akcij. V resnici pa s slovenskimi šegami in navadami nima veliko skupnega.  In veš, s čim so naši predniki zaznamovali 1. november? S prešcami!

Vračanje duhov imageA pojdimo lepo po vrsti: dan spomina na umrle ni naša pogruntavščina. Mnoga ljudstva so že davno tega poseben dan ali kar del leta posvetila umrlim. Predvsem v jesenskem in zimskem času, ko na nek način »umira« tudi narava, so bili ljudje prepričani, da se mednje vračajo duhovi umrlih. Nekaterih so se bali in se skušali na različne načine obvarovati pred njimi, druge so celo vabili medse, jim pripravili pravo gostijo, potem pa so jih z dobrimi željami »pospremili« nazaj na drugi svet. Vsi sveti Krščanstvo je poganske praznike, posvečene umrlim, spremenilo v dan, ko naj bi se spomnili vseh svetnikov. Od tod tudi drugo ime za ta praznik – vsi sveti. Najbrž veš, da ima vsakdo svojega godovnega zavetnika – enega od svetnikov, ki goduje na točno določen dan in ima podobno ime kakor ti. A ker je bilo svetnikov več, kot je dni v letu, se vseh, tudi tistih, ki nimajo svojega godovnega dne, spominjamo 1. novembra. Pri nas so šege ob vseh svetih in dan zatem, na dan vernih duš, podobne tistim drugje v krščanskem svetu. Ob večernem zvonjenju naj bi se duše umrlih vračale na svoje domove. Domači so tako pustili hišna vrata odprta, na mizi pa kruh, vino, blagoslovljeno vodo in ponekod tudi olje ali sol. Da pokojnih ne bi zeblo, so peč pustili zakurjeno, klop ob peči pa prazno, da so se imele uboge duše kam usesti. Prihodnje jutro so vse pripravljeno sami pojedli in verjeli, da jim bo to prineslo zdravje in dobro letino. Hlebček za molitev Povsod po Sloveniji pa so ob vseh svetih gospodinje iz ajdove, ovsene ali koruzne moke spekle tudi veliko število hlebčkov. Razdelile so jih otrokom in beračem pred cerkvijo ali pokopališčem. Ponekod so otroci kar sami hodili od hiše do hiše in v zameno za molitev za umrle dobili kruhke, imenovane prešce ali vahtiči. Marsikateri revni družini so prešce, zbrane ob tem prazniku, pomagale preživeti zimo. Nekatere gospodinje so napekle tudi več sto hlebčkov. Veljalo pa je, da je treba razdeliti vse, drugače bi se prihodnje leto pridelkom na polju slabo godilo. Ali veš? Rimljani so najprej spomin na pokojne praznovali v maju, a takrat hrane iz preteklega leta že zmanjkuje, nove na poljih pa še ni. Tako so čas spomina prenesli na mesec november.


Oblaki in spreminjanje podnebja

Besedilo: Renyi Zhang, strokovnjak za podnebje, univerza v ameriški zvezni državi Teksas (Texas A&M University)
Fotografiji: NOAA;©TOM SALYER / JUPITER IMAGES

Po ameriški zvezni državi Teksas se vrtinčijo tornadi. Ameriško zvezno državo Louisiano bičajo hurikani. Po Koloradu divjajo snežni meteži. Georgio pustošijo suše. Vremenske napovedi obetajo slabo vreme. Neurja po vseh ameriških zveznih državah postajajo močnejša. Temperature so nižje ali pa višje kot običajno. Padavin je več ali pa manj kot jih je bilo doslej. Skrajnih podnebnih razmer ni vesel nihče. In to ni prav nič čudno. 

image

V zadnjih 25 letih je vreme samo v Združenih državah Amerike povzročilo za okrog 350 milijard evrov škode. Združene države pa niso edine, kjer vladajo neobičajne vremenske razmere. Verjetno se spominjaš uničujočih padavin pred kratkim tudi v Sloveniji. Pravzaprav se podnebje spreminja v mnogih državah po svetu. Kaj se dogaja? Odgovor morda tiči v oblakih. Kadar se zazrem vanje, vidim prihodnost. Preučevanje oblakov mi pomaga napovedovati vreme. Tako tudi ugotovim, kako na oblake in na vreme vplivajo ljudje.

Nastajanje oblakov

imagePredstavljaj si oblak. Kakšen je videti? Poznamo jih različnih oblik in velikosti. Nekateri so videti kot živali ali pa tvorijo drugačne smešne oblike. Vsi oblaki pa imajo marsikaj skupnega. Med drugim so vsi sestavljeni iz drobnih vodnih kapljic ali ledenih kristalčkov, ali pa kar obojega hkrati. Vedno nastanejo na približno enak način. Postopek se začne, ko se dviguje zrak, ki vsebuje vodno paro. Zrak se dviguje iz različnih razlogov. Na primer, ko Sonce ogreje zemljino površje, se od površja ogreje tudi zrak. Topel zrak se nato začne dvigovati. Topel zrak se začne dvigovati tudi, če doteka nad hladnega, saj je lažji od njega. Ko se zrak dviguje, se vodna para v njem pomeša z aerosoli – drobnimi delci soli, prahu ... Dvigajoči zrak se ohladi, zato se vodna para izloči in zlepi z aerosoli. Vodna para se nato spremeni v tekočo obliko – drobne kapljice. Temu pojavu pravimo kondenzacija. Tako so oblaki nastajali in nastajajo tudi danes. Spreminja pa se število aerosolov. Ljudje jih v zrak spuščajo več kot so jih kdaj koli v preteklosti. So morda prav aerosoli krivi za to, da se podnebje spreminja? Na to vprašanje ter na vsa ostala, ki se ti porajajo, poišči odgovor v novembrskem Juniorju.


ZOO park Rožman - Če za živali lepo skrbiš, ti ljubezen vračajo!

Besedilo: Maja Omladič
Fotografije: Luka Dakskobler

imageNa izletih v visokogorje sem večkrat opazila kozoroge. A samo od daleč … Takoj ko sem se jim približala, so zdirjali v beg, jaz pa sem si jih želela videti čisto od blizu. Potem pa mi je nekega dne prijateljica prišepnila, da pozna živalski vrt, v katerem lahko te divje živali tudi hranim. Poklicala sem oskrbnika Jožeta in se dogovorila za obisk v nastajajočem ZOO parku Rožman.

Kako nastane živalski vrt
Za živalski vrt so bistveni ljubezen do živali, primerni prostori in pridobljena vsa potrebna dovoljenja.
Jože je velik ljubitelj živali in zanje skrbi že 30 let. Živi na kmetiji in vedno je pomagal tako živalim s kmetije kot tudi mladim izgubljenim srnam in drugim prostoživečim živalim. Svoj živalski vrt gradi že štiri leta, pred kratkim pa ga je tudi registriral. V skladu z zakoni je namreč dovoljeno živali evtanazirati in »samoumevno se mi je zdelo, da je živalim treba pomagati, ne pa jih usmrtiti,« pravi Jože. Tako se je pred leti odločil, da bo začel postopek za pridobivanje različnih dovoljenj.Preden odpreš živalski vrt, je treba pridobiti dovoljenje za obratovanje, ki ga izdaja ministrstvo za okolje. Za pridobitev tega dovoljenja pa je moral Jože za novi živalski vrt dobiti soglasje veterinarske službe, sosedov in občine. To je trajalo kar tri leta.

image

In gradnja?
»Trenutno delamo tako, da zadostimo osnovnim merilom. Seveda pa bi imeli radi čim lepše in čim boljše bivalne prostore za živali,« mi pove oskrbnik Jože.
Ko so bili prostori za živali zgrajeni, je bilo treba živali pozorno razporediti. V istem prostoru na primer ne moreta živeti divji prašič in raca hkrati. Živalski vrt za zdaj še ni velik, ima pa dobre možnosti za širitev. Ob njem je ogromno območje – 24 hektarov zemlje, na katerem je dovolj vode in gozda.

V novembrskem Juniorju preberi za katere živali skrbi Jože, kako poteka njegov vsakdan in kam poklicati za ogled parka.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Na kateri celini ni deževnega gozda?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov