Popotni dnevniki

 


Potep po južni polovici Kraljevine Švedske

Besedilo in fotografije: Ana Koderman

sreda, 25. 6. 2008
vreme: sončno
O, živijo! Gotovo se me spomniš, saj ti že pet let pripovedujem, kaj se mi je na počitniških potepih zgodilo in kaj vse sem videla. Kot veš, je danes praznik – dan državnosti, in ker smo zavedni Slovenci, praznujemo tako, da gremo v drugo državo. Začelo se je s tem, da sta mami in oči predlagala, naj poletne počitnice preživimo v Avstriji. In jaz, razumevajoča hčerka, sem milo pogledala in ponižno pritrdila – ja, pa še kakšno glasbeno željo!? Ej, če tale muha samo še enkrat stopi na mojo nogo … prekleto, je že! Pazi seee ... No, reva je že šla nevemkam! Skratka, v Avstrijo me pa res ne vleče. Lansko leto sem tako uživala na Danskem, da bi šla zdaj še malo k njeni sosedi Švedski! Prevladala sem. 
Mami se je danes zbudila, ne vem … mislim, da ob štirih, zbudil se je oči, in ob deset do osmih – o, vauuuu – ej, na moji desni bi morala biti stalno postavljena kamera, tako lep razgled je! No, in potem je mami okoli enajstih začela živčno hoditi sem in tja s sesalcem v roki, in to je bilo videti precej smešno. Potem sva z očijem nosila v klet prtljago, kasneje pa me je nadomestila mami. Ko sva se z očijem spet odpravljala v klet, sva zaslišala glasen pok in stekla na stopnišče – pred vhodom sva zagledala polno drobcenih črepinj. Bilo jih je ogromno … in sredi njih sva zagledala mami. Izkazalo se je, da se je spotaknila s stekleno pokrovko v rokah in tej bi lahko zapeli: »Adijo, pokrovka, lepo se imej na dolgih počitnicah v smetnjaku.« Mami je šla izčrpana spat, z očijem sva počistila, čez kakšno uro ali dve pa smo dobili avtodom, ki smo ga najeli v Ljubljani.
Kar precej časa smo vanj zlagali vso prtljago, nato smo se okoli 16. ure končno odpeljali. Zdaj se samo vozimo, nonstop. V nekem trenutku sije sonce, potem dežuje – »blazno zanimivo«. Po naključju smo uspeli priti v majhen kamp ob Mesečevem jezeru blizu Salzburga in med spanjem je oči ves čas vpil: »Babe, nehajta se premikat in rukat avtodom!« Njegov strah izvira iz lanskoletne izkušnje …
Z avtodomom smo se potepali po Danskem in na poti domov je sredi noči na nekem nemškem obcestnem počivališču v avtodom nekdo vlomil, medtem ko smo spali! Ves čas se je nekaj treslo in oči je za to krivil naju, medve pa njega. Ker pa je bilo zelo pozno, mi pa utrujeni, smo vsi zaspali naprej. Potem je vlomilec zlomil ključavnico na sopotnikovih vratih in vstopil v našo hišo na kolesih. Preveč tobaka škodi, in roparju se je pri tobaku zares zalomilo. Oči je namreč zavohal vonj po cigaretah (nihče v družini ne kadi), zato je pomolil glavo čez posteljo in v kabini videl nekoga, ki je preiskoval njegove kavbojke, v katerih so bili ključi avtodoma. Oči je hitro skočil iz postelje, ropar pa jo je prav tako hitro pobrisal ven in se izgubil v temo – brez kavbojk in ključev, na srečo.

Prijetno se je bilo sredi noči srečati z nemškima policistoma, ki sta me prav lepo po angleško pozdravila in mi ob treh zjutraj zaželela: »Good morning.«
No, oči se je letos močno bal ponovnega bližnjega srečanja z nepridipravi, zato je naš avtodom zavarovan s plinskim alarmom za uspavala in alarmom za vhod v vozilo. Skratka, z vsem vragom. Zdaj smo tako zabarikadirani v tej škatli, da se nas še komarji v velikem loku izogibajo.

četrtek, 26. 6. 2008
vreme: delno oblačno
Danes smo vstali že ob 6. uri. Halo, je kdo doma? Kaj pa zdravje? Hvala, slabo … In vse to zaradi trajekta, ki ga ne smemo zamuditi. Odšli smo do jezera, ki je bilo – in je menda še sedaj – v kampu. Potem smo se zares dolgo vozili, naš zajtrk bi bil po angleško brunch (mešanica zajtrka in kosila), ker smo ga jedli ob 11.30. Potem smo se vozili kot nori. München, Nüremberg, Berlin … Ker so zvočniki slabi, zadaj hrešči, spredaj pa kar gre. Včasih grem sedet na sopotnikov sedež, sem že tako velika, da to lahko počnem. Pot je dolgočasna, Nemčija se vleče kot kurja čreva, berem in zelo mi gre na živce, ker tako buljim, da vidim le konico svojega nosu, ki je prozorna. Trenutno berem Dnevnik Anne Frank. Če bi bil Hitler še živ, bi mu lastnoročno zavila vrat, ker je tako ravnal z židi! Končno smo ob pol osmih zvečer prišli do trajektnega pristanišča v mestu Rostock in izvedeli »zelo lepo« novico: trajekt za Švedsko bo zamudil in namesto ob enajstih zvečer odplul šele ob treh zjutraj. O, presneto! To pomeni vstajanje ob pol treh. Nič, grem kar spat. 

petek, 27. 6. 2008
vreme: oblačno

imageZbudila se nisem zaradi budilke, ampak zaradi hrupa ob pristanku trajekta, ko so tovornjaki vozili z njega. Bila sem zaspana, mislila sem – ampak res trdno sem bila prepričana –, da smo že na trajektu in da smo pozabili iti v kabino, ki smo jo prej najeli. To bi bila res lepa reč! Potem je dr. Ana Zaspana »bistro« ugotovila, da smo samo na zelo polnem parkirišču in čakamo na vkrcanje. Zelo glasni možakarji v sosednjem avtomobilu, ki so bili zvečer »v rož‘cah« – in teh ni bil majhen travnik –, so popili vse pivo in zdaj so mirovali. Potem ko smo zapeljali na ogromen trajekt po imenu Huckleberry Finn (Finn iz Borovnice), smo izstopili in odšli v kabino. Uredili smo si postelje, jaz sem spala nad mami. Morje je bilo mirno in sladko smo spali. Zjutraj smo odšli najprej ven opazovat morje, potem pa na mini zajtrk v jedilnico. Naša »soseda« pri bližnji mizi sta si naložila na krožnike toliko, kakor da ne bi jedla pet let. Potem smo prispeli na Švedsko, v mesto Trelleborg, in oči je zapeljal avtodom iz ogromnega ladijskega trebuha.

Ustavili smo se v mestu Smygehamn v pokrajini (Švedska je razdeljena na 21 pokrajin) Skane, beri Skone, na najjužnejšem delu Švedske. Na prostoru blizu morja se je zbralo veliko avtodomarjev in kampistov. 

Bilo je več kot 300 vozil iz Švedske, Danske, Norveške, Finske, Nemčije in nehote so celo iz Slovenije prišli trije obiskovalci, ki sicer ne marajo ljudske glasbe! Na festivalu folk glasbe je veliko ljudi igralo na harmoniko, kontrabas, violino, čembalo, piščali in tudi na zelo in nadvse nenavadne domače inštrumente. Odšli smo zajtrkovat na prosto pod tendo, ki jo je oči prej odvrtel s strehe avtodoma. Hoteli smo oditi na krajši sprehod ob obali, pa oči plahte ni več znal zložiti nazaj, in je kar nekaj opletal. Na pomoč mu je priskočil prijazen starejši Šved, ki je bil očitno navajen brezupnih primerov, kot smo bili mi.
Na sprehodu sem nabrala nekaj kamnov, zelo očarljivih v vsakem pogledu. Vprašali smo domačinko, zakaj je morje tako rdeče, in povedala je, da zaradi rastlinja. Zelo čuden pogled: Rdeče morje na severu Evrope.
Po deževnem in vetrovnem sprehodu smo dolgčas preganjali s kartami, igrali smo lažnivca in mau-mau. Po večerji pa se je začel koncert. Švedska ljudska glasba je zelo živahna, vesela, plesi so enostavni, koraki pa se ponavljajo.

Opisala bom njihov ples, res ni težak:
1. Plesalec prime plesalko za bok, ona pa njega za najbližjo njej dosegljivo ramo.
2. Naredita en dolg korak naprej z desno nogo in nato dva kratka, nakar vse ponovita z levo nogo.
3. Naredita tri obrate, ona ga prime za pas, on pa njo za ramena.

In še drugi ples:
1. Premikata se kot pri valčku: en dolg, dva kratka koraka vstran, en dolg, dva kratka naprej ...
2. Vmes naredita še kakšen obrat med koraki.
3. Plesalka se lahko na mestu zavrti. 

To je vsa znanost. Vsak potem na osnovo doda še svoj delček – kakor so ga učili doma (to so ljudski plesi) – in že na plesišču plešejo najrazličnejše na enako podlago. Z mami sva posnemali druge in se smejali svojim ponesrečenim poskusom. Oči in mami sta bila boljši par kot medve – med polko bi jima skoraj uspelo vse pometati s plesišča. Težko je posnemati druge, saj vsak pleše svojo verzijo, in nikoli ne veš (potem sva z mami vseskozi plesali samo osnovo). Ljudje, ki so igrali, niso bili vsiljivi, zbrali so se v skupine in igrali, kdor je hotel poslušati, je poslušal, drugače pa ne. Nekdo je prodajal zgoščenke z glasbo skupine, ki je dolgo igrala na odru, hodil je naokoli, dvignil cede in gledal v drugo smer (zelo nevsiljivo, tega v Sloveniji ne bi doživeli). Ker me je zelo zeblo, smo odšli v avtodom spat.

sobota, 28. 6. 2008
vreme: delno oblačno

image

Spala sem kot ubita, mislim, da sem podrla rekord, saj sem drnjohala do pol desetih. Odpeljali smo se do gradu Kalmar v mestu Kalmar, kjer gojijo posebne vrtnice Kalmar – skratka, vse je (bilo) Kalmar! Grad je bil že stokrat požgan, tisočkrat zaseden in milijonkrat predelan in prezidan. V njem so Švedska, Danska in Norveška po hudi vojni v 14. stoletju sklenile premirje in tako imenovano Kalmarsko unijo oziroma zvezo. Toda Danci so bili v Zvezi glavni in so od Švedske zahtevali visoke davke. Lahko bi rekli, da so Švedsko lepo potunkali v kašo. To je trajalo 150 let. Nato so se Švedi uprli. Kralj Gustav je pregnal Dance in Zveza je propadla. Notranjost gradu res ni bila nič posebnega, vse naokoli je bil širok jarek z vodo, na obzidju so bili stari topovi, v gradu so imeli kletne ječe za zapornike, in ko so ti malo cvilili (najbrž jim tako bivanje ni bilo preveč všeč), so bili še ob ubogo linico za dovod svetlobe in toplote.
Potem smo se prek mostu odpeljali na otok Öland (drugi največji otok na Švedskem), v kraj Byxelkrok (tu so ga verjetno in ga še precej »biksajo«). Tam smo pojedli kosilo in odšli na sprehod ob morju. Nekemu ribiču smo pomagali spraviti čoln v vodo, čeprav ni razumel nemško niti angleško. Nekako smo se sporazumeli, da gre lovit fiske – ribe. Z očijem sva sezula čevlje in odšla v vodo. Zelo je bila m-r-z-l-a … Našla sem nekaj novih čudovitih kamnov in oči je spet pripomnil, da sem čisto kompletno nora. Pa kaj, kamni so mi všeč!
Najbrž sem se prepihala na kalmarskem gradu, ker me je zvečer zelo zeblo, pokrita sem bila z vsemi odejami, potem sem popila zdravilo, pojedla vročo juho in je bilo takoj bolje.

nedelja, 29. 6. 2008  
vreme: oblačno, močno piha
Ko sem se prebudila (uh, kakšne ceste!), smo se že peljali. Ustavili smo se pri največjem svetilniku na Švedskem. Ime mu je Dolgi Janez (Långe Jan) in je visok 42 metrov.
Po ozkem stopnišču smo se povzpeli na vrh in prav lep razgled se nam je ponudil. Tukaj je naravni park in zelo veliko ptic (prepoznala sem labode, race, srake, fazane, vrabce, je bilo pa še veliko drugih, meni nepoznanih vrst). Ornitologi jih s svetilnika opazujejo z daljnogledi in teleskopi. Pri sestopu z vrha sem naštela 196 stopnic! Švedska pokrajina je res zelo lepa. Oči je na poti v naravni park večkrat ustavil avto zaradi ovčk, ki se prosto pasejo pa parku in pač hodijo čez cesto kot »ovce«!
Zaradi steklarne v mestu Orrefors, ki smo jo dolgo iskali, bi skoraj dušo spustili. Peljali smo se v vse smeri (tja in tudi nazaj), na vsa napačna mesta, no, ko smo končno prišli do steklarskega muzeja, pa nam je bilo v tolažbo povedano, da vstopnine ne zaračunavajo. Videli smo zelo lepe oh in sploh kristalne izdelke – sklede, kozarce, vaze, lestence. Bili so zelo umetelno narejeni (izpihani). Ko je izdelek izpihan, ima 1200 stopinj Celzija. Potem jih hladijo, sicer bi eksplodirali.

Tovarne stekla so v tem JV delu Švedske nastale zaradi nekega sitnega kralja – ja, zmeraj mora biti po njihovo! Švedski kralj Frederik (bil je danskega porekla) je sredi 18. stoletja podeželskim glavarjem ukazal zgraditi steklarne, kot jih je videl po Evropi, ker se je hotel bahati s svojim steklom. Lesa za steklarne je v teh gozdnatih krajih dovolj in tako so nastale steklarne v vsaj sedmih vaseh. V Orreforsu smo si ogledali muzej in potem še trgovino, tovarna pa je bila zaprta (je pač nedelja) – škoda, pa sem se veselila tega, da bom videla, kako pihajo steklene izdelke.
Odpeljali smo se na parkirišče pred zabaviščnim parkom Astrid Lindgren (Astrid Lindgren Värld) v Vimmerbyju in zaspali.

sreda, 2. 7. 2008  
vreme: sončno
Danes sta me oči in mami prebudila za zajtrk, drugače bi jedla hladno. Natočili smo vodo, spraznili straniščno kaseto, odklopili elektriko in se odpeljali, jaz pa spet v svet sanj. Odšli smo v Stockholm, glavno mesto Kraljevine Švedske, v katerem živi skoraj trikrat toliko prebivalcev kot v Ljubljani. Mesto je zgrajeno na štirinajstih večjih otokih sredi arhipelaga med Baltikom in jezerom Malären, do katerih se pripelješ z avtom ali čolnom. Ogledali smo si muzej, kjer je razstavljena bojna ladja Vasa, ki so jo gradili leto in pol, ki se je potopila po dobri uri vožnje in ki je ležala na morskem dnu 333 let, a so jo potem z dovoljenjem očeta sedanjega kralja dvignili iz morja. Gradilo jo je veliko obrtnikov iz vse Evrope. Na vsakem centimetru ladje smo videli okraske, izrezljane stebre, ograjo iz kipcev, cel trup je bil okrašen, ne pretiravam. Ravno tako jambori in krov. Za en kilometer vožnje so res pretiravali! Vse to zaradi kralja Gustavčka Adolfka Vase, ki si je zaželel imeti mogočno vojaško ladjo in je hotel postati tako mogočen osvajalec kot Julij Cezar mnogo pred njim. Važič zoprni!
In zakaj se je jadrnica potopila? Zaradi prevelikega števila topov (nabutali so jih kar na dva krova) ter zaradi premajhnega balasta in premalo razpetih jader. Pa je šlo k vragu, mogoče pa tudi kam drugam, tudi 50 mornarjev.
Mornarji so očitno počivali, zato sem kar sama poprijela za delo na krovu.
Odpeljali smo se iz mesta do palače Drottningholm, v kateri biva kraljeva družina, če ni, kot je sedaj, na dopustu.
Sprehajali smo se po parku ob palači, za katerega sta se kralj Carl Gustav in kraljica Silvija (ta je pred tremi leti obiskala našo Osnovno šolo Bičevje) odločila, da vanj lahko pride vsakdo. Ob parku je jezero z labodi in »malimi grdimi rački«. Park je res lepo urejen: drevesa (v glavnem lipe) so lepo pristrižena, potke so brez plevela, trate so pokošene, vodometi lepo postavljeni, vse pa je simetrično, simetrično in še simetrično! Debla so bila taka, da sem celo jaz, ki slabo plezam, splezala dober meter na drevo!
Če bi bila kraljica doma, bi nas gotovo povabila na piškotke … Videli smo, kako je vojak strumno korakal, videli smo tudi kapelico na posestvu gradu. Grajskih soban pa si nismo ogledali, ker naju z očijem kar malo zvije, če mami omeni, da bi si lahko ogledali še kakšen grad. Vsega je enkrat dovolj!
V kampu (aja, vsak večer smo seveda prespali drugje!) smo igrali minigolf. Na začetku mi sploh ni šlo, na koncu pa sem bila najboljša. Oprhali smo se in odšli spat.

četrtek, 3. 7. 2008
vreme: zelo sončno, vroče
Zjutraj so imeli v kampu pasjo razstavo. Lepo počesani kužki so morali v pasji vročini korakati gor in dol pred očmi stroge komisije. Reveži! Gotovo bi se raje igrali ali vsaj drnjohali v senci.
Odpeljali smo se v mesto Karlskoga, v muzej Alfreda Nobela. 
Ta znanstvenik se je rodil v revni družini v Stockholmu. Hotel je postati pisatelj, pa mu je oče rekel: »Ah, loti se fizike in kemije, poba!« Pri petindvajsetih je izumil nitroglicerin, eksplozivno reč, ki je nekoč v zrak pognala Nobelov laboratorij in še njegovega mlajšega brata po vrhu. Ko je Nobelov oče slišal za nezgodo, ga je zadela kap. A znanstvenik ni odnehal. Želel je izumiti snov, ki ne bi bila preveč nevarna, pa bi vendar imela močan eksplozivni učinek. Nitroglicerinu je dodal pesek in zmes poimenoval dinamit.
S pomočjo dinamita so nastali tuneli, predori in podobno. Alfred Nobel je lastnik 300 patentov za izboljšavo ali izumiteljstvo raznih reči, ki so danes samoumevne. Patente in denar je hranil v negorljivem in neprebojnem sefu. Hiše je imel v San Remu v Italiji, v Parizu v Franciji in na Švedskem, njegov zadnji dom je bil v Karlskogi.
Nobel ni bil poročen in ni imel otrok; zaljubljen je bil v neko cvetličarko z Dunaja in ji je pisal ljubezenska pisma. Ko pa je ženska hotela objaviti pisma, ji je vsako leto plačal 6000 kron, da so pisma ostala skrita. 
Ko je bil izumitelj še živ, je rad pisal pesmi in veliko je bral. Govoril je pet tujih jezikov.
Znanstvenik je vedno spal s pištolo pod blazino. Če bi zbolel za neozdravljivo boleznijo, bi naredil samomor, ker se je grozno bal bolečin in trpljenja. Umrl je zaradi možganske kapi, star 63 let. Ker je imel prebivališča v več državah, so dolgo presojali, kateri državi pripada njegovo bogastvo. Nazadnje so rekli: »Kjer so človekovi konji, tam je človek doma.« In ker je imel konje samo na Švedskem, sta se Italija in Francija obrisali pod nosom. V oporoki je naročil, naj švedska vlada vsako leto bogato denarno nagradi najboljše znanstvenike z vsega sveta za posebno dobro delo na področjih medicine, kemije, fizike, literature in miru. Zato vsako leto februarja – od leta 1901, pet let po Nobelovi smrti – švedski kralj v Stockholmu podeljuje Nobelove nagrade. Znanstveniki dobijo precej denarja, nagrada pa pomeni tudi veliko priznanje.
Potem smo se odpeljali v mesto Kristinehamn (po švedski kraljici Kristini), si ogledali lepo cerkvico in staro mestno jedro, nato pa odšli v kamp, z mojo novo kapo s tradicionalnim švedskim vzorcem, ki mi jo je kupila mami. Švedi radi izdelujejo izdelke iz volne – zime so tu dolge in mrzle.

petek, 4. 7. 2008
vreme: sončno

imageDanes smo se odpeljali k obali Severnega morja, v Tanum, ki spada pod Unescovo zaščito naravne dediščine. V muzeju Vitlycke so bile razstavljene rezbarije na skalah iz bronaste dobe (ta je trajala menda od leta 1500 do leta 800 pred našim štetjem). Na rezbarijah so prikazani znaki, kot so potovanje skozi življenje (čoln), sončni sistem (sonce), znak plodnosti (pika) in drugi. So pa znaki predstavljali tudi živali, ljudi in bogove ter njihove stopinje. V tistih časih so bili ljudje zelo vraževerni. Nato smo si v gozdu ogledali pasti, ki so jih lovci v bronasti dobi nastavljali živalim. Večinoma so bile postavljene tako, da so si živali zataknile kopito ali taco, ena pa je bila taka, da je žival preprosto padla v luknjo. Šli smo mimo prostora, kjer so ljudje častili svoje bogove in jim darovali živali in hrano.  Ogledali smo si tudi kmetijo, na kakršni naj bi živeli ljudje v tistem času. Hiše so bile majhne, temne, ljudje so spali na trdih posteljah, sredi prostora pa so imeli veliko ognjišče. Odpeljali smo se v kamp v mesto Grebbestad, ki leži ob obali Severnega morja. Obala je v pokrajini Bohuslän čudno skalnata, prav do morja segajo veliki sivo-rdeči granitni skalni bloki. Čeprav je bilo zelo vroče, je bilo morje še vedno hladno, zato smo si le namočili noge. Svetlolasi švedski otročički pa so mirno čofotali v mrzli vodi, na glavah niso imeli klobučkov in niso se skrivali v senci, kot to počnemo Slovenci. Kot bi hoteli Švedi v polno užiti redke vroče dni!


sobota, 5. 7. 2008
vreme: sončno
Od obale Severnega morja smo se odpravili k največjemu švedskemu jezeru (in tretjemu največjemu v Evropi) Vänern. Veliko je toliko kot četrtina Slovenije (5600 km2) in zato mu ne vidiš konca. V mestu Vänersborg smo se sprehodili ob obali, polizali sladoled in si v jezerski vodi zmočili noge. Ja, spet kakih 12 stopinj (samo 10 stopinj prehladno za mojo mami).

imagePotem smo se zapeljali v mesto Trollhättan, v muzej avtomobilov tovarne Saab. Uf, kako se je pločevina bleščala in kako domiselno so bili avtomobili izdelani! Nekaj jih nikoli ne bodo izdelovali in prav ti so bili najlepši. Če bi oči dobil tak avto zastonj, bi se Saabu še tri leta vsak dan lepo zahvaljeval – no, mogoče prvi dan še ne, saj od same sreče ne bi mogel izdaviti niti: »Hura!« Res hudi modeli, jaz bi imela nekega kovinsko modrega, ki ima steklo v strehi in je moderno oblikovan. Menda ga poganja biogorivo in menda je takih avtomobilov tudi pri nas vse več. Ker se mi zjutraj vedno zelo mudi, se bom od septembra dalje v šolo vozila s takim avtomobilom. Blizu muzeja je bil Innovatum, hiša eksperimentov, a žal večine poskusov nismo razumeli, saj so bila navodila v švedščini.

Veliko ustvarjanja je bilo povezanega z računalnikom. Ni bilo tako zanimivo, kot sem upala, škoda. Ker je bila žičnica, s katero bi se pripeljali v bližino slapov, že zaprta (in sploh na Švedskem vse zanimivosti zaprejo že ob petih popoldne, dan pa traja do enajstih zvečer!), smo se odpeljali v majhen prijeten kamp, se sprehodili in zaspali. 
P. S. Danes smo videli mlado srnico!

nedelja, 6. 7. 2008
vreme: delno jasno
Ko smo se zbudili, je bilo prijetno hladno, ne tako kot včeraj, ko sva z mami do polnoči govorili: »Vroče je! Odprla bom okno … Aaahhh … Zraka, zraka!!« Spraševali smo se, če smo res v Skandinaviji, ker je tako vroče.
Najprej smo spet odšli v Ikeo, tokrat tisto blizu mesta Göteborg, le prometu smo se v velikem loku izognili. V Ikeii se mi je podrl ves svet: opustiti sem morala svojo največjo željo. Že od nekdaj si sama pri sebi želim, da bi mi na sredo moje sobe namestili neke vrste notranjo gugalnico ali pa viseči stol, v katerem bi lahko brala in se gugala zraven. Oboje namreč silno rada počnem. To bi bilo nekaj neizrekljivo dobrega. Zdaj pa bom to misel uporabljala le v spanju ali v domišljiji – najbrž za vselej. In to samo zaradi mavčnih plošč, ki jih imamo namesto poštenega stropa – grrrr!« 
Nato smo se odpeljali v mesto Varberg in tam smo zlezli na trdnjavo. Najprej so trdnjavo zgradili Danci, med dansko-švedsko vojno pa so jo Švedi porušili in tam postavili novo trdnjavo (kakšna potrata!) pod poveljstvom kralja Karla (tu so sami Karli in Gustavi), in tokrat je Danci niso porušili, ker jim ni uspelo. Ha!
Otroci, ki so hodili okrog po trdnjavi, so me tako začudeno gledali, kot bi padla iz vesolja. In to samo zaradi mojih temnih razkuštranih las! Oni imajo namreč samo svetle ali pa oranžno-rdečkaste lase, oči pa modre ali zelene. Moje oči pa so, o, groza, rjave! Ker mi je tako »ogledovanje« šlo že počasi na živce, bi malo manjkalo, pa bi se nekemu fantku pošteno spačila. In potem bi ta ubogi pretreseni fantiček čez mnogo let vnukom pripovedoval strašljive zgodbice o pošasti z rjavimi lasmi – grrrrozno, res! Pa saj se povsod dogaja enako.
Iz trdnjave, v kateri je tudi deželni muzej (katerega ogledu smo se na očijevo prigovarjanje in zaradi pozne ure izognili), smo opazili, da se blizu odvija balinarsko tekmovanje. Ker moj stari ata tudi navdušeno balina, smo stopili bližje in opazili, da igrajo malce drugače kot pri nas. Najprej vzamejo srednje veliko kroglo, počepnejo, jo zaženejo po zraku in jo poskušajo čim bolj približati majhnemu balinčku – pri nas krogle kotalijo po tleh. Igrali so vsi, stari, mladi, moški in ženske. 
Spet smo se odpeljali naprej, jaz žalostna, z MP3-jem na ušesih.

ponedeljek, 7. 7. 2008
vreme: sončno
Danes smo se peljali ob obali Baltskega morja. Z očijem bi naredila vse, da bi počofotala po morju, in tako smo si v majhnem kraju Höganäs sezuli sandale: ena, dve, dve in pol … in že smo bili v vodi. V nasprotju s Severnim je bilo Baltiško morje pesem zame. Toplo, čeprav ne pretoplo, ravno prav za čofotanje. Čez kakšne pol ure sem prepričala mami, da je odšla v avtodom po kopalke. Preoblekla sem se kar na plaži. Me prav malo briga, kaj si drugi mislijo! Švedi so večinoma prijazni in na druge ne gledajo zviška ter jih ne opravljajo. V Sloveniji velja tisto: »Kaj si bodo pa drugi mislili??« Tukaj pa se ljudje pač ukvarjajo samo s svojimi stvarmi. No, pa tudi, če se ne bi, zadnji dan na Švedskem lahko lepo preživim in ne bom se metala na trepalnice (če se to sploh da) zaradi tega.
Najprej sem, ko sem videla nenevarne morske klobuke, kot ferrari oddirjala na peščeno obalo, potem pa sem se jim le izognila. Hodila sem in hodila: 50, 100, 150, 200 metrov. Zmedeno sem se ozrla – voda mi je še vedno segala le do kolen, pa nisem najvišja v razredu. Zato sem še nekaj časa hodila in končno pri približno 300 metrih mi je voda segala do pasu. Tla so bila še vedno lepo peščena (oči je pripomnil, da mivko Švedi naskrivaj kradejo Dancem, saj je bila na tem mestu Danska čisto blizu, kakih 15 minut s trajektom in mogoče 30 minut peš po mivki). »Mmm, la, la, laaAAAAAAA!!« Zazdelo se mi je, da sem se nečesa dotaknila, in ko sem videla klobuk – zelo je bil velik in prav grd –, sem se spremenila v astronavtko Ano in v raketi odbrzela v smeri: oči! Obesila sem se mu na roko in lep čas je trajalo, da me je pomiril. Malo sem plavala, nato pa v plitvejši vodi čofotala kot nora.

imageKo sva se z očijem posušila, smo se odpeljali čisto na jug Švedske, v kraj Höllviken, kjer je vikinška vasica Foteviken (po kralju Foteju, ki je bil vodja te naselbine). Lesene hišice so bile postavljene tesno druga ob drugi, okoli njih je bil speljan kanal za odvajanje vode. Na koncu vasi je bil postavljen opazovalni in stražni stolp, na gričku je bila gomila v obliki ladje, kjer so pokopali kralja Foteja (skupaj z orožjem, dragocenostmi in njegovim psom), ogledali pa smo si hiše vikinškega poglavarja, trgovca, mizarja, kovača, usnjarja, opremljene s pohištvom in polne izdelkov, ki so jih uporabljali Vikingi. Igralci, oblečeni v vikinška oblačila, pa so predstavili življenje Vikingov – v švedščini, jasno. Bilo je kar zanimivo, čeprav sem si zaželela, da bi mi povedano nekdo prevajal.

torek, 8. 7. 2008
vreme: sončno
Včeraj zvečer ob enajstih smo pomahali Švedski in se v Trelleborgu spet vkrcali na trajekt Huckleberry Finn, s katerim smo zjutraj zapeljali v Nemčijo. Spet dolga, predolga vožnja čez celo Nemčijo, mimo Berlina, Nüremberga, tokrat pa mimo Regensburga (in res je deževalo!) do Linza. V bližini avstrijsko-češke meje živi visoko v hribih očijev bratranec Aleš. Preživeli smo prijeten večer z njim, s Heidi in Steffanom. Avtodom smo parkirali na njihovem travniku in tam prespali.
Naslednje jutro smo se poslovili in se odpeljali proti Ljubljani. Potepa je bilo konec.
Do naslednjič smile.

Pomembne ugotovitve:
Švedska                                
- zelo lepa država                                                                                    
- velika je                                                 -
- vreme se hitro spreminja                                
- ni toliko vetrnih elektrarn kot na Danskem  
- veliko ptic  
- obale so bolj kamnite                                    
- tu je ogromno jezer                                    
- in veliko gozdov                                        
- hladneje je                                            
- zrak je svež in čist      

Švedi:
- niso visljivi
- radi igrajo na instrumente
- radi poslušajo domačo glasbo
- niso zadržani
- se veliko ukvarjajo z živinorejo
- so prijazni
- knjige in DVD-je imajo večinoma v švedščini, danščini, norveščini in nemščini, v angleščini pa skoraj nič(!), ne tako kot pri nas
- brigajo se zase (ni tistega: »Kaj bodo pa drugi rekli?«)
- otroci so svetlolasi in rdečelasi
- ljudje se ukvarjajo s hitro hojo (nordic walking)

Švedske besede:

Hej!              =  Živijo! / Dober dan!
Hej då.          = Nasvidenje!
Tack.            = Hvala.
Snälla./Vänligen. = Prosim.
Nej.              = Ne.
Ja.              = Da.

Štejmo po švedsko:
ett   = ena
två  = dva
tre   = tri
fyra = štiri
fem = pet
sex = šest
sju   = sedem
åtta = osem
nio   = devet
tio   = deset

Nazaj


Potovanje po Finskem

Besedilo in fotografije: Maša Vidmar

Letos smo se z družino odpravili na nekoliko nenavaden dopust. Odločili smo se, da si ogledamo Finsko.

Ko sem se zjutraj zbudila, smo se počasi odpravili na letališče v Gradec, od koder smo leteli v Helsinke, glavno mesto Finske. Na letališču smo prevzeli avto in poiskali hotel Arthur, ki se je nahajal v središču tega ogromnega mesta. Ogledali smo si mestno opero, glavno železniško postajo in se še malo sprehodili po trgu. Kljub pozni uri, saj je bilo že enajst zvečer, je bilo sonce še vedno na nebu. Stemnilo se je komaj ob polnoči za par ur. Naslednji dan smo se odpravili v Porvoo, drugo najstarejše mesto na Finskem. To mesto mi bo za zmeraj ostalo v prekrasnem spominu. V mestu so s kamni tlakovane ulice in mnogo majhnih lepih trgovinic s spominki. V mestu so majhne hiše, lesene in pisanih barv. V središču mesta se nahaja majhen trg, kjer je bilo kar nekaj majhnih stojnic. Sprehodili smo se čez most v Porvooju, ki je ločeval novo mesto od starega. Po lepem dnevu smo se vrnili v Helsinke. Ogledali smo si še glavno katedralo v Helsinkih. Znotraj je bila vsa v beli barvi, le ob oltarju malo pozlačena. Res je bila zelo lepa. Prav pozna se, da so Finci po veri luterani.
Naslednji dan smo se odpravili v Turku, najstarejše mesto na Finskem. Privoščili smo si dolg sprehod ob reki in se ustavili v neki restavraciji ter pojedli večerjo.
Naš postanek, ki je sledil, je bilo mesto Jyväskylä. V Jyväskyli je svetovno znana univerza arhitekture, vsa v belini, in do nje vodi poseben most. Univerza je prečudovita. Mesto je zelo razvlečeno na ogromno jezerskih otokih. V Jyväskyli je bila temperatura okoli 15 °C.
Obiskali smo še Kuopio, kjer je najlepša razgledna točka na Finskem. Natančneje razgledni stolp v Kuopiju, ki je zgrajen na najvišjem hribu na Finskem. Verjetno ga poznate po skakalnicah v Kuopiju, na katerih se odvijajo tekme svetovnega pokala za smučarske skoke. Na skakalnicah trenirajo vse poletje, pravzaprav čez vse leto. Pristanejo na plastiki.
Naslednji dan smo odšli v mesto Oulo, kjer nas je zmočil neprijeten dež. V mestu, ki je bilo po našem mnenju najlepše, smo se kljub dežju z veseljem sprehodili. S sestrico sva se že zelo veselili naslednjega dne, ko bomo v Rovaniemiju obiskali lokal od Lordov, zmagovalcev evrovizije pred dvema letoma.
Tako … smo že v Rovaniemiju. Nastanili smo se v hotelu Santa Claus v Rovaniemiju. Sprehodili smo se po trgu in se ustavili ob spomeniku Lordom. Fotografirali smo se ob njem, nato pa odšli v recepcijo hotela vprašat, kje je restavracija Lordov. Ko smo jo našli, smo se odpravili na kosilo v stilu McDonaldsa. V lokalu so postavljene originalne evrovizijske maske. Od blizu so prav grozljive. V bistvu so prav super. Ja, v lokalu je bilo temno kot v rogu. V spodnjem delu lokala, kjer je samo bar, imajo razstavljene like iz grozljivk, na primer Petek, trinajstega in druge. Ko smo se najedli, smo se odpravili v avto in se zapeljali do glavnega cilja, Božičkove vasi. Najprej smo se odpravili v glavno hišo, Božičkovo hišo, kjer smo odšli skozi poseben tunel in se nato še slikali z Božičkom. Ko smo odšli nazaj ven, smo se slikali še pri severnem polarnem pasu, ki gre skozi Božičkovo deželo. Opravili smo še sprehod po trgovinicah, ki so ob tej vasi. Bilo je super.
Odšli smo še severneje. Tam je bilo svetlo cel dan in celo noč. Niti malo se ni stemnilo in celo noč je bilo sonce na nebu. Bivali smo v svoji hišici, v kateri je bila tudi savna. Čez dan smo hodili na pohode in opazovali jelene, ki so se prosto sprehajali po cesti. Kako so bili luštni. Na severu ni bilo več visokih dreves, samo ruševje zaradi bližine severnega pola. Čez dva dni smo se vrnili v Rovaniemi. Še enkrat smo obiskali Božičkovo vas, nato pa se odpravili na železniško postajo. Iz Rovaniemija v Helsinke smo namreč potovali z nočnim vlakom. Avto smo naložili na vlak, nato pa se še sami odpravili v super kabine tega vlaka. Vlak je bil kot nov. Imeli smo svoji kopalnici v naših dveh kabinah. Še zadnjič smo skozi okno uzrli Rovaniemi in vlak se je začel premikati. Počasi smo začeli toniti v spanec. Dvajset minut, preden smo se ustavili v Helsinkih, smo se prebudili. Še enkrat smo se sprehodili po Helsinkih in se odpeljali na letališče. Odleteli smo v Frankfurt, nato pa v Gradec. S tem se je končalo naše potovanje in hkrati zaključujem ta potopis. Upam, da ste ob branju uživali.

image
Vas Porvoo.

image
Pogled na skakalnice za svetovni pokal z razglednega stolpa v Kuopiju.

Nazaj

 


Potovanje po deželah polnočnega sonca

Besedilo in fotografije: Syu Poropat

Čakala sem in čakala, upala in upala in končno se mi je želja uresničila. Zelo rada se učim novih jezikov, spoznavam nove ljudi, preučujem naravo, opazujem živali in rada vzamem v roke zemljevid in atlas ter po njem potujem. Letošnje počitnice z družino so bile nekaj posebnega, saj smo odšli na potovanje po Evropi, kar je bila moja velika želja. Naš cilj je bila od nas precej oddaljena Finska.  Moje potovanje se je začelo.

Prvi dan je bil kot vedno najvznemirljivejši. Po jutranjem nakupu popotnice smo se moji starši in jaz končno odpravili na pot. Vedeli smo, da je do Finske kar dolga pot. Peljali smo se skozi predor Karavanke, občudovali smo Avstrijo in se kaj kmalu znašli v nemškem mestu München. 
Na kratko smo si ogledali mesto in odšli proti Nürnbergu. Ker je bilo že pozno, smo poiskali hotel, si privoščili večerjo in si ogledali okolico hotela. Imela sem veliko priložnost utrditi, »povaditi« nemščino in govoriti z Nemci.
Zjutraj smo pot nadaljevali v upanju, da vidimo in spoznamo veliko novega ter da se čim bolj približamo danski meji. Na poti proti Hamburgu smo ob cestah lahko občudovali prelepo nemško pokrajino, žitna polja in vetrnice v daljavi.  Ljudje v Nemčiji so prijazni tako do popotnikov kot do narave, saj je Nemčija zelo čista in urejena. Ko smo takole opazovali okolico, smo se kar hitro znašli v največjem nemškem trgovskem središču – Hamburgu; tam smo naredili daljši postanek in si ogledali mesto in trgovine. Pot smo nadaljevali do Flensburga, najsevernejšega nemškega mesta, ki leži skorajda na danski meji. V Flensburgu smo tudi prespali. Opazila sem veliko spremembo: noči so začele postajati zelo svetle in mrzle.

Tretji dan našega potovanja je bil zelo vznemirljiv, saj smo se bližali Skandinaviji, skupini držav, ki ležijo na severu naše celine. Že zjutraj sem opazovala prelepo dansko ravnino z žitnimi polji in vetrnicami. Danska je po pokrajinah kar precej podobna Nemčiji. Veliki most povezuje Jutlandijo (danski polotok – celino) z manjšim otokom, kjer leži večje mesto Odense. Manjši in večji otok povezuje večji most, s katerega je pogled kar srhljiv. Odpeljali smo se na ogled danske prestolnice Köbenhavn. Kar hitro pa smo se znašli pred velikim mostom Öresund, ki je dolg več kot 15 km in je bil uradno odprt 1. julija 2000.  Most povezuje Dansko s švedskim mestom Malmö. Pot po Švedski smo nadaljevali do mesta Hundsval in tam tudi prespali. Švedske pokrajine so podobne tistim v Nemčiji in na Danskem, le da je tukaj veliko več gozdov in vode. Švedsko mnogi imenujejo tudi dežela tisočerih rek, saj jih imajo zares veliko. Tudi tukaj so noči zelo svetle in sonce kar noče zaiti. 
Željni potovanja in novih odkritij smo nadaljevali pot proti švedskemu glavnemu mestu Stockholm, ki se lahko pohvali s številnimi starimi stavbami in otoki. Zanimivo je, da je center prestolnice na otoku in je s celino povezan z mostom.  Po ogledu in fotografiranju Stockholma smo nadaljevali pot naprej do mesta Umea in nato do Sundsvalla; tam smo spali v hotelu, ki je stal na vrhu hriba. Iz naše sobe se je bohotil veličastni pogled na mestno jedro in okolico, polno gozdov in rek, ki se ena v drugo prelivajo v obliki jezer.
Švedska je res dolga država, zato smo se zjutraj kar hitro najedli in odpravili na pot do zadnjega švedskega mesta pri finski meji, Haparanda. Bolj ko smo se bližali Finski, več gozdov in jezer je bilo. Zanimivo je, da imajo Švedi zelo radi naravo in si zelo prizadevajo za ohranitev naravnega ekosistema, ki je zelo pomemben za številne živali: na mesto vsakega drevesa, ki ga posekajo, posadijo majhno drevo. Sicer pa so Švedi kot narod zelo prijazni. Kar hitro, tako, ob opazovanju narave, smo se znašli na Finskem, kjer sem bila še posebno pozorna na vse okoli. Ker je Finska moja najljubša država, sem poskušala ujeti čim več utrinkov v svoj fotoaparat. Odšli smo mimo mesta Kemi in pot nadaljevali proti Oulu. Nekje na poti proti Oulu smo se ustavili in poiskali prenočišče.  Že prvi vtis Finske mi je bil všeč, urejena avtoceste, lepa in neokrnjena narava, jezera vse okoli in okoli, še posebno pa mi je bila všeč prijaznosti prebivalcev.
Šesti dan smo začeli z zajtrkom in pokušanjem finskih nacionalnih jedi. Sama sem pokusila karjalan piirakka, ki je nekakšna pita z nadevom iz masti.  Jed izhaja iz Karelije, na katero so Finci posebno ponosni; po tej pokrajini je dobil ime tudi njihov narodni ep Kalevala.  Nato smo se odpravili do mesta Kuopio. Na Finskem je izredno malo avtocest in hitrih cest, zato smo se vozili po makadamski cesti po gozdu, kjer je bilo mogoče začutiti naravo. Ob koncu poti po gozdu se je pot nadaljevala po prekrasni pokrajini in ob jezerih.  Nato smo si ogledali največje finsko jezero Saima, ki meri 1460 kvadratnih kilometrov in je šesto največje jezero v Evropi. Saima ima veliko pritokov in obsega še šest manjših jezer. Ta dan smo poiskali prenočišče v okolici Helsinkov. Hotel je imel park in lahko smo se sprehodili ob jezeru, kjer smo občudovali polnočni sončni zahod. Zanimivo je, da poleti sonce v Helsinkih zaide ob 23.30, vzide pa ob treh zjutraj. 
Naslednji dan smo rezervirali trajekt do nemškega mesta Rostock in si ogledali Helsinke in njegove največje znamenitosti – mestno hišo, parlament, katedralo, Sibeliusov spomenik, železniško postajo in drugo. Ta dan sem preživela res čarobno, saj sem imela rojstni dan. Moja želja se je uresničila, pa še svoj 14. rojstni dan sem praznovala v prestolnici svoje najljubše države. Na koncu smo si ogledali tudi sedež Nokie.
   
Osmi dan potovanja smo začeli z nakupovanjem v Helsinkih in s sprehodom ob morju. Zvečer smo se vkrcali na trajekt in se 25 ur vozili do Rostocka. Na trajektu smo opazovali Baltsko morje, otoke v njem in Helsinke, kako so izginjali v daljavi.     
Deveti dan smo preživeli na trajektu. Ponoči, ko smo prišli v Rostock, smo odšli na večerjo, se nato celo noč vozili in okoli poldneva prišli domov polni novih doživetij in spominov na prečudovito potovanje po mrzlih skandinavskih državah.

Potovanje mi bo za vedno ostalo v spominu. Prepričala sem se, da je Finska res lepa dežela in da so države, ki smo jih videli, res zelo zelene in polne življenja. Lepote pokrajine, ki smo jih videli in jih poskušali ujeti v fotoaparat, še zdaleč ne moremo prikazati na fotografiji take, kot so, saj je treba to doživeti na svoji koži.

Moja potovanja pa se nadaljujejo. Upam, da bom potovala po veliko različnih deželah in uresničila svoje skrite sanje, vendar, kot sem si obljubila: na Finsko se bom še vrnila.

Nazaj


Aglajin potopis

Besedilo in fotografije: Aglaja Gale Šparemblek

S starši sem za mesec dni odpotovala na Zelenortske otoke, ki ležijo v Atlantskem oceanu, približno 450 kilometrov zahodno od Senegala. Otoki so dobili ime po Zelenem rtu, najzahodnejši točki Afrike, čeprav so bolj podobni puščavi kot zelenju. Vsaj otok Sal je tak. Sal je dobil ime po soli. Na otoku je ugasli vulkan Pedra de Lume. V njegovem kraterju so soline.

image

Simbol Zelenortskih otokov so želve, ki so zaščitene in jih zato nismo videli.
Ljudje govorijo kreolsko portugalščino. Ritmi in glasba, ki jo igrajo predvsem priseljenci z afriške celine, ustvarjajo nepozabna doživetja. Moja mami je navdušena nad morno, zelenortsko zvrstjo glasbe, in pevko Cesario Evoro, ki jo imenujejo tudi »bosonoga diva«, ter njeno naslednico Mayro Andrade.

image

Santa Maria (tam smo bivali) je majhno ribiško mesto na otoku Sal. Čez dan je središče življenja na pomolu. Ribiči vsak dan nalovijo veliko tun. Otroci skačejo s pomola in se igrajo na peščenih plažah.
Veliko ljudi je revnih, a so prijazni in gostoljubni. Spoznala sem nekaj nepozabnih prijateljev. Doma v Sloveniji sem ob nekaj izbranih fotografijah še enkrat podoživela te nepozabne počitnice.

image

Nazaj


image


Facebook Junior.si

Anketa


Katera žival ima na glavi rog, zato ji rečemo tudi morski samorog?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov