Vstopna stranVsebinaArhiv

Spoznaj ligra

Besedilo: Sarah Wassner
Ilustracija: Bob Živković

Liger

Chris in Rapido sta na prvi pogled prav takšna kot druge velike mačke v živalskem vrtu. Mladiča leno poležavata na skalah, drug drugemu igrivo grizljata rep in se gostita s kosi mesa. Živita v živalskem vrtu Everland v Južni Koreji. Toda brata še zdaleč nista navadni mački. Chris in Rapido sta ligra, redka mešanica med levom in tigrico.

Ligri imajo proge, včasih razkuštrano dlako, rjovijo kot levi in pihajo kot tigri. So orjaki med mačkami. Tehtajo lahko skoraj toliko kot lev in tiger skupaj. Na dan pojedo do 15 kilogramov mesa. Njihove glave so velike kot košarkaška žoga.

Danes živi 30 ligrov. Zoologi in drugi znanstveniki jih sploh ne obravnavajo kot živalsko vrsto. »So križanci, mešanica dveh vrst,« pravi Ron Tilson, direktor zaščitenega območja v živalskem vrtu v ameriški zvezni državi Minnesota. »Levi in tigri v divjini ne živijo skupaj, zato se v naravi ne parijo.«

Mnoge ljudi očara velikost in nenavaden videz ligrov. Drugi menijo, da takšni križanci sploh ne bi smeli obstajati. So ligri osupljiva bitja ali spake? Preberi, kaj menijo strokovnjaki. Nekateri zagovarjajo eno, drugi pa drugo plat. Nato se sam odloči, kateri strokovnjaki imajo po tvojem mnenju prav.

Kdo je ustvaril ligre?
Liger v divjini ne obstaja. Poti levov in tigrov se ne križajo. Če bi se to zgodilo, se živali različnih vrst ne bi najbolje ujemale, saj so tigri samotarji, levi pa živijo v tropih. Ligre torej namerno ustvarjajo ljudje – pogosto iz koristoljubja.

»Ljudi navdušujejo čudne in nenavadne živali,« pravi Norma Lagutchik, veterinarka v sirotišnici za prostoživeče živali v mestu San Antonio v ameriški zvezni državi Teksas. »Mnogi sparijo tigra in leva, da prodajo mladiče in v živalski vrt privabijo gledalce.«

Kaj pa tisti ligri, ki nastanejo “po naključju”? Nekateri oskrbniki so v isto ogrado izpustili obe vrsti, saj so mislili, da se bosta samo spoprijateljili. Lev in tigrica sta se sparila in po naključju se je skotil liger.


Egipt v Sloveniji

Besedilo: Iztok Bončina
Fotografije: Iztok Bončina, arhiv Matjaža Kačičnika, Tomaž Lauko

Pred dvema stoletjema je bil Egipt prava “samopostrežna trgovina” s starodavnimi predmeti. Arheologi, popotniki, pa tudi politiki in trgovci iz Amerike in Evrope so kupovali večje ali manjše starine ter jih odnašali v svoje dežele. No, povedano po pravici, nekateri so si jih samo sposodili in jih potem “pozabili” vrniti. Iz dežele največjih arheoloških bogastev je marsikaj zašlo v različne države po svetu. Majhen košček Egipta lahko tako odkrijemo tudi v Sloveniji. 

Grobnice, piramide, mumije, zlate predmete, papiruse in še mnoge druge ostanke tisočletne civilizacije starih Egipčanov je mogoče najti skoraj povsod po Egiptu. Za to, da tudi v Sloveniji hranimo majhen del egipčanskih zakladov, se moramo zahvaliti Antonu Lavrinu. Doma je bil iz Vipave, pred dobrimi 150 leti pa je bil avstrijski generalni konzul v Egiptu. Tako so takrat rekli veleposlanikom. Že kmalu po prihodu na črno celino je postal amaterski arheolog in vnet zbiralec starin. Pravzaprav bi mu lahko rekli kar prvi slovenski egiptolog. Precej starin je poslal raznim ustanovam na Dunaju in tudi domov.

Sarkofag za starše
Zelo zanimiva sta dva kamnita sarkofaga, ki jih je dal Anton Lavrin pripeljati iz Egipta. Namenjena sta bila za grobnico njegovih staršev. Izklesana sta iz rdečega granita, trdega kamna, ki so ga kopali blizu egiptovskega mesta Asuan. Prevoz dveh tako težkih predmetov je trajal več tednov. Z ladjo sta prispela v Trst, od tam pa so ju preko kraških hribov in dolin pripeljali z volovsko vprego do Vipave in ju postavili na mestnem pokopališču. En sarkofag naj bi pripadal Junminu, najstarejšemu sinu faraona Mikerina, graditelja najmanjše od treh slavnih piramid.

Egipt v Sloveniji

Čisto prava mumija
Anton Lavrin je v naše kraje poslal še eno arheološko posebnost, namreč pravo egipčansko mumijo. Ogledaš si jo lahko v Narodnem muzeju Slovenije. Pred nekaj leti so jo preiskali, jo očistili, nekoliko “popravili” ter zaščitili, da bi jo lahko občudovale tudi naslednje generacije. Takemu postopku na arheoloških, umetniških in starinskih predmetih pravimo restavriranje. Miran Pflaum je po poklicu restavrator v muzeju.

Skrbi tudi za egipčansko mumijo in o njej veliko ve. Za NG Juniorja je povedal: “V tej mumiji je nekdanji svečenik Isahta, ki je skrbel za zakladnico v svetišču boga Amona. Nikoli je nismo odvili, zato ne vemo, kakšen je bil videti. Posneli smo ga samo z rentgenom in ugotovili, da je imel zlomljeno rebro in dokaj slabe, obrabljene zobe. Ko je umrl, je bil star kakšnih 40 let. Njegovo ime nakazuje, da je bil mogoče prebivalec egiptovske dežele Nubije, torej je bil črne polti. Ko smo ga restavrirali, smo občasno nosili maske, da se ne bi okužili s kakšnimi neznanimi, lahko celo smrtonosnimi bakterijami. Mumijo in skrinjo, v kateri leži, smo pred škodljivimi vplivi vlage in kisika zaščitili s posebno, nepredušno zaprto vitrino, v kateri je čisti dušik. Vitrina je bila zelo draga, kot kakšen malo boljši avto.”

Tisočletno stopalo s sandalom

Egipt v Sloveniji

Majhni kipci, amuleti, ogrlice in drugi okraski so imeli med starimi Egipčani velik religiozni in magični pomen. Pogosto so jih polagali v grob skupaj z umrlim, da bi jih pokojnik lahko koristno uporabljal na drugem svetu. Kar nekaj takšnih egipčanskih starin hranijo v Slovenskem etnografskem muzeju. Zanje skrbi in jih ureja arheolog dr. Marko Frelih. Ko sem ga obiskal v muzeju, mi je pokazal tudi nenavadno in kar malce srhljivo najdbo – odrezano mumificirano stopalo s privezanim sandalom.“Verjetno so to nogo poslali v Evropo za farmacevtske namene. V 19. stoletju so namreč v lekarnah kose mumij drobili v prah in ga prodajali ljudem kot zdravilo s čudežnim učinkom. Mumije ljudi in živali pa so žal pogosto končale tudi kot ceneno gorivo v pečeh parnikov in lokomotiv,” pripoveduje Marko Frelih.

V prihodnosti bodo v muzeju te posebne predmete tudi razstavili. Seveda te o tem v NG Juniorju še pravočasno obvestimo.

Slovenija v Egiptu

Egipt v SlovenijiAleksandrinke
Aleksandrija je pristaniško mesto na severu Egipta. V začetku 19. stoletja je v to mesto »s trebuhom za kruhom« odšlo veliko Slovenk s Primorske in Goriškega. Zato jim pravimo aleksandrinke. Kar 7000 se jih je v daljnem Egiptu zaposlilo pri bogatih družinah kot dojilje, varuške, hišne pomočnice in sobarice. Bile so zelo cenjene, saj so bile znane kot izredno pridne, bistre in poštene. Nekatera dekleta pa so tam tudi ostala, tako kot gospa Marija Cvenk (na fotografiji).

Marija Cvenk je prišla v Aleksandrijo s svojo mamo, tik pred začetkom 1. svetovne vojne. Postala je zasebna vzgojiteljica in učiteljica pri družini princese, sestre kralja Fuada. Danes je stara 99 let.

Na fotografiji je Marija Cvenk s svojo prijateljico med sprehodom po Aleksandriji, okoli leta 1930.

Egipt v SlovenijiPridi na arheozabavo
Se sprašuješ kakšne vrste zabava je to? Na kratko - zabavna in poučna. Poteka v obliki delavnic v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani. Vsako prvo soboto v mesecu od 10. do 13. ure te strokovnjaki popeljejo skozi mozaik preteklosti. Vsakič lahko izveš kaj novega.

V soboto, 2. septembra, si lahko od blizu ogledaš egipčansko mumijo s krsto, izveš kako so mumificirali umrle, kateri bogovi so spremljali dušo pokojnega v kraljestvo mrtvih… Sestaviš apa lahko tudi model krste v kartonu, ki ga vidiš na fotografiji.

Več na: http://www.narmuz-lj.si.

Te zanima kaj vse še lahko najdeš v Sloveniji, kar izvira iz Egipta? Preberi v septembrski številki Juniorja.


5 slonjih zgodb

Besedilo: Aline Alexander Newman
Fotografije: Andy Rouse, © Digital Vision

Sloni imajo dober spomin
Sloni skoraj ničesar ne pozabijo. »Ne glede na to, kaj se zgodi, se vedno znova vračajo na svoje priljubljene kraje,« pravi Frans Lanting iz Santa Cruza v Kaliforniji, ki je posnel fotografijo, ki prikazuje slona v naravi, kako prečka preddverje počitniške koče Mfuwe v Zambiji. Namenil se je k orjaškemu mangovcu, ki raste na notranjem dvorišču.

Sloni

Njegova čreda je to drevo obiskovala vsak november zadnjih 25 let, še preden je Andy Hogg s partnerjem pred sedmimi leti postavil hišo. Odtlej se čreda pojavi tam vsako leto natanko ob istem času. Glavna samica z imenom Majavi okel ni oklevala, ko je opazila, da ji na poti do drevesa stoji stavba. Svojo družino je popeljala po stopnicah navzgor in mimo recepcije. Šest tednov so vsak dan prihajali jest plodove mangovca. Leta 2005 je slonica Majavi okel s seboj pripeljala tri tedne starega mladiča. »Uči ga, kaj mora storiti,« je povedal Andy Hogg. Tako se tradicija prenaša na naslednjo generacijo.

Sloni se sporazumevajo z drugimi sloni
Sloni se neprestano po svoje »pogovarjajo«. V divjini ni s tem nič narobe. Težave se pojavijo, kadar po deževnem pragozdu prenašajo turiste. Glasni sloni preplašijo prostoživeče živali. »Odvisni smo bili od tišine,« je pojasnil John Roberts, ki je skrbel za slone v narodnem parku Royal Chitwan v azijski državi Nepal.

Kadar sta indijska slona Chan Chun Kali in Bhirikuti Kali delala skupaj, sta se kar naprej oglašala. John Roberts ju je zato preselil v deset kilometrov oddaljena tabora.

Podnevi je bilo vse v redu. Ponoči pa sta bili ‘‘klepetulji’’ spet na delu. Nista se oglašala zamolklo, kot je značilno za slonji »pogovor« na daljavo. »Vpila sta!« je povedal John Roberts. Moral si je zamašiti ušesa, da se je lahko naspal.

Sloni

V nadaljevanju članka v reviji si preberi še preostale tri slonje zgodbe.


Okoli sveta

Besedilo: Meta Krese
Fotografija: Arne Hodalič

Mohamedovo delovno jutro
Prvi dve uri pouka Mohamed, palestinski deček, enostavno prespi. Glavo nasloni na roke, zapre oči in se potopi v trden spanec. Učiteljica ga pusti popolnoma pri miru, sošolci in sošolke, ki sedijo v njegovi bližini, se pogovarjajo bolj tiho. Zdaj že vsi vedo, kje preživlja jutra, in nihče ne dvomi, da mu pripada ukradeni počitek. Bistri deček jim ne skriva več, da je vsak dan že ob svitu v pristanišču.

Mohamed

Več o Mohamedovem dnevu preberi v septembrski številki Juniorja.


Avtomobili

Besedilo: Jamie Kiffel
Fotografije: z dovoljenjem Cenex d.o.o.

Slavni dirkalni avto Lightning McQueen v novem filmu misli samo na zmage. V vsakdanjih življenskih stvareh popolnoma neizkušen dirkalnik zanese v zakotno mestece Radiator Springs – edini kraj na svetu, kjer še nihče ni slišal zanj. Avto se nauči, da življenje niso samo trofeje. Ekipa NGJ se je odpravila v zakulisje, da bi izvedela, kaj poganja motorje teh avtomobilov.

Avtomobili z značaji
Ustvarjalci filma so z videokamero posneli igralce, ko so oponašali zvoke avtomobilov. Njihovi izrazi na obrazu in gibanje so animatorje navdihnili z zamislimi, kako upodobiti avtomobile. Na primer, Tony Shalhoub je posodil glas Fiatu 500 z imenom Luigi. Igralec je pri tem neprestano krilil z rokami. »Animatorji so njegove gibe upodobili tako, da so Luigijeve prednje gume migale sem ter tja kakor človeške roke,« je povedal režiser John Lasseter.

Gostujoče zvezde
Filmski studio Pixar se v filmu Avtomobili s spoštovanjem spomni tudi svojega prvega hita - Svet igrač. Lightning McQueen (rdeči avto spodaj) se na primer pelje mimo bencinske črpalke Dinoco, kjer sta se izgubila Buzz in Woody. V filmu se kar dvakrat pojavi slavni tovornjak iz filma Svet igrač. Pozorno glej!

Avtomobili

Mirna vožnja
Vsi avtomobili imajo vzmeti in blažilce tresljajev, zaradi česar je vožnja mirnejša. Animatorji so želeli avtomobile upodobiti čimbolj resnično. Računalniško so jim vgradili vzmeti, da so lahko ugotovili, kako se morajo premikati kolesa in drugi deli avtomobilov.

Dajmo, ata!
Lightning McQueen ni prav nič navdušen nad mehanikom v mestecu Radiator Springs. To je počasen, starokopiten avtomobil, model Hudson Hornet po imenu Doc Hudson (spodaj desno). »Je pravi ata med avtomobili. McQueen pozneje izve, da je bil nekoč prvak v dirkah,« je povedal režiser John Lasseter. To dejstvo ni tako za lase privlečeno, kakor se zdi na prvi pogled. V resnici je bil Hudson Hornet v zgodnjih petdesetih letih dirkalni avto. »Bil je tako hiter, da se mu ni mogel noben drug avto niti približati,« je povedal John Lasseter.

Avtomobili

Oči so pika na i
Pri risanih avtomobilih so oči večinoma prednji žarometi. V Avtomobilih je drugače. »Oči smo prestavili na vetrobransko steklo,« je povedal John Lasseter. Zakaj? »Če so oči žarometi, je videti, kot bi bil avto obraz na štirih kolesih. To je za animatorje precej neprijetno. Če pa so oči zgoraj, je ves avto kot glava, gume pa lahko služijo kot roke in noge. Tako avto oživi.«

Skriti avtomobili
V filmu pravi avtomobili niso navdihnili samo značajev. Tudi cvetje je iz zadnjih avtomobilskih žarometov in delov starinskih avtomobilov. Sledi letal na nebu so pravzaprav sledi avtomobilskih gum. Ventilatorji so avtomobilski motorji, žuželke pa so Volkswagnovi hrošči.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Katera žival ima na glavi rog, zato ji rečemo tudi morski samorog?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov