Vstopna stranVsebinaArhiv

Kaj je tako smešno?

Besedilo: Aline Alexander Newman
Fotografije: Holger Ehlers/Alamy, Stephen Dalton/NPHA, z dovoljenjem Harlana, Karine Aigner/NGS osebje

Kaj je tako smešno?

Sedem zanimivih zgodb o živalskem smislu za humor

Se ti je kdaj zazdelo, da se tvoj pes smeji? Nove raziskave kažejo, da se morda res. Psi se včasih oglašajo z zvokom, podobnim pihanju, in znanstveniki menijo, da se tako smejijo. To počnejo, kadar drugo žival – ali človeka – vabijo k igri. Tako se oglašajo tudi, kadar mečejo naokrog svojo igračo.

Ta pasji zvok je prva prepoznala psihologinja Patricia Simonet iz mesta Spokane v ameriški zvezni državi Washington. S posebno napravo, ki zaznava različne zvoke, je posnela pasje glasove. Vsak pasji smeh je bil drugačen. Ko ga je predvajala drugim psom, so se odzivali na različne načine. Nekateri mladiči so se ob renčanju, cviljenju ali laježu zbali. Simonetova pa pravi: »Na smeh so se vsi dobro odzvali.« Začeli so se igrati.

Smejijo se tudi gorile, šimpanzi, orangutani in podgane. Ali smeh živali pomeni, da imajo smisel za humor? Tega še nihče ne ve zagotovo, vendar raziskovalci s polno paro iščejo odgovor. Preberi sedem zgodb, ki sledijo, in se odloči, ali razigranost živali hkrati kaže na njihov smisel za humor.

Potegavščina
Willie B. je edina opica v starem živalskem vrtu Atlanta ZOO v ameriški zvezni državi Georgii. Ko se je želel igrati, je Terry Maple, profesor psihologije, zaposlen v živalskem vrtu, menil, da bo gorila uživala v vlečenju vrvi. Oskrbniki v živalskem vrtu so zato en konec debele vrvi podali gorili v ogrado, drugega pa moštvu desetih. Ko je gorila vrv prijela v roke, so moški začeli vleči. Willie B. pa je stopil na vrv in deseterica ga ni mogla premakniti z mesta. Nato pa so člani deseterice storili taktično napako.

»Gorile ne marajo očesnega stika,« je povedal Terry Maple. »Willie B. je zato gledal proč.« Ljudje so menili, da si lahko malce oddahnejo, saj so mislili, da gorila ni pozorna. Takrat pa je Willie B. naglo dvignil nogo in potegnil vrv. »Sam pri sebi se je smejal,« je povedal Terry Maple. Deseterici je spodrsnilo in vsi so se zvalili po tleh. Ena proti nič za gorilo.

Kaj je tako smešno?Norčavo vreščanje
Papiga sivi jako z imenom Bongo Marie se ni najbolje ujela s papagajem Pacom. »Neprestano se je znašala nad njim,« je povedala Sally Blanchard, strokovnjakinja za vedenje papig iz ameriške zvezne države Kolorado.

Sally je nekoč kuhala večerjo. Iz pečice je potegnila majhno kokoš. Še vročo je postavila na kuhinjski pult, da bi jo razrezala. Bongo Marie se je radovedno približala. »Ojoj. Paco!« je zavreščala, kimala z glavo in se smejala ko nora.

»To ni Paco,« ji je razložila Sally. Tudi njo je grabil smeh. Papigi je pokazala, da je Paco v sosednji sobi. »Ojoj,« je ponovila Bongo Marie, tokrat precej razočarano, vendar se je še naprej smejala. »Zagotovo je vedela, da je smešno,« je prepričana Sally.

Kaj je tako smešno?Žgečkljiva podgana
Laboratorijska podgana Tulip se je rada igrala. Pogosto je bila sama doma, zato se je vselej razveselila, ko se je njen lastnik, mladi Jaak Panksepp, vrnil iz šole. Z drobnimi koraki je stekla k njemu. Jaak je danes strokovnjak za živčevje. Na univerzi v ameriški zvezni državi Washington preučuje živalska čustva in njihovo srečo. Odkril je nekaj presenetljivega.

Podgane spuščajo živahne glasove, kadar se igrajo ali se veselijo igre. Ti glasovi so previsoki, da bi jih zaznalo človeško uho. Jaak Panksepp je zvok zaznal z napravo, ki je sicer namenjena preučevanju netopirjev. Tudi te živali se oglašajo z visokimi glasovi. Ko je poslušal posnetek, se je vprašal: »So ti glasovi morda podganji smeh?« Nekaj podgan je požgečkal.

Naprava je skoraj ponorela. Zares so se smejale! Jaak sicer ne more dokazati, da imajo smisel za humor, o nečem pa je prepričan: »Podgane s smehom izražajo, da so srečne.«

Kaj je tako smešno?Vodne igre
Imajo velike, človeku podobne opice, smisel za humor? »Zagotovo,« meni Rob Shumaker, znanstvenik iz zavetišča za človeku podobne opice v Des Moinsu v ameriški zvezni državi Iowi. V živalskem vrtu, kjer je bil zaposlen, je s cevjo spiral orangutanovo ogrado. Bil je vroč dan. Junior, odrasel samec, je bil žejen. Sedel je na ploščadi, do katere cev ni segla, zato ga je Shumaker poškropil. Junior se je od navdušenja glasno smejal. Sledil je dolg, igriv boj z vodo.

Na ploščadi je nastala velikanska luža. Ko je Shumaker igro navsezadnje končal, se je Junior na videz umiril. V resnici pa je čakal na pravi trenutek. Ko se je skrbnik prišel poslovit, se je orangutan še vedno smejal, potem pa z roko zamahnil po luži. Shumaker je bil premočen do kože.
»Potegnil me je za nos!«

V nadaljevanju članka v reviji se nasmej nagajivim volkovim, prebrisani slonici in psički, ki misli, da je vadba joge le šala ...


Vesolje – neskončna skrivnost

Besedilo in fotografije: Iztok Bončina
Ilustracija: Dragan Maksimović

Vesolje – neskončna skrivnost

Že naši predniki so od nekdaj upirali pogled v skrivnostno temino in se čudili sijočim lučkam na nebu. Stari Grki so jim rekli astra, mi pa jih danes imenujemo zvezde. Iz grške besede je nastala tudi beseda astronomija.

To je veda, ki proučuje različna vidna in nevidna telesa pa tudi mnoge ostale nenavadne pojave v bližnjih in daljnih kotičkih vesolja. Astronomije ne smemo zamenjevati z astrologijo, ki ima sicer podobno ime, in se ukvarja z gibanjem planetov okoli Sonca, vendar jih ne razlaga na enak – znanstven način.

Ko se zvezde ozvezdijo
Tako kot nekoč, ko so nočno nebo dolga stoletja opazovali s prostimi očmi in odkrili marsikaj zanimivega, lahko tudi danes uživaš v lepoti vesolja brez posebnih pripomočkov. Potrebuješ le jasno noč, čim dlje od soja mestnih luči, dobro voljo, topla oblačila in spalno vrečo, da se udobno zlekneš v travo. Potem pa se zazreš v nebo in s kančkom domišljije lahko med zvezdami prepoznaš vsaj nekaj namišljenih podob ali ozvezdij, ki so jih videli že pred davnimi časi. Veliki voz s svojo dolgo osjo lahko vidiš kadar koli v letu.

Težko zgrešiš tudi dve mogočni ptici, Laboda in Orla, ki z razširjenimi krili letita prek poletnega neba. Pozimi nas pozdravi eno najlepših ozvezdij, starodavni junak Orion, ki se mu pri nogah motovili njegov Veliki pes s slavno zvezdo Sirij. Če potrpežljivo opazuješ, te temno nebo prej ali slej nagradi tudi s svetlečim utrinkom. Utrinki ali meteorji so čisto majhni kamenčki, ki ob vstopu v Zemljino ozračje zaradi velike hitrosti, tudi do 70 kilometrov na sekundo, zgorijo in za seboj pustijo svetlečo sled. Večkrat na leto priletijo v atmosfero v skupinah, imenovanih meteorski roj, in takrat lahko občuduješ na desetine ali celo stotine meteorjev na uro. Tako kot imamo cestne zemljevide, s katerimi najdemo na primer pot do morja ali planin, obstajajo tudi zvezdne karte neba, s katerimi se orientiramo med zvezdami na nebu.

Vesolje – neskončna skrivnostKako lahko na preprost način opazuješ sončeve pege, tudi če nimaš zaščitnega filtra?
Potrebuješ preprost daljnogled, tak, kot ga imajo mornarji, lovci ali vojaki, pa tudi izletniki in planinci. Počakaš, da sončni žarki posijejo v tvojo sobo, potem pa okno nekoliko zatemniš, npr. z rjuho, odejo ali kakšnim drugim zastorom, in skozi zastor usmeriš daljnogled proti Soncu. Ko ga ujameš v daljnogled, njegov disk projiciraš skozi leče na raven, bel list papirja in sliko izostriš s vrtljivim navojem na daljnogledu. Daljnogled lahko pritrdiš tudi na kakšno stojalo ali ga daš na podstavek. Ker se Sonce vrti, boš po nekaj dnevih opazovanja zaznal, da se pege premikajo po disku.

Vesoljski vrtiljak
S prostim očesom lahko vidiš le okoli pet tisoč zvezd. Že s preprostim daljnogledom se to število nekajkrat poveča. Še mnogo več pa jih pričarajo veliki teleskopi, naprave, ki v svoja široka zrcala zbirajo izredno šibko svetlobo tudi najbolj oddaljenih zvezd vesolja. Prav ti mogočni orjaki skupaj s svojimi “bratranci” – radijskimi teleskopi – neprestano odkrivajo nova in nenavadna čudesa vesolja: pisane meglice, imenovane galaksije; to so velikanske zvezdne združbe, zvezdne kopice, zvezde, ki spreminjajo svoj sij, čisto majhne nevtronske zvezde, ki se tudi več stokrat na sekundo zavrtijo okrog svoje osi. Pravi vesoljski vrtiljak.

Vesolje – neskončna skrivnost

Čeprav večina astronomov začne opazovati šele zvečer, ko pade noč in zažarijo zvezde, lahko zanimivo nebesno telo na nebu proučuješ tudi podnevi, v lepem jasnem vremenu. V mislih imam nam najbližjo zvezdo, Sonce. Vendar pozor: vanj nikoli ne smeš gledati brez zaščite, še manj pa skozi kakršno koli optično napravo, saj lahko trajno oslepiš. Sončno svetlobo moraš zastreti s posebnimi zaščitnimi očali in na daljnogled ali teleskop natakniti prav za ta namen izdelane filtre. Na Soncu lahko kaj hitro opaziš male črne “packe”. Pravimo jim sončeve pege. Prav nenavadno predstavo pa nam Sonce in Luna pripravita dvakrat na leto. Luna prekrije ognjenega velikana in povzroči sončni mrk. Takrat Sonce ni več okroglo, marveč je bolj podobno velikemu rogljiču. Kadar pa Luna v celoti prekrije Sonce, nastopi popolni sončni mrk, a to je veliko redkejši pojav. Tako sončev disk ni več videti rumen, ampak postane črn. Sredi belega dne nebo potemni in pokažejo se celo zvezde.

Vesolje – neskončna skrivnost

V nadaljevanju reportaže v reviji si oglej čudovite fotografije vesolja. Izvedel boš, kaj so kometi in asteroidi, vse o zadnjem popolnem sončnem mrku in o tem, da sta slovenska astronoma odkrila popolnoma novo zvezdo ... supernovo!


Muzej radovednosti

Besedilo in fotografije: Branko Čeak

Muzej radovednosti

Muzeji so velike hiše, v katerih je veliko zanimivih stvari. Med njihovimi visokimi zidovi se pred tabo razgrinja človekova zgodovina in zgodovina našega planeta. Muzeji so tisti skriti kotički, kjer si lahko ogledaš in se dotakneš skoraj vsega, o čemer te učijo knjige in učitelji.

Muzej je tudi prostor, kjer je povsem preprosto pobegniti v svet brez meja, v svet domišljije. In kako deluje motor domišljije? Pravo gorivo zanj je radovednost. Najboljše pri njej je to, da je zelo poceni. Samo spraševati je treba! Z vsakim delčkom radovednosti lahko dodaš drobec svoji domišljiji. Iz radovednosti, domišljije in znanja skupaj pa lahko nastanejo najrazličnejše stvari in mnoge hranijo v najbolj nenavadnih muzejih na svetu.

Muzej radovednostiMesto znanosti
Vsako mesto, tudi najmanjše, ima kak muzej. Velika mesta pa imajo veliko muzejev. V Parizu, glavnem mestu Francije, stoji muzej, ki je nekaj posebnega. V izvirniku se imenuje La cite des sciences et de’l industrie, kar pomeni Mesto znanosti in industrije. Sam pa sem ga poimenoval kar Muzej radovednosti. Beseda muzej je zelo podobna besedi muza. V stari Grčiji so verjeli, da so muze skrivnostna bitja, ki pesnikom narekujejo najlepše pesmi, slikarje navdahnejo za najlepše slike in kiparjem pomagajo izdelati najlepše kipe. V Muzeju radovednosti pa hranijo neverjetne izume, ki so prav gotovo nastali s pomočjo muz iz domišljijskega sveta radovednih raziskovalcev.

Muzej radovednosti je velikanska zgradba. Vanj bi lahko postavili skoraj štiri nogometna igrišča! V treh nadstropjih nad zemljo in v dveh pod njo je nešteto dokazov, da je človekova domišljija brez meja.

Pred muzejem se blešči velika krogla, oblečena v jeklo. Videti je, kot bi se v njej zrcalil ves svet. V njeni notranjosti je poseben kino, z ogromnim, 1000 m2 velikim platnom. Slika je povsod okrog tebe, pred tabo pa se dogajajo zanimive pustolovščine – lahko se potopiš v globino morja, raziskuješ delovanje vulkanov, s padalci skačeš z visokih sten v globine … Krogla kino se imenuje La Geode.

Pred muzejem naletiš tudi na veliko črno podmornico Argonavt. Petindvajset let jo je uporabljala francoska vojska, desetkrat je obplula svet in na morju preživela skoraj 2150 dni. Zdaj pa se v raziskovanje njenih tehnoloških skrivnosti že šestnajst let potapljajo navdušeni obiskovalci.

Muzej radovednostiMesto otrok
K Muzeju radovednosti sodi tudi Mesto otrok. To je veliko igrišče, ki je hkrati tudi šola. Tu se lahko skozi igro naučiš, kako vzgojimo žito, ga zmeljemo in iz njega zamesimo ter spečemo kruh. Razstavljaš in sestavljaš lahko avtomobile, gradiš hiše in znanstveno raziskuješ skrivnosti gibanja. Spoznavaš lahko tudi razvoj človeka. Izveš, zakaj kihamo, zakaj »podiramo kupčke« in zakaj smrdi, ko gremo na stranišče. Povsem podrobno si lahko ogledaš, kaj se dogaja v človekovem telesu, ko kaj poje ali popije. Predstavijo ti zakonitosti električnega toka, mehanike in celo robotike. V Mestu otrok se tako hkrati zabavaš in naučiš veliko novega. Učenci bližnjih šol del svojega pouka preživijo kar v Muzeju radovednosti. Podobno, kot bi ti namesto v šolo prišel k pouku v ljubljansko Hišo eksperimentov!

V višjih nadstropjih so na ogled stalne razstave o matematiki, fiziki, geologiji, o vulkanih, raziskovanju vesolja in globin oceanov. V Planetariju lahko odpotuješ v daljne galaksije, v 3D-kinu pa se zdi, kot da bi junaki in stvari s filmskega platna leteli proti tebi. Nekatere razstave se menjajo.

V nadaljevanju članka v reviji preberi še več o tem, kaj vse lahko počneš v muzeju ... Muzej radovednosti je namreč eno tistih mest, kjer se sprašuješ, ali je sploh resnično!


Tišina med nebotičniki

Besedilo: Urban Golob
Fotografije: Urban Golob, Gorazd Vilhar

Japan

Japonska je med najgosteje naseljenimi deželami na svetu. Njena velemesta so prava človeška mravljišča. Največje med njimi je Tokio. Je glavno mesto »dežele vzhajajočega sonca«, kot Japonsko pogosto imenujejo. Ime Tokio pomeni vzhodna prestolnica.

Pravzaprav ni jasnih meja, do kod sega Tokio, saj se je z drugimi mesti v njegovi soseščini združil v somestje. Danes ima okrog 14 milijonov prebivalcev, kar je sedemkrat več, kot je vseh Slovencev skupaj.

V šoli japonski otroci vedno nosijo uniformo. Starši pa jim kupijo kimono, ki ga oblečejo za festival blagoslovljenja mladih, Shichi-Go-San. V Ikebukuru, eni od poslovnih četrti Tokia, so japonski šolarji lansko zimo priredili razstavo umetniških del. Navdih za svoje slike, fotografije in skulpture so iskali v japonskem ljudskem izročilu.

Japonska je otoška dežela vulkanov. Zelo pogosti so tudi potresi, zato so Japonci razvili tehniko gradnje visokih stavb, ki so varne tudi ob močnejših potresih. Kljub temu takih stolpnic ni toliko kot v kakšnem drugem velemestu. Predvsem pa je zanimivo, da v neposredni soseščini nebotičnikov, kjer vse vrvi in hiti, ležijo uličice z majhnimi lesenimi hišami. Tam je življenje mirno, vse teče počasneje in človek lahko hitro pozabi, da je v enem največjih mest sveta.

Japan

Nič čudnega ni, če med raziskovanjem na poti med visokimi nebotičniki naletiš na skrito in nenavadno svetišče. Prav tu se kaže največji razkorak med modernim svetom in tradicionalno japonsko kulturo. Tako svetišče stoji tudi nedaleč od Šindžukuja, enega najprometnejših središč Tokia. V tem središču so sedeži številnih bank, podjetij in celo japonske vlade. Zato je še bolj nenavadno, da samo streljaj od glavnega križišča vodi ozek prehod med stolpnicami do majhnega svetišča. Tako le dobrih 50 metrov loči prizorišče enega najglasnejših vrvežev na svetu do majhnega parka, kjer se sliši le tiho brnenje velemesta. V to oazo miru prihajajo ljudje, da si lahko ob meditaciji in molitvi malce spočijejo.

V nadaljevanju članka v reviji boš izvedel še več zanimivosti o življenju v “deželi vzhajajočega sonca” ...


Zgodbe fotografov

Besedilo: Arne Hodalič
Fotografiji: Arne Hodalič, Iztok Bončina

Zgodbe fotografov

Ker se pod vodo počutim tako domače, kot nad njo, lahko podvodni svet tudi fotografiram.

To fotografijo sem posnel na Kubi, kjer sem se potapljal in fotografiral iskalce zakladov na potopljenih španskih galejah. Seveda v taki podvodni razbitini iz novejšega obdobja ni zakladov, je pa vseeno zanimiva za potapljanje in fotografiranje.

Razbitine so običajno skrivališče mnogih rakov in rib. Medtem, ko sem fotografiral, nisem bil posebno pazljiv in v koleno me je naenkrat ugriznila zelo velika murena. Bila je tako velika, da je v njenih ustih moje koleno kar izginilo! Seveda je takoj ugotovila, da se je zmotila in da jaz nisem njena običajna hrana, zato me je pri priči spustila. Rano smo razkužili s kubanskim rumom in že čez dan, dva, smo se tej epizodi le še smejali.

Zgodbe fotografovPri fotografiranju pod vodo je potrebno združiti kar dve veščini: fotografiranje in potapljanje. Šele ko se fotograf oziroma potapljač v vodi počuti tako domače, kot na suhem se lahko začne resnično ukvarjati le s fotografiranjem.

Ta zvrst fotografije ima seveda svoje zakonitosti, saj se svetloba pod vodno gladino “obnaša” popolnoma drugače kot smo navajeni. Zato je potrebno vse motive pod vodo dosvetljevati z umetno lučjo, najbolje z močno podvodno bliskavico.


Morski levi imajo nov dom

Besedilo: Barbara Mihelič
Fotografija: Jože Hanc
Ilustracija: Arhiv Zoo Ljubljana

Morski levi imajo nov dom

Patagonski morski lev Miško je bil dolga leta največji ljubljenec obiskovalcev ljubljanskega živalskega vrta. V naš živalski vrt je prišel junija daljnega leta 1982 iz Rusije. Čeprav morski levi v naravi živijo le od 12 do 24 let, jih je Miško dočakal kar 30. Tako je postal najstarejši morski lev v evropskih živalskih vrtovih.

Že vse od oktobra 2003 čakamo na prenovo bazena za morske leve. To je eden najzahtevnejših projektov doslej. Ker imamo v Sloveniji samo en živalski vrt, arhitekti, strojniki in biologi nimamo veliko izkušenj z gradnjo objektov za živali. Na pomoč so nam priskočili tudi tuji strokovnjaki in končno je prenovljeni bazen tu.

Odprtje novega bazena za morske leve pričakujemo junija. Natančen datum bo objavljen v dnevnem časopisju in na naši spletni strani: http://www.zoo.si Pridi, veseli se z nami.

Morski levi imajo nov domAli veš, …
- da v prenovljenem in povečanem bazenu ne bo prebival patagonski morski lev, marveč samec kalifornijskih morskih levov skupaj z dvema samicama? K nam bodo prišli iz Nizozemske in Nemčije.
- da živalski vrtovi živali ne kupujemo ali odvzemamo iz narave? Odvečne živali si podarjamo ali izmenjujemo po strokovnjakih, ki skrbijo za premeščanje živali in preprečevanje nezaželenih parjenj.
- da v sodobnem času živalski vrtovi živali ne morejo pridobiti, če jim prej ne uredijo primernih bivališč?
- da bazenska voda za morske sesalce ne sme biti klorirana in mora biti povsem brez mikrobov. Bistrost in čistost vode zagotavlja obsežen filtrirni sistem.


Jutranji hip hop

Besedilo in fotografija: Matjaž Tančič

Jutranji hip hop

Ti zjutraj kdaj pade na misel, da bi še pred šolo zavil v bližnji park ali pa kar na svojem vrtu naredil kakšno telovadno vajo? Ne? V Vietnamu in sosednih azijskih državah se tvojim vrstnikom in njihovim staršem zdi to povsem vsakdanje opravilo. V resnici je zanje to pomemben del življenja.

Nekateri najraje tečejo, drugi napnejo mreže med drevesi in igrajo badminton, tretji pa v parku izvajajo prav posebne vaje s pahljačami in čisto pravimi sabljami. Tako kot sablje so bile nekoč tudi pahljače opremljene z ostrimi bodali in so bile nevarno orožje. Gibi, ki jih izvajajo pri rekreaciji, izhajajo iz bojnih gibov, le da jih zdaj uporabljajo v bolj miroljubne namene. Zelo priljubljena je tudi jutranja skupinska vadba tai čija. To je starodavna kitajska borilna veščina polžje počasnih gibov in skladnega dihanja. Z njenim izvajanjem si poleg gibčnosti lahko izboljšaš koncentracijo, ravnotežje in spomin. To pa bi ti lahko prišlo prav v šoli, kajne?


image


Facebook Junior.si

Vpiši se


Ime Geslo

Anketa


Koliko mišic uporabimo ljudje, da izgovorimo en stavek?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izrada web stranica :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov