Pustolovščina v Maroku
Nekega dne, ko sem bil star sedem let, smo z družino odpotovali v Maroko.
Iz Fesa smo se odpeljali v hotel, ki je bil sredi puščave. Tam so imeli psa po imenu Aleks.
Čudilo nas je, da so tam malo znali tudi slovensko. Daleč zadaj so se videle sipine, bile so ogromne. Ponoči smo lahko poskusili igrati na afriške bobne, bilo mi je zelo všeč. Naslednji dan smo šli na pot z velblodi (podobne sokamelam, le da imajo eno grbo). Morali smo biti zelo oblečeni, da nas ne bi opeklo sonce. Z očetom sem bil na prvem, vodilnem velblodu. Naš vodič pa sploh ni imel velbloda, ampak je kar hodil. Na kameli je bilo dobro, a ko si prišel dol, so nas noge zelo bolele.
V majhni hišici smo jedli kosilo, in sicer kuskus. Tam sta bila dva otroka Maročana, sporazumeval smo se z rokami. Ta hiška je bila sredi puščave in ne vem, kje so dobili vodo, ker ni bilo vodnjaka. Šli smo naprej, v tem delu so bile sipine in bilo mi je zelo všeč. Malo smo še potovali z velblodi in nato smo prišli do šotorov, kjer smo prespali.
Poleg šotorov je bila ogromna sipina, nanjo smo se povzpeli, zelo se nam je udiralo. S sestro sva se valjala nazaj v dolino. Za večerjo je bil tajine (maroška specialiteta). Naslednje jutro pa smo šli nazaj. Takrat, ko smo hodili po sipinah, smo dobili toliko peska v čevlje, da smo ga še domov prinesli. Zelo sem užival.
Ulan Valant, 10 let
