Na Tenerifih

Besedilo: Katalena Lucu, 1. a, OŠ Danile Kumar (s pomočjo svojega očka)
Fotografije: Sašo Lucu

Letos smo se na jesenske počitnice odpravili na Kanarske otoke. Natančneje, na otok Tenerife. Kanarski otoki ležijo v Atlantskem oceanu približno 500 km zahodno od Maroka, kjer smo bili na počitnicah lani.

image

Kanarski otoki so vulkanskega nastanka in večino zemlje je črne. Otok Tenerife ima kar 12 različnih klimatskih con, tako da ima praktično vsaka vasica drugačno vreme, pa kljub temu je temperatura čez vse leto med 25 in 35 stopinjami. Na Tenerife smo prileteli iz Milana, kamor smo se vozili celih pet ur.

image

Po štiriurnem letu smo pristali na sončnih Tenerifih. Nastanjeni smo bili v apartmajskem naselju, ki pa smo ga videli bolj malo, saj smo večino časa krožili po otoku. Takoj naslednji dan smo se odpravili v Santa Cruz, ki je glavno mesto Tenerifa. V mestu je posnetek znamenite sidneyjske opere. Sprehodili smo se skozi staro mestno jedro in ga kar hitro tudi zapustili ter se odpravili protu vulkanu El Teide.

image
El Teide je najvišja gora v Španiji, najvišji vrh v Atlantskem oceanu in tretji najvišji ognjenik na svetu. Visok je 3718 metrov. Zadnjič je izbruhnil leta 1909. Z gondolo smo se odpeljali do višine 3500 m in vsi doživeli višinsko pijanost. Nekateri so celo bruhali.

image

Naslednji dan smo se odpravili do Los Gigantes. To so pečine, ki se dvigujejo 700 m nad morjem. Če se pelješ z ladjico pod njimi, pa lahko srečaš tudi orke in delfine. En dan smo si vzeli tudi za obisk najbolj turističnega dela otoka, dolgih peščenih plaž in palm ter veliko hotelov in prodajaln s »praholovci« – spominki.

image

To so plaže Los Americanos in Costa Adeja. Iz tega turističnega dela smo kar hitro pobegnili in pristali v prisrčni vasici na severu, imenovani Garachico. Včasih je bila glavno mesto Tenerifov, vendar so po izbruhu vulkana glavno mesto prestavili v Santa Cruz, vasico pa zgradili na novo.

image

Naslednji dan smo si ogledali pragozd in ves severovzhodni del otoka, nato pa potep zaključili na peščeni plaži, katere pesek so navozili iz Sahare, tako da je na otoku vsaj ena plaža, ki ni črne barve.

image

Predzadnji dan smo obiskali Lora park; to je živalski vrt, v katerem je veliko papagajev. Ogledali smo si predstave z orkami, morskimi levi, delfini in seveda papagaji. Videli smo, kako gojijo meduze, mravljinčarje, cesarske pingvine, neke male opice, katerih imena sem že pozabila, plamence in še veliko ostalih eksotičnih živali, ki jih ne vidiš vsak dan.

image

imageZadnji dan smo poležavali na plaži, pisali kartice in čakali na let domov. Kanarski otoki so mi ostali v lepem spominu, saj so posebni zaradi zanimivih rastlin in živali. Neverjetno, koliko različnih ribic plava okoli tebe, ko se potopiš, ribic, ki jih v našem morju ne vidiš. Velikanski ježki, črne rakovice, ribice raznih barv. Prav tako je zanimivo rastlinje, predvsem drevesa, ki jih pri nas ne moreš videti.


Mojih 10 najboljših krajev in doživetij - Gruzija in Armenija

Besedilo: Vid Bizjak
Fotografije: družinski arhiv

Z atijem Boštjanom, njegovo punco Niko in njenim sinom Adamom smo se takoj po koncu prejšnjega šolskega leta z avtom odpravili proti zakavkaškima deželama z imenoma Gruzija in Armenija. To sta (z izjemo Rusije) edini krščanski deželi v Aziji, za povrhu pa sta izmed vseh držav tudi najstarejši krščanski deželi na svetu. Gruzija je najstarejša pravoslavna dežela, Armenija pa najstarejša katoliška in tudi najstarejša krščanska država na svetu.

image
10. Davit Gareja, Gruzija

Zanimiva, v skalo iz sprijetega peska vklesana cerkev. Je lepa, a narava okoli nje je v bistvu še lepša. Nika in ati sta se lotila »rabutanja« samostanskih murv in imela sta krvavo rdeče roke. Jaz jih ne maram!
Tukaj blizu je tromeja Gruzije, Armenije in Azerbajdžana in zato sva z atijem skočila na bližnjo vzpetino ter pokukala, kako je videti Azerbajdžan – Nika in Adam pa sta spodaj lovila kobilice. Videla pa sva le eno gromozansko puščavo in štiri vojake, dva gruzijska in dva azerbajdžanska, ki se niso pustili slikati, ampak sva jih vseeno na skrivaj. Ko smo odhajali, smo srečali Slovence, in to celo iz mojega kraja. Na koncu sveta smo se našli (ni to neverjetno?!). Očitno smo res narod popotnikov.

image
9. Jezero Sevan, Armenija

Tam je bilo zaradi temperature in vode veliko mušic in videli smo zelo lepo cerkev z imenom Hajravank (pravilno se napiše Hayravanq). Z Adamom sva prižgala svečo, ki sva jo kupila eno za borih 30 armenskih dramov (500 dramov je en evro). To ogromno jezero Armencem nadomešča morje in leži na nadmorski višini 1500 m! Kljub temu pa je kar toplo. No, tisti dan ni bilo toplo, pa tudi deževalo je. Kopal se je samo eden med nami. Tisti, ki je najbolj smrdel.

8. Gori, Gruzija

image Stalinovo rojstno mesto je imelo nekaj zanimivih stvari. To so cerkve (ja, rad imam cerkve), trdnjava, čuden spomenik in velik Stalinov muzej. Tu smo v prvič na popotovanju jedli zelo dobro jed po imenu kinkali, ki je podobna našim žlikrofom. Njamsi! Kinkali je v bistvu edina testenina, ki mi je všeč. Boljša je tista z mesom kot pa s skuto. Tu naj bi se leta 2008 odvijala vojna med Južno Osetijo in Gruzijo (v bistvu bolj vojne med Gruzijo in Rusijo), to pa pove tudi spomenik v obliki ranjenih vojakov.

image
7. Mtskheta (izg. Mtšketa), Gruzija

Najstarejša cerkev v Gruziji in očarljivo mestece – zaradi tega je nekdanje glavno mesto Gruzije tako zanimivo. Pod to cerkvijo naj bi ležala Jezusova obleka. Tam smo stanovali pri prijetni gruzinski družini, kjer so znali govoriti nemško. Niso pa imeli pralnega stroja, zato se je pralo na roke. Res smo bili že umazani.


image
6. Samostan Haghpat, Armenija

Ta prečudoviti samostan je ena najboljših stvari, ki jih lahko vidite v Armeniji! Tam so zelo lepi razgledi in cerkev je zelo dobro ohranjena. Zelo blizu tega samostana je že drug samostan, imenovan Sanahin, ki je še večji. Po toplih zidovih cerkva se radi podijo martinčki.

5. Tbilisi, Gruzija

imageGlavno mesto Gruzije je vroče, veliko, a tudi zelo lepo. Tukaj so parki, cerkve, muzeji … marsikaj, kar je zanimivega. Spomnim se, da smo kar naprej in naprej jedli sladoled. Najbrž zato, ker je bil zelo poceni. Tu smo obiskali tudi narodni muzej Gruzije, ki je bil še kar zanimiv.

image
4. Erevan, Armenija

Glavno mesto Armenije je bilo po hudem potresu leta 1988 na novo zgrajeno, a je kljub temu lepo. Ima kar nekaj lepih zgradb, najlepši pa je Trg Republike. Ravno ko smo prišli v mesto, se je dogajala parada ob Dnevu ustave, vihrala je množica zastav in mi smo se odločili, da je parada namenjena prav nam. Ati me je tudi prisilil, da sem se ostrigel. Rezultat striženja mi je bil na koncu všeč. Očitno so Armenci dobri frizerji. V tem velemestu smo stanovali tri dni in od tam smo hodili na izlete po Armeniji.  Najprej smo se lovili po erevanskih ulicah, naslednji dan pa smo že obvladali in preizkusili celo njihov javni prevoz – maršrutko. To je v bistvu kombi, kamor se natlači toliko ljudi, kolikor se da. Mi smo se peljali do Etchmiadzina. Škoda je, da nismo mogli iti v Gorski Karabah, ozemlje, ki je sicer azerbajdžansko, a Armenci so ga zasedli zaradi velikega števila Armencev, ki živijo tam.

image
3. Vardzia, Gruzija
Dolino Vardzie na začetku varuje grad in na njenem koncu je večja vas. Vmes so v skalo vklesana bivališča, v katerih so ljudje živeli v času vojn in napadov roparjev. Nismo si šli ogledat glavnih vklesanih domovanj, temveč v skalo vklesan samostan, v katerem je še zmerom živel pop, ki je bil zelo prijazen in nam je vse razkazal. V vasi smo si hoteli natočiti hladne vode in k nam je pristopil prijazni možak in nas povabil k sebi na višnje. Veliko smo se pogovarjali in nazadnje nas je povabil še na kosilo v svoj dom. Atiju je govoril »moj brat« in vsem nam, da smo prijatelji. Ime mu je bilo Toma in je bil učitelj ruščine v vaški šoli in ker je premalo zaslužil, je moral še kmetovati. Adamu je nabral korenja z vrta, jaz pa sem za ušesa obesil domače češnje. Njegova žena nam je spekla postrvi iz njegove ribogojnice. Ker je bil tako gostoljuben, sem se potrudil in jo pojedel. Še celo slaba ni bila. Res so prijazni ti Gruzinci!

image
2. Samostan Geghard, Armenija

To je izjemen v skalo vklesan samostan, ki je že napol jama, okrog njega pa je čudovita narava (skalne skulpture, zaplate travnikov).  V eni izmed dvoran strašljivo odmeva in tu so snemali tudi film o Indiani Jonesu. Nika in Adam si tega samostana protestno nista želela ogledati, ker sta rekla, da imata samostanov in cerkva vrh glave! No, nista se »spuntala« pravi dan, saj sta zamudila nekaj zares čudovitega.

image
1. Ushguli (izg. Ušguli), Gruzija

Čudovita narava, prijazni ljudje in zanimiva vas na pašnikih med 5000 metrov visokimi gorami Kavkaza. Ushguli je zakon! Tu smo zares uživali. Stanovali smo v ateljeju slikarja, ki je risal čudovite slike, vendar jih ni hotel prodajati, in jedli smo najboljšo hrano. Bosonogi smo bredli čez gorske potoke ter se sprehajali s kravami do vznožja ledenika. Nika si je tu izmislila, da če piješ roso iz ušgulskih rastlin, boš živel dlje, tja do 100 let. Ati je imel tudi navdihe, da je treba stopati tam, kjer ni še nič shojeno. Tako se je v Vardzii zgodilo, da smo hodili po poteh, kjer si še koze niso upale. No, pa tudi v hrib smo šli, kjer ni bilo poti, zato se je Adam precejkrat zbodel ob bodeče neže (pa tudi jaz).

Potovali smo predvsem z avtom, včasih pa tudi s svojimi nogami. Spali smo v šotorih ali v stanovanjih. Jedli smo v naravi, v hiši ali v restavracijah. Najbolj smešna med vsemi stvarmi pa so bila srečanja s kravami – tu hodijo kar po cestah in včasih se mora avto ustaviti, ker se krava noče premakniti s ceste. Ko že ravno govorimo o cestah, Gruzinci so obupni vozniki. V mestu Batumi v Gruziji (tu ni omenjen, je pa ob morju, en tak gruzijski Portorož), so se povsod slišale avtomobilske hupe. In veliko Rusov. Bogatih Rusov.

Bistvo potovanja je bilo spoznavanje kulture narodov, zabava, odkrivanje hrane. Niso znali govoriti angleško, zato smo se sporazumevali v mešanici slovenščine, srbohrvaščine, ruščine in govorice rok. Zanimivo je da je slovenščina podobna ruščini, ki jo zna govoriti večina Armencev in Gruzincev, saj so bili včasih del Sovjetske zveze in zato smo se kar razumeli. Na poti domov smo se ustavili še na velikem istanbulskem bazarju, večerjali pa najboljše čevapčiče v srbskem Pirotu. Tega potovanja ne bom nikoli pozabil.

 


image


Facebook Junior.si

Anketa


Odrasla morska vidra je velika kot:


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov