Vstopna stranVsebinaArhiv

10 presenetljivih lastnosti delfinov

Besedilo: David George Gordon
Fotografije: Doug Perrine/SEAPICS.COM, Brandon Cole, Seaworld iz Kalifornije/CORBIS, Dogwhite/TAXI/GETTY IMAGES, Barbara Walton/EPA/LANDOV

Delfini

Osupljiva dejstva o bistrih morskih bitjih
Delfini so pravi superjunaki. Štirje srečneži so se na lastni koži prepričali, da delfini najbolje ščitijo morje. V oceanu ob obali Nove Zelandije so plavali reševalec Rob Howes, njegova hči Nicky in njeni dve prijateljici. Plavalce je nenadoma obkrožila družina velikih pliskavk. »Delfini so bili razburjeni,« je povedal Rob Howes. Z repnimi plavutmi so tolkli po gladini vode. Nenadoma je spoznal, da jim preti nevarnost. Pridružil se jim je trimetrski beli morski volk.

Bili so predaleč od obale, da bi plenilcu lahko pobegnili. Rob se je zbal za življenja deklet in zase. Bil je hvaležen, ko je spoznal, da jim delfini pomagajo. Jata jih je spremljala 40 minut, dokler nevarnost ni minila. Plavalci so se potem lahko varno vrnili na obalo.

Nekateri menijo, da so delfini izredno inteligentni. Drugi trdijo, da niso nič pametnejši od psov ali mačk. Težko določimo, kako pametni so, saj svoje velike možgane uporabljajo drugače kot ljudje. Hitro se naučijo novih zvijač. Med seboj se sporazumevajo z različnimi zvoki in s telesno govorico. Tudi igrajo se, kar počnejo le pametne živali.

Rob Howes meni, da so delfini odštekani. Preberi deset razlogov, zakaj tako menijo tudi drugi.

1. Delfini štopajo
Vsi smo prepričani, da so delfini izjemno hitri plavalci. Zlahka dohajajo motorne čolne, se pred njimi potapljajo ter skačejo iz vode. Pisani delfini lahko dosežejo hitrost 27 kilometrov na uro. Večina motornih čolnov, s katerimi se igrajo, pluje veliko hitreje. Kako jih dohajajo? Čoln ob plovbi ustvari val. Delfini ga ujamejo in se mu prepustijo kot deskarji. Tako se znajdejo in dosežejo hitrost, ki je sami sicer ne zmorejo.

Delfini

2. Osupljivi zvoki
Tako kot netopirjem tudi delfinom zvok pomaga »videti«. Ustvarijo zvok in poslušajo, kako se odbije. Tako najdejo hrano in mirno plavajo, ne da bi se zaletavali. Nekateri delfini med lovom pod morsko gladino spuščajo glasove, ki omrtvičijo manjše ribe in sipe v bližini. Nato jih pojedo.

Delfini

3. Zakrnele noge
Pred mnogimi milijoni let so imeli delfini noge. Podrobno si oglejte spodnjo sliko. Na njej vidite medenico. To so morda ostanki zadnjih nog. Nekateri znanstveniki so prepričani, da so predniki delfinov hodili po kopnem. Menijo, da so bili podobni volkovom, vendar so bili bližnji sorodniki današnjih krav.

4. Čeljust, polna zob
Če bi imeli delfini zobozdravnike, bi ti imeli polne roke dela. Nekateri delfini imajo celo več zob kot krokodili. Njihove izjemno dolge čeljusti lahko vsebujejo tudi 250 koničastih belih zob. Drugače kot plenilske krokodile pa delfinov ne privlači človeško meso. Niti eno samo zanesljivo poročilo ne navaja, da bi podivjani delfini napadli človeka.

Delfini

5. Ekipa, ki nažene strah v kosti
V jati ali skupini se včasih zbere na tisoče delfinov. Te superjate se na odprtem oceanu razširijo na večkilometrske pasove. Delfini pogosto lovijo v skupini. Tako pokrijejo večja področja in laže najdejo jate rib. Plen pogosto obkolijo. Včasih s skupnimi močmi veliko jato rib strnejo v gost oblak. Nato se zapodijo mednje in se do sitega najedo.

Delfini

Delfini6. Sladkovodni plavalci
Nekaj redkih vrst delfinov živi v sladki vodi. Večina delfinov prebiva v morju, pet vrst pa v rekah in potokih. Iravadski delfin (glej sliko desno) biva v južni Aziji, tako kot še dve vrsti. Jangceški delfin je na robu izginotja. Živi v reki Jangce na Kitajskem. Orinoška pliskavka plava po rekah Amazonki in Orinoko v Južni Ameriki in je nekaj posebnega, saj je rožnata.

V nadaljevanju reportaže v reviji si oglej še mnogo čudovitih fotografij in preberi, kako se delfini sporazumevajo, da so veliki šaljivci in pomagajo ribičem pri ribolovu ...

Ne prezri zanimivih dejstev!


Z obiska pri zmagovalkah kviza

Besedilo: Maja Omladič
Fotografije: Andrej Crček

Sovice

Kdo so Sovice?
Katarina, Liza in Lučka so skakale od navdušenja, ko so si v finalnem tekmovanju Kviza National Geographic Junior priborile potovanje v Washington. Navdušene in nasmejane so bile Sovice tudi dva dni po tekmovanju, ko smo jih obiskali na njihovi šoli v Nevljah.

Takole smo se pogovarjali s Sovicami in mentorico Andrejo Modrijan.

Če mislite, da Sovice prihajajo iz kakšne velike mestne šole, se motite. Šola Nevlje je podružnična šola matične OŠ Frana Albrehta Kamnik in trenutno jo obiskuje 85 učencev. Vsi so z navdušenjem spremljali tekmovanja, na finale v Ljubljano pa je prišla vsa šola.

SoviceNavdušenje nad zmago je bilo čutiti na vsakem koraku. Najprej smo na hodniku zagledali bon za potovanje v Washinghton, nato pa na oglasni tabli vsa tri potrdila o sodelovanju in čestitke za zmago v finalu.

Kot so nam povedale juniorke, je bilo veselo že na avtobusu na poti s tekmovanja nazaj v Nevlje. »Žur po tekmovanju je sledil na avtobusu. Sošolci in ostali navijači so nam podarjali čokolade, bonbone, čips …« Zmage se je veselila cela šola, nam pa je na obisku cel tretji razred zapel Skozi vrata znanja do potovanja, skozi vrata znanja …


Sovice

Tretji razred skupaj z mentorico Andrejo Modrijan in učiteljico Jasno Jamšek prepeva Skozi vrata znanja do potovanja …

Na šolsko tekmovanje se je v Nevljah prijavilo 12 učencev, od teh so vprašalnik najbolje rešile Liza, Lučka in Katarina ter postale Sovice. Ime so si nadele zato, ker so po njihovem mnenju Sovice pametne živali.

Lučka, Liza in Katarina so učenke tretjega razreda. Vedno so nasmejane in po tem tekmovanju vzor marsikateremu juniorju njihove šole. Vse tri igrajo flavto, hodijo k verouku in se ukvarjajo z različnimi športi. Katarina trenira smučanje, ki ji je zelo všeč, še raje pa bi se ukvarjala z gimnastiko in akrobacijami. Lučka zase pravi, da veliko bere, zelo rada pa tudi rola. Liza trenira plavanje in tudi izjemno rada bere.

Sovice
Lučka, Liza in Katarina.

SoviceZ vztrajnostjo in navdušenjem so se pripravljale na več tekmovanj Kviza National Geographic Junior. Vsak torek so imele pred poukom dodatno učenje za kviz, med vsakim odmorom pa jim je mentorica Andreja Modrijan pripravila kakšno nalogo.

Svoje znanje so nadgrajevale z branjem Juniorja, različnih revij in knjig ter brskanjem po spletnih straneh. Tudi njihova učiteljica v tretjem razredu Jasna Jamšek je z navdušenjem spremljala njihova napredovanja. Podarila jim je plišasto maskoto – sovico, ki ste jo lahko videli na njihovi tekmovalni mizi, in ki jim je prinašala srečo.

Desno: Sovice in sovica.

»Najtežje je bilo polfinalno tekmovanje,« so na vprašanje o težavnosti kviza odgovorile Sovice. Verjetno res, saj so takrat samo z eno točko prednosti premagale ekipo iz I. OŠ Murska Sobota. V pogovoru z mentorico so kasneje potrdile tudi njeno mnenje, češ da je bilo najtežje šolsko tekmovanje. Tam namreč niso vedele, kaj pričakovati.

Skozi vsa tekmovanja je skupino preveval skupinski duh, in zato tudi »vodje skupine nismo imele. Za vsak odgovor smo se skupaj dogovarjale.« Vsa vztrajnost jih je pripeljala do televizijskih snemanj in finala.

Prvi šok v finalu, kot so nam povedale zmagovalke, je bila rumena barva. »Navajene smo bile na zeleno barvo, jo posvojile za svojo, a potem smo si rekle, da barva ni važna!« Najtežji izmed rubrik sta zanje v finalu bili Okoli sveta in Zavozlandija. Pri zadnji so trepetale od pričakovanja, kaj bo, saj so sestavile samo eno besedo. In ta je zadostovala za zmago, veselje vseh navijačev in sporočilo na garažnih vratih Katarininega očeta «Bravo Katarina in Sovice«.

Sovice

Sovice v razredu.

SoviceZa kviz in finalno tekmovanje so povedale: »Veliko je odvisno od znanja, malo pa tudi od sreče, kako težko vprašanje dobiš. Tudi Green Dragonsi so bili zelo dobri.« Vsem tekmovalcem v naslednjem šolskem letu svetujejo, naj se le prijavijo, saj je pomembno sodelovati. Svetujejo, naj si razdelijo področja, tako kot je bila Katarina zadolžena za področje rastlin, Lučka za kulturo in leposlovje, Liza pa za vprašanja iz živalskega sveta.

Ko jim je ameriški ambasador v Sloveniji, gospod Thomas B. Roberston, podelil glavno nagrado, so komaj verjele, da so res zmagale. Presenečene so tudi bile nad ambasadorjem, »ki je zelo dobro govoril v slovenskem jeziku«.

Dekleta kovčkov še ne pripravljajo, bodo pa to kmalu začele, saj že 29. junija letijo v Washington. S svojim znanjem in levjim pogumom so si to tudi zaslužile!

Kakšno je bilo vzdušje na finalnem tekmovanju, si oglej v rubriki NGJ kviz.


Oder na ulici

Besedilo: Anka Pirš
Fotografije: z dovoljenjem festivala Ana Desetnica
Ilustracija: Saša Kerkoš

Sredi glavnega mestnega trga starejša gospa pogrinja mizico. Pripravi dva stola – enega zase, na drugega pa postavi veliko sliko psa. Na mizo da tudi torto, krožnike in kozarce. Okoli nje se zbira vse več ljudi. Na začetku ni jasno – se je starejši gospe malce zmešalo ali gre za kaj povsem drugega? Seveda, v mesto je prišel festival uličnega gledališča!

V prestolnici se vsako leto na pragu poletja odvija Ana Desetnica. To je mednarodni festival uličnega gledališča, ki ga Ljubljana gosti že osem let. V festivalskem času se mesto povsem spremeni. Ulice in trgi spremenijo svoj obraz. Postanejo polni različnih klovnov, požiralcev ognja, animacij, parad, uličnih predstav, baskerjev in velikih spektaklov.

Oder na ulici

Kaj je ulično gledališče?
Najlažje si ga predstavljaš kot zmes navadnega gledališča in cirkusa. Odlikuje ga veliko spretnosti, žongliranje, akrobatika in improvizacija. Pogosto je tudi precej spektakularno, saj se na ulici lahko uporabi veliko efektov, ki jih v zaprtih prostorih ni mogoče. Velike eksplozije, požiranje ognja in ognjene podobe občinstvu pričarajo posebno vzdušje. Posebni pirotehnični efekti se lahko izvajajo le na prostem, kjer ni nevarnosti požarov, a še to le ob posebnih ukrepih.

Oder na uliciV Evropi in drugod ulično gledališče že dolgo ni nekaj nenavadnega ali novega. Začetki segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ki so bila, pa ne samo v umetnosti, leta sprememb. Igralci so začeli zapuščati zaprte prostore, odhajali so na ulico in v naravo. Klasično gledališče je vedno razglabljalo o smislu življenja, igralci pa so želeli razmišljati o smislu trenutka, dogodka, takšnega kot je. Pri nas je bila prva skupina pouličnega gledališča gledališče Ane Monro. Stopili so na ulico in nas s svojimi predstavami ujeli nepripravljene med vsakodnevnimi opravki. Še danes znajo pričarati nasmeh, pa naj smo še tako slabe volje. Prav oni ali, še bolje, Goro Osojnik je bil tisti, ki se mu je posvetilo, da smo Slovenci dobro občinstvo za ulično gledališče. In da je treba predstaviti več različnih skupin, ki se ukvarjajo z uličnim gledališčem. K nam je povabil tuje skupine in tako želel spodbuditi domače umetnike, da se pokažejo na ljubljanskih ulicah. Tako se je leta 1989 začel mednarodni festival uličnega gledališča Ana Desetnica. Kmalu je prekoračil meje prestolnice in zdaj ulično gledališče zabava mimoidoče v Mariboru, Novi Gorici, Novem mestu, Kamniku, Krškem in še kje. Vsako leto pritegne več gledalcev, tudi do 30.000, to pa ni mačji kašelj, kajne? Edini nagajivec odličnim predstavam je dež, a z dobro voljo lahko ukanimo tudi tega.

Bomo sploh kaj razumeli?
Ulično gledališče je namenjeno tistim, ki ste radi zunaj in si želite nenavadnih mestnih doživetij. V navadnem gledališču moramo včasih dolgo in mirno sedeti. Na ulici je drugače, vseeno pa je potrebna tišina, da lahko igralce in druge umetnike sploh slišimo. Treba je tudi spoštovati prostor, na katerem se odvija predstava, kajti čeprav smo na ulici, je to pravzaprav oder. Predstave so narejene tako, da jih lahko razume vsak od nas. Prav v tem je lepota uličnega gledališča.

Tako bodo to poletje iz Francije prišle lutke v naravni velikosti, ki živijo v čisto pravi hiši. Saj veš, kako preprosto se je včasih spreti s sosedi ali sošolci, in to tudi zaradi čisto majhnih stvari. Prav o tem bodo spregovorile lutke – šest oken bo predstavljalo šest stanovanj. V njih živijo prijatelji, ki se zaljubljajo, si med sabo včasih zavidajo in nasploh na zabaven način počnejo vse, česar smo vajeni tudi mi. Tako nam postavijo ogledalo, ki odseva naša življenja. To naredijo duhovito, tako da se sami sebi lahko od srca nasmejemo.

Oder na uliciFIMIPIDIPI in pot do srca
Le kdo ima tako hecno ime, Fimipidipi? To je prijazen stripovski junak, raznašalec ljubezni. Živi v škatli na strehi mesta, čisto blizu slehernega od nas. Potrka na vrata vsakomur, ki potrebuje in željno pričakuje ljubezen. Vsakemu pripada en srček, a ne takšen, razbit in poškodovan, temveč svež, poln in voljan. Fimipidipi in pot do srca je zgodba o tem, kako Fimipidipiju nikakor ne uspe dostaviti srca dečku, ki živi na vrhu majhnega bloka. Odloči se, da bo dal vse od sebe, da mu to uspe. Čeprav Fimipidipi v nerodnosti razbije dečkov srček v nešteto koščkov, se spomni novih rešitev.
Fimipidipija boš lahko našel v parku Zvezda, ki bo v času festivala spremenjen v velik PESKOVNIK.

Mirno boš lahko pustil starše, da se igrajo na oddelku za Gospode in Gospe, ti pa se boš lahko prepustil iskanju Fimipidipija. Kako ga boš poiskal, je presenečenje, lahko pa namignemo, da bodo narejene velike sestavljanke, ki jih boš moral rešiti. Vsaka ti bo povedala, kakšne ideje ima mali simpatični lump, ampak najpomembnejša bo pa prav tvoja domišljija.

Kako lahko sodeluješ tudi ti?
Če si osnovnošolec, te Fimipidipi vabi, da se vključiš v njegovo zgodbo. Nariši kratek strip in prispevaj svoje NADALJEVANJE ZGODBE O TEM, KAJ SE ZGODI, KO FIMIPIDIPIJU USPE PREDATI SRCE V PRAVE ROKE. Nagrajeno delo bo objavljeno v reviji National Geographic JUNIOR, vsi sodelujoči pa bodo prejeli Fimipidipijeve nagrade. Najbolj domiselne prispevke bomo objavili tudi na spletni strani.

Svoj strip pošlji najpozneje do 31. julija 2006 na naslov: Strip Core/Forum Ljubljana, Metelkova 6, 1000 Ljubljana. Pripiši: za Juniorjev Fimipidipij.

Več o Fimipidipiju najdeš na spletni strani http://www.ljudmila.org/.
Natančnejši program festivala najdeš na http://www.anadesetnica.org/.

V nadaljevanju reportaže v reviji preberi Fimipidipijeve zanimivosti, o Povorki luči in si oglej zabavne fotografije z uličnih predstav.


2. Juniorjev natečaj za najfotografijo

Ilustracija: Bob Živković

2. Juniorjev natečaj za najfotografijo

Revija National Geographic Junior razpisuje drugi fotografski natečaj za mlade raziskovalce in pustolovce s temama: »Živali v gibanju« in »Šaljivi portret«.

Natečaja se lahko udeležijo samo osnovnošolci. Vsak avtor lahko na razpis pošlje do tri fotografije formata 13 x 18 cm (lahko tudi 20 x 30 cm). Na natečaju lahko sodelujejo tudi avtorji digitalnih fotografij, ki pa morajo biti poslane na CD-ju. Digitalne fotografije morajo biti narejene s fotoaparatom, ki omogoča najmanjšo resolucijo, vsaj tri milijone, slikovnih pik. Zgornja meja resolucije ni omejena.

Fotografije pošljite najkasneje do 31. avgusta 2006 na naslov: National Geographic Junior, Stegne 9 b, 1000 Ljubljana, s pripisom: FOTOGRAFSKI NATEČAJ.

Fotografije oziroma CD opremite z naslednjimi podatki:
· naslov fotografije,
· izbrana tema (Živali v gibanju ali Šaljivi portret),
· ime in priimek,
· naslov avtorja,
· telefonska številka,
· podatek o starosti,
· šola, ki jo obiskuješ.

Obvezno priložite izjavo staršev, skrbnika ali mentorja, da je fotografija delo osnovnošolca.

Vabimo tudi vse šolske fotografske krožke, da ne zamudijo priložnosti!

Fotografije bo pregledala, ocenila in izbrala posebna strokovna žirija v sestavi:
· Arne Hodalič – priznani fotoreporter, publicist, potapljač in jamar,
· Iztok Bončina – fotograf, turistični vodnik, potapljač in popotnik in
· Carmen Lašič – v.d. glavne urednice National Geographic Juniorja.

Izbrali in nagradili bomo 20 - 30 najboljših fotografov.

18. septembra bomo v Galeriji Fotografija pripravili slovesno podelitev nagrad in fotografsko razstavo vseh nagrajenih del. Po zaključku razstave bomo – tako kot lansko leto – pripravili humanitarno dražbo razstavljenih fotografij, ki jo bo vodil gospod Mitja Meršol. Lansko leto smo zbrali skoraj 1 milijon tolarjev in pripomogli k nakupu ultrazvočnega aparata za prezgodaj rojene otroke. Tudi letos bomo zbirali denar za Društvo za prezgodaj rojene otroke. Rezultate natečaja bomo objavili tudi v oktobrski reviji National Geographic Junior in na teh spletnih straneh.

Poglej tudi utrinke z lanskoletne otvoritve Juniorjeve razstave.

Nagrade:
1. 2 x fotoaparat Fine Pix A350,
2. 2 x tiskalnik za fotografije Samsung SPP - 2040,
3. 2 x tiskalnik za fotografije Samsung SPP - 2020,
4. 10 x »Mini fotosafari« v Živalskem vrtu v Ljubljani,
5. 3 x fotografski tečaj pri priznanem fotografu Stanetu Klemencu.

Uredništvo si pridružuje pravico, da prispela dela uporabi v promocijske namene.


Santorin

Besedilo: Jerneja Fridl
Fotografiji: Matjaž Krivic, Jerneja Fridl
Zemljevid: Igor Kraševec

Življenje z ognjenikom

Ali veš, da je v Egejskem morju skoraj tri tisoč otokov? Med njimi je tudi Santorin, ki je zaradi ognjeniškega delovanja nekaj posebnega. V grškem jeziku mu pravijo Santoríni, uradno pa ga imenujejo Thíra. Tako so ga po zaščitnici sveti Ireni poimenovali Benečani.

Santorin

Grški otok Santorin ima obliko polmeseca. Skoraj strašljive prepadne stene iz črne, rdečkaste in rjavkaste lave z največjo kaldero na svetu očarajo še tako zahtevnega popotnika. Na vrhu klifov se med seboj zlivajo večji kraji, med katerimi je tudi prestolnica otoka Thíra ali Firá. Bele hiše in vsaj dvesto cerkva, ki se v terasah strmo prevešajo čez temne stene, spominjajo na zasnežene vrhove gora. Vulkanski izbruhi so močno zaznamovali tudi življenje otočanov. V daljni preteklosti naj bi povzročili celo izginotje Atlantide.

Nemirni otoki
Več kot sto šibkejših in močnejših izbruhov v preteklih dveh milijonih let je število in podobo santorinskega otočja nenehno spreminjalo. Zdajšnjo podobo je otočje dobilo okrog leta 1635 pr. n. št. ob enem najmočnejših izbruhov na svetu. Tedaj se je sprostilo 1000-krat več energije, kot je danes ves svet porabi v enem letu. Pri tem se je večji del kape ognjenika pogreznil v žarečo notranjost. Kotanjo v velikosti sedmih Bohinjskih jezer je zalilo morje in nastala je 300 do 400 metrov globoka kaldera. Obroč, ki navidezno zapira z vodo napolnjeno kotanjo, sestavljajo trije otoki. Santoríni je s površino 75,8 km2, ki je podobna površini Ljubljane, največji med njimi. Poleg njega sta še sedemkrat manjša Thirasía in žepni otoček Aspro Nisí s površino komaj 0,1 km2.

Santorin

Kaldero si lahko od blizu ogledaš z najeto turistično barko. To je tudi priložnost za obisk dveh otočkov, ki počasi rasteta iz njene sredine – Palaiá Kaméni, kar pomeni Stari ognjeni otok, in Néa Kaméni, Novi ognjeni otok. Nazadnje je bil ognjenik dejaven leta 1950.

SantorinZakaj se prav tu ognjeniki in potresi ne umirijo?
Zemljina skorja se nam zdi trdna in negibna, vendar je v resnici sestavljena iz večjih in manjših tektonskih plošč. Santorin leži prav na stičišču afriške in evrazijske tektonske plošče. Stičišča plošč pa so med potresno in ognjeniško najdejavnejšimi območji na zemlji. Posledice trka dveh plošč so siloviti potresi in narivanje ene plošče na drugo. Kadar pa se ti razmikata, nastanejo razpoke, skozi katere sili razbeljena magma na površje. V času, ko so se zaradi podrivanja ene plošče pod drugo začele dvigati Alpe, so se na površje dvignili tudi kamninski skladi, ki so na Thíri edini nevulkanskega izvora. Sestavljajo najvišji vrh, imenovan Profítis Ilías, ki leži na jugovzhodu otoka in je visok 566 metrov.

V nadaljevanju članka v reviji preberi mit o izgubljenem kraljestvu – skrivnosti Atlantide, o okamenelih pričah preteklosti ... Kaj misliš, koliko stopnic vodi od glavnega mesta do morja?


Srečanje z antensko kozico

Besedilo: Urška Furlan, 14 let
Fotografija: Borut Furlan

Kozica

Noč. Tema. Mraz ... In jaz vsa zaspana … Le kaj mi je, da se sredi mrzle poletne noči odpravljam v še bolj mrzlo vodo ...

Bilo je v začetku avgusta in odpravljala sem se na nočni potop. Pihljal je rahel vetrič in meni, ki sem bolj zmrzljive narave, se je že ježila koža. Hitro sem se oblekla v mokro in ledeno mrzlo potapljaško obleko. Odvezala sem vrv na premcu čolna in motor je zabrnel. Z očijem sva odglisirala v temno noč. Ko smo prispeli do rta, je motor ugasnil. Vrgel je sidro in voda me je poškropila po obrazu. Kmalu je napočil odločilni trenutek in skočila sem v vodo. Pri tem sem ugotovila, da sem na čolnu pozabila rokavice! A kdo bi šel zdaj nazaj … Tako sva se potopila v črnino.

Kozica

Vsepovsod so ležale speče rdeče ribice morski kraljički, temni črniki in srebrne ušate. In tu je bila še prekrasna morska vetrnica, Alicia po latinsko. Ko sva se vračala nazaj, sem s podvodno svetilko osvetlila majhno kozico z oranžnim telesom, ki sem jo kasneje odkrila v knjigi pod imenom antenska kozica. Ker se ni pretirano bala, sem se ji previdno približala in nastavila roko. Počasi je splavala, se začela spuščati navzdol in elegantno pristala na moji dlani. Prihitel je tudi oči, si takoj nastavil podvodni fotoaparat k obrazu in pričel slikati. Kozica se je žgečkaje sprehajala po roki in mi jo masirala. Bilo je prijetno, a na žalost me je kmalu zapustila in se skrila v majhno luknjo.

Ko sem se vsa premražena dvignila na površino, sem pomislila, kako je ledena voda nepomembna v primerjavi s takšnim doživetjem!


Washington DC v 8 točkah

Besedilo: Manca Kraševec
Fotografiji: Matjaž Kačičnik
Ilustracija: Kristina Krhin

Washington DC

Washington DC (ali na kratko Washington) je glavno mesto Združenih držav Amerike. Imenuje se po prvem predsedniku ZDA, Georgeu Washingtonu, DC pa je kratica za District of Columbia, torej Zvezno okrožje Kolumbija. Toda pozor: mesta ne smemo zamenjati z državo Washington, ki leži na drugi strani celine!

Abraham Lincoln, 16. predsednik ZDA, je bil zaslužen za velike spremembe. Med drugim je na vsem območju ZDA odpravil suženjstvo, zato so ga imenovali tudi oče svobodne Amerike. V spomin so mu postavili kip, visok skoraj šest metrov.

Če se pri Lincolnovem kipu ozreš na vzhod, zagledaš visok obelisk, malo naprej pa še kupolasto zgradbo. Prvi je Washington Monument, kupola pa je del Kapitola, kjer je sedež ameriške vlade.

V Washingtonu lahko srečaš pisano druščino ljudi in kultur. Več kot polovica prebivalstva je črnega, belcev je slaba tretjina, Azijci, Indijanci in pripadniki mešanih ras pa so v manjšini.

Prav v Washingtonu je bil leta 1888 ustanovljen National Geographic Society, največja raziskovalna in izobraževalna institucija na svetu.

Danes je to ogromno združenje, ki izdaja številne revije (tudi Juniorja!), knjige in zemljevide, organizira koncerte, razstave, spremljaš pa lahko tudi njihov televizijski program. Sedež društva je na 17. ulici.

Washington DC

James Smithson je bil angleški znanstvenik in raziskovalec, ki je za promocijo znanosti vse svoje premoženje zapustil ZDA. Tako je nastal Smithsonian Institution. Pod njegovim okriljem deluje vrsta muzejev, galerij in celo živalski vrt.

Veliko meja med državami v ZDA je popolnoma ravnih, ker niso postavljene po naravnih ovirah, kot so recimo gorovja. Washington pa je na eni strani vendarle omejen z naravno oviro – reko Potomac. Indijanci so jo v preteklosti imenovali Co-hon-ho-roo-ta, prvi angleški raziskovalci pa Elizabeth.

Washington DC

Ena najbolj znanih zgradb v Washingtonu je zagotovo Bela hiša. V njej v času svojega predsedovanja živi in dela predsednik ZDA. Ko ni več izvoljen na ta položaj, se iz Bele hiše izseli in da prostor svojemu nasledniku.

Raziskuj naprej in obišči spletne strani:
http://www.nps.gov/linc/
http://www.nps.gov/wamo/home.htm
http://www.aoc.gov/
http://www.nationalgeographic.com/
http://www.si.edu/
http://www.fbi.gov/
http://www.whitehouse.gov/
http://www.kids.dc.gov/kids_main_content.html

Washington bodo obiskale tudi Sovice, zmagovalke letošnjega Kviza National Geographic Junior.


V deželi nasprotij

Besedilo: Ksenija Hladen
Fotografije: Sašo Hladen

Juniorjeve poverjenice in poverjeniki na slovenskih osnovnih šolah veliko pripomorejo k prepoznavnosti naše revije. Vsako leto enega od njih nagradimo s potovanjem v daljno deželo. Letošnja izžrebana srečnica Ksenija si je za svojo pustolovščino izbrala Tunizijo in otok Djerbo. Preberi, kakšna dežela je Tunizija – in delček tega, kar je doživela Juniorjeva poverjenica – ki je za nekaj dni postala tudi popotnica.

Hostel (mladinski hotel), v katerem lahko za nekaj dinarjev prespiš; podobna so njihova bivališča v pesku
Hostel (mladinski hotel), v katerem lahko za nekaj dinarjev prespiš; podobna so njihova bivališča v pesku.

Republika Tunizija leži na sredozemski obali severne Afrike. Občutila sem jo kot deželo številnih nasprotij. Severni del prekriva bujno rastlinstvo, v južnem delu kraljuje suh puščavski veter. Tu sta razvita gospodarstvo in turizem. V tej deželi uspevajo številne subtropske rastline: hibiskus, oleander, oljke, datlji in vinska trta. Prvotne tunizijske živalske vrste, kot so levi, noji in antilope, so danes povsem izumrle. Nič čudnega pa ni, če srečaš škorpijone, modrase ali kameleone, od večjih živali pa kamele, konje in osle.

Mladi učenjaki se zbirajo pred šolo.
Mladi učenjaki se zbirajo pred šolo.

Glavno mesto je Tunis. Najvišji vrh države je Džebel Šahambi (1.544 m) na zahodu, kjer pozimi zapade tudi sneg. Proti jugu se začenja puščava Sahara s slanimi jezeri, imenovanimi chotti. Ta so polna vode, v zimskem času pa iz njih pridobivajo sol. V gorskih vasicah se pogledu popotnika ponujajo lepote oaz, naravni slapovi in kanjoni.

Saharski pesek s sipinami in vožnja z džipi je nepozabna atrakcija
Saharski pesek s sipinami in vožnja z džipi je nepozabna atrakcija.

Gorska oaza z ostanki starega dela mesta.V Tuniziji živi deset milijonov prebivalcev, ki živijo predvsem na gosto naseljeni vzhodni obali in v večjih mestih. Govorijo arabsko in so muslimani. V mošejah molijo petkrat na dan. V tednu bivanja pri njih smo z družino dodobra občutili, kako zelo spoštljivi, radodarni, gostoljubni in družabni so. Izobrazbo visoko cenijo, ta je brezplačna in vsak posameznik si zelo prizadeva, da bi se s pomočjo izobrazbe povzpel po socialni lestvici. Učenci imajo pouk najprej v dopoldanskem času, nato odidejo domov na kosilo in počitek ter se v popoldanskih urah spet vrnejo v šolo. V nižjih razredih osnovne šole so oblečeni v šolske uniforme roza barve, starejši osnovnošolci in srednješolci pa šolo obiskujejo oblečeni v modro.
Desno: Gorska oaza z ostanki starega dela mesta, ki ga je v preteklosti zalila voda, in nastajanje novega dela.

Jahanje konjev in kamel je za turiste zelo privlačno.Družijo se večinoma deklice posebej in dečki posebej, medtem ko so pri pouku vedno skupaj. To smo opazili tudi na ulicah naselij. Srečevali smo le moške in le redko ženske, saj so le-te večinoma doma, kjer skrbijo za dom in družino. Čeprav so ženske bolj izobražene, težje dobijo zaposlitev.

Na jugu države živijo Berberi in arabski Beduini. Uradni jezik je arabski, večina prebivalcev pa govori tudi francosko. Denarna enota je tunizijski dinar, ki se deli v milime. Za en tunizijski dinar je treba odšteti kar 150 slovenskih tolarjev!
Lijevo in spodaj: Jahanje konjev in kamel je za turiste zelo privlačno.

Jahanje konjev in kamel je za turiste zelo privlačno.

Na Djerbi

Domačinke v tradicionalnih nošah.K Tuniziji sodi tudi največji otok severne Afrike, Djerba. Na njem živi okoli 120.000 prebivalcev. Otok je pretežno ravninski, saj je najvišja točka komaj 55 metrov nad morjem. V peščeni in sušni pokrajini uspevajo oljke, palme, plazeče rastline in trava. Djerba je poznana po svojih dolgih peščenih plažah, prijetni klimi in slikovitih mestih. Še danes otok s celino povezuje Rimski nasip. Ime je dobil po Rimljanih, ki so ga zgradili v preteklosti. Na otoku pa so živeli tudi Feničani.

Notranjost otoka je povsem arabska. Domovi, ki jih imenujejo menzel, so bele barve, okna z modrimi polkni so večinoma zaprta. Bogatejši kot je vzorec na zamreženem oknu, premožnejša je družina, ki živi za temi okni. Domove otočanov pokrivata ena ali dve kupoli, v kateri se dviga topel zrak, ostali prostor pa zato ostaja hladnejši. Tipično sredozemsko podnebje prinaša vroča in suha poletja ter mile in vlažne zime. Poleti dnevne tempertaure narastejo tudi čez 40 stopinj Celzija.
Desno: Domačinke v tradicionalnih nošah.

Spodaj: Tipična tunizijska tržnica, kjer največ velja barantanje. Otroci prodajajo spominke, da pomagajo preživeti družine.

Tipična tunizijska tržnica.Otroci prodajajo spominke


Djerbani slovijo kot prekaljeni trgovci. Barantanje pa je sestavni del njihove kulture. Lesene in usnjene izdelke, preproge (kelim), keramiko in značilne arabske rute lahko najdeš na vsakem koraku. Čeprav je najudobnejši in najcenejši prevoz s taksiji, ki ustavljajo pred vsakim hotelom, pa je najbolj nenavadno doživetje vožnja s kočijo ali jahanje konjev. Ko sem želela koga fotografirati se je strinjal takoj, ko sem obljubila, da dobi za vsako poziranje en tunizijski dinar.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Katera žival ima na glavi rog, zato ji rečemo tudi morski samorog?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov