Vstopna stranVsebinaArhiv

Volk volku

Besedilo: Ruth A. Musgrave
Fotografija: Iztok Bončina

Volk volku

Če želiš razumeti, kako se sporazumevajo volkovi, moraš uporabiti čutila za sluh, vid in voh. Volkovi se pogovarjajo z glasovi, s telesno govorico in z vonjavami.

Živijo v krdelu. Preživijo samo, če sodelujejo pri iskanju hrane, med seboj ščitijo člane krdela in skupaj vzgajajo mladiče. Izredno pomembno je, da znajo razbrati in izraziti, kakšen položaj ima določen volk v krdelu.

Sporazumevanje z glasovi

Volčji glasovi so zavijanje, lajanje, bevskanje in cviljenje. V krdelu pogosto lajajo, bevskajo in cvilijo. Ti glasovi so slabo raziskani, saj jim znanstveniki le stežka prisluškujejo. Prepričani pa so, da so glasovi za volkove izjemno pomembni. Že tri tedne star mladič zna oponašati skoraj vse glasove odraslih.

Z zavijanjem se volkovi pogovarjajo na daleč. V gozdu se zavijanje razlega skoraj 10 kilometrov naokrog, v tundri pa ga je mogoče slišati celo 16 kilometrov daleč. Volk z zavijanjem včasih pove ali sprašuje, kje je krdelo. Spet drugič razglaša, da se je pripravljen pridružiti drugemu krdelu ali sestaviti svojega. Volkovi iz istega krdela zavijajo skupaj, da bi okrepili svoje krdelo, odgnali tuje volkove s svojega ozemlja ali pokazali pot svojim članom.

Govorica telesa

Volkovi se izražajo z vsem telesom, od glave do repa. Telesna govorica je včasih lažje, včasih pa težje razumljiva. Izraz obraza in višina repa povesta, kako samozavesten je posamezen volk in kakšna je njegova vloga v krdelu. Pomembnejši ko je, bolj je pokončen in više drži glavo, uhlje in rep. Volkovi, ki imajo v krdelu manj moči, vse dele telesa usmerjajo k tlom. Včasih celo ležejo na tla s trebuhom navzgor. Izražajo se tudi tako, da nasršijo dlako ali da jo povsem poležejo.

Kadar volk renči, drugi vedo, da je jezen. Res? Ni nujno. Če želijo sporočilo razumeti, morajo volka tudi videti in vohati. Na primer, renčeči volk lahko s prsmi leži na tleh, zadnji del telesa pa moli v zrak. Pri tem lahko oddaja prijetne ali nevtralne vonjave. Takrat se želi igrati. Renčeči volk pa lahko stoji tudi pokončno, usta ima odprta, strmi, rep moli visoko v zrak in oddaja poseben vonj. Vse to pomeni nadvlado in takšnega volka se je treba bati.

Več o volkovih v februarski številki revija National Geographic Junior


Psi rešujejo življenja

Besedilo: Arne Hodalič
Fotografiji: Arne Hodlaič in z dovoljenjem Hrvaške gorske reševalne službe

Psi rešujejo življenja

Joko in Feny nista navadni psički in njuno življenje ni navadno pasje življenje. Že osem let ob vodnikih sledita svojemu izostrenemu vohu, iščeta sledi, brskata pod snegom in rešujeta življenja. Rešili sta jih že veliko.

»Vsako leto plazovi po svetu zahtevajo približno tristo žrtev in malo več kot polovica se jih konča tragično. Če ne bi imeli psov, ki so usposobljeni za reševanje izpod plazov, bi bila ta številka še veliko večja!« je povedal Igor Potočnik, predsednik komisije za reševanje izpod plazov pri Gorski reševalni zvezi Slovenije.

V reševalni zvezi imajo danes 31 lavinskih psov. Seveda se morajo tako psi kot njihovi vodniki reševanja najprej naučiti. Za oboje vsako leto organizirajo dva petdnevna tečaja: enega poleti za iskanje pogrešanih oseb, drugega pa pozimi za reševanje izpod snežnih plazov. Vodnik mora biti najprej usposobljen gorski reševalec, saj je dostop do ponesrečenih včasih izjemno težak in nevaren, šele potem lahko postane tudi pasji vodnik.

Pasja šola

Mlad pes mora vaditi enkrat ali dvakrat na teden, odrasel pa vsaj enkrat na mesec. Zelo pomembno je, da psu razvijamo željo po iskanju predmetov. Učenje se začne že takoj, ko mladega kužka prinesemo prvič domov, ko je star kakih osem tednov. Pri desetih mesecih gre že v resno pasjo šolo. Tako kot pri vseh delovnih psih je glavna spodbuda za učenje predmet, ki ga ima neki pes najrajši. Joko in Feny imata najraje gumijasto žogico, ki jo z veseljem premetavata po zraku, vsakič ko jima jo vodnik da. Dobita pa jo samo takrat, ko uspešno opravita kakšno nalogo.

Psi rešujejo življenja

Psi v helikopterjih

Ko je gorska reševalna zveza obveščena o nesreči, traja le kakšnih petnajst minut, da se zberejo prvi reševalci s svojimi psi. Čas, da pridejo do ponesrečenca, pa je odvisen predvsem od prevoza do kraja nesreče. Včasih se gre kar peš, včasih z motornimi sanmi, s turnimi smučmi ali celo s traktorjem, najhitreje pa je seveda s helikopterjem. Zato so vsi lavinski psi usposobljeni tudi za spuščanje iz zraka, medtem ko helikopter lebdi na tlemi.

»Ko moja psička Joko vidi kakršen koli helikopter s prižganim motorjem in odprtimi vrati, jo komaj zadržim, da se ne zapodi vanj. Tako rada leti!« je povedal Klemen Volontar, dolgoletni inštruktor gorskih reševalcev in vodnik reševalnega psa. Nekateri psi so tako navdušeni nad delom iz zraka, da jih morajo vodniki včasih celo na silo zadrževati v helikopterju, da skozi odprta vrata prezgodaj ne skočijo v globino.

Več o lavinskih psih izveš v Juniorju.


Hokus pokus

Besedilo: Andreja Čokl
Ilustracija: Igor Šinkovec
Fotografija: © Istockphoto.com / Carmen Martinez

Hokus pokus

V kaj bi se mnoge juniorke najraje spremenile za pusta? Prepričana sem, da bi si na glavo z veseljem posadile zašiljen klobuk, si na obraz narisale bradavico, zajahale metlo in vsaj za en dan postale čarovnice. Prav gotovo ne bi bile osamljene, saj se ob pustu čarovnice sprehajajo po vsej Sloveniji, največ pa jih zagotovo srečaš v Cerknici.

Tam vsako leto nekaj dni vladajo coprnice. Na čelu imajo Uršulo, ki se v nadnaravni velikosti na pustno nedeljo spusti s Slivnice in je glavni lik cerkniškega karnevala.

Verjetno bi bilo med nami še več čarovnic in coprnic, če ne bi dolga stoletja »iztrebljali« ljudi, obsojenih čarovništva. Sežigali so jih na grmadah. Od 15. do konca 18. stoletja se je na ozemlju Evrope na grmadi znašlo okoli 100.000 domnevnih čarovnikov in čarovnic. Tudi na območju današnje Slovenije naj bi bilo na smrt obsojenih več kot 500 ljudi. Zadnji čarovniški proces v Evropi je bil leta 1790,na slovenskem ozemlju pa so zadnjo čarovnico obsodili leta 1745 v Metliki.

Kako prepoznati čarovnico

Veronika Deseniška je bila leta 1427 prva pri nas obtožena čarovništva. S čarovnijo naj bi v poroko pregovorila Friderika II., sina celjskega grofa Hermana. Kljub oprostilni sodbi, ko so ji kot drugim čarovnicam sodili s posebnimi postopki, je tragično končala. Grof Herman je naročil njen umor. Veronika je bila žrtev političnih spletk, druge domnevne čarovnice pa so krivili za vse, kar se je slabega zgodilo. Morile naj bi otroke, priklicale bolezen nad ljudi in živali, povzročale škodo na njivah in privabljale točo in sušo. Posebej radi so ljudje čarovništva obtožili samske ženske, vdove, ženske brez otrok ali z različnimi kožnimi znamenji. Sumljive so bile tudi tiste, pri katerih so našli različna zelišča, mazila in sumljive predmete. Z mučilnimi napravami so jih mučili toliko časa, da so vse priznale. Obenem pa naj bi izdale svoje »sodelavce«, tako da je na grmade romalo veliko nedolžnih ljudi.

Hokus pokus

Kje najdeš čarovnice

Poleg neštetih bajk, pripovedi in pravljic o čarovnicah imamo Slovenci tudi več znanih čarovniških zbirališč. Tja sredi noči in ob polni luni na kozlih, prašičih, metlah ali sodu priletijo čarovnice, plešejo s hudičem in kuhajo čarobne napoje. Med najbolj znanimi so poleg Slivnice še vrhovi Kleka, Grintovca in Donačke gore. Če odštejemo zbor cerkniških coprnic ob pustnem času, pa je največji čarovniški shod v Sloveniji že nekaj let na noč čarovnic ob gradu Goričko.

Več o čarovnicah, kako izdelaš svoj klobuk in čarobni naboj preberi v februarski številki revije.


Zima, zima bela…

Besedilo: Beth Geiger
Ilustracija: Samo Jenčič

Zima, zima bela

Dočakali smo zimo in sneg. Ob misli na sneg najbrž pomisliš na zimske počitnice in zabavo. Saj veš, lahko se sankamo, kepamo in delamo snežake. To je res fantastično!

Sneg pa ni samo zabava. Če ga zapade preveč, lahko povzroči veliko nevšečnosti. Tako sta leta 1921 v Silver Laku v ameriški zvezni državi Kolorado v enem samem dnevu zapadla skoraj dva metra snega. To je ena največjih količin snega, ki je kdajkoli zapadel v štiriindvajsetih urah.

Mark Moore, znanstvenik, ki preučuje sneg, pozna veliko preglavic, ki jih lahko povzroči sneg. Pred nekaj leti se je povzpel na goro Baker v ameriški zvezni državi Washington. Hotel je preveriti, koliko snega je zapadlo na njej. »Mesec dni je vsak dan zapadlo približno trideset centimetrov novega snega,« se spominja Moore. »Sneg se je kar kopičil in kopičil.« Ko je priplezal na vrh, je bila snežna odeja visoka kar devet metrov.

Moore je bil zaskrbljen, saj bi se ta ogromna količina snega lahko odtrgala od pobočja in zdrsela navzdol kot plaz, ki bi lahko pod seboj pokopal smučarje.

Kristalno jasno

Preden je Moore začel preučevati plazove, je preučeval snežinke. Snežinke sestavljajo ledeni kristali. Ti nastajajo le pri temperaturi pod nič stopinjami Celzija. To je temperatura, pri kateri zmrzuje voda. Včasih se sprime ogromno ledenih kristalov in lahko nastanejo veliki kosmi snežink.

Snežinke so različnih velikosti, večina izmed med njih je šesterokrakih. A niti dve nista enaki – so neštetih oblik. Nekatere so videti kot igle, druge so kot motki sukanca, spet tretje so okrogle.
Posamezna snežinka je precej majhna. A hitro se jih lahko veliko nagrmadi skupaj. Močan snežni vihar ali vrtinec puhastih snežink – lesketajoča se bela odeja lahko v kratkem času prekrije ulice in travnike. In že je tu pravljična zimska dežela!

Več v novem Juniorju.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Največja slana puščava na svetu je v:


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izrada web stranica :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov