Vstopna stranVsebinaArhiv

Igračarije

Besedilo: Andreja Čokl
Fotografije: Miha Maček, Arhiv Narodnega muzeja, France Torkar, Iztok Bončina, Arhiv Unicef Slovenija

Igračarije

Kratka zgodovina igrač
Ko sem še živela pri starših, so v moji sobi kraljevali medvedi, tigri, mačke, psički, zajci, celo krokodil je bil vmes. Vseh barv, velikosti in oblik. Iz pliša, seveda. Bili so povsod: na policah, na mizi, stolu, celo postelji … Težko bi izbrala najljubšo plišasto žival; prav vsaka mi je bila ljuba na svoj način. Ko sem odrasla in se odselila, igrače žal niso mogle z menoj, zato sem jih odnesla v neki vrtec. Tam verjetno še danes delajo družbo otrokom.

Imaš tudi ti svojo najljubšo igračo? Morda ti še vedno dela družbo ali se ti zdi, da si jo že prerasel? Ker so igrače del vsakega odraščanja, je NG Junior raziskal, od kod izvirajo. Le kako in s čim so se igrali otroci v preteklosti?

Zakaj angleški izraz Teddy Bear?
Leta 1902 se je predsedniku ZDA Theodorju Rooseveltu na lovu pred puško znašel majhen medvedek. Zasmilil se mu je in ga ni ustrelil. Neki novinar je prizor narisal, karikatura pa je bliskovito obkrožila Ameriko. Kmalu je ameriški trgovec z igračami izdelal medvedke iz pliša. Predsednika Roosevelta je prosil, ali jih lahko poimenuje s pomanjševalnico njegovega imena – Teddy. Predsednik je privolil in prvi Teddy Bear se je na prodajnih policah pojavil že leta 1903. Po drugi razlagi pa naj bi medvedke iz blaga začela izdelovati Margarete Steiff že leta 1880. Ko jih je v izložbi videl neki Američan, se je spomnil anekdote o Rooseveltu in medvedku. Kupil jih je kar 3000 in z njimi so okrasili jedilnico ameriškega predsednika, medvedkov pa se je prijelo ime Teddy Bear.

IgračarijeDolga zgodba na kratko
Kaj so počeli otroci v prazgodovini, medtem ko so njihovi starši lovili plen in nabirali zelišča? Arheološke raziskave kažejo, da so se verjetno kratkočasili s preprostimi igračami, lutkami živali in pomanjšanim orodjem odraslih. Otroško igro že od nekdaj poznajo vse kulture sveta in igrače so že tisočletja sestavni del življenja otrok. Iz stare Grčije in Rima so ohranjeni podatki o punčkah, jahalnih palicah s konjskimi glavami, žogah, obročih, vrtavkah, vozičkih in ropotuljicah iz gline, lesa ali brona. V srednjem veku so se otroci z igro učili uporabljati orodje in orožje, za igre na prostem pa so uporabljali kamne, obroče sodov in ročno izdelane igrače. V Evropi so bile v tem obdobju znane tudi glinaste frnikole, različne igre s kartami in kockami ter šah.

Sprva se je otroška igra odraslim verjetno zdela čista izguba časa. Šele 18. in 19. stoletje sta prinesla spoznanje o pomenu igre za razvoj otrok. Takrat so igrače začeli tudi množično izdelovati, zato so bile vse cenejše. Bogati starši so denar zapravljali za poučne igrače: slikovno abecedo, sestavljanke, knjige in namizne igre. V 19. stoletju so z igračami trgovali optiki, ki so prodajali parne lokomotive, čarobne svetilke, zidalne kocke in optične igrače.

V 20. stoletju so bile ustanovljene mnoge slavne tovarne igrač. Priljubljeni so bili mali vojaki, miniaturna kmečka dvorišča, živalski vrtovi in železnica. Kmalu so se pojavili tudi električni vlakci. Po 2. svetovni vojni sta na trg z igračami zelo vplivala kino in televizija – otroci so si želeli kavboje, indijance, Supermana in druge like iz filmov in risank.

Slovenski otroci za Evropo niso veliko zaostajali. S slovensko besedo je igrače prvič omenil Primož Trubar. Dekleta so se takrat že igrala s punčkami, dečke pa na portretih prikazujejo z lesenimi igralnimi konjički. Otroci meščanov so igrače spoznali prej kot otroci iz kmečkih družin, ki so namesto ob igri odraščali ob delu. So pa zato na paši izdelovali piščali in vodne mlinčke, punčke iz cunj ali lesene pajacke. Igrače so večinoma prihajale iz nemških dežel, doma izdelane igrače pa so nastale iz odpadnega lesa, cunj ali papirja. Celo žogo so si otroci izdelali sami iz cunj, žaganja ali kravjih dlak. Zadnja leta so spet priljubljene lesene igrače, plišasti medvedki in vrtavke.

IgračarijeNajlepša je moja!
Med najstarejše igrače arheologi uvrščajo punčke in lutke. Našli so jih v egipčanskih grobnicah, starih več kot 4000 let. Sprva so bile mnoge punčke narejene za odrasle zbiratelje. Vse do začetka 20. stoletja niso imele otroškega obraza, ampak so bile pomanjšana odrasla ženska, oblečena po takratni modi. Lesenim so se v 19. stoletju pridružile punčke iz porcelana z modnimi pričeskami. Ponekod so porcelan zamenjali vosek, glina ali zmesi iz mletega papirja in lesa. Oči so bile pri dražjih primerkih iz pihanega stekla, lasje pa iz volne ali pravih človeških las. Na podeželju pa so prevladovale punčke iz cunj in naravnih materialov, ki so jih otroci ali starši izdelali sami.

Zaradi novih umetnih snovi in množične proizvodnje so v prejšnjem stoletju punčke postale dostopne tudi nižjim slojem. Leta 1959 se je rodila znana Barbie (o njej smo obširneje pisali v prejšnji številki Juniorja). Med moškimi lutkami je najbolj znan Action Man, ki se je prvič pojavil že leta 1964. Dečki pa se že od nekdaj igrajo z miniaturnimi vojaki, ki so jih s faraoni pokopavali že stari Egipčani. Dolgo so prevladovali leseni in kositrni vojaki, v 20. stoletju pa je zmagala plastika.

Prva hišica za punčke je bila narejena za bavarskega vojvodo v 16. stoletju, v 20. pa so se pojavile celo take z vodovodno in električno napeljavo.

IgračarijePunčke, tudi takšne iz cunj, so lahko tudi v službi dobrodelnosti. Tako so pri UNICEF-u zasnovali projekt Punčka iz cunj. Z vsako prodano punčko zbirajo denar za cepljenje ogroženih otrok zoper nalezljive bolezni. V galeriji Kresija v Ljubljani si lahko razstavo teh punčk ogledaš  med 19. in 24. aprilom, v Knjigarni Konzorcij pa med 15. in 25. aprilom.

S svojimi starši lahko sodeluješ tudi v dražbi 20 punčk, ki bo 25. aprila v Mestnem muzeju Ljubljana.

Več si preberi na http://www.mm-lj.si/.

IgračarijeZidamo, gradimo …
Razvoj tehnologije je omogočil izdelavo modelov in igrač, ki posnemajo družbo, v kateri živimo. Verjetno poznaš igralne kocke ali zidake, s katerimi lahko z malo spretnosti izdelaš veliko stvari, ki jih vidiš okoli sebe. Med najbolj znanimi so tisti z rdečim znakom Lego. Ime izhaja iz danske besedne zveze “leg godt”, kar pomeni dobra igrača. Podjetje s temi kockami je ustanovil reven tesar Ole Kirk Christiansen z Danske. Leta 1932 je začel izdelovati lesene igrače, znamenita plastična lego kocka pa se je pojavila šele 1949. Plastične kocke niso takoj doživele uspeha, saj so jih mnogi trgovci z igračami vrnili. Vladalo je prepričanje, da plastične igrače ne bodo nikoli nadomestile lesenih. Danes pa poznamo številne oblike različnih lego zbirk in kosov z mnogimi dodatki.

Med starodavne pripomočke, ki so krajšali čas otrokom in odraslim, sodijo tudi frizbi, frnikole in jojo. Metanje diska in igro s pisanimi kroglicami so poznali že stari Grki, jojo pa izvira s Kitajske. Kaj ima frizbi skupnega s pito, kako velike so največje frnikole in zakaj so jojo uporabljali Filipinci preberi v članku Še več iz kratke zgodovine igrač.

Tvoja naj igrača
Pošlji nam fotografijo ali ilustracijo svoje najljubše igrače in ob njej zapiši njeno zgodbo. Zakaj je postala tvoja najljubša igrača? Kdo ti jo je podaril in kakšni spomini te vežejo nanjo? Prispevek pošlji do konca aprila na naslov Založba Rokus, Stegne 9b, 1000 Ljubljana.

Avtorje 5 najboljših prispevkov bomo nagradili z National Geographic plišasto igračo, ostale pa bomo objavili na Juniorjevi spletni strani.


Zgradimo šolo

Besedilo in fotografiji: Matjaž Trontelj

Zgradimo šolo

Tibet je najvišja planota sveta, velika kot vse države zahodne Evrope skupaj. Od leta 1949 je del Kitajske.

Za raziskovalce je bil Tibet vedno težko dostopna, mistična dežela, polna skrivnosti, vračev in menihov, ki znajo letati po zraku. Toda v resnici se Tibetanci ne razlikujejo od nas. Prav tako kot mi si želijo živeti srečno, brez težav in bolečine. Večina jih živi zunaj mest, 4000 metrov nad morjem, kjer še vedno nimajo elektrike, telefona, cest in zdravnikov. Preživljajo se z rejo jakov, kravi podobnega tibetanskega goveda. Pozimi živijo v majhnih hišah, zgrajenih iz blata, poleti pa so nomadi, ki z živino potujejo čez hribe. Kljub težkemu življenju so dobrodušni in gostoljubni ljudje. Vedno so veseli obiskovalcev in postrežejo jim z najboljšim, kar imajo: z moko iz praženega ječmena s čajem, maslom in mesom. Veselijo se vsakega dneva življenja.

Zaradi težkega življenja je tam veliko otrok sirot. Zanje skrbijo sorodniki, a ker so revni, jim ne morejo nuditi možnosti za šolanje. Večina jih tako ostane nepismenih, njihovi talenti in želje pa neizpolnjeni. Neizobraženost je tudi vzrok številnim drugim težavam: ljudje onesnažujejo okolje s plastično embalažo, sekajo redka drevesa ali postanejo tatovi, ker ne znajo drugače poskrbeti zase.

Tibetanski prijatelji iz kraja Šečen v vzhodnem Tibetu želijo z našo pomočjo ustanoviti šolo za sirote. Po deset otrok skupaj bo v tej šoli živelo v družinah z nadomestnimi starši, ki bodo skrbeli zanje. Poleg branja, pisanja, matematike in spoznavanja narave se bodo učili tudi praktičnih veščin, kot so gojenje zelenjave v toplih gredah, ročne obrti, zaščita okolja ... S tem znanjem si bodo lahko pozneje našli delo. Šolo bi radi zgradili do jeseni, saj otroci že zdaj čakajo, da se bodo preselili v nov dom.

Dobrodelna akcija
Na šolah po Sloveniji so učenci začeli akcijo zbiranja pomoči za gradnjo šole za sirote na Tibetu. Na Aškerčevi gimnaziji v Ljubljani in v osnovni šoli Žiri bodo dijaki ustvarili ročne izdelke, ki jih bodo prodali na dobrodelni razstavi. Če te zanima več in bi rad sodeloval v akciji, poglej na spletno stran http://www.shechen-school.org/.

Zgradimo šolo

Gompo Lhadron rad prepeva in nagaja dedku, s katerim živi v majhnem templju, odkar mu je zaradi bolezni umrla mama. Prej so živeli kot nomadi v hribih, kjer so skrbeli za čredo jakov. Starejši brat in sestra sta postala menih in nuna v samostanu. Gompo je zelo radoveden; še posebej ga zanimajo fotoaparati in videokamere. Denar si služi z nabiranjem odvrženih plastenk in pločevink.

Veliko izdelkov, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju, prihaja s Kitajske: mobilni telefoni, računalniki, igrače, oblačila ... Delavci v tovarnah, ki proizvajajo te izdelke, zaslužijo zelo malo, zato si mi te predmete zlahka privoščimo. Prav je, da nekaj dobrega vrnemo v to daljno deželo in da ne pozabimo tistih, ki imajo veliko manj kot mi. In da se hkrati naučimo bolj ceniti vse to, kar imamo.

V Juniorjevi knjižnici si oglej knjigo Kralj sveta. Z nakupom te knjige pomagaš pri izgradnji dobrodelne šole v Tibetu.


EtnoAbecedaŽ

Besedilo: Carmen Lašič
Fotografiji: Arne Hodalič

EtnoAbecedaŽ

Od A do Ž, od Ž do A:
bukve beroč, v coklah coklajoč,
iz vodnjaka misli, besede, predmete vlekoč …
Je vmes kje visoki C, ki počil bi lonec?
Vseeno. Abecedne zgodbe nikoli ni konec …

Kaj je abeceda, dobro veš. Kaj pa je etno? In kaj je EtnoAbecedaŽ? To je abecedni labirint, ki te popelje od A do Ž v svet etnoloških predmetov in zgodb. Morda nekatere že poznaš, veliko pa je novih, nenavadnih in blizu tvojemu svetu.

EtnoAbecedaŽ so odprli sredi marca v Slovenskem etnografskem muzeju. Obiskali smo ga ravno takrat, ko so po poteh labirinta raziskovali juniorji Zala, Lev in Ivana.

Zala je že na začetku povedala, da se ji zdi ime EtnoAbecedaŽ tako nenavadno, da jo zanima, kaj se skriva za njim. Pot v labirintu se začenja pri A – avbi, ki je bila v preteklosti pražnje pokrivalo premožnih kmetic. Danes jo lahko vidiš le še kot del narodne noše. Če ti avba ni všeč, odpreš predal zraven in pomeriš drugo pokrivalo. Na voljo jih je kar nekaj, tudi nadvse smešnih.

B predstavlja bukve, mimo C-ja podrobneje spoznaš cokle, pri Č-ju izveš, kako nastanejo čipke, pri D-ju pa lahko prebereš, zakaj se poletnim prireditvam po večjih slovenskih mestih pravi desetnica … in tako naprej vse do I-ja, kjer je velik prostor, namenjen igri.

»Najbolj všeč mi je prostor za igranje. Tu so igre, ki jih prej nisem videla. Med vsemi mi je najbolj všeč ‘marjanca’; na sredi je vrtalka, ki jo zavrtiš in tako skušaš spraviti kroglice v luknjice naokoli,« je povedala Zala.

EtnoAbecedaŽPrav res je tedaj pravi čas za počitek; lahko se usedeš, pomeriš v kakšni igri, si nabereš moči in nadaljuješ proti J-ju. Tam najdeš jerbas, pleteno košaro za nošenje na glavi. V aprilu bo poln porisanih pirhov, ki jih lahko izdelaš v muzeju.

Sledili smo Levu, ki se je kar nekaj časa zadržal v kotičku z računalnikom. Z zaslona se mu je smejal velik krompir.
»Kaj pa je to?« sem bila radovedna.
»Če kliknem na ta veliki krompir, se ti odprejo nove strani, kjer izveš, od kod prihaja krompir, kdo ga je prinesel k nam in kaj vse se da narediti iz njega. To je res zabavno,« mi je razložil Lev.

Tudi Ivano je »krompir» najbolj navdušil.

Naslednjič smo se srečali pri O-ju, ob ognjišču. Prostor z ognjem je bil nekdaj zelo pomembno mesto. Tam so ljudje iskali zaščito pred mrazom in kuhali, ogenj jim je dajal svetlobo, varnost in zavetje, predvsem pa so se ob ognju tudi družili in si pripovedovali vse mogoče zgodbe.

Nadaljevanje etno abecede do črke Ž preberi v nadaljevanju članka v reviji ...

Vabilo
Če si zbiratelj, je najboljše od vsega to, da svojo zbirko pokažeš še drugim. Zato te ustvarjalci labirinta vabijo, da svoje smešne, nenavadne, umetniške … zbirke prineseš v razstavno vitrino EtnoAbecedaŽa.

V EtnoAbacedaž lahko prideš s starši, prijatelji ali skupaj z razredom. Sonja Kogej Rus, ki je pripravila in uredila ta nenavadni labirint, nam je zaupala, da bo vsak obiskovalec dobil svojo črko in nalogo, povezano z njo. Ampak vsega ti pa ne bomo izdali!

Slovenski etnografski muzej najdeš na Metelkovi 2 v Ljubljani. Odprt je vsak dan od ponedeljka do nedelje med 10.00 in 18.00 uro. Obiščeš jih lahko tudi na http://www.etno-muzej.si/.


Ledena doba 2

Besedilo: Sean McCollum
Fotografija: Z dovoljenjem Continental filma

Ledena doba 2

Resnica izza kulis novega animiranega filma Ledena doba 2.

Mamut Mani, lenivec Sid in sabljasti tiger Diego so v prvem risanem filmu Ledena doba rešili človeškega otroka. V drugem delu bo trojica reševala lastno kožo.

Tajajoči se ledeniki dolino naglo spreminjajo v pravi bazen, zato morajo prijatelji pobegniti. So živali iz pradavnine tudi v resnici bežale od doma? Paleontolog Jeffrey Saunders iz muzeja v ameriški zvezni državi Illinois pravi, da so. Zadnja ledena doba se je končala pred približno 10.000 leti, ko so se temperature začele višati. Ledeniki so se tajali in povzročali hude poplave. »Bežali so tako mamuti kot ljudje,« je povedal Jeffrey Saunders. Kako se zgodba ujema z dejstvi iz prazgodovine? Ekipa National Geographic Juniorja se je dokopala do naslednjega:

Poslednji mamut
Preden Mani spozna Eli, ugotovi, da že dolgo časa ni srečal nobenega mamuta. »Sprijazniti se mora s tem, da je morda poslednji mamut na svetu,« je povedal režiser Carlos Saldanha. Manijev strah je upravičen. Mamuti so v Severni Ameriki izumrli pred približno 10.000 leti. Zakaj? Nekateri strokovnjaki menijo, da so te orjaške, kosmate sesalce zaradi lova pobili ljudje. Drugi so prepričani, da so bili zaradi nenadne podnebne spremembe ob vso hrano. Še dobro, da ima Mani prijatelje, ki mu delajo družbo.

Kaj pa mamuti na področju današnje Evrope? Postopoma so se umikali proti severu, dokler niso izumrli kot pritlikavi mamuti pred 3.500 leti.

Samotar Sid
Sid se rad druži s prijateljema Manfredom in Diegom. Brez njiju noče nikamor, sploh zato, ker ga nosita na hrbtih. V resničnem svetu je bil Sid samotar. Jeffrey Saunders je povedal, da je bil Jeffersonov lenivec velik kot medved in je imel debelo kožo, zato ni potreboval zaščite pred plenilci. Te izumrle živali so tudi v resnici precej časa prebile na zadnjih nogah, saj so tako dosegle listje na drevesih. Morda bi bilo to za Sida prenaporno.

Ne znam plavati!
Vse okrog Diega se taja led, in tiger se iz oči v oči spoprime s svojim strahom: ne zna plavati. To lahko predstavlja težavo, še posebej če tvoj dom preplavlja voda. Strokovnjaki ne morejo vedeti, ali bi resnični sabljasti tiger zares odplaval na varno. »Bolj so bili podobni medvedom kot mačkam,« je povedal strokovnjak za sabljaste tigre Larry Martin z univerze v ameriški zvezni državi Kansas. »Zato na podlagi današnjih mačk ne moremo predvidevati, kakšne lastnosti so imeli sabljasti tigri.« Strokovnjak je dodal, da so fosile te mačke odkrili po vsej Severni Ameriki, zato so verjetno znale preplavati reke in potoke. Nadeni si reševalni jopič, Diego. Kmalu te bodo namočili.

V nadaljevanju članka v reviji si oglej fotografije iz filma in preberi zanimivosti o novih likih ...

Drugi del odštekane animirane komedije od 13. aprila v slovenskih kinematografih!

Odgovori na SMS uganko!
Sid, Mani in Diego so junaki iz prvega dela Ledene dobe. V drugem delu so se jim pridružili tudi drugi. Kdo so to? Napiši vsaj dve imeni ...

Na številko 2929 pošlji SMS s ključno besedo JUNIOR FILM in SVOJ ODGOVOR. Continental film vsakemu petemu podarja 2 vstopnici za ogled filma.
Podarili bodo 50 vstopnic.

Igra se prične 1. aprila 2006. V igri lahko sodelujete vsi Mobitelovi naročniki in njegovi uporabniki. Več o pravilih preberi tukaj. Cena povratnega sporočila je 50 SIT (0,21 EUR) z DDV-jem.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Na kateri celini ni deževnega gozda?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov